Jedro

Ker je bil toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, je bilo sodišče prve stopnje skladno s čl. 12 ZPP vezano na to sodbo, glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti. Višina zahtevane odškodnine je izračunana skladno z določbami Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti A0-90 čl. 3 tč. 3.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi pritožbene stroške.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožeči stranki izplačati znesek 80.424,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11.10.1991 dalje do plačila,ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 56.900,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe, to je od 19.5.1999 dalje do plačila. V obrestnem delu, v katerem je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki zakonite zamudne obresti od prisojene glavnice že od 17.4.1991 dalje, pa je sodišče tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo.

Zoper takšno sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka. V laični pritožbi kot pritožbeni razlog navaja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 353/I čl. tč. 1 Zakona o pravdnem postopku (ZPP), smiselno oporeka višini odškodnine ter od dne 11.10.1991 priznanim zamudnim obrestim od glavnice. Predlaga, da drugostopenjsko sodišče sodbo razveljavi. Toženec ugovarja višino odškodnine, ki jo je zavarovalnica izplačala oškodovancema in navaja, da ni imel možnosti sodelovati pri njeni odmeri in je tako nepravično, da sedaj bremeni njega. Ugovarja tudi obrestnemu delu in sicer, da so obresti desetkrat prerasle glavnico, kar je v nasprotju z Zakonom o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Pri tem tudi sam podaja obračun obresti od glavnice v višini 1,140.500,10 SIT. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana, ker v pravdnem postopku ni sodeloval kot stranka in je tako sodišče razsodilo v nasprotju z zakonom.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti v skladu s čl. 365/II v zvezi s čl. 454/II ZPP ter pri tem ugotovilo, da sodišče I. stopnje bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni storilo.

Tudi pritožbeni očitek, češ, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka (354/II čl. ZPP), ni podan. Ne drži namreč pritožbena trditev, češ da pritožniku ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu je razvidno, da je sodišče razpisalo pet narokov za glavno obravnavo in sicer dne 20.11.1995, 9.4.1996, 8.3.1999, 22.3.1999 in 19.5.1999. Narokov se toženec ni udeleževal kljub temu, da je bil pravilno vabljen, vabila pa so bila izkazana s povratnicama. Svoj izostanek je toženec opravičeval s pisnimi opravičili in sicer s slabim zdravstvenim stanjem. Tako je sodišče pravilno, kljub izostanku tožene stranke, ki je bila pravilno vabljena, opravilo razpisane naroke za glavno obravnavo in razsodilo, saj so bili zato izpolnjeni z zakonom določeni pogoji (95. čl. ZPP).

Ob obravnavanju pritožbe zoper izpodbijano sodbo je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje na podlagi izvedenih dokazov v postopku popolno in pravilno ugotovilo in je tako pritožbeni očitek v to smer, neutemeljen. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo 90. čl. Zakona o temeljih sistema premoženjskega in osebnega zavarovanja (Ur.l. SFRJ 17/90) ter Pogoje za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO-90, določilo 3/I. čl. tč.

3. V izogib ponavljanju se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na te razloge.

Glede na pritožbene navedbe je le še dodati: Ker je bil toženec s pravnomočno sodbo spoznan za krivega, je bilo sodišče prve stopnje v skladu z določili čl. 12 ZPP vezano na to sodbo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca. Toženec tekom dokaznega postopka in tudi pritožbeno ni oporekal višini izplačane odškodnine, vendar je zavarovalnica skladno z določili II. odst. 3. čl. tč. 3 Splošnih pogojev zahtevala regres le v višini 12 povprečnih mesečnih OD ustvarjenih neposredno pred pridobitvijo pravice do regresa, to je v marcu 1991. Tako je tožeča stranka utemeljeno zahtevala znesek v višini 80.424,00 SIT, kar je celo manj kot bi ji v skladu z navedenim določilom Splošnih pogojev pripadalo. Iz dopisa statističnega urada RS z dne 29.3.1999 namreč izhaja, da je povprečna mesečna neto plača v mesecu marcu 1991 znašala 7.757,00 SIT, kar pomnoženo z 12 znaša 93.084,00 SIT.

Toženec tudi neutemeljeno ugovarja zakonitim zamudnim obrestim od neplačane glavnice, ki jih je sodišče priznalo tožniku. Sodišče je pravilno upoštevalo določilo 324. čl. ZOR, na podlagi katerega dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, določenem za izpolnitev, če pa rok ni določen, pride v zamudo takrat, ko ga upnik opozori naj izpolni obveznost. Ker v konkretnem primeru rok izpolnitve ni bil določen, toženec pa je upnikov pisni opomin z dne 4.10.1991 prejel dne 11.10.1991 (iz povratnice je razvidno, da ga je prejel po svoji sostanovalki G. A.), se šteje, da je bil takrat obveščen o svoji obveznosti. Od tega dne, je sodišče v skladu s 277. čl. ZOR, utemeljeno priznalo zakonite zamudne obresti od zneska 80.424,00 SIT. Koliko pa znaša izračun teh obresti pa ni predmet tega postopka.

Pritožbo je bilo po navedenem potrebno zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (368. čl. ZPP/77 v zv. s 498/I čl. ZPP/99).

Pritožnik je v pritožbi še predlagal, da ga sodišče oprosti plačila sodne takse. Skladno z določilom 173. čl. ZPP pa mora o predlogu stranke odločiti sodišče prve stopnje, zato pritožbeno sodišče o tem predlogu ni odločalo.

Pritožbeno sodišče skladno z določilom čl. 166/I v zv. s 154. čl.ZPP pritožbenih stroškov tožeče stranke ni priznalo, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben.