Jedro

Skladno s 1. točko prvega odstavka 542. člena ZKP je neutemeljeno priprti, ki kasneje ni bil obsojen, upravičen do povračila škode, vendar je pravno priznana zgolj škoda, ki je v vzročni zvezi s priporom, ne pa tudi škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje tako spremeni, da se glasi: „1. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje tako spremeni, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi: Toženka je dolžna tožniku plačati znesek 50.264,06 EUR (odškodnino za materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožnika pri plači in pokojnini, ker je bil od 18. 12. 1998 do 4. 9. 2003 nezaposlen) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2.693,00 EUR od 15. 7. 2003 dalje do plačila in od 849,48 EUR od 15. 1. 1999 dalje do plačila in naprej od istega mesečnega zneska od 15. dne v mesecu do vključno 15. 9. 2003 do plačila, zavrne, tožeča stranka pa je dolžna v roku 15 dni plačati toženi stranki pravdne stroške v višini 1.884,04 EUR.

2. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene pritožbene stroške v znesku 1.096,00 EUR.“

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 1.370,00 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v delno ponovljenem sojenju z vmesno sodbo razsodilo, da je po podlagi utemeljen tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za materialno škodo iz naslova prikrajšanja tožnika pri plači in pokojnini, ker je bil od 18. 12. 1998 do 4. 9. 2003 nezaposlen. Odločitev o stroških je zadržalo do končne odločitve o vseh zahtevkih. Obrazložilo je, da tožnik uveljavlja denarno odškodnino za izgubo zaslužka zaradi neutemeljenega pripora in kazenskega postopka. Ugotovilo je, da je tožnik delovno razmerje pisno odpovedal v času, ko je bil v priporu, ker je mislil, da bo s tem pripor odpravljen, zato ni mogoče šteti, da je do odpovedi prišlo po krivdi tožnika. Prenehanje delovnega razmerja je torej posledica pripora. Tožnik se je zelo trudil pridobiti novo zaposlitev, a je ni uspel dobiti, ker je bil zaradi očitanega kaznivega dejanja stigmatiziran in ker ni mogel pridobiti potrdila, da ni v kazenskem postopku. Vzročna zveza med priporom in brezposelnostjo tožnika je podana tako za čas pripora kot po njegovem prenehanju.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo toženke in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje. Obrazložilo je, da že iz tega, da med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bil neutemeljen pripor dejanski vzrok za prenehanje delovnega razmerja, izhaja, da je vtoževana premoženjska škoda direktna posledica neutemeljenega pripora. To potrjuje tudi ugotovljeno dejstvo, da tožniku, če ne bi sam podal odpovedi pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje ne bi prenehalo, saj so interni akti delodajalca to določali zgolj za primer, če je delavec obsojen na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, tožnik pa to ni bil. Tožnik je tudi izkazal, da se je trudil dobiti zaposlitev, pa je zaradi stigme kazenskega postopka in ker ni mogel pridobiti potrdila, da ni v kazenskem postopku, ni mogel dobiti.

3. Zoper vmesno sodbo sodišča druge stopnje toženka vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da se reviziji ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne. Navaja, da je sodišče svojo ugotovitev, da je tožnik zaposlitev iskal, a je ni dobil, oprlo zgolj na izpoved tožnika, tožnik pa svoje trditve ni konkretiziral (pri katerih delodajalcih in kolikokrat, na kar je toženka opozarjala že v odgovoru na tožbo) in dokazov o tem ni predložil, zato tožnik svoje izjave ni dokazal z ustreznim dokaznim standardom prepričanja. Zaradi navedenega tudi ni mogoče preizkusiti prepričanja sodišča o tem, da tožnik ni dobil zaposlitve zaradi stigme in medijske odmevnosti zadeve. Tudi ni splošno znano dejstvo, da je pri večini razpisov za vodilna delovna mesta potrebno predložiti potrdilo o nekaznovanosti oziroma potrdilo, da kandidat ni v kazenskem postopku. Sodišče je tako odločilo zgolj na podlagi izjave tožnika ter lastnih predvidevanj. Takšna dokazna ocena je nezakonita. Sodišče bi moralo odločiti na podlagi pravila o dokaznem bremenu. S tem sta nižji sodišči ravnali v nasprotju s 7., 8. in 215. členom v zvezi s prvim odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Nižji sodišči sta odstopili od sodne prakse VS RS (II Ips 369/2011, II Ips 375/2011 in II Ips 327/2008). Izpodbijana odločitev je materialnopravno zmotna, saj vzročna zveza za obdobje po odpravi pripora ni izkazana. Obrazložitve sodišča druge stopnje v tem delu tudi ni mogoče preizkusiti. Iz izpodbijanih sodb ni jasno razvidno, kaj je vzrok tožnikove brezposelnosti po odpravi pripora: pripor ali kazenski postopek. Sodišče s tem v zvezi tudi prihaja samo s sabo v nasprotje. Sam tek kazenskega postopka, zaradi katerega naj tožnik ne bi dobil zaposlitve, ne predstavlja pravnorelevantnega vzroka, ki bi imel za posledico odškodninsko odgovornost toženke, saj vodenje kazenskega postopka v skladu z zakonom samo po sebi ne predstavlja nedopustnega ravnanja (nezakonitosti v tej smeri pa tožnik ni zatrjeval).

4. Tožnik je vložil laičen odgovor na revizijo, ki ga revizijsko sodišče ne more upoštevati, saj lahko stranka v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik (tretji odstavek 86. člena ZPP).

5. Revizija je utemeljena.

6. Izpodbijana vmesna sodba se nanaša na odškodnino za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka za obdobje po prenehanju pripora. Utemeljene so revizijske navedbe, da za to obdobje ni podana pravnorelevantna vzročna zveza oziroma da ne gre za pravno priznano škodo. Sklepanje sodišča druge stopnje temelji na ekvivalenčni teoriji oziroma naravni vzročnosti (sine qua non), po kateri se kot vzrok upošteva vsaka okoliščina, brez katere posledica ne bi nastala. V sodni praksi je sprejeto enotno stališče, da takšna vzročnost ne zadostuje za temelj odškodninske obveznosti. V obravnavanem primeru je treba izhajati iz teorije o varstvenem namenu norme (ratio legis), ki pravi, da je pravno relevanten le tisti vzrok, ki ga pravna norma glede na svoj namen šteje za vzrok oziroma ki je kršitev pravne norme. Pravico do povrnitve škode na podlagi 1. točke prvega odstavka 542. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ima, kdor je bil v priporu, ni pa bil uveden zoper njega kazenski postopek ali je bila s pravnomočnim sklepom obtožnica zavržena, ali pa je bil postopek ustavljen, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen obtožbe, ali je bila obtožba zavrnjena. Skladno z navedeno določbo je neutemeljeno priprti upravičen do povračila škode, vendar je pravno priznana zgolj škoda, ki je v vzročni zvezi s priporom. Toženka sicer ni nasprotovala razlogom sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zaradi pripora. Vendar to ne pomeni, da je vzročna zveza podana tudi za obdobje po prenehanju pripora. Obstoju slednje pa toženka ves čas nasprotuje. Po prenehanju pripora ni bilo več fizičnih ovir za tožnikovo zaposlitev, tožnik kot oškodovanec pa si je moral prizadevati za zmanjševanje škode s tem, da je iskal zaposlitev. Nižji sodišči sta ugotovili, da je tožnik tako ravnal, a zaposlitve ni dobil, ker je bil zaradi kazenskega postopka stigmatiziran in ker ni mogel dobiti potrdila, da ni v kazenskem postopku. Ugotovljen vzrok brezposelnosti in posledični izgubi dohodka po odpravi pripora torej ni (neutemeljen) pripor, ampak dejstvo, da je bil tožnik obdolženec v kazenskem postopku, ki je bil medijsko odmeven. Škoda, ki nastane zaradi samega teka kazenskega postopka, pa ni pravno priznana škoda po 542. členu ZKP.(1) Toženka bi lahko odškodninsko odgovarjala zgolj na podlagi 26. člena Ustave Republike Slovenije v zvezi s 148. členom Obligacijskega zakonika, vendar tožnik ni niti zatrjeval, da bi bil kazenski postopek zaradi česar koli voden protipravno. Skladno s povedanim temelj odškodninske obveznosti za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka po odpravi pripora ni podan.

7. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka sodbe (prvi odstavek 380. člena ZPP).

8. Ker o pravdnih stroških do sedaj še ni bilo odločeno, jih je odmerilo revizijsko sodišče. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP. Toženka je v tej pravdi, ki se tiče odškodnine za premoženjsko škodo zaradi izgube dohodka po odpravi pripora, v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti njene pravdne stroške. Skladno s prvim odstavkom 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu se stroški zastopanja državnega pravobranilstva v postopkih pred sodišči obračunavajo po tarifi o odvetniških storitvah.

9. Pravdne stroške postopka na prvi stopnji je sodišče v skladu s stroškovnikom in Zakonom o odvetniški tarifi odmerilo na 1.884,04 EUR (nagrada za postopek (tar. št. 3100; 855,40 EUR), nagrada za narok (tar. št. 3102; 789,60 EUR), pavšalni strošek za poštne in telekomunikacijske storitve (tar. št. 6002; 20,00 EUR) in potni stroški za prihod na narok (tar. št. 6003; 219,04 EUR)).

10. Spremenil se je tudi pravdni uspeh v pritožbenem postopku, zato je tožnik dolžan povrniti toženki njene pritožbene stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakon o odvetniški tarifi odmerilo na 1.096,00 EUR (nagrada za pritožbeni postopek; tar. št. 3210).

11. Toženka je z revizijo v celoti uspela, zato ji je tožnik dolžan povrniti tudi njene revizijske stroške. Sodišče jih je v skladu s stroškovnikom in Zakon o odvetniški tarifi odmerilo na 1.370,00 EUR (nagrada za postopek z revizijo; tar. št. 3300).

12. Tožnik je vse odmerjene stroške dolžan plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki prične teči naslednji dan po vročitvi te sodbe (prvi, drugi in tretji odstavek 313. člena ZPP).

Op. št. (1): Primerjaj sodbo VS RS II Ips 91/2000 z dne 19. 2. 2001.