Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je toženi stranki naložilo, da mora izplačati tožečim strankam razliko med izplačanimi zneski povračil in pripadajočimi zneski povračil stroškov prevoza na delo in z dela, upoštevaje stroške javnega prevoza, kot je določeno v Uredbi o povračilu stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek, ki je inkorporirana v tarifno prilogo k SKPgd oziroma k panožni kolektivni pogodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku osem dni plačati razliko stroškov za prevoz na delo in z dela za čas od julija 2004 do decembra 2006 v zneskih in z zapadlostjo, razvidno iz izreka sodbe (1. točka izreka). Višji tožbeni zahtevek za plačilo 11,35 EUR s pp in za plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 237,86 EUR za čas od 18. 2. 2006 do 19. 2. 2006 je zavrnilo (2. točka izreka) ter sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 97,66 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe materialnega prava. Predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne in ji v plačilo naloži stroške pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške. Ne strinja se z razlago odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št. U-I-296/95, iz katere naj bi izhajalo, da ugotovitev neustavnosti uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, ni vplivala na zakonitost tarifne priloge k splošni Kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti in Kolektivni pogodbi dejavnosti trgovine Slovenije, ki se glede višine povračila prevoznih stroškov sklicujeta na uredbo. Ker se določbi prvega odstavka 4. točke tarifnih prilog k Splošni kolektivni pogodbi za gospodarske dejavnosti (SKPgd, Ur. l. RS, št. 40/1997) in Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine Slovenije (KPDT, Ur. l. RS, št. 10/1998) sklicujeta na uredbo, za katero je bilo z ustavno odločbo ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, sta v nasprotju z Ustavo tudi navedeni določbi tarifnih prilog. Lahko pa so določbe navedenih tarifnih prilog zaradi nedoločljivosti predmeta pogodbe nične tudi v primeru, če uredba, na katero se sklicujejo, ne bi bila v neskladju z Ustavo Republike Slovenije, saj je določena le zgornja meja neobdavčljivosti zneskov povračila stroškov za prevoz na delo in z dela. Tožnici je tožena stranka pravilno povrnila stroške prevoza z dela in na delo v spornem obdobju v skladu z določbo 2. točke 52. člena SKPgd in 2. točke 53. člena KPDT.

Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, določene v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da obrazložitev izpodbijane sodbe vsebuje pravilne dejanske in pravne razloge in da je sodišče prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju pravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Tožeča stranka v obravnavanem individualnem delovnem sporu zahteva povrnitev stroškov prevoza na delo in z dela za čas od 1. 7. 2004 do 31. 12. 2006. Pravna podlaga za odločitev je v določbi 130. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), ki zavezuje delodajalca, da mora delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, pri čemer se višina povračila takšnih stroškov določi z izvršilnim predpisom, če ni določena s kolektivno pogodbo splošne veljavnosti. Pri tem je pomembno, da delavec izpolni svojo obveznost prihoda na delo. Poleg tega je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na določbe 2. točke 52. člena SKPgd, 2. točke 53. člena KPDT ter na tarifni del obeh navedenih kolektivnih pogodb, to je 4. točko Tarifne priloge SKPgd in 4. točke Tarifne priloge KPDT, ki določata, da se povračila stroškov za prevoz na delo in z dela izplačujejo in usklajujejo v višini zgornjega zneska, določenega z Uredbo o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot odhodek (Uredba – Ur. l. RS, št. 72/93 in nasl.), to pa je do višine 100 % stroškov javnega prevoza.

Določbi 1. in 2. člena Uredbe opredeljujeta višino povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se povračila ne vštevajo v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter višino drugih prejemkov in povračil stroškov v zvezi z delom, do katere se priznavajo kot odhodek pri ugotavljanju davčne osnove. Povračilo stroškov prevoza na delo in z dela se tako ne upošteva v osnovo za davek od osebnih prejemkov ter se priznava upravičencu kot odhodek največ do višine stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, če ni možnosti prevoza s takšnimi sredstvi, pa v obliki kilometrine do višine 15 % cene motornega bencina – 98 oktanov. Zato tudi morebitna razveljavitev oz. odprava Uredbe ne more vplivati na obveznost delodajalcev do povračila stroškov v skladu s SKPgd in KPDT (tako tudi odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. U-I-6/2009 z dne 28. 1. 2010, v 10. točki obrazložitve).

Tudi sicer se stranke v navedenih kolektivnih pogodbah niso sklicevale na določitev davčnih obveznosti, temveč so se na Uredbo sklicevale zgolj zaradi določitve višine povračila prevoznih stroškov, ki so jih dolžni delodajalci plačevati delavcem. Ustavno sodišče Republike Slovenije je sicer v odločbi opr. št. U-I-296/1995 z dne 27. 11. 2007, na katero se sklicuje tožena stranka v pritožbi, ugotovilo, da Uredba ni v skladu z Ustavo Republike Slovenije. Vendar je potrebno glede tega poudariti, da Ustavno sodišče Republike Slovenije v navedeni odločbi ni ugotovilo neustavnosti določb, ki se nanašajo na povračila prevoznih stroškov, in ki se ne vštevajo v davčno osnovo. Uredba je bila sprejeta predvsem za davčno pravne namene in je povzročila zgolj spremembe na tem področju, višina stroškov za prevoz na delo pa je tudi ob vseh nadaljnjih spremembah Uredbe in Zakona o dohodnini ostala ves čas enaka.

V zvezi z vplivom odločbe Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-296/95 (Ur. l. RS, št. 82/97 z dne 22. 12. 1997) na veljavnost določb tarifnih prilog SKPgd in KPDT in v zvezi s trditvami tožene stranke, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, o nedoločljivosti določb 4. točke tarifnih prilog obeh kolektivnih pogodb, zaradi katere naj bi bile nične, se je prvostopenjsko sodišče utemeljeno sklicevalo na uveljavljeno enotno sodno prakso. Zato tudi pritožbene navedbe v zvezi z navedenimi vprašanji, na katera je v razlogih sodbe že ustrezno odgovorilo prvostopenjsko sodišče, niso utemeljene.

Tožena stranka pri obračunavanju in izplačilu prevoznih stroškov ni upoštevala določb 1. odstavka 4. točke tarifnih prilog k SKPgd in KPDT, zato je tožnici izplačevala povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela le v višini 60 % namesto 100 % stroškov javnega prevoza. Zato je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo, ko je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožeči stranki pripadajočo razliko med dejansko izplačanimi stroški v višini 60 % stroškov javnega prevoza in pripadajočim 100 % povračilom teh stroškov. V tej zvezi je na podlagi izplačilnih listov, ob upoštevanju višine dejansko izplačanih prevoznih stroškov v spornem obdobju, za tožečo stranko pravilno določilo višino pripadajoče razlike do 100 % višine pripadajočih stroškov.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (353. člen ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da sama krije svoje pritožbene stroške (165., 154. ter 155. člen ZPP).