Jedro

Škodni dogodek - poškodba ahilove tetive.

Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. vsebina pogodbene obveznosti zavarovanca toženke je bila prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru.

Sodišče druge stopnje ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini za nepremoženjsko škodo, v skladu z 246. členom OZ, dopustno.

Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna ravnanja (v razmerju do samega sebe) vzpostavljalo odškodninsko obveznost, se protipravnost oz. krivdna odgovornost presoja z merilom skrbnosti oziroma primerjalne (ne)skrbnosti, lahko pa še z dodatnimi predpostavkami (za primere objektivne odgovornosti).

Izrek

I. Pritožbi tožnice se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v tč. I. izreka tako, da glasi:“ Toženka je dolžna tožnici plačati 26.400,00 € (šestindvajset tisoč štiristo 00/100), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.10.2015 do plačila.“.

II. V presežku se pritožbi zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških bo vključena v odločitev sodišča prve stopnje o stroških celotnega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici 17.080,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 3. 2016 dalje do plačila (točka I izreka). V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). O pravdnih stroških bo odločeno po pravnomočnosti sodbe (točka III izreka). Zoper takšno odločitev se pravočasno, po pooblaščencih, pritožujeta obe pravdni stranki.

2. Toženka se pritožuje iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka (14. točka drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP) zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. V uvodu pritožba navaja, da je sodišče v ponovljenem sojenju obravnavan primer presojalo po določilih o pogodbeni odškodninski odgovornosti, zato je zmotno uporabilo materialno pravo. Iz trditev tožnice ne izhaja, da je zavarovanec toženke kršil pogodbena določila in kakšne obveznosti so za domnevno pogodbo sploh bile dogovorjene. Toženka navaja, da v obravnavanem primeru ne gre za pogodbeno odškodninsko odgovornost, temveč za izvenpogodbeno (deliktno) odgovornost. Pri tem se sklicuje na 239. člen Obligacijskega zakonika (OZ) in navaja predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti. Zavarovanec toženke je res prevzel organizacijo koncerta skupine L. v svojem lokalu in se zavezal tožnici omogočiti ogled koncerta v varnem okolju, vendar je to svojo obveznost primerne organizacije tudi izpolnil. Tekom dokaznega postopka ni bilo nobenih nepravilnosti, niti s stališča redarske službe, niti s stališča števila udeležencev. Zavarovanec toženke je imel urejeno vso potrebno dokumentacijo in tudi sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila služba varovanja organizirana ustrezno. Bila je izdelana ocena tveganja in načrt varovanja, na objektu je bil montiran video nadzor z notranjo in zunanjo kamero. Prav tako je bila arnostna služba na prireditvi številčno primerna številu obiskovalcev in to še zdaleč ni dosegalo maksimalne zmožnosti lokala. Varnostniki so opravljali nadzor nad vnosom prepovedanih predmetov, zavarovanec toženke pa je večkrat organiziral koncerte in vedno je ravnal skrbno, enako kot na dan škodnega dogodka. Edini očitek zavarovancu toženke je, da je prodajal alkoholne pijače v steklenicah, kljub temu, da sodišče prve stopnje v točki 27 obrazložitve ugotavlja, da ne obstaja predpis, ki bi takšno prodajo prepovedoval. Sodišče prve stopnje v točki 29 obrazložitve nadaljuje in navaja, da zavarovanec toženke ni ravnal v skladu s citiranimi zakonskimi predpisi oziroma dolžno skrbnostjo. Toženka v nadaljevanju s sklicevanjem na določbe Zakona o javnih zbiranjih utemeljuje tezo, da njen zavarovanec ni kršil splošne prepovedi povzročanja škode, niti ni kršil nobenega določila iz tega zakona. Pri tem se tudi sklicuje na odločitve sodišč (VSM I Cp 157/2016, VSLJ III Cp 1000/2015 z dne 15. 4. 2015). Iz obrazložitve sodbe izhaja očitek prodaje pijače v steklenicah, kar bi naj bila po mnenju sodišča prve stopnje nepravilna izpolnitev pogodbene obveznosti, ki ima značilnost protipravnega stanja. V primeru poslovne odškodninske odgovornosti se ne presoja skrbnost, temveč katero pogodbeno obveznost je zavarovanec tožene stranke kršil (L. Varaneli, Pogodbeno pravo, pogodbeno razmerje in pogodbena odgovornost, Ljubljana 2021, str. 127). Tožnica ni niti zatrjevala, prav tako sodišče ni ugotovilo, da bi se zavarovanec toženke s prodajo vstopnic zavezal, da ne bo prodajal pijače v steklenicah niti, da na tleh ne bo nobene razbite steklovine in da je to bila njegova pogodbena obveznost. Tožnica je bila seznanjena s tveganjem, da bo kdo razbil steklenico, saj je videla, da se pivo prodaja v steklenicah, prav tako je vedela, da je po tleh steklovina. Kljub temu se je odločila, da bo kupila karto in na koncertu ostala. V nadaljevanju se pritožba sklicuje na 282. člen OZ in na splošno pravilo o prepovedi povzročanja škode ter povzema zaključke sodišča prve stopnje iz 26. točke obrazložitve. Poudarja tudi, da za odškodninsko odgovornost ne zadostuje že vsaka povzročitev škode, ki je predvidljiva. Veliko je namreč primerov, pri katerih je škoda sicer predvidljiva a po splošnem prepričanju ne pomenijo nedovoljene povzročitve škode (VSL sodba II Cp 2252/2018). Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker je sploh presojalo skrbnost oziroma opustitev dolžne skrbnosti zavarovanca toženke v okviru pogodbene odškodninske odgovornosti. Podredno je dolžno skrbnost presodilo napačno. Tožnica ni dokazala kršitve kakršnihkoli pogodbenih obveznosti, prodaja oziroma prepoved prodaje steklenic ni bila pogodbena obveznost. V nadaljevanju toženka navaja, da tudi če bi obravnavan primer presojali po poslovni odškodninski odgovornosti, pa se je zavarovanec toženke s prodajo vstopnice zavezal organizirati koncert in pri tem upoštevati vse zahteve zakonodaje, kar je tudi storil. Nedvomno ni bila njegova zaveza iz prodane vstopnice, da noben od gostov ne bo razbil nobene steklenice niti, da bo morebitno razbito steklo nemudoma počiščeno. Posledično ni kršil pogodbe. Ne obstaja pravni predpis, ki bi prepovedoval prodajo piva v steklenicah v gostilni, tudi če je na odru nastop kake glasbene skupine. Prav tako ne obstaja pravni predpis, ki bi gostincu nalagal, kako pogosto oziroma kako hitro mora med koncertom počistiti, če se kaj razbije. Od gostinca pa je neživljenjsko pričakovati, da bo poskrbel za čiščenje tal v taki meri, da na tleh ne bi bilo nobenega stekla, kar zavarovancu toženke očita sodišče prve stopnje. Gostinec ne more odgovarjati za vsakega gosta, če bi kateremu padla steklenica ali steklen kozarec na tla. V množici ljudi pred odrom bi bilo povsem neživljenjsko pričakovati, da bodo natakarji videli vsako razbito steklenico in jo takoj, ko pade na tla tudi pospravili. Kot je obrazložilo že sodišče prve stopnje, priče niso potrdile, da bi bilo na tleh veliko steklovine, sama tožnica pa je trdila, da je drugi obiskovalec vrgel steklenico piva, ki jo je zadela v ahilovo tetivo in jo poškodovala. Tezo, da v podobnih primerih ne gre za poslovno odškodninsko odgovornost, potrjuje tudi sodna praksa, ki jo toženka citira (VSL I Cp 449/2012; II Ips 807/2007; VSL II Cp 2010/2011; VSM II Cp 1050/96; VSC Cp 112/2019; VSL II Cp 2852/2014). Iz teh primerov izhaja, da odločitev sodišča odstopa od veljavne sodne prakse. V nadaljevanju pritožba utemeljuje trditev, da je pravno priznana škoda pri pogodbeni odškodninski odgovornosti samo premoženjska škoda in se pri tem sklicuje na 243. člen ter komentar Nine Plavšak k temu členu iz Obligacijskega zakonika s komentarjem, ter pri tem izrecno citira tudi avtoričine navedbe iz strani 224 in 225. Prav tako se sklicuje na isto avtorico in njen članek z naslovom Poslovna odškodninska odgovornost v reviji Odvetnik iz marca 2019. Po mnenju toženke pa je podan tudi ekskulpacijski razlog iz 240. člena OZ, saj okoliščine razbite steklenice izvirajo iz zunanje sfere, torej tretje osebe, ki je tako steklenico odvrgla ter tudi same oškodovanke, ki jo je močno brcnila nazaj.

Nadalje navaja razloge zaradi katerih meni, da je podan soprispevek tožnice in ga je sodišče prve stopnje prisodilo v premajhnem odstotku. Pri tem povzema zaključke izvedenca o tem, kakšni so možni načini nastanka poškodbe in poudarja, da je izvedenec utemeljeno zaključil, da je tožnica utrpela poškodbo, ko je z nogo brcnila nazaj fiksirano razbito steklenico. Pritožba utemeljuje tezo, da se škodni dogodek ni zgodil na zatrjevani način ter navaja in pojasnjuje, kako je tožnica med postopkom spreminjala svoje navedbe glede opisovanja nastanka škodnega dogodka. Pri tem se sklicuje na vsebino kazenske ovadbe zoper neznanega storilca, na tožbene navedbe tožnice in njene navedbe iz posameznih pripravljalnih vlog ter ponovno opozarja, da je tudi izvedenec medicinske stroke v ponovljenem sojenju potrdil mehanizem nastanka poškodb, kot ga je tožnica izpovedala policistu. V nadaljevanju pa toženka podaja ugovore glede višine denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo glede treh pravno priznanih oblik oziroma vrst nepremoženjske škode in za vsako primerjalno navaja tudi odločbe različnih sodišč, s katerimi utemeljuje tezo, da so denarne odškodnine previsoko dosojene. Iz navedenih razlogov zato predlaga, da se pritožbi ugodi, sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški, podrejeno pa, da se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje.

3. Tožnica v pritožbi navaja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje pritožuje v celoti, in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 1. točki 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožnica nato v obširni pritožbi analizira po vrsti vsako točko obrazložitve sodišča prve stopnje. V zvezi s točkami 10 do 14 v katerem je sodišče prve stopnje pojasnilo razloge v zvezi z objektivno odgovornostjo toženke, tožnica navaja, da je sodišče mimo izpovedb prič (R., Z., G., Č., in iz izpovedbe tožnice) ter slikovnem materialu, ki je bil objavljen na spletni strani zavarovanca toženke navedlo, da takšne fotografije niso verodostojen dokaz. Tožnica meni, da je dejstvo, da so predmetne fotografije nastale v času same prireditve in ni šlo za poziranje, tudi priče M. in R. so potrdile ob predočitvi teh fotografij, da je bila takšna gneča na prireditvenem prostoru. Tožnica citira iz spisa spletne strani www.pomurec.si na dan 19. 10. 2014 dele, iz katerih bi naj izhajalo, da je bila na prizorišču gneča. O tem so skladno izpovedale tudi priče R., M. in tožnica, slednja pa je tudi priložila fotografijo vstopnice s številko 1175, kateri sodišče prav tako ne verjame, ker je J.Č. zaslišan kot priča povedal, da številka ne pomeni prodanih vstopnic. Nadalje navaja razloge zaradi katerih meni, da je bilo prodanih več kot 340 vstopnic in se sklicuje tudi na slike prireditvenega prostora, iz katerih je razvidno, da je bil poln in ne napol prazen. Glede na navedeno je sodišče v nasprotju z izvedenimi dokazi ugotovilo, da bi naj bile izpovedbe prič in predlagani dokazi skladni. Tožnica v zvezi s to okoliščino navaja še razloge v zvezi s štetjem udeležencev in povzema izpovedbo priče Z. ter Č. in poudarja, da si že izpovedbe prič med seboj nasprotujejo, kako je bilo glede prodaje vstopnic ter glede njihovega dejanskega številka. Poudarja pa tudi, da je že sodišče samo povzelo, da je bil na prireditvi vnos pijače in steklenic prepovedan, kar so nadzorovali reditelji ter da so varnostniki tako bili prisotni, samega dogodka pa niso videli, zato dogodka niso mogli preprečiti. Ob tem pa gre za dejstvo, da je dogodek bilo mogoče preprečiti, in sicer s prodajo pijače v plastičnih kozarcih. Glede na navedeno je sodišče zaključilo, da na prireditvi ni prišlo do izrednih okoliščin zaradi katerih bi organizator odgovarjal za škodo nastalo s smrtjo ali telesno poškodbo, niti to tožnica ne zatrjuje. Temelj odgovornosti po 157. členu OZ tako ni podan. Tožnica nato nadaljuje s povzemanjem razlogov sodišča prve stopnje v točkah od 15 do 27 ter še posebej povzema razloge sodišča iz točk 19 do 30. Na enak način povzema razloge iz točk 31, 32 ter 33 in 34. Tožnica poudarja, da je sodišče pravilno presodilo, da gre za temelj odgovornosti iz pogodbe in navaja, da krivda ni predpostavka za nastanek tovrstne odškodninske odgovornosti (II Cpg 356/2011, I Cpg 59/2011, I Cpg 1515/2015). Sodišče pa je kljub jasni sodni praksi presodilo, da je tožnica dobro vedela za steklo po tleh in da lahko nekdo vrže steklenico in le-to pomeni nevarnost poškodovanja, ter je tudi sama odgovorna za nastanek škode, in sicer v višini 30%. V tem delu je sodišče napačno uporabilo materialno pravo in tako tožnici ni mogoče očitati kršitve pogodbe. Tožnica se sklicuje in citira dele razlag iz sodb I Cp 767/2017 z dne 9. 1. 2018, kljub jasnim materialnopravnim izhodiščem pogodbene obveznosti, ki jo je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in jasnimi razbremenilnimi možnostmi po 240. členu OZ ,pa je sodišče v skladu s 171. členom OZ ponovno presojalo ali je k nastanku škode prispevala tudi tožnica. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica bila pogodbi zvesta stranka in je svojo obveznost (plačala je karto) v celoti izpolnila, spoštovala je vse obveznosti, ki so izhajale iz pogodbenega razmerja, zavarovanec toženke pa svojih obveznosti ni izpolnil, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje. V skladu z materialnim pravom, to je 240. členom OZ, pa toženka ni dokazala razbremenilnih razlogov, in sicer da škodnega dogodka ni mogla preprečiti oziroma se mu izogniti. Nastanek škodnega dogodka je namreč bil predvidljiv in zelo verjeten. Bil je pa tudi odvrnljiv na zelo preprost način, gostom bi se morala prodajati pijača zgolj v embalaži, ki se ne razbije. Tožnici pa se ne očita in tudi ne dokazuje, da bi sama prinesla stekleni predmet in s tem kršila pogodbo.

Tožnica se pritožuje tudi glede odmere denarne odškodnine, tako glede prisojenih 7.000,00 EUR iz naslova telesnih bolečin meni in se sklicuje na dejstva, zaradi katerih bi ji moralo sodišče prisoditi 12.000,00 EUR. Tudi glede strahu navaja razloge zaradi katerih meni, da bi bila upravičena do odškodnine v znesku 7.000,00 EUR. Glede denarne terjatve iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti navaja dejstva zaradi katerih meni, da bi bila upravičena do 14.000,00 EUR denarne odškodnine. Prav tako glede zavrnitve tožbenega zahtevka iz naslova skaženosti meni, da bi bila upravičena do zneska 2.000,00 EUR. V zvezi z zamudo in pričetkom teka zamudnih obresti navaja razloge zaradi katerih meni, da je napačna ugotovitev, da prično teči obresti šele 1. 3. 2016. Iz prijave škodnega dogodka in tudi iz dopisa toženke z dne 1. 3. 2016 je jasno razvidno, da je toženka odškodninski zahtevek tožnice obravnavala v skladu s prijavo, ki jo je prejela 7. 10. 2015. Glede na navedeno je tek zakonskih zamudnih obresti sodišče ugotovilo in dosodilo napačno. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in sodba spremeni tako, da se ugodi celotnemu tožbenemu zahtevku, podrejeno, da se pritožbi ugodi in sodba razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavanje vse s stroškovno posledico in priglašenimi pritožbenimi stroški.

4. Stranki odgovora na pritožbi nista podali.

5. Pritožba tožnice je delno utemeljena, pritožba toženke pa neutemeljena.

6. V skladu s 350. členom ZPP preizkusi pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu ter v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Iz navedene določbe izhaja, da pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (340. člen ZPP) ter del absolutnih in vse relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niso del uradnega preizkusa, zato ga sodišče druge stopnje opravi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. V skladu s prvim odst. 360. člena ZPP pa je podana nadaljnja omejitev pritožbenega preizkusa, saj se mora sodišče druge stopnje opredeliti le do tistih navedb v pritožbi, ki so odločilnega pomena.

7. Sodišče druge stopnje v zvezi s pritožbo tožnice ugotavlja, da slednja v napovednem delu navaja, da izpodbija sodbo sodišča prve stopnje „v celoti“. V nadaljevanju pa se opredeljuje in komentira vsako točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, celo tiste dele, ki so za odločitev nepomembni (povzemanje navedb strank v postopku). Ob koncu podaja predlog, da naj sodišče druge stopnje pritožbi ugodi tako, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni in „ugodi celotnemu zahtevku tožeče stranke“.

Tožnica odgovora na pritožbo toženke ni vložila. Prav ta procesni akti pa bi lahko bil pomemben, če bi iz njegove vsebine izhajalo, da se naj obravnava kot pritožba za primer, če bi sodišče druge stopnje pritožbi toženke ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje iz obsodilnega v zavrnilni del (tudi le delno). Šele v tem primeru je namreč potrebno tudi tožnici priznati pravni interes, da navaja razloge v podkrepitev odločitve sodišča prve stopnje, za sodišče druge stopnje pa bi nastala obveza, da te razloge presodi in nanje tudi odgovori1. Tožnica pa je v tej zadevi pritožbo vložila prva (6.7.2021), pred toženko (8.7.2021), na njeno pritožbo pa ni odgovorila. Zaradi takšnega procesna ravnanja je sodišče druge stopnje ugotovilo, da ima tožnica pravni interes za vložitev pritožbe le zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (četrti odst. 343. člena ZPP), zato je preizkus njene pritožbe omejen le na izrek in obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu. Konkretneje to pomeni, da gre za preizkus odločitve sodišča prve stopnje v delu glede soprispevka, višine denarne odškodnine in zapadlosti denarne terjatve ter posledično še stroške.

8. Sodišče druge stopnje uvodoma navaja, da sodba sodišča prve stopnje ali pravdni postopek, nista obremenjena ne z uradoma ali v pritožbi uveljavljanimi procesnimi kršitvami. Predvsem ni podan nobeden izmed zakonskih dejanskih stanov iz 14. tč. drugega odst. 339. člena ZPP. Njihova skupna značilnost je, da sodbe zaradi teh napak objektivno ni mogoče preizkusiti, kar za sodbo sodišča prve stopnje ne velja. Sodišče druge stopnje poudarja, da gre pri tovrstnem preizkusu le za formalen (procesni) preizkus razumljivosti sodbe in njenih razlogov, ne pa tudi njene razumnosti, ki je vsebinski kriterij.

9. Kršitev iz 15. tč. drugega odst. 339. člena ZPP je absolutna bistvena kršitev določb postopka, vendar ni del uradnega preizkusa, zato jo lahko sodišče druge stopnje preizkusi le v okviru izrecno (konkretizirano, določno) in jasno (enopomensko) zapisanih trditev v pritožbi. Na obstoj te kršitve se sklicuje tožnica v pritožbi, a je v ničemer ne konkretizira. Tudi sicer njen nesistematičen pristop, ko se ukvarja z analizo in obnovo celotne obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje (po posameznih točkah obrazložitve), slabi moč njenih argumentov in otežuje presojo sodišču druge stopnje.

Dejansko stanje o nastanku poškodbe tožnice

10. Sodišče druge stopnje je v tč. 6 obrazložitve pojasnilo, na kakšen način morajo stranke v pritožbi uveljavljati pritožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Toženka se v pritožbi sklicuje na listinske dokaze in sicer kazensko ovadbo zoper neznanega storilca, uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dne 2.11.2014 ter na izvedenca medicinske stroke, ki bi naj potrdil opis dejanja iz kazenske ovadbe z dne 15.12.2014. S sklicevanjem na navedbe tožnice iz tožbe in njene prve pripravljalne vloge (tč. VI., VIII.) poudarja, da je tožnica med postopkom spreminjala dejansko stanje in so bile prvotne trditve v nasprotju z njeno lastno izpovedbo in „policijsko preiskavo ugotovljenimi dejstvi.“.

11. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sodišče prve stopnje v dokazno oceno dejstev, v katerih je prišlo do škodnega dogodka, ni vključilo listinskih dokazov, na katera se toženka izrecno sklicuje. Oba dokaza je sicer izvedlo (tč. 6. obrazložitve), ni pa ju dokazno ocenilo. V skladu s procesnimi pooblastili (tretja alineja 358. člena ZPP) je zato vanju vpogledalo sodišče druge stopnje in ocenjuje, da za odločitev v tej zadevi nista pomembni in nimata posebnega spoznavnega pomena. Listini sta sestavili drugi osebi, nista rezultat nobenega dokaznega postopka, namenjeni sta (predvsem kazenska ovadba) uvedbi postopka, v katerem bi se odločilna dejstva šele ugotavljala. Na podlagi okoliščine, da ju tudi sodišče prve stopnje ni vključilo v dokazno oceno, je bila očitno (implicitno) tudi presoja sodišča prve stopnje enaka.

12. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izvid in mnenje izvedenca medicinske stroke L.; ne glede na to, da je v zgradbi sodbe z vmesnimi naslovi ločevalo posamezne sklope, pa je tudi del sodbe, v katerem ocenjuje soprispevek tožnice, pomemben za presojo toženkinih navedb v pritožbi. Tako je poškodbo tožnice povzročila vržena steklenica, kar pa ne tožnica in tudi njene prijateljice, ki so stale ob njej (priči M. in R.) niso videle, zaradi glasne glasbe pa tudi ne slišale (tč. 34. obrazložitve). In prav okoliščina, da tožnica tega ni videla, je tudi povsem razumen in prepričljiv razlog, da njene trditve v postopku (navedbe kot del trditvene podlage v pisnih vlogah) niso povsem konsistentne. Zato je temu primerna tudi njena izpovedba (zaslišanje tožnice v dokazne namene):“...da sem plesala, na eni strani je bila D., na drugi M., ko me je naenkrat zapeklo v nogi.“.

Zaradi ugovorov toženke v postopku pred sodiščem prve stopnje, je izvid in mnenje izvedenca, kot dokaznega sredstva, ki ga odlikujeta strokovnost in nepristranskost, pridobilo še posebno težo. Njegova naloga je namreč bila, da izkustveno sprejemljivo in prepričljivo pojasni, na kakšen način je lahko prišlo do poškodbe prerezanja ahilove tetive. Da je imel tudi izvedenec pri tem težave, je razvidno iz sklepa sodišča druge stopnje z dne 24.9.20192, vsled česar je moralo sodišče prve stopnje ugotovljeno diametralno nasprotje odpraviti v ponovljenem postopku.

To je sedaj tudi storilo in v tč. 31. obrazložitve dokazno ocenilo izvid in mnenje izvedenca in sprejelo dokazni zaključek o tem, da je poškodbo najverjetneje povzročila vržena steklenica; da je morala razbita steklenica, torej njen kos, biti „fiksirana oz. zadržana od zunanje sile, kar bi na plesišču lahko bila noga drugega plesalca ali kakšen drug predmet“ (citirano iz tč. 31. obrazložitve). Za odločanje sodišča druge stopnje pa je bistveno, da toženka ne graja dokazne ocene tega dokaza, zato je sodišče druge stopnje vezano na citirane dejanske zaključke sodišča prve stopnje.

Pravni temelj odškodninske obveznosti

13. Pravni temelj obveznosti med tožnico in zavarovancem toženke je pogodba. Ta pogodba je bila sklenjena dne 19.10.2014 in gre za vrsto (podtip) gostinske pogodbe, ki je kot izpolnitveno ravnanje vsebovala tudi izvedbo koncerta3. Za odločanje v zadevi ni bistvena natančna razvrstitev te pogodbe, torej njena tipologija. V skladu s splošnim pravilom je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah (15. člen OZ). Vendar za pogodbe, kot je predmetna, ki se sklepajo pogosto in množično ter v ustni obliki (sklepanje pogodb na neformalen način) nujno velja, da njihovo vsebino dopolnjujejo bodisi tipska pravila sorodnih nominantnih pogodb, splošna pravila pogodbenega prava ali drugi pravni viri. Med sestavine tovrstnih pogodb, pa sodijo tudi takšne, ki omejujejo avtonomijo strank na način, da jih pogodbenika, tudi če bi želela, ne moreta izključiti, ker so kogentne narave4. Gre za pravna pravila, ki določajo izpolnitvena ravnanja organizatorja takšne prireditve, v zvezi z varnostjo gostov5 (udeležencev). Takšna pravila so lahko bodisi izrecno urejena v pravnih predpisih (npr. 157. člen OZ ali pa določbe Zakona o javnih zbiranjih, ki se uporablja tudi za „javne prireditve“) ali pa jih morajo določiti sodišča v vsakem posameznem primeru, če takšnih pravil ni6. 14. V okoliščinah konkretnega primera je zavarovanec toženke bil dolžan zagotoviti varnost njegovih gostov. Tožnica se je poškodovala zaradi tega, ker je zavarovanec toženke:“...na prireditvi omogočal točenje oziroma prodajo alkoholnih pijač v steklenicah, zaradi česar je bila na tleh prireditvenega prostora steklovina......do poškodbe najverjetneje prišlo zaradi vržene razbite steklenice.“ (citirano iz tč. 27. in 32. obrazložitve). Za odločitev v tej zadevi niti ni bistveno, na kakšen način je sodišče prve stopnje oblikovalo zgornjo premiso odločanja (zakonski oz. pogodbeni dejanski stan) in mu podredilo citirani dejanski stan. Ni torej bistveno, s katero tehniko je sodišče prve stopnje uporabilo (razložilo) pogodbeni (zakonski) dejanski stan: - ali je torej iz splošnega in abstraktnega pravnega predpisa npr. Zakona o javnih zbiranjih, njegovih 2. tč. prvega odst. 4. člena7 in prvega odst. 10. člena8 ali - z uporabo zakonske analogije9 ali - z uporabo splošnega merila protipravnosti10. Bistveno je, da je pravilno določilo vsebino pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, ki ga je opredelilo kot prepoved uporabe steklenic (izročanje gostom pijače v steklenicah) na prireditvenem prostoru. In ker se konkreten dejanski stan podreja (ujema) zapisani vsebini pogodbene obveznosti, je ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da je zavarovanec toženke to obveznost kršil (tč. 29. obrazložitve), pravilna.

Iz tako določene vsebine obveznosti ravnanja zavarovanca toženke tudi jasno izhaja, da gre za vzrok, ki izvira iz območja (sfere) zavarovanca toženke, da je bilo ravnanje gostov predvidljivo (ker so že pred škodnim dogodkom bili primeri, ko so se steklenice na prireditvenem prostoru zlomile) in odvrnljivo (točenje vseh pijač v plastičnih ali drugih nenevarnih kozarcih). Sodišče druge stopnje se zato pridružuje razlagi, da zato krivda (običajna ali postrožena) ni predpostavka poslovne odškodninske obveznosti, za odločitev v tej zadevi pa je bistveno, da se zavarovanec toženke ni razbremenil odgovornosti za kršitev pogodbene obveznosti.

Iz navedenih razlogov sodišče druge stopnje ne pritrjuje razlogovanju toženke v pritožbi glede njene teze, da v obravnavanem primeru ne obstaja kršitev pogodbene odškodninske obveznosti (odgovornosti).

15. Toženka v pritožbi trdi, da v „podobnih primerih“ ne gre za poslovno odškodninsko odgovornost in citira posamezne primere iz sodne prakse. A citirani primeri so, glede odločilnih dejstev (prodaja pijače v steklenicah na prireditvenem prostoru), povsem drugačni in se s tem primerom ne ujemajo v tistih prvinah dejanskega stanu, ki so za precedenčni (že razsojeni) primer bistvene. Sodišče druge stopnje ni našlo sodne prakse, ki bi dosegla standard „ustaljene“, čeprav bi si to želelo, saj bi bil postopek odločanja (tudi za sodišče prve stopnje), bistveno lažji.

16. Toženka v pritožbi nadalje zatrjuje, da je pravno priznana škoda pri pogodbenem temelju le premoženjska škoda (243. člen OZ) in se pri tem sklicuje na razlago N. Plavšak v komentarju OZ in njenem članku v reviji Odvetnik (marec 2019).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da navedena avtorica ni edina, ki se opredeljuje do povzete teze. Vrsta avtorjev se v svojih pisnih delih opredeljuje in ponuja razlage določb OZ (239. do 246. člen)11, v katerih so urejene predpostavke odškodninskih obveznosti, katerih pravni temelj je pogodba. Še toliko bolj to velja za sodišča, ki seveda morajo navesti razloge o uporabi materialnega prava v vsakem primeru. Osnovni problem razlage pa je pomenska odprtost zakonskega besedila, ki dopušča različne interpretacije, kar nujno vodi k neenotnemu določanju vsebine posamičnih pravnih pravil. Če k temu dodamo še element časa, ki neodvrnljivo spreminjanja družbena razmerja, temu procesu pa mora nujno slediti tudi vrednotenje v pravu12, je razumljiva (ne pa nujno tudi zaželjena) tudi raznolikost stališč v literaturi in sodni praksi. Obravnavana zadeva in predvsem razlaga, ki temelji na okoliščinah konkretnega primera (dejansko stanje), je torej le del običajnega razvojnega procesa vrednotenja (odločanja) v pravu; ali bo sprejeta kot prepričljiva in razumno utemeljena, bodo presojali drugi deležniki.

Sodišče druge stopnje zato ureditev v OZ, določbe o poslovni odškodninski obveznosti, razlaga tako, da je v okoliščinah konkretnega primera, ko je kršitev pogodbene obveznosti zavarovanca toženke, povzročena po osebi, za katero odgovarja13, pomenila poseg v telesno integriteto tožnice (v telo in zdravje) in so nastale tudi t.i. sekundarne posledice, ki so urejene kot pravno priznane vrste nepremoženjskih škod, odločanje o denarni odškodnini, v skladu z 246. členom OZ, dopustno.

O soprispevku

17. Sodišče druge stopnje ne pritrjuje razlagi tožnice v delu, v katerem meni, da se pravilo o deljeni odgovornosti iz 171. člena OZ ne uporablja za „razbremenitev odgovornosti poslovne odškodninske odgovornosti, za katero velja pravilo 240. člena OZ.“ (citirano iz 10. strani pritožbe). Tudi za pogodbeno odškodninsko obveznost OZ ureja deljeno odgovornost14. V 244. členu tako določa, da, če za nastalo škodo ali njeno velikost ali za otežitev dolžnikovega položaja odgovarja tudi upnik ali kdo, za katerega je on odgovoren, se odškodnina sorazmerno zmanjša15. V skladu z 246. členom OZ, v zvezi z 185. členom OZ, se določbe o deljeni odgovornosti in zmanjšanju odškodnine uporabljajo tudi za nepremoženjsko škodo. 240. in 244. člen OZ tako urejata različne materialnopravne institute.

18. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje tožnici v delu njene pritožbe, ko uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in zatrjuje, da ni soprispevala k škodnemu dogodku, v celoti pa zavrača navedbe toženke v pritožbi, s katerimi uveljavlja isti pritožbeni razlog z diametralno nasprotnim zaključkom, da je soprispevek tožnice višji.

Ravnanje oškodovanca (upnika) se načeloma presoja po enakih predpostavkah, kot ravnanje povzročitelja (dolžnika). Ker pa ne obstaja pravilo, ki bi za lastna ravnanja (v razmerju do samega sebe) vzpostavljalo odškodninsko obveznost, se protipravnost oz. krivdna odgovornost presoja z merilom skrbnosti16 oziroma primerjalne (ne)skrbnosti17, lahko pa še z dodatnimi predpostavkami (za primere objektivne odgovornosti).

19. Sodišče prve stopnje je odločitev o 30% soprispevku tožnice utemeljilo z zaključkom, da je:“...tožnica vedela, da v času prireditve lahko kdo vrže steklenico in za razbito steklo po tleh, kar za vsakega povprečnega človeka pomeni nevarnost in možnost poškodovanja“ (citirano iz tč. 34. obrazložitve). To sklepanje ima dejansko podlago v dokazni oceni izpovedbe tožnice ter prič M. in R. Ob vstopu na prireditveni prostor so videle:“...nekoga vreči steklenico, zaradi česar so se s prijateljicami od tam odstranile, šle so v bližino odra, kjer so bili varnostniki, da bi bile na varnem in tam tudi ni videla stekla po tleh.....nobena ni videla, da bi kdo neposredno pred tožničinim poškodovanjem vrgle steklenico (sicer tega zaradi glasne glasbe niti ne bi mogle slišati)“; priča R. je:“...povsem odkritosrčno povedala, da je bilo v tej gostilni v času prireditev vedno steklo po tleh, pač si pazil, kje hodiš“ (prav tam). Sodišče prve stopnje je upoštevalo tudi, da je imel zavarovanec toženke „dobro organizirano varnostno službo, dovolj varnostnikov glede na število obiskovalcev, pregled nad številom obiskovalcev, ki je bilo pod dovoljenim, kontrolo vnosa prepovedanih predmetov na plesišče oziroma na prireditveni prostor in organizirano sprotno čiščenje tal prireditvenega prostora, a kljub zavedanju o lomljenju steklovine je bil očitno ta nadzor kljub vsemu pomanjkljiv.“ (prav tam).

20. Tožnica in toženka v pritožbi glede soprispevka ne grajata nobene izmed povzetih dejanskih ugotovitev. Obširne in nesistematične navedbe tožnice se, razen zmotne razlage materialnega prava glede 244. člena OZ, na kar je sodišče druge stopnje že odgovorilo, z dejanskim stanjem ne ukvarjajo18. Tudi toženka teh dejanskih ugotovitev ne graja temveč se v tem delu osredotoča le na mehanizem nastanka poškodbe, pri čemer se neposredno sklicuje na izvid in mnenje izvedenca19. Pri tem pa trditev:“...da v spisu ni nobenih podatkov o kakršnemkoli razbijanju steklenic, prav tako življenjsko ni verjetno, da bi kdo na koncertu najprej razbil steklenico, pobral razbiti del in ga zalučal v nogo nekoga, ki ga sploh ne pozna“ ne ustreza procesni zahtevi po določnem (konkretnem) in jasnem uveljavljanju tistih pritožbenih razlogov, ki niso del uradnega preizkusa. Sodišče prve stopnje ima razloge o mehanizmu nastanka poškodbe zapisane v tč. 31. in 32. obrazložitve, v slednji točki je zapisana dokazna ocena:“...da je do poškodbe najverjetneje prišlo zaradi vržene razbite steklenice. Pri tem še dodaja, da pa je do poškodbe zagotovo prišlo na plesišču, saj je tožnico od tam odnesel eden izmed varnostnikov.“ (citirano iz tč. 32. obrazložitve). V tč. 31. pa povzema dejanske ugotovitve iz izvida in mnenja izvedenca, da je:“...poškodba najverjetneje nastala zaradi gibajočega s kosa razbite steklenice, ki je tožnico zadel v predel ahilove tetitve......V vsakem primeru pa bi razbita steklenica morala biti fiksirana oz. zadržana od zunanje sile, kar bi na plesišču lahko bila noga drugega plesalca ali kakšen predmet.“ (citirano iz tč. 31. obrazložitve). Zato tudi nadaljnja trditev:“Če tožnica z nogo ne bi močno brcnila nazaj, se sploh ne bi poškodovala“ sodi med posplošene trditve, ki nimajo nobene opore v ugotovljenem dejanskem stanju.

21. Uporaba omenjenega materialnopravnega merila (predpostavke) primerjalne (ne)skrbnosti, upoštevaje tiste dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, na katere je sodišče druge stopnje vezano (ker bodisi sploh niso grajane ali pa na procesno nepravilen način), pa vodi k zaključku, da tožnici ni moč očitati ravnanja, ki pomeni njen soprispevek k škodnemu dogodku. Sodišče druge stopnje je namreč vezano tudi na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje o tem, da:“...na tleh ni moglo biti toliko steklovine, kot je poskušala ustvariti vtis tožnica......da so natakarji imeli nalogo sproti odstranjevati steklovino...nedvomno zaključiti, da je na prireditvah vedno bila po tleh steklovina (majhni koščki)......(ne pa tudi na mestu, kjer je tožnica plesala s prijateljicama).“ (citirano iz tč. 28. obrazložitve). Sodišče druge stopnje še enkrat ponavlja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so se tožnica in prijateljice prav zato, ker so videle „nekoga vreči steklenico, zaradi česar so se s prijateljicama od tam odstranile, šle so v bližino odra, kjer so bili varnostniki, da bi bile na varnem“, torej ravnale skrbno ali kot povprečno razumen odrasel človek – izbrale so najbolj varen del v prostoru. To ravnanje tudi jasno kaže, da tožnica ni bila pripravljena prevzeti niti bremena tveganja možnega nastanka negativne posledice, s tem ko je ostala na koncertu. Odločitev sodišča z očitkom tožnici, da ker:“..so vedele, da v času prireditve lahko kdo vrže steklenico...“ implicitno vanjo naslavlja očitek, da bi morala ostati doma, ker je to edini način, da bi lahko preprečila nastanek poškodbe20. S takšno argumentacijo na koncert (prireditev) ne bi prišel noben gost, ker ni razumno pričakovati, da bi zaradi vidnih koščkov stekla na tleh (kar implicira tudi logičen sklep, da je nekdo moral razbiti steklenico) bil izpostavljen očitku, da je privolil v nastanek škodne posledice. Argument sodišča prve stopnje zatorej ni posebej domišljen in mu sodišče druge stopnje ne pritrjuje.

22. Sodišče druge stopnje lahko odločitev sodišča prve stopnje spremeni na seji senata tudi v primeru, če je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno, le zmotno je uporabilo materialno pravo (peta alineja 358. člena ZPP). Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so podane okoliščine, ki mu dopuščajo, da spremeni odločitev sodišča prve stopnje tako, da tožnica k škodnemu dogodku ni v ničemer prispevala, zato je po temelju upravičena do povrnitve škode v celoti.

O višini denarne odškodnine

23. Obe stranki se pritožujeta zoper odločitev sodišča prve stopnje o odmeri denarne odškodnine za posamezne vrste nepremoženjskih škod. Skupno obema pritožbama je, da v tem delu ne uveljavljata pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja na procesno zahtevan način (izrecno in jasno). Tožnica v pritožbi poudarja nekatera dejstva (npr., da je ostala prezrta navedbe tožnice, ki je povedala, da še čuti bolečine, da se zato ne more ukvarjati z atletiko; da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb izvedenca o tem, da je zdravljenje trajalo 172 dni in o zdravljenje po datumu 9.4.2015 in se je le delno oprlo na jasne ugotovitve izvedenca; da je tožnica povedala, da jo žulijo čevlji na mestu poškodbe in zato ne more obuti čevljev z visoko peto in zato jo brazgotina moti iz estetskega videza), vendar sodišča druge stopnje ugotavlja, da s temi poudarki želi prepričati sodišče druge stopnje, da je materialno pravo uporabljeno zmotno in bi morala biti denarna odškodnina višja. Toženka pa predvsem s citiranjem sodne prakse podkrepljuje isto tezo, a seveda z diametralno nasprotnim predlogom.

24. Toženka s sklicevanjem na primere iz sodne praske opozarja, da sodišče prve stopnje pri odmeri denarne odškodnine (uporaba materialnega prava) ni uporabilo vseh kriterijev, ki jih določa 179. člen OZ21, čeprav se je nanje sklicevalo (tč. 35. obrazložitve). Tako je izostala presoja objektivne pogojenosti odškodnine (individualizacija), s primerjavo odmerjene denarne odškodnine s primerljivimi primeri iz sodne prakse. Sodišče druge stopnje toženki pritrjuje v tem, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, čemu v tem postopku niti ni poskušalo uporabiti tega kriterija22, a že iz primerov, ki jih citira toženka izhaja ovira – težko je namreč najti primere, ki imajo primerjalno osnovo, torej medsebojno bistveno enaka in s tem primerljiva odločilna dejstva.

25. Sodišče druge stopnje je vpogledalo v primere, ki jih citira toženka v pritožbi in ugotovilo, da je zgolj v zadevi VSC Cp 458/2016 oškodovanec utrpel poškodbo ahilove tetive, a je šlo za moškega, starega 32 let, ki se je rekreativno ukvarjal s športom. V vseh ostalih primerih pa je šlo za drugačne poškodbe, v nobenem torej oškodovanec ni utrpel poškodbe, kot takrat 17 letna tožnica – popolno prerezanje desne ahilove tetive. Citirani primeri zato za odločitev v predmetni zadevi niso pomembni.

Denarna odškodnina zaradi telesnih bolečin

26. Sodišče prve stopnje je dokazno ocenilo izvid in mnenje izvedenca L. in navedlo vrsto odločilnih dejstev, ki so bila nato dejanska osnova za odmero denarne odškodnine za to vrsto nepremoženjske škode (tč. 36. obrazložitve), zato ni resnična trditev tožnice, da se sodišče prve stopnje“...ne opredeli do navedbe izvedenca...“. Res pa je, da sodišče prve stopnje ni navedlo v seštevku skupnih dni zdravljenja (172) in ni izrecno navedlo, da se je tožnica občasno še zdravila po datumu 9.4.2015, kar je izvedenec navedel v tč. 9.1. izvida in mnenja, je pa v celoti v sodbi povzelo dejstva iz tč. 9.2, ki pa vsa sodijo v ta časovni okvir in po vsebini, pogostosti in časovno (v posameznih seštevkih) tvorijo celoten sklop konkretnega dejanskega stanu. Sodišče druge stopnje pa pritrjuje sodišču prve stopnje, da primerna in pravična denarna odškodnina iz tega naslova znaša 10.000,00 €.

Strah

27. Obema pritožbama je skupno, da povzemata ugotovitve izvedenca, ki je strah razdelil po intenziteti in obdobjih (t.i. sekundarni strah prva dva dni po nezgodi hud, srednji hud do tri mesece, lažji nadaljnjih pet mesecev), sodišče prve stopnje pa teh dejstev ni izrecno zapisalo v obrazložitvi sodbe (tč. 37. obrazložitve). Vendar za stranki očitno ni sporno, da je sodišče prve stopnje prav na podlagi teh dejstev odmerilo denarno odškodnino, ker se izrecno sklicuje na oceno izvedenca in jo povzema (dokazno ocenjuje). Tudi sodišče druge stopnje ocenjuje, da je prav zaradi mladosti tožnice strah glede možnih trajnih posledic in zapletov zdravljenja v zvezi z njenim aktivnim ukvarjanjem z atletiko, bil takšne intenzitete, da je 2.400,00 € primerna denarna odškodnina.

Duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

28. Obrazložitev sodišča prve stopnje vsebuje vsa odločilna dejstva, tudi tista, ki jih tožnica v pritožbi izrecno izpostavlja (tč. 38. obrazložitve). Še posebej je sodišče prve stopnje ocenilo tudi možnosti tožnice o nadaljevanju športne poti (tč. 39. obrazložitve). Sodišče druge stopnje pa pritrjuje pritožbi tožnice še posebej v delu, v katerem je kot trajna omejitev navedeno tudi, da tožnica ne more več kot eno uro stati na mestu, kar ni povezano s športno dejavnostjo (ki bi nujno zaradi procesa staranja bila omejena in kasneje prerasla v rekreativno), temveč vezano na vsakodnevna opravila. Upoštevaje starost tožnice in pričakovano življenjsko dobo bi morala biti denarna odškodnina nekoliko višja in sicer je 14.000,00 € primeren znesek.

Duševne bolečine zaradi skaženosti

29. V tem delu je pritožba tožnice neutemeljena. Poudarjanje, da jo brazgotina na peti moti iz estetskega videza in da ne more nositi visokih pet zaradi bolečine in estetskega videza, je sodišče prve stopnje pravilno ocenilo kot „kozmetsko prizadetost lažje stopnje“ in še poudarilo, da je dejstvo, da jo na mestu poškodbe čevlji žulijo in ne more obuti visokih pet, upoštevalo pri duševnih bolečinah zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (tč. 40. obrazložitve).

30. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje, v zvezi z odmero denarne odškodnine, pritožbi tožnice delno ugodilo, pritožbo toženke pa zavrnilo v celoti. Skupni znesek odmerjene denarne odškodnine tako znaša 26.400,00 € oziroma 21 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji. V zadevi VSC Cp 458/2016 je bila prisojena denarna odškodnina v višini 17,5 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji (vendar je oškodovanec starejši od tožnice, star 32 let, moški, ki se pred nezgodo ni aktivno ukvarjal z vrhunskim športom). Sodišče druge stopnje je v dostopni podatkovni bazi našlo še zadevo II Ips 476/98 (VS000475 ) v kateri je bilo moškemu, staremu med 25. in 30. let prisojenih 37 povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v Republiki Sloveniji, vendar je oškodovanec utrpel hujše škodne posledice, saj mu je bila priznana tudi denarna odškodnina iz naslova skaženosti (šepanje, 10 % zmanjšanje življenjskih aktivnosti).

Zamuda

31. Tožnica se pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje tudi v delu, v katerem je določilo 1.3.2016 kot dan zamude in posledično pričetek teka zakonskih zamudnih obresti. V pritožbi navaja, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica prijavo škodnega dogodka podala z vlogo z dne 5.10.2015. Vendar se iz dopisa toženke z dne 1.3.2016 vidi, da je obravnavala prav to vlogo, ki pa jo je prejela toženka 7.10.2015. 32. Sodišče prve stopnje je datum zamude vezalo na dopis toženke tožnici z dne 1.3.2016, ko je odklonila izplačilo denarne odškodnine. Kot materialno pravo pa je uporabilo določbo 299. člena OZ (tč. 41 obrazložitve).

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da je med zavarovancem toženke in toženko bila sklenjena pogodba o zavarovanju odgovornosti, kar pomeni, da je potrebno uporabiti posebno določbo 943. člena OZ23 in ne splošno določbo 299. člena OZ. Za uporabo teh materialnopravnih določb pa je pomembno dejstvo, da je v času vložitve odškodninskega zahtevka zdravljene tožnice bilo v celoti zaključeno in da je toženka imela na voljo tudi vso potrebno listinsko dokumentacijo. Tovrstne navedbe iz tožbe (tč. I) toženka ni zanikala, se sploh do njih ni opredelila, zato je glede njih nastopil učinek priznanih dejstev (prvi odst. 214. člena ZPP). Na podlagi teh dejstev pa bi morala toženka v roku 14 dni izplačati denarno odškodnino (ali vsaj nesporni del); če pa se odloči, da ne bo izplačala ničesar, prevzame tudi tveganje nastopa zamude, če se v pravdnem postopku nato izkaže, da je neutemeljeno odklonila denarno odškodnino. Tako se je v tej zadevi tudi zgodilo. Ker tožnica v pritožbi sama navaja, da je toženka prejela njen zahtevek 7. 10.2015, rok 14 dni je pretekel 21.10.2015, je zamuda nastopila prvi naslednji dan, to je 22.10.2015 in od takrat najprej tečejo zakonske zamudne obresti.

33. Iz navedenih razlogov je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi tožnice in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o soprispevku ter glede višine denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in datuma nastanka zamude (tretja in peta alineja 358. člena ZPP, v zvezi s prvim odst. 351. člena ZPP), v preostalem pa je njeno pritožbo, pritožbo toženke pa v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (355. člen ZPP).

34. Sodišče prve stopnje o stroških postopka ni odločilo (tč. III. izreka). Zato je tudi sodišče druge stopnje sprejelo odločitev, da bodo stroški tega pritožbenega postopka odmerjeni v postopku pred sodiščem prve stopnje (smiselna uporaba četrtega odst. 163. člena in 165. člena ZPP). Tako bo izdan en sklep o stroških (ki bo lahko predmet morebitnega preizkusa v postopku pred sodiščem druge stopnje). V nasprotnem primeru bi nastal procesni položaj, ko bi bilo odločeno in to z učinkom pravnomočnosti le o manjšem delu stroškov (stroški v postopku pred sodiščem druge stopnje in tudi z določitvijo roka za pričetek teka zakonskih zamudnih obresti), o pretežnem delu stroškov (v katere bosta vključena tudi prejšnje postopka pred sodiščem druge stopnje) pa bi bilo odločeno kasneje.

1 Ustavno sodišče je že v odločbi Up-115/95 z dne 24.4.1996, v tč. 7. poudarilo:“ Pritožnik je kot tožena stranka imel v kontradiktornem postopku pred sodiščem prve stopnje tako glede uveljavljanja in ugotavljanja dejanskega stanja kot glede uveljavljanja pravnih stališč na razpolago enaka orožja kot tožeča stranka. Po izdani sodbi je imel enako kot tožeča stranka na razpolago pritožbo, s čimer mu je bila zagotovljena pravica po 25. členu Ustave. Četudi v konkretni zadevi ni imel pravnega interesa za vložitev pravnega sredstva, ker je na prvi stopnji uspel, je imel v postopku po pritožbi, ki jo je vložila tožeča stranka, in pozneje v postopku po zahtevi za varstvo zakonitosti, ponovno enakopraven položaj kot tožnik oziroma vložnik zahteve za varstvo zakonitosti - svoja stališča do pritožbenih navedb je lahko v celoti uveljavljal v odgovoru na pritožbo oziroma na vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti, kar pomeni, da je instančno sodišče moralo v postopku po vloženem pravnem sredstvu obravnavati in odločiti o njegovih ugovorih zoper vložena pravna sredstva po enakih kriterijih kot o zahtevkih stranke, ki je pravno sredstvo vložila.“. 2 „Z največjo verjetnostjo je poškodba nastala zaradi gibajočega se kosa razbite steklenice, ki je tožnico zadel v predel ahilove tetive.“; (l.št. 187 z dne 24.6.2018);„Najverjetnejši možen mehanizem poškodbe je torej, da je tožnica hote močno brcnila razbito steklenico vstran ali nazaj.“; (l.št. 208, z dne 21.11.2018). 3 Urejajo jo Posebne uzance za gostinstvo (Ur. list RS,22/1995), ki uporabljajo izraz gostinska pogodba. Tako npr. drugi odst. 102.člena določa:“Kadar se izvaja glasbeni ali zabavni program, lahko gostitelj zaračunava vstopnice za rezervacijo, obvezno konzumacijo ali pa so cene višje od rednih.“; da velja generalna klavzula o uporabi uzanc iz 12. člena OZ tudi za primer, ko je zgolj en pogodbenik gospodarski subjekt, glej V. Kranjc, OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 126. 4 Stališče o tem, da so lahko sestavine pogodbe, ki dopolnjujejo bistvene sestavine (poimenovane kot „naravne“ oz. „naturalia negotii“) tudi kogentne, je navedeno v D. Možina v Uvod v civilno pravo, Ljubljana 2011, str. 185. 5 O kogentni naravi pravnih določb, ki zagotavljajo varnost in zdravje „pri delu“ (gre za spore iz pogodbe o zaposlitvi, ki so v sodni praksi najpogostejši) glej tudi v T. Pustovrh Pirnat, Sodna praksa glede odgovornosti zaposlitvene agencije za škodo, ki jo utrpi delavec pri delu, Delavci in delodajalci št. 1/2013, str. 84. Sodišče druge stopnje se sklicuje tudi na primerjalno razlago in sicer ureditev v nemškem civilnem zakoniku (BGB); varovalne dolžnosti (Schutzpflicten) sodijo med stranske sestavine pogodbe (Nebenpflichten) in njihova kršitev pomeni kršitev pogodbe; še posebej za gostince se navaja, da iz pogodbenega odnosa izhajajo „obsežne varovalne dolžnosti glede prostorov, ki so namenjeni gostom“; kot zavarovane osebne dobrine, za katere se lahko zahteva tudi denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo pa so navedeni:“ poškodba telesa, zdravja, svobode ali spolne nedotakljivosti“; Grüneberg in Spindler v Bamberger/Roth, BGB, Band 1, München 2003, komentar k par. 241, 253, 280. 6 M. Pavčnik, Od pravne k sodniški državi PP 29-30/2016, str. 11-12; 7 „javna prireditev (v nadaljnjem besedilu: prireditev) je vsako organizirano zbiranje oseb zaradi izvajanja kulturne, športne, zabavne, izobraževalne, verske ali druge aktivnosti tako, da je udeležba brezpogojno ali pod določenimi pogoji dovoljena vsakomur;“. 8 „Organizator mora shod oziroma prireditev organizirati tako, da bo poskrbljeno za red, da ne bosta ogrožena življenje in zdravje udeležencev ali drugih oseb oziroma premoženje, da ne bo ogrožen javni promet in da ne bo nedopustno obremenjeno okolje.“. 9 Metoda, pri kateri izhajamo od primera, ki je urejen z določenim zakonskim ali drugim pravnim pravilom, nato pa od tega posamično urejenega primera sklepamo na neurejeni primer, ki se po svojih sestavinah v celoti ne sklada s tipskimi znaki abstraktnega dejanskega stanu, a jim je vendar tako zelo podoben, da se z njimi ujema v bistvenih lastnostih; med opredelilnimi elementi „športne prireditve“ in „koncertom“ morda ni tako velikih razlik, da sodišče ne bi smelo s to metodo ugotoviti, da zapoved točenja pijač zgolj v plastične kozarce velja tudi za koncerte; glej tč. 27. obrazložitve. 10 npr. VSRS sodba II Ips 129/2015 z dne 6.10.2016, tč. 16; VSM sodba I Cp 855/2015 z dne 6.1.2016, tč. 11. 11 O različnih razlagah glede tega vprašanja na področjudelovnega prava npr. F. Ocepek, Nepremoženjska škoda v pogodbenem odnosu: analiza teoretičnih in sodnih dilem na primeru delovnega razmerja, PB 4/2013; D. Možina, Odškodninska odgovornost delodajalca, Pravni letopis 2017; škodni dogodki na smučišču, S. Markič , (Ne)poslovna odškodninska odgovornost upravljavca smučišč za nesrečo na smučišču, Pid 5/2015; na področju medicine, M. Ovčak Kos/, Dileme v primerih odškodninskega prava v zvezi z odgovornostjo za medicinsko napako, prvi in drugi del, Odvetnik 5/2017 in 1/2018; A. Božič Penko, Nekatera pravna vprašanja v zvezi z odgovornostjo za zdravniško napako v sodni praksi, Pravni letopis 1/2017; opredeljevanje na splošno, Š. Mežnar, Pogodbena odškodninska odgovornost v sodobnem slovenskem obligacijskem pravu, PB 4/2013; D. Možina, Odškodninska odgovornost za kršitev pogodbe, Pid 2/2016; M. Dolenc, Nekatera aktualna vprašanja poslovne odškodninske odgovornosti, PB 1/2017. 12 Načelo prilagajanja družbenim razmeram je namreč eno od načel pravne države (odločba št. U-I-69/03 z dne 20. 10. 2005, Uradni list RS, št. 100/05, in OdlUS XIV, 75). 13 Neznani gost na prireditvi, ki je vrgel steklenico; tudi z njim je zavarovanec toženke bil v pogodbenem razmerju, zato se lahko uporabijo bodisi splošna določila 147. člena OZ ali pa z analogijo 244. člen OZ; sicer pa, ker v postopku pred sodiščem prve stopnje (in tudi v pritožbenem postopku) nobena od pravdnih strank ni podala nobenih trditev (in tudi ni predlagala nobenih dokazov), ki bi se nanašale na presojo ravnanja te osebe in pravni učinek na odškodninsko obveznost večih oseb za škodo (186. člen OZ), se tudi sodišče druge stopnje s temi vprašanji ne sme ukvarjati. 14 Vsebinsko enaka je določba 171. člena OZ, prvi odstavek:“Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine.“. 15 Da gre za institut deljene odgovornosti, kot ga je v enakem besedilu urejal 267. člen ZOR, izrecno navaja S.Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, Ljubljana 1984, str. 955, 956; N. Plavšak meni, da je ta določba nepotrebna, ker že iz splošnih pravil izhaja, da dolžnik odgovarja le, če vzrok za kršitev izvira iz njegove sfere; OZ s komentarjem, 2. knjiga, Ljubljana 2003, str. 229. 16 Povprečno razumen človek v okoliščinah konkretnega primera; N. Plavšak, OZ s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana 2003, str. 964; v primerjalnem pravu „uvideven in razumen človek“ (par. 1304 ODZ, prevod iz literature:“vom jedem Einsichtigen und Vernünftigen Menschen“; Harrer v Schwimann, ABGB Praxiskommentar, Band 6, Wien 2006, str. 223. VSRS Sodba II Ips 348/2017 z dne 14.3.2019 17 Npr. tč. 7 obrazložitve VSRS sodbe II Ips 166/2011 z dne 5.6.2014; VSRS sklep II Ips 297/2013 z dne 21.5.2015 18 Dobršen del navedb se nanaša na povzetke iz obrazložitve sodišča druge stopnje iz sklepa z dne 9.1.2018, ki so v tem postopku nepomembne. Predmet preizkusa obeh pritožb se nanaša izključno na sodbo sodišča prve stopnje (izrek in obrazložitev); da sodišče prve stopnje ni bilo vezano na materialnopravno razlago sodišča druge stopnje jasno izhaja iz 11. člena Zakona o sodiščih in 362. člena ZPP. 19 Glej str. 11. in 12. obrazložitve pritožbe pod naslovom „Soprispevek tožnice“. 20 Pravno gledano torej sodišče prve stopnje uporabi ekvivalenčno teorijo vzročnosti, ker med seboj izenačuje oba vzroka; ta teorija pa ima v vrednotenju vzročne zveze povsem obrobno vlogo, pomembna je zgolj pri presoji ali je določena okoliščina sploh lahko vzrok nastali posledici. 21 V slovenskem odškodninskem pravu se je v zvezi z ugotavljanjem obsega nepremoženjske škode in določanja denarne odškodnine izoblikoval postopek, v skladu s kriteriji iz 179. in 182. člena Obligacijskega zakonika-OZ. V določilu prvega odstavka 179. člena so najprej primeroma naštete pravno priznane oblike nepremoženjskih škod, določeno pa je, da se pravična denarna odškodnina prisodi, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo (subjektivni kriteriji, navedeni primeroma). Drugi odstavek 179. člena določa še dodatne kriterije in sicer mora sodišče upoštevati pomen prizadete dobrine (pozitivni kriterij) in namen odškodnine ter tudi to, da takšna odškodnina ne sme podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (negativni kriterij – oba skupaj objektivna kriterija). V skladu s temi kriteriji se nato opravi individualizacija v širšem pomenu (objektivna pogojenost odškodnine), glede na razmerja med podobnimi škodami in še ožja individualizacija, glede na konkretnega oškodovanca oz. primer (individualizacija v ožjem pomenu). V zvezi z individualizacijo denarne odškodnine se kot kriterij medsebojne primerjave prisojenih denarnih odškodnin uporablja povprečna mesečno neto plača na zaposleno osebo v RS, pri čemer se upošteva praviloma mesec, ko je sodišče prve stopnje odločilo. 22 Npr. VSRS Sodba II Ips 91/2017 dne 4.10.2018, tč. 20; zelo podrobno v VSRS Sodba II Ips 135/2019 z dne 5.6.2020. 23 „(1) Če nastane zavarovalni primer, mora zavarovalnica izplačati zavarovalnino ali odškodnino v dogovorjenem roku, ki ne sme biti daljši kot štirinajst dni, šteto od dneva, ko je dobila obvestilo, da je zavarovalni primer nastal. (2) Če pa je za ugotovitev obstoja obveznosti zavarovalnice ali njenega zneska potreben določen čas, začne teči ta rok od dneva, ko sta bila ugotovljena obstoj in znesek njene obveznosti. (3) Če znesek njene obveznosti ni ugotovljen v roku iz prvega odstavka tega člena, mora zavarovalnica upravičencu na njegovo zahtevo izplačati nesporni del svoje obveznosti kot predujem.“