Jedro

Za izdajo soglasja je v obravnavanem primeru za postavitev objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste potrebno presoditi, ali ne bi bili prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej.

Ustavno načelo enakega varstva pravic ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja k postavitvi objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste R2-412/0210 Kranj (Iskra – Labore), v km 0,880 (cca) na levi strani v smeri stacionaže na parc. št. 1216/1 k.o. ... V obrazložitvi navaja, da predmetni objekt za oglaševanje leži znotraj prostora, ki ga določa 66. člen Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), to je v varovalnem pasu državne ceste, v katerem je raba prostora omejena. Dalje citira določbo 78. člena tega zakona ter drugi in tretji odstavek 56. člena Pravilnika o projektiranju cest. V postopku je ugotovil, da oglasni pano že stoji, da je viden z obeh strani – gledano v posamezni smeri vožnje na državni cesti, kar je treba upoštevati tudi pri odmiku od kanaliziranih križišč. Lokacija panoja sega v preglednostni prostor v območju kanaliziranega križišča (s pasovi za levo zavijanje), pano je cca 35 m oddaljen od osi priključnih cest (za Orehek in Stražišče), kar ni v skladu s predpisi. Izpostavlja, da je regionalna cesta na tem delu precej obremenjena s prometom. Obstoječi oglasni pano (rob) je postavljen 1,40 m od zunanjega roba pločnika, torej sega v predpisan prostor za postavitev prometne signalizacije in opreme (ta znaša minimalno 2 m od zunanjega roba pločnika), kar ni ustrezno. Z dopolnitvijo vloge je sicer tožnik predvidel prestavitev panoja na odmik 4,6 m od zunanjega roba pločnika tako, da bi bil postavljen pano izven parcele državne ceste. Ne glede na to pa je treba upoštevati tudi določbo 56. člena Pravilnika o projektiranju cest in zagotoviti ustrezne odmike od kanaliziranega križišča. Organ ugotavlja, da postavitev panoja na obravnavani lokaciji ni ustrezna in bi negativno vplivala na prometno varnost. Reklamni pano z reklamnimi sporočili bi odvračal pozornost voznikov od spremljanja prometne signalizacije in opreme pri približevanju križišč (npr. stanje luči na semaforju) ter od dogajanja na območju križišča (promet vozil – zaviranje, pospeševanje; promet pešcev, kolesarjev). Kakršnokoli odvračanje pozornosti na navedeni lokaciji lahko vodi do prepozne ali neustrezne odločitve (reakcije) voznika, kar lahko pripelje do nesreče. Tako zaključuje, da obravnavani pano ovira zaznavnost prometne signalizacije in opreme ob cesti ter da posega v vidno polje voznika in zmanjšuje preglednost na cesto in prometno signalizacijo, zato je odločil, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe.

Drugostopenjski organ je z odločbo z dne 16. 6. 2014 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo prve stopnje zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je nedopustno in nezakonito sklicevanje organa na določila oziroma na vsebino osnutka tehnične specifikacije „Temeljni pogoji za določanje cestnih elementov v odvisnosti od vozno dinamičnih pogojev, ekonomike cest, prometne obremenitve in prometne varnosti ter preglednosti“ iz leta 2003 ter na interna navodila za izdajanje odločb za objekte za obveščanje in oglaševanje. Gre namreč za javno neobjavljen osnutek interne listine organa, ki ne predstavlja splošnega akta. Prav tako se organ v izpodbijani odločbi nezakonito in nedopustno sklicuje ter uporablja določbe Pravilnika o projektiranju cest, saj le-te nasprotujejo določbi 78. člena ZCes-1 oziroma so bolj restriktivne oziroma omejujoče glede možnosti za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanje. Citira določbo petega odstavka 78. člena ZCes-1 in poudarja, da je glede na to določbo uporaba Pravilnika o projektiranju cest v primeru odločanja o izdaji soglasja za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanj izrecno izključena. Tako meni, da v postopku za izdajo izpodbijane odločbe določbe ZCes-1 niso bile pravilno uporabljene. Prepričan je tudi, da določba 78. člena ZCes-1 izključuje uporabo prvega odstavka 5. člena in 66. člena ZCes-1, saj gre za posebno – specialno ureditev, ki ne podleže splošni ureditvi iz 66. člena ZCes-1. Dalje meni, da je organ kršil tudi določbe pravil postopka, saj se izpodbijanega akta ne da preizkusiti v delu, ki se nanaša na neizpolnitev zakonskih predpostavk po 78. členu ZCes-1, saj izpodbijane odločbe ni utemeljil na tem predpisu oziroma ni pojasnil in navedel, katere izmed predpisanih predpostavk po 78. členu ZCes-1 niso izpolnjene. Izpostavlja pa tudi, da je organ sam v identični zadevi odločil drugače kot z izpodbijano odločbo. Dne 25. 7. 2013 je namreč izdal soglasje podjetju A. d.o.o., s katerim je soglašal s postavitvijo objekta za oglaševanje na isti parceli v varovalnem pasu iste državne ceste in na skoraj identični mikro lokaciji. Sklicuje se tudi na več drugih soglasij, ki jih je organ izdal v letu 2013 podjetju B. d.o.o. To pomeni, da ne more biti dvoma, da je izpodbijana odločba nezakonita, nepravilna, subjektivna in napačna. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti kot nezakonito odpravi in odloči, da mu je toženka dolžna povrniti stroške upravnega spora z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka odgovora na tožbo ni podala, je pa sodišču posredovala upravni spis.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je upravni organ z izpodbijano odločbo pravilno in zakonito zavrnil vlogo tožnika za izdajo soglasja k postavitvi objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste R2-412/0210 Kranj (Iskra – Labore), v km 0,880 (cca) na levi strani v smeri stacionaže, na parc. št. 1216/1 k.o. ... Ni pa spora o tem, da predmetni objekt za oglaševanje leži v varovalnem pasu državne ceste. Sporno tudi ni, da predmetni objekt za oglaševanje leži v naselju.

Obveščanje in oglaševanje ob državni cesti ureja določba 78. člen ZCes-1, ki v tretjem odstavku določa, da se objekti za obveščanje in oglaševanje ob državnih cestah v naselju lahko postavljajo le izven preglednega polja, pregledne berme, preglednostnega prostora in območja vzdolž vozišča ceste, predpisanega za postavitev prometne signalizacije. V petem odstavku te določbe je določeno, da soglasje za postavitev objektov iz drugega in tretjega odstavka tega člena, katerih gradnja je predvidena v območju državne ceste, izda direkcija na podlagi predloženega elaborata za postavitev objekta za obveščanje in oglaševanje, razen v primeru obvestila, namenjenega izboljšanju prometne varnosti, katerega postavitev se odredi z delovnim nalogom direkcije. Citirana določba 78. člena ZCes-1 je umeščena v VI. poglavje tega zakona z naslovom „Varstvo državnih cest in prometa na njih“. Sporni objekt se tudi, kot že povedano, nesporno nahaja v varovalnem pasu ob državni cesti. Zato je tudi po presoji sodišča upravni organ ravnal pravilno, ko je pri odločanju v tej zadevi upošteval tudi določbo 66. člena tega zakona, ki se nanaša na gradnjo oziroma rekonstrukcijo objektov ter izvajanje kakršnihkoli del v varovalnem pasu ob državni cesti, ki je umeščena v isto poglavje ZCes-1 kot prej citirana določba 78. člena. Po prvem odstavku 66. člena ZCes-1 je z namenom preprečitve škodljivih vplivov, posegov v prostor ob državni cesti, na državno cesto in prometa na njej ob teh cestah varovalni pas, v katerem je raba prostora omejena. Gradnja in rekonstrukcija objektov ter izvajanje kakršnihkoli del na pripadajočih zemljiščih v varovalnem pasu državne ceste so dovoljeni le s soglasjem direkcije (drugi odstavek te določbe). Po tretjem odstavku te določbe direkcija izda soglasje iz prejšnjega odstavka, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanja njenega videza. To pomeni, da je za izdajo soglasja tudi v obravnavanem primeru za postavitev objekta za oglaševanje v varovalnem pasu državne ceste potrebno presoditi, ali ne bi bili prizadeti interesi varovanja državne ceste in prometa na njej. S tem v zvezi je organ tudi pravilno uporabil določbo prvega odstavka 5. člena ZCes-1, ki določa, da je prepovedano izvajati ali opustiti kakršnakoli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Že vse citirane določbe ZCes-1 torej dajejo organu podlago za presojo, ali bi obravnavani objekt za oglaševanje v varovalnem pasu ogrožal varnost prometa na predmetni državni cesti. To pomeni, da sklicevanje organa na Pravilnik o projektiranju cest niti ni bistvenega pomena za odločitev v tej zadevi. Sicer pa sodišče tudi sodi, da ne drži tožbeni ugovor, da je omenjeni pravilnik v nasprotju z 78. členom ZCes-1 in da določa strožje pogoje, kot so določeni v ZCes-1. Po povedanem sodišče zaključuje, da je organ v zadevi uporabil pravilne določbe materialnih predpisov in za svojo odločitev, da obravnavani pano ovira zaznavnost prometne signalizacije in opreme ob cesti ter posega v vidno polje voznika in zmanjšuje preglednost nad cesto in prometno signalizacijo, navedel relevantne razloge, na katere se sodišče, v izogib ponavljanju, tudi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Tako tudi omemba osnutka interne listine v izpodbijani odločbi na odločitev ni vplivala, zato tožnik s tem tožbenim ugovorom ne more uspeti. Po vsem povedanem pa ni utemeljen niti tožbeni ugovor, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti, ker organ ni navedel, katere izmed predpisanih predpostavk po 78. členu ZCes-1 niso izpolnjene.

Dejanskih ugotovitev organa v zvezi z njegovim zaključkom, da obravnavani pano ovira zaznavnost prometne signalizacije in opreme ob cesti ter da posega v vidno polje voznika in zmanjšuje preglednost na cesto in prometno signalizacijo, pa tožnik konkretizirano niti ne izpodbija.

Nenazadnje pa je potrebno odgovoriti še na tožbeni ugovor, da je organ v po vsebini primerljivih zadevah odločil drugače kot z izpodbijano odločbo. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da je pravica do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kršena, če organ razsodi v nasprotju z izoblikovano sodno prakso. Ustavno načelo enakega varstva pravic pa ne more biti podlaga za morebitno vzpostavitev enakosti v nepravu. Torej tudi če je organ v po vsebini primerljivih primerih odločil drugače, kot v obravnavani zadevi, to glede na to, da je sodišče presodilo, da je v obravnavani zadevi sprejeta odločitev pravilna in zakonita, ne bi moglo vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi. S sklicevanjem na enakost namreč ni mogoče zahtevati, da bi organi poenotili svojo prakso tako, da bi v vseh primerih odločali napačno.

Ker je sodišče po vsem povedanem ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri med drugim v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.