Jedro

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena ZSSloV za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno.

V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi.

Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se razveljavi zavrnilni del točke V izreka izpodbijane sodbe ter odločitev o stroških postopka tožeče stranke in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti in odpravo sklepa tožene stranke z dne 21. 7. 2016 (točka I izreka) ter za poziv tožeče stranke nazaj na delo in zagotovitev razporeditve na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza njeni preostali delovni zmožnosti, oziroma ji omogočiti poklicno rehabilitacijo, v kolikor pa razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali v drugem državnem organu ni možna oziroma poklicna rehabilitacija ni smotrna, pa začasno razporeditev na formacijsko dolžnost izven operativnih enot in zagotovitev plače, ki jo je imela tožeča stranka pred razporeditvijo, za obdobje petih let (točka II izreka). Nadalje je zavrnilo prvi podredni tožbeni zahtevek za poziv nazaj na delo in za usposobitev za civilni poklic ter izplačilo odpravnine v višini 8.088,98 EUR (točka III izreka) ter drugi podredni tožbeni zahtevek za izplačilo odpravnine v višini 9.706,78 EUR (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki od bruto plače v višini 433,38 EUR obračunati in zanjo plačati prispevke za socialno varnost in akontacijo dohodnine, neto znesek pa plačati tožeči stranki. Višji zahtevek je zavrnilo (točka V izreka). Sklenilo je, da se tožba zavrže v delu, ki se nanaša na ugotovitev obstoja delovnega razmerja med strankama za nedoločen čas in da delovno razmerje ni prenehalo 2. 2. 2016 ter še traja (točka I izreka sklepa) ter da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (točka II izreka sklepa).

2. Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep, razen v delu II. točke izreka sklepa, po katerem tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da sodbo in sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Glede pritožbe zoper sklep navaja, da ni sporno, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok, v katerem bi morala tožečo stranko pisno obvestiti, da ji ne namerava podaljšati pogodbe o zaposlitvi za določen čas. Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na odločitev Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 136/2013, vendar v navedeni zadevi ni šlo za identično dejansko stanje kot v obravnavanem primeru. Tožeča stranka je bila namreč v času vročanja obvestila v bolniškem staležu ter je svoj zahtevek uveljavljala v času, ko je štela, da delovno razmerje še traja, čeprav je formalno že poteklo. V zvezi s pritožbo zoper sodbo navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožeča stranka nima pravice do usposobitve za civilni poklic in do odpravnine na podlagi četrtega odstavka 93. člena ZObr, ker ni več v delovnem razmerju. Tožeča stranka meni, da tudi če bi bilo pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja neutemeljen, pa je treba zahtevek za plačilo odpravnine obravnavati ločeno od pravice do usposobitve za civilni poklic. Tožeča stranka je namreč naknadno zahtevala, da jo tožena stranka usposobi za civilni poklic, kar bi slednja lahko izpolnila ne glede na to, ali je v tistem trenutku štela, da je pri njej v delovnem razmerju, ali ne. Nadalje je tožeča stranka prizadeta v svojih pravicah že zaradi dejstva, ker ji tožena stranka ni priznala pravice do usposobitve za civilni poklic, zato bi bila upravičena vsaj do odpravnine, ki bi vsaj deloma omilila njen socialni položaj, v katerem se je znašla zaradi posledic poklicne poškodbe. Ni utemeljenega razloga, da sodišče tožeči stranki ne bi priznalo denarnega dela zahtevka (za plačilo odpravnine), saj bi to pomenilo neutemeljeno diskriminacijo tožeče stranke v razmerju do ostalih delavcev pri toženi stranki, ki jim je pravica do usposobitve za civilni poklic zagotovljena. Zamuda roka, v katerem bi lahko tožeča stranka zahtevala usposobitev za civilni poklic, ne more vplivati na njen denarni zahtevek, ki po svoji vsebini ni vezan na roke, ki jih zakon določa za odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja. V zvezi s presežki ur, za katere je tožeča stranka zahtevala izplačilo, je sodišče prve stopnje sledilo navedbam tožene stranke, da je zahtevek v tem delu pretežno zastaral, s čimer pa se tožeča stranka ne strinja. Tožeča stranka je opozorila, da so evidence tožene stranke nejasne do te mere, da se do njih niti ni mogoče opredeliti. Glede presežka ur tožeča stranka izhaja iz potrdila o nemožnosti izrabe pridobljenih presežkov ur z 8. 4. 2016, katerih ni mogla izrabiti zaradi različnih delovnih obveznosti in pomanjkanja kadra. Iz zadnje plačilne liste za marec 2016 izhaja, da je tožeča stranka do 2. 2. 2016 opravila skupaj 139,59 nadur. Nadure so se prenašale iz meseca v mesec, tožena stranka pa je s potrdilom pripoznala dolg iz tega naslova. Glede na to, da ji je 2. 2. 2016 priznala obstoj 131,59 nadur, ki jih brez svoje krivde ni mogla izkoristiti, je šteti, da tožbeni zahtevek ni mogel zastarati, zato se ne strinja z utemeljitvijo sodišča prve stopnje, da ure izvirajo iz starejšega obdobja od petih let pred vložitvijo tožbe. Glede dejanskih ugotovitev o presežku ur je sodba do te mere nejasna, da je ni mogoče preizkusiti.

3. Tožeča stranka je 29. 9. 2017 dopolnila pritožbo. Navaja, da je 26. 9. 2017 prejela odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, s katero se ugotavlja, da je od 8. 8. 2013 delovni invalid III. kategorije invalidnosti ter da je vzrok invalidnosti poškodba pri delu. Odločba sicer še ni pravnomočna, vendar pa po njenem stališču bistveno vpliva na izid pravde.

4. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijanega dela sodbe sodišča prve stopnje.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklepa v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi in v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99, in nasl.), v zvezi s 366. členom ZPP, po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in ne tistih, ki jih uveljavlja pritožba, vendar pa zaradi zmotnega materialnopravnega stališča glede odločitve o plačilu nadur ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja. V preostalem pa je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabilo materialno pravo.

7. Tožeča stranka je sodišču 29. 9. 2017 posredovala dopolnitev pritožbe, ki pa je bila glede na to, da je sodbo prejela 6. 2. 2017, podana po poteku pritožbenega roka. Zato te vloge pritožbeno sodišče ni upoštevalo. Pritožbeni roki so prekluzivni in če ga stranka zamudi, lahko uveljavlja le vrnitev v prejšnje stanje pod pogoji iz 117. člena ZPP.

8. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prepozno sodno uveljavljala obstoj delovnega razmerja za nedoločen čas, potem ko ji je pogodba o zaposlitvi prenehala s potekom časa, za katerega je bila sklenjena (2. 2. 2016). V skladu s prvim odstavkom 88. člena Zakona o obrambi (ZObr; Ur. l. RS; št. 82/94 in nasl.) veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni drugače določeno. V primeru poteka pogodbe o zaposlitvi niti ZObr niti Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nasl.) ne urejata varstva pravic delavcev v primeru pogodbe o zaposlitvi za določen čas, zato ima delavec oziroma javni uslužbenec neposredno sodno varstvo na sodišču na podlagi tretjega odstavka 200. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13), ki določa, da ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, drugih načinov prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali odločitev o disciplinski odgovornosti delavca lahko delavec zahteva v roku 30 dni od dneva vročitve oziroma od dneva, ko je zvedel za kršitev pravice, pred pristojnim delovnim sodiščem.

9. Sodišče prve stopnje je v zvezi s potekom roka za sodno varstvo ugotovilo: - tožeča stranka je bila zaposlena pri toženi stranki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 2. 2006 za določen čas 10 let od 2. 2. 2006 do 2. 2. 2016 (A 1); - tožena stranka je tožečo stranko 7. 11. 2015 pisno obvestila, da ji pogodbe ne bo podaljšala; - tožeča stranka je bila od 7. 11. 2015 do 2. 2. 2016 v bolniškem staležu, sodno varstvo pa je uveljavljala 23. 8. 2016. 10. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo, da je tožena stranka zamudila 120-dnevni rok iz 61. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (ZSSloV, Ur. l. RS, št. 68/2007 in naslednji) za pisno obvestitev tožeče stranke o tem, da ji pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala, vendar ta zamuda roka na odločitev o prepoznem uveljavljanju sodnega varstva zaradi prenehanja delovnega razmerja ne vpliva. Tožeča stranka je bila namreč, kljub zamudi roka, obveščena o nepodaljšanju bistveno pred potekom pogodbe, zato je vedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo 2. 2. 2016. Tožbo za ugotovitev obstaja delovnega razmerja za nedoločen čas bi morala vložiti v 30-dnevnem roku od takrat, ko ji je delovno razmerje prenehalo, torej najkasneje do 3. 3. 2016. Glede na to, da jo je vložila šele 23. 8. 2016, jo je sodišče prve stopnje na podlagi 274. člena ZPP v tem delu pravilno zavrglo kot prepozno. Pri tem ni relevantno, da je bila tožeča stranka od 7. 11. 2015 do 2. 2. 2016 v bolniškem staležu, saj je bistveno le to, da je bila o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi pisno obveščena pred njenim potekom. V zvezi z zamudo glede obvestila je sodišče prve stopnje zavzelo pravilno stališče, da zamuda z obvestilom ne pomeni samodejnega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, pri čemer se je utemeljeno sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 136/2013 z dne 2. 9. 2013. Citirana zadeva je primerljiva z obravnavano zadevo, ker je bila tudi v citirani zadevi vojaška oseba obveščena o prenehanju pogodbe o zaposlitvi z zamudo, vendar še pred potekom pogodbe o zaposlitvi. Namen obvestila je odpraviti negotovost zaposlenega o njegovem delovnopravnem statusu, tako da se lahko pred iztekom pogodbe že začne pripravljati za morebitno iskanje nove zaposlitve. Niti iz jezikovne razlage niti iz namena zakonodajalca pa po stališču Vrhovnega sodišča RS ne izhaja, da bi lahko zamudo z obvestilom s strani delodajalca šteli za samodejno podaljšanje pogodbe o zaposlitvi vojaške osebe za enako obdobje kot po obstoječi pogodbi.

11. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno zavrnilo tožbene zahtevke, s katerimi je tožeča stranka na podlagi 93. člena ZObr uveljavljala reintegracijo na delovno mesto ter razporeditev na drugo delovno mesto v ministrstvu ali drugem državnem organu, ki ustreza preostali delovni zmožnosti tožeče stranke, oziroma zahtevek za poklicno rehabilitacijo, če razporeditev na drugo delovno mesto ne bi bila možna oziroma poklicna rehabilitacija smotrna, pa še zahtevek za začasno razporeditev na formacijsko dolžnost izven operativnih enot ter s tem v zvezi plačo, ki jo je imela tožeča stranka pred razporeditvijo. Pravice, ki jih uveljavlja tožeča stranka, so neposredno povezane z obstojem delovnega razmerja ter jih lahko uveljavlja vojaška oseba le takrat, ko je (še) v delovnem razmerju. Glede na to, da tožeča stranka ni bila v delovnem razmerju po 2. 2. 2016, je tožena stranka v postopku varstva pravic pri delodajalcu zahtevo tožeče stranke za zagotovitev pravic z dne 9. 5. 2016 (A 7) pravilno zavrglo kot prepozno, posledično pa je bil pravilno zavrnjen tudi zahtevek za priznanje teh pravic v sodnem postopku. Posledično je bil pravilno zavrnjen tudi podredni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala usposobitev za civilni poklic, saj to lahko zahteva le v času obstoja delovnega razmerja.

12. Pritožba je neutemeljena tudi glede zavrnitve zahtevka za plačilo odpravnine iz desetega odstavka 93. člena ZObr, ki določa, da je do odpravnine v višini zadnjih šestih povprečnih plač upravičen pripadnik stalne sestave, ki mu je zaradi posledic poškodbe pri delu ali poklicne bolezni priznana invalidnost, pa ga v petih letih ni bilo mogoče prerazporediti na preostali delovni zmožnosti ustrezno delovno mesto v ministrstvu ali v drugem državnem organu in mu zaradi tega preneha delovno razmerje. Tožeča stranka do poteka pogodbe o zaposlitvi ni imela priznane invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ali poklicne bolezni, temveč zaradi bolezni. Zato ni obstajala dolžnost tožene stranke, da jo kot delovnega invalida oziroma invalida zaradi posledic poškodbe pri delu prerazporedi na ustrezno delovno mesto, oziroma da ji v primeru nezmožnosti premestitve ob prenehanju delovnega razmerja izplača odpravnino. Glede na to, da pa tožeča stranka v dopolnitvi pritožbe navaja, da je ZPIZ z odločbo št. .... z dne 5. 9. 2017 odločil, da je tožeča stranka od 8. 8. 2013 dalje delovni invalid III. kategorije invalidnosti, s pravico do dela na drugem ustreznem delovnem mestu z omejitvami, bi lahko šlo za novo dejstvo, na podlagi katerega bi bila za tožečo stranko izdana ugodnejša sodba sodišča prve stopnje, če bi bilo to dejstvo uporabljeno, saj bi v tem primeru obstajala obveza tožene stranke tožečo stranko premestiti na ustrezno delovno mesto oziroma ji izplačati odpravnino. To (novo) dejstvo lahko tožeča stranka uveljavlja kvečjemu v postopku obnove, če bi se za to odločila, na odločanje o pritožbi pa to ne vpliva, saj sodišče druge stopnje odloča po stanju zadeve do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

13. Pritožba pa je utemeljena v delu odločitve, s katerim je zavrnjen zahtevek iz naslova plačila nadur. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati, da so nadure pri toženi stranki posledica neenakomerne razporeditve delovnega časa, kar izhaja iz podatkov v spisu, zato je glede njihovega nastanka treba upoštevati referenčno obdobje, in na podlagi te ugotovitve šele zaključiti, kdaj so nastale in kdaj bi lahko nastopilo zastaranje za plačilo nadur oziroma presežka ur. Po zaključku referenčnega obdobja postanejo nadure vse tiste ure, ki presegajo delavčevo delovno obveznost v okviru neenakomerne razporeditve delovnega časa. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno štelo, da so vse nadure zapadle pred 28. 8. 2011, saj ni upoštevalo referenčnega obdobja, posledično pa ni pravilno ugotovilo dejanskega stanja glede nastanka nadur. Neutemeljeno pa je stališče pritožbe, da pomeni potrdilo tožene stranke z dne 8. 4. 2016 (A 5) pripoznavo dolga v smislu 364. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.), ki bi vplivala na pretrganje zastaranja. V delu, ki se nanaša na zahtevek za plačilo nadur, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP), v katerem bo moralo na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ugotoviti, kdaj so nadure nastale, ter šele potem odločiti o tem, ali je utemeljen ugovor, da je njihovo plačilo zastaralo.

14. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje, torej glede odločitve o zavrženju tožbe za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja ter zavrnilnega dela sodbe, ki se nanaša na priznanje pravic iz naslova invalidnosti, ki so vezane na delovno razmerje, ter v tem delu potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

15. Pritožbeno sodišče je razveljavilo tudi izpodbijani del odločitve o stroških postopka. O stroških postopka bo sodišče prve stopnje ponovno odločilo, ko bo znan celoten uspeh tožeče stranke v pravdi, glede na to, da je odločitev o delu zahtevka, ki se nanaša na nadure, razveljavljena in je v tem obsegu zadeva vrnjena sodišču prve stopnje v novo sojenje.