Jedro

Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (tretji odstavek 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi.

Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri, je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka.

Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP je izražena v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. Zaradi razlogov, nanizanih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.

Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.

Izrek

I. Pritožba zoper I. točko izreka sklepa se zavrže. II. Pritožbi zoper II. točko izreka sklepa se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točki II izreka razveljavi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklenilo, da se glavna obravnava začne znova. V točki II izreka je pravdni postopek prekinilo.

2. Zoper ta sklep se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče tožbeni zahtevek zavrne oziroma sklep razveljavi. Navaja, da je na naroku dne 26.10.2022 ponovno opozorila sodišče, da tožnik še vedno ne izkazuje aktivne legitimacije, ki je predpogoj za vložitev tožbe in vsebinsko obravnavo zahtevka. Tožnik ni predložil potrdila o imetništvu na presečni datum oziroma dokaza o tem, da lahko nastopa kot nosilec pravic iz materialnopravnega razmerja. Prekinitev postopka na podlagi določil 205. in 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ni utemeljena, saj se od datuma izdaje zadnjega sklepa naslovnega sodišča niso pojavili ali nastopili kakršnikoli novi zakonsko predvideni razlogi, tudi upoštevaje, da jih sodišče v izpodbijanem sklepu niti ne navaja. Postopek bi se moral že zaključiti.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba zoper I točko izreka sklepa ni dovoljena, pritožba zoper II točko izreka sklepa je utemeljena.

5. Sklep sodišča prve stopnje, da se glavna obravnava začne znova (292. člen ZPP), je sklep, ki se nanaša na vodstvo obravnave, zoper katerega ni posebne pritožbe (3. odst. 298. člena ZPP). Zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke v tem delu zavrglo (352. člen ZPP).

6. Pravdni postopek se prekine po samem zakonu (205. člen ZPP) ali po odredbi sodišča (206. člen ZPP) neodvisno od volje in vednosti strank, če nastopijo ali se pojavijo zakonsko predvideni razlogi.

7. Sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ne navaja, na podlagi katere točke oziroma odstavka 205. ali 206. člena ZPP je prekinilo postopek in je sklep v tem delu pomanjkljiv. Navaja pa, da je bila v podobni zadevi kot je obravnavana, dopuščena revizija glede pravnega vprašanja, ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije o izrednih ukrepih ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke. Ker sodne prakse Vrhovnega sodišča glede omenjenega pravnega vprašanja še ni, dopuščena pa je revizija v tej smeri,1 je po presoji sodišča prve stopnje podan razlog za prekinitev postopka.

8. Pritožbeno sodišče je o vprašanju, ali revizija, vložena v podobni zadevi kot je obravnavana, utemeljuje prekinitev postopka, že odločalo. Naklonjenost široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP je izražena v zadevah VSL II Cp 1040/2022, II Cp 1804/2022 in II Cp 1816/2022, v katerih je pritožbeno sodišče potrdilo odločitve o prekinitvi postopka do odločitve Vrhovnega sodišča o reviziji. Nasprotno stališče je bilo zavzeto v zadevi VSL II Cp 750/2022. Zaradi razlogov, nanizanih v nadaljevanju, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je nasprotovanje široki razlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP utemeljeno. Ker glede pravnega vprašanja, ki ga je sodišče prve stopnje očitno štelo za pravno pomembnega, sodišče prve stopnje Vrhovnemu sodišču ni predlagalo izdaje svetovalnega mnenja, prekinitev postopka na podlagi četrtega odstavka 206. člena ZPP ni utemeljena. S takšnim stališčem torej pritožbeno sodišče odstopa od sodne prakse, naklonjene prekinitvi postopka zoper poslovno banko do odločitve Vrhovnega sodišča o izpostavljenem revizijskem vprašanju.

9. Nobenega dvoma ni, da so vprašanja v zvezi s podrejenimi obveznicami zapletena in pomembna ter je zato v javnem interesu, da se ne le rešujejo, ampak da se rešijo čim bolj enotno. To zahteva nenazadnje ustavno načelo pravne varnosti, ki narekuje, da se enaki pravni položaji obravnavajo enako. Vendar pa je pritožbeno sodišče ob ponovnem tehtanju okoliščin ugotovilo, da je v zadevah, v katerih je pritrdilo odločitvi o prekinitvi postopka in ustreznosti široke razlage četrtega odstavka 206. člena ZPP, dalo premajhno težo interesu tožene stranke do sojenja v razumnem roku.

10. Dejstvo je, da v zvezi z učinki spornega izrednega ukrepa prenehanja kvalificiranih obveznosti banke tožeča stranka vse od vložitve tožbe (december 2016) dalje, in tudi trenutno, zoper Banko Slovenije nima na voljo učinkovitega oziroma ustavno skladnega sodnega varstva. Glede odškodninskega sodnega varstva zoper Banko Slovenije zaradi učinkov odločbe o izrednih ukrepih je Ustavno sodišče ugotovilo, da je 350.a člen ZBan-1 neskladen z Ustavo (odločba U-I-295/13 z dne 19. 10. 2016). Izvrševanje ZPSVIKOB, s katerim je zakonodajalec poskušal urediti ustavno skladno odškodninsko varstvo nekdanjih imetnikov podrejenih obveznic zoper Banko Slovenije, je Ustavno sodišče najprej začasno zadržalo (odločba U-I-4/20 z dne 5. 3. 2020), nato pa zakon v celoti razveljavilo (odločba U-I-4/20 z dne 16. 2. 2023). Postopki zoper Banko Slovenije so bili na podlagi odločbe Ustavnega sodišča z dne 19. 10. 2016, ter ponovno na podlagi odločbe z dne 5. 3. 2020, prekinjeni. Nov zakon, ki bo urejal odškodninsko varstvo zaradi učinkov odločbe Banke Slovenije, še ni bil sprejet, zato je negotovo, kakšna bo bodoča ureditev povračila škode oškodovancem. Pritožbeno sodišče je zato pri tokratnem tehtanju procesnih položajev oziroma interesov (interesa pravne varnosti na eni strani in interesa sojenja v razumnem roku na drugi strani) upoštevalo, da je po razveljavitvi ZPSVIKOB sodno varstvo zoper Banko Slovenije (ponovno) časovno odmaknjeno v nepredvidljivo (in relativno daljno) prihodnost. 11. Časovno odmaknjeno je tudi odločanje Vrhovnega sodišča v zadevi II Ips 41/2022 (zadeva je bila Vrhovnemu sodišču predložena 13. 6. 2022), prav tako je negotovo, ali bo Vrhovno sodišče sploh odločalo o obeh dopuščenih revizijskih vprašanjih. Če bi presodilo, da glede na ugotovljena dejstva banka ni izpolnila svoje pojasnilne dolžnosti, bi potreba po odgovoru na prvo revizijsko vprašanje namreč odpadla.

12. Kot je že bilo poudarjeno, je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije oziroma presoja utemeljenosti razlogov za prenehanje kvalificiranih obveznosti banke brez dvoma zahtevno strokovno vprašanje, ki bi z vidika pravne varnosti terjalo enoten (enak) odgovor v vseh postopkih, v katerih nekdanji imetniki podrejenih obveznic uveljavljajo sodno varstvo zaradi izbrisa podrejenih obveznic. Vendar tožeča stranka na toženo stranko ne naslavlja zgolj očitkov, povezanih z vprašanjem (ne)zakonitosti odločbe o izrednih ukrepih, temveč tudi druge (s tem vprašanjem vsebinsko nepovezane) očitke.

13. Vse navedeno je terjalo zaključek o utemeljenosti pritožbe zoper II. točko izreka sklepa ter razveljavitev izpodbijanega sklepa v tem delu (3. točka 365. člena ZPP).

14. Sodišče prve stopnje bo v nadaljevanju postopka moralo o tem, ali je vprašanje (ne)zakonitosti odločbe Banke Slovenije predhodno vprašanje za odločanje v tej pravdi, odločati samo.

15. Ker je pravica do povračila stroškov postopka odvisna od odločitve o glavni stvari, se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo (četrti in šesti odstavek 163. člena ZPP, tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Po sklepu II DoR 520/2021 z dne 9. 2. 2022 je bila dopuščena revizija glede pravnih vprašanj:ali je pravilno stališče nižjih sodišč v izpodbijanih odločbah, da presoja zakonitosti in ustavnosti odločbe Banke Slovenije ni predhodno vprašanje pri odločanju o odškodninski odgovornosti tožene stranke kot izdajateljice podrejene obveznice, in v smeri preizkusa materialnopravne pravilnosti pravnomočne odločitve o vprašanju (ne)izpolnitve pojasnilne dolžnosti tožene stranke.