Jedro

Sodišče prve stopnje je navedlo, da izvedba predlaganih dokazov ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ampak bi kazenski postopek v nasprotju z načelom ekonomičnosti in smotrnosti po nepotrebnem zavlekla, ker so že izvedeni dokazi dejansko stanje razjasnili do stopnje gotovosti, potrebne za izdajo sodbe. Zato ne drži, da so bili dokazni predlogi zavrnjeni zgolj zaradi tega, ker bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti, temveč zato, ker je bilo ocenjeno, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Izrek

Zahteva zagovornice obsojenega J.P. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po 98.a členu v zvezi s 4. odstavkom 95 člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenec oprosti plačila stroškov, nastalih v tem postopku - povprečnine.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 3.10.2001 obsojenega J.P. spoznalo za krivega kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki 1. odstavka 212. člena KZ in mu na podlagi 1. odstavka iste zakonske določbe izreklo kazen dve leti zapora, v katero mu je v skladu z 49. členom KZ vštelo čas prebit v priporu od 14.7.2001 dalje. Na podlagi 69. člena KZ je obsojencu izreklo tudi varnostni ukrep odvzema predmetov, tako da mu je odvzelo kolo, ki je bilo uporabljeno pri kaznivem dejanju. Višje sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbe obsojenega J.P., njegove zagovornice in okrožnega državnega tožilca kot neutemeljene in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obe sodišči sta obsojenca oprostili povrnitve plačila stroškov kazenskega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je obsojenčeva zagovornica iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP vložila zahtevo za varstvo zakonitosti. Navaja, da je sodišče v rednem postopku prekršilo določbi 16. in 17. člena ZKP, ko je sklicujoč se na načeli ekonomičnosti in smotrnosti zavrnilo vse dokazne predloge, ki jih je podala. Na drugi strani pa je vse dokazne predloge državnega tožilca v celoti izvedlo in nanje oprlo sodbo. Po mnenju vložnice je sodišče tudi pokazalo svojo pristranskost, ko je kot glavni razlog za odreditev in podaljšanje pripora upoštevalo, da je bil obsojenec že večkrat obsojen in se ni spuščalo v presojo dejstev in dokazov, ki jih je v podkrepitev nasprotnih zatrjevanj navajala sama. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru na zahtevo navaja, da zahteva sodišču neutemeljeno očita kršitev 17. člena ZKP, saj so bila dejstva ugotovljena s potrebno gotovostjo, pri tem pa je sodišče upoštevalo tudi določbo 16. člena ZKP, saj je sodišče pravilno zavrnilo tiste dokazne predloge obrambe, ki ne prispevajo k razjasnitvi dejanskih okoliščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevo zavrne kot neutemeljeno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Predlog strank za izvedbo dokazov mora biti določen, mora se nanašati na določeno dejstvo, ki je pomembno za kazenski postopek ter temeljiti na splošnih izkustvenih pravilih, da se s predloženim dokazom zatrjevano dejstvo lahko ugotovi.

Pri odločanju o dokaznem predlogu je treba upoštevati naslednja merila: a/ da sodišče glede na načelo proste presoje dokazov samo odloča o tem, katere dokaze bo izvedlo in kako bo presojalo njihovo verodostojnost; b/ da sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlagata stranki; c/ da mora biti predlagani dokaz materialnopravno relevanten; d/ da morata stranki pravno relevantnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti in e/ da je v dvomu šteti vsak dokazni predlog obrambe v korist obdolžencu in ga mora sodišče izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen.

Sodišče sme zavrniti dokazni predlog, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano ali brez pomena za zadevo, če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo ali je če je bil predlog dan zaradi zavlačevanja postopka.

Obsojenčeva zagovornica pa v zahtevi zatrjuje na zelo splošni ravni, ne da bi svoje navedbe konkretizirala, da je sodišče z zavrnitvijo njenih dokaznih predlogov prekršilo obsojenčevo pravico do obrambe.

Iz zapisnika o glavni obravnavni z dne 3.10.2001 (list. št. 128) je razvidno, da je zagovornica predlagala "vpogled" kolesa, in sicer zaradi identifikacije barve in pa pnevmatik, da se pribavi spis proti obtoženemu K., saj naj bi šlo za enakovrstno kaznivo dejanje, ki naj bi bilo storjeno istočasno na približno isti lokaciji kot tisto, očitano obsojencu, ter naj se prebere tudi časopisni članek, ki je bil sodišču predložen. Sodišče je prebralo članek "Ropar se je zmedel" objavljen v Delu dne 17.7.2001, druga dva dokazna predloga pa na podlagi 5. odstavka 299. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljena.

V obrazložitvi sodbe je sodišče prve stopnje navedlo, da izvedba teh dokazov ne bi v ničemer prispevala k razjasnitvi dejanskega stanja, ampak bi kazenski postopek v nasprotju z načelom ekonomičnosti in smotrnosti po nepotrebnem zavlekla, ker so že izvedeni dokazi dejansko stanje razjasnili do stopnje gotovosti, potrebne za izdajo sodbe.

Ne drži torej, da je sodišče navedena dokazna predloga zavrnilo zgolj zaradi tega, ker bi bilo to v nasprotju z načelom ekonomičnosti, temveč zato ker je ocenilo, da je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč.

Obsojenčeva zagovornica je v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo predlagala dopolnitev dokaznega postopka, tako da se opravi soočenje med obsojencem in pričo, policistom M.R., zaradi ugotovitve, ali je obsojenec dejansko tudi storilec očitanega kaznivega dejanja. Tega dokaznega predloga, ki ga je vložnica uveljavljala v okviru razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, sodišče druge stopnje ni izrecno zavrnilo kot nepotrebnega, vendar vložnica tega v zahtevi tudi ne uveljavlja. Sicer pa je pritožbeno sodišče s tem, da je navedlo, da je prvostopenjsko sodišče pričevanje M.R. ocenilo kot verodostojno ter prepričljivo pojasnilo, zakaj ni sprejelo obsojenčevega zagovora, dovolj razložilo, da izvedba tega dokaza zaradi jasnosti zadeve ni potrebna.

Vložnica, ki pravnomočno sodbo izpodbija iz razloga po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, torej zaradi kršitev določb kazenskega postopka, ki niso naštete v 1. odstavku 371. člena ZKP, in so po njeni presoji vplivale na zakonitost sodne odločbe, bi morala v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP utemeljiti, ne le da je zatrjevana kršitev podana, ampak da je bila takega pomena, da je vplivala na zakonitost sodbe. Obsojenčeva zagovornica pa v zahtevi ni zadostila niti enemu od teh pogojev. Zato je treba vložničine navedbe, ko uveljavlja kršitev določb 16. in 17. člena ZKP in s tem kršitev obsojenčeve pravice do obrambe po 2. odstavku 371. člena ZKP, zavrniti kot neutemeljene.

Obsojenčeva zagovornica prav tako ne more biti uspešna, ko si prizadeva pravnomočno sodbo izpodbiti z navedbami, da je bilo sodišče pristransko ne le v sodbi, temveč tudi v preiskavi, da je zoper obsojenca odredilo in podaljševalo pripor, pri tem pa izhajalo iz dejstva, da je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj, namesto da bi upoštevalo domnevo nedolžnosti iz 3. člena ZKP ter da je nekritično sledilo dokazom obtožbe, ne da bi enako skrbno pretehtalo dejstva in dokaze, ki so govorili obsojencu v prid. Na ta način vložnica, ko zatrjuje pristranskost sodišča, ponuja lastno dokazno presojo, ki se razlikuje od tiste, sprejete v izpodbijani pravnomočni sodbi in uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po 2. odstavku 420. člena ZKP pa to ni dopusten razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje zagovornica obsojenega J.P. v zahtevi za varstvo zakonitosti, vložila pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Obsojenčeva zagovornica z zahtevo za varstvo zakonitosti sicer ni uspela, vendar je Vrhovno sodišče obsojenega J.P. na podlagi 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP zaradi slabih gmotnih razmer oprostilo plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom - povprečnine.