Jedro

Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije v fazi sklepanja ali izvajanja pogodbe se namreč najpogosteje kaže prav v zamolčanju ali prikrivanju prezadolženosti družbe, blokadi transakcijskega računa, prikrivanju obstoja številnih drugih dolgov, torej vseh tistih dejstev, zaradi katerih oškodovanka gotovo ne bi izpolnila svojih obveznosti, kolikor bi zanje vedela.

Izrek

I. Pritožba zagovornika obdolženega N.K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Slovenj Gradcu je s sodbo I K 57118/2017 z dne 23. 3. 2021 obdolženega N.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu po drugem odstavku 57. člena KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po prvem odstavku 228. člena KZ-1 določilo kazen pet mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da je obdolženec dolžan oškodovani M.J. s.p. povrniti premoženjskopravni zahtevek v znesku 4.470,08 EUR. Po tretjem odstavku 57. člena KZ-1 je obdolžencu naložilo dodatni pogoj, da mora oškodovanki plačati prisojeni premoženjskopravni zahtevek v roku osmih mesecev od pravnomočnosti sodbe, sicer bo pogojna obsodba preklicana in bo moral na prestajanje zaporne kazni. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP, kot navaja v uvodu pritožbe, s predlogom pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornik v pritožbi ne pojasni nobenega od uvodoma zatrjevanih pritožbenih razlogov, iz vsebine njegovih navedb pa je razbrati, da uveljavlja pritožbena razloga kršitve kazenskega zakona ter zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

5. Pritožba v bistvu zatrjuje, da v opisu kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak preslepitve in obdolženčev goljufiv namen, s čimer smiselno uveljavlja kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP, da je torej kazenski zakon prekršen v vprašanju, ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. V utemeljitev navaja, da že iz obtožbe izhaja, da obdolženec ni naročal in oškodovanki zagotavljal, da bo družba obveznosti do oškodovanke izpolnila v času, ko je imela družba N. E. d.o.o. blokirane račune, temveč v obdobju pred tem, ko je normalno poslovala. Tako ni konkretizirana okoliščina, da je obdolženec vedel, da bo v času, ko bo treba naročene storitve plačati, navedena družba imela blokirane račune. Družbi N. E. d.o.o. je bil račun pri NLB d.d. blokiran 22. 5. 2017, kar je bilo vidno 23. 5. 2017, in šele od tedaj bi se lahko s to okoliščino oziroma njenim prikrivanjem utemeljeval goljufiv namen obdolženca. Ne more pa se blokada računa z dne 22. 5. 2017 uporabiti kot dokaz za to, da obdolženec ni imel namena plačati računa za storitve, ki so bile naročene aprila 2017 in za katere je bil račun izstavljen 8. 5. 2017. Zaradi opisanega časovnega razhajanja pritožba ocenjuje, da je izrek izpodbijane sodbe nelogičen in nesmiseln ter iz njega ne izhajajo okoliščine, iz katerih bi bilo mogoče jasno in nedvoumno razbrati okoliščine o goljufivem namenu.

6. Takšno stališče je napačno. Pritožba prezre, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe obdolžencu očita tako preslepitev pri sklenitvi, kakor tudi pri izvajanju posla, kar je v nadaljnjem opisu konkretizirano z določnim opisom obdolženčevih preslepitvenih ravnanj, ki se od sklenitve posla v aprilu 2017 raztezajo vse do 23. 5. 2017, ko je v plačilo zapadel račun št. 15/17 z dne 8. 5. 2017. Izvajanje posla pomeni obojestransko izpolnjevanje medsebojnih obveznosti pogodbenih strank pri konkretnem gospodarskem poslu, kar pomeni tudi njihovo pravočasno izpolnjevanje v dogovorjenih ali predpisanih rokih. Preslepitev v pomenu zakonskega znaka po prvem odstavku 228. člena KZ-1 je mogoča v tistem obdobju, ko bi konkretna obveznost storilca tega dejanja morala biti izpolnjena, torej pred zapadlostjo posameznega izdanega računa, in tako tudi v obravnavanem primeru ni nobenega dvoma, da bi obveznost morala biti izpolnjena ob zapadlosti izdanega računa oškodovane samostojne podjetnice, M.J. s.p.. Glede na navedeno je v opisu kaznivega dejanja utemeljeno zajeto obdolženčevo preslepitveno ravnanje vse od sklenitve posla v aprilu 2017 pa do 23. 5. 2017, ko je v plačilo zapadel račun št. 15/17 z dne 8. 5. 2017, vključno z okoliščino, da je bil 22. 5. 2017 družbi N.E. d.o.o. blokiran transakcijski račun pri NLB d.d..

7. V očitanem časovnem obdobju, od aprila 2017 do 23. 5. 2017, pa je tudi sicer povsem jasno in določno opisano obdolženčevo preslepitveno ravnanje v posameznih fazah posla, katerega pritožba neutemeljeno prepozna zgolj v okoliščini, da je bil družbi N.E. d.o.o. 22. 5. 2017 blokiran transakcijski račun pri NLB d.d.. Opis očitanega kaznivega dejanja v izreku izpodbijane sodbe je namreč potrebno brati kot celoto. Tako ni mogoče prezreti očitka obdolžencu, da je kot direktor družbe N.E. d.o.o. v inkriminiranem obdobju oškodovanki lažnivo zagotavljal, da bo družba v dogovorjenem roku poravnala obveznost za opravljene slikopleskarske storitve v lokalu S. na S., kar mu je oškodovanka verjela glede na njegovo predhodno ravnanje (ko je poskrbel, da je dobila plačilo za opravljena dela v lokalu v V. in v kuhinji lokala S. na S.) in zaradi česar je sploh izvedla dogovorjena slikopleskarska dela ter nato izstavila račun št. 15/17 z dne 8. 5. 2017, ki je zapadel v plačilo 23. 5. 2017 in katerega družba N.E. d.o.o. kljub pozivom ni poravnala niti ob zapadlosti niti pozneje. Ob tem pa je obdolženec kot direktor družbe N.E. d.o.o. vedel, da družba obveznosti ne bo poravnala, ker je bila prezadolžena in je imela neporavnane obveznosti do drugih upnikov ter je imela transakcijski račun pri Delavski hranilnici d.d. blokiran od 15. 5. 2017, transakcijski račun pri NLB d.d. pa od 22. 5. 2017, ter je bila tako nezmožna plačila. Glede na tak opis dejanja pritožba povsem neutemeljeno skuša prepričati, da iz njega izhaja le normalno poslovanje družbe in da ni konkretizirano obdolženčevo védenje glede blokade računov. Povsem namreč zanemari očitek, da je obdolženec v inkriminiranem obdobju kot direktor družbe N.E. d.o.o. pravzaprav ves čas vedel, da je bila družba prezadolžena in je imela neporavnane obveznosti do drugih upnikov, kar je v povsem logični in pričakovani časovni posledici rezultiralo v blokadi prvega transakcijskega računa družbe pri Delavski hranilnici d.d. (dne 15. 5. 2017) in nato še v blokadi drugega transakcijskega računa družbe pri NLB d.d. (dne 22. 5. 2017). Pritožbeno sodišče je zato v celoti prepričano, da opis dejanja v izreku izpodbijane sodbe povsem zadosti merilom konkretizacije kaznivega dejanja poslovne goljufije glede preslepitve in preslepitvenega namena, katerega pritožba neutemeljeno pogreša. V tej zvezi je zato brezuspešno sklicevanje pritožbe na odločbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017 in Ustavnega sodišča Republike Slovenije v odločbi Up 879/14 z dne 20. 4. 2015. 8. Glede na navedeno ne gre pritrditi pritožbi, ki se sprašuje, kaj oziroma katero dejstvo bi moral obdolženec razkriti oškodovanki. Preslepitev kot zakonski znak kaznivega dejanja poslovne goljufije v fazi sklepanja ali izvajanja pogodbe se namreč najpogosteje kaže prav v zamolčanju ali prikrivanju prezadolženosti družbe, blokadi transakcijskega računa, prikrivanju obstoja številnih drugih dolgov, torej vseh tistih dejstev, zaradi katerih oškodovanka gotovo ne bi izpolnila svojih obveznosti, kolikor bi zanje vedela. Glede pritožbenih navedb, da plačilo vseh predhodnih računov ne pomeni spravljanja drugega v zmoto, pa je znova pojasniti, da je očitek o obdolženčevem predhodnem plačilu oškodovanki potrebno razumeti v kontekstu celotnega opisa kaznivega dejanja, in ne zgolj selektivno kot to počne pritožba. Navsezadnje je namreč prav to – plačilo za opravljena dela v lokalu v V. in v kuhinji lokala S. na S., pri oškodovanki vzbudilo in utrdilo zaupanje, da je obdolženčevemu lažnivemu zagotavljanju sploh verjela.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena graja zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zagovor obdolženca in izvedene dokaze je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa zanesljivo in utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu storitev očitanega kaznivega dejanja v celoti dokazana. Svoje dejanske ugotovitve in pravne zaključke je v izpodbijani sodbi zelo jasno, natančno in prepričljivo obrazložilo, pritožbeno sodišče pa z njimi v celoti soglaša. 10. Bistvo pritožbe je v graji dokazne ocene, s katero zagovornik ne soglaša, ter ponavljanju obdolženčevega zagovora, da oškodovanka storitve ni opravila na način, da bi sploh lahko zahtevala plačilo za opravljene storitve. Med družbo N.E. d.o.o. in oškodovanko je bila sklenjena podjemna pogodba za slikopleskarska dela, zato bi oškodovanka lahko zahtevala plačilo šele ob doseženem rezultatu, to je profesionalno opravljenem premazu. Po prepričanju obdolženca je bila storitev oškodovanke pomanjkljiva in slabe kvalitete, o čemer sta se z oškodovanko zagotovo pogovarjala, prav tako pa v konkretnem primeru ni bilo primopredaje in dela nikoli ni potrdil (ne pisno, ne ustno in ne konkludentno).

11. Takšnim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Zagovor obdolženca, da dela oškodovanke niso bila kvalitetno opravljena, je namreč pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje, ki je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj zagovoru obdolženca v tej smeri ni mogoče verjeti (zlasti točke 49-52). Pritožbeno sodišče tako v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, ki je na eni strani verjelo prepričljivi izpovedbi oškodovanke, na drugi pa utemeljeno zaključilo, da ni z ničemer izkazano, da bi obdolženec naročena dela kakorkoli reklamiral, da bi zavrnil račun ali imel v zvezi s tem stik z oškodovanko. Pritožba, ki si besede oškodovanke tolmači izven konteksta njene izpovedbe, tako prezre, da je le-ta tekom postopka večkrat zanesljivo pojasnila, da je z obdolžencem opravila primopredajo oziroma prevzem opravljenih del in da ji obdolženec dela (ne ustno in ne pisno) ni nikoli reklamiral, temveč je za domnevno reklamacijo izvedela šele tedaj, ko je bila zaslišana na sodišču. Pritožba izpovedbo oškodovanke v teh delih zato neutemeljeno izkrivlja, enako neutemeljeno pa to počne z izpovedbo oškodovankinega „sodelavca D.“. V nasprotju s prepričanjem pritožbe je namreč kot priča zaslišan V.D. izpovedbo oškodovanke v bistvenih segmentih potrdil in med drugim pojasnil, da obdolženec oškodovanke ni nikoli seznanil z domnevnimi napakami. V delih, za katere pritožba zmotno meni, da potrjujejo zagovor obdolženca, pa je priča V.D. zgolj povedal, da mu ni znano, ali je bila opravljena kakšna primopredaja, saj je bil sam samo delavec, medtem ko je glede fotografij v spisu pojasnil, da jih ne more komentirati. Tako oškodovanka, kakor tudi priča V.D. pa sta se v svojih izpovedbah povsem jasno opredelila do poteka in zaključka ter kvalitete opravljenega dela, zato pritožba ne more omajati ocene sodišča prve stopnje glede njune verodostojnosti. Še zlasti ne, ker je izpovedba oškodovanke v posameznih delih potrjena tudi z izpovedbo kot priče zaslišanega policista J.M., izdanimi računi in opomini ter izpisom SMS sporočil. 12. V luči navedenega ni mogoče pritrditi pritožbi, ki sodišču prve stopnje očita, da se tekom postopka ni ukvarjalo niti s kvaliteto opravljene storitve niti z utemeljenostjo izdanega računa oziroma ceno, ki jo je oškodovanka enostransko zaračunala obdolžencu oziroma družbi N.E. d.o.o.. Ob tem je dodati, da iz računa št. 15/17 z dne 8. 5. 2017 izhaja, da je oškodovanka zaračunala pleskarska dela, 2x oplesk lesa na terasi z Beltop barvo, v količini 558,76 m2 po ceni 8,00 EUR/m2, kar skupaj znaša 4.470,08 EUR. Povsem odveč so zato pritožbene navedbe, s katerimi pritožba polemizira o znesku in postavkah na izdanem računu ter predhodno izstavljenih računih, katerim obdolženec ni nasprotoval. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno pogojevanje izdanega računa s sklenitvijo pisne pogodbe, saj je podjemna pogodba konsenzualni kontrakt. Ker torej pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v pravilno in kvalitetno opravljeno storitev oškodovanke ter izdan račun, pa se kot nerelevantne izkažejo še vse preostale pritožbene navedbe zagovornika, ki izhaja iz zmotne predpostavke, da je bilo delo oškodovanke opravljeno z napakami, in si šele v pritožbi post festum prizadeva uveljavljati naročnikove pravice glede domnevnih napak izvršenega posla in znižanje kupnine po 640. in 641. členu Obligacijskega zakonika.

13. Neutemeljeno pritožba še navaja, da si niti policija niti preiskovalni sodnik niso želeli ogledati izvedenega dela oškodovanke, saj v tej zvezi prezre izpovedbo policista J.M., ki je prepričljivo pojasnil, da obdolženec v zvezi s svojimi trditvami ni predložil nobenih dokazov, kljub temu, da ga je k temu pozval, kakor tudi dejstvo, da obramba izvedbe dokaza z ogledom sploh ni predlagala, in da je bila terasa naposled ponovno prebarvana s strani drugega izvajalca. Sodišče prve stopnje je tako razpolagalo zgolj s fotografijami, ki jih je tekom postopka predložil obdolženec, katere pa je v nasprotju s prepričanjem pritožbe pravilno in tehtno ocenilo v točkah 22 in 50 obrazložitve izpodbijane sodbe.

14. Povsem brez podlage se izkaže tudi pritožbeno polemiziranje o tem, da transakcijski račun družbe N.E. d.o.o. ni bil blokiran zato, ker bi navedena družba imela neporavnane obveznosti, ampak zato, ker je neporavnane obveznosti do Finančne uprave Republike Slovenije (FURS) imela družba L.K. d.o.o., kar je bilo za obdolženca popolnoma nepričakovano. Takšne pritožbene navedbe ostajajo na ravni posplošenega zatrjevanja, ki ni z ničemer izkazano in nima podlage v izvedenem dokaznem postopku. Sodišče prve stopnje je namreč na podlagi posredovanih podatkov o obeh transakcijskih računih družbe N.E. d.o.o. utemeljeno zaključilo, da je obdolženec vedel, da družba obveznosti ne bo mogla poravnati, saj je bila prezadolžena, ker je imela neporavnane obveznosti do drugih upnikov in nato še posledično blokiran račun pri Delavski hranilnici d.d. od 15. 5. 2017 dalje, pri NLB d.d. pa od 22. 5. 2017 dalje. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izpostavilo zlasti dejstvo, da so bili že prej na računu, odprtem pri Delavski hranilnici d.d., zabeleženi sklepi o sodnih izvršbah, ki datirajo v leto 2016 oziroma 2017, pri čemer je iz podatkov nadalje ugotoviti, da je nedvomno šlo za dolgove družbe N.E. d.o.o. (in ne katerekoli druge družbe), med upniki pa ni bil zgolj FURS, temveč tudi drugi upniki. Iz navedenih podatkov je še razvidno, da je bila tudi blokada družbinega računa pri NLB d.d. izvedena zaradi izvršb, pri čemer ne gre zanemariti dejstva, da je družba N.E. d.o.o. račun pri NLB d.d. odprla šele 16. 5. 2017, torej dan po tem, ko ji je bil blokiran račun na Delavski hranilnici d.d.. Na podlagi navedenega tako ni mogoče pritrditi pritožbenemu očitku, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo okoliščine, ali je obdolženec vedel, da bo družba imela blokirane račune, saj je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo časovno, vzročno in logično sosledje poslovanja družbe N.E. d.o.o., v okviru katerega pritožba prezre, da je bil obdolženec v funkciji direktorja navedene družbe nedvomno seznanjen s prezadolženostjo družbe in neporavnanimi obveznostmi do drugih upnikov (ko je tudi sicer v svojem zagovoru navsezadnje sam pojasnil, da mu je bilo stanje družbe znano).

15. Ker je torej iz podatkov spisa razviden seznam sodnih izvršb, potom katerih so bili posamezni upniki primorani uveljavljati svoje terjatve do družbe N.E. d.o.o., pa pravilnih razlogov izpodbijane sodbe ne more omajati niti pritožbena navedba, da v spisu ni nobenega dokaza, da obdolženec kdaj ne bi plačal kakšne storitve, ki jo je naročil. Prav tako pa v tej zvezi pritožba ne more vzbuditi dvoma v izpovedbo priče V.D., ki je kljub časovni nedoslednosti vztrajal, da je obdolženec „okrog prenesel“ tudi njega, kar za obravnavano zadevo navsezadnje niti ni relevantno.

16. Zoper odločbo o kazenski sankciji se zagovornik pritožuje le uvodoma, pri čemer te kršitve z ničemer ne obrazloži. Pritožbeno sodišče je zato izpodbijano sodbo glede na uveljavljane pritožbene razloge v tem delu preizkusilo po uradni dolžnosti (386. člen ZKP). Preizkus je pokazal, da ni prav nobenih razlogov za njeno spremembo v korist obdolženca. Izrečena mu je bila namreč (zgolj) pogojna obsodba, kot sankcija opozorilne narave, v okviru te pa je sodišče prve stopnje ob upoštevanju vseh relevantnih okoliščin, ki vplivajo na to, ali naj bo kazen manjša ali večja, obdolžencu določilo ustrezno dolgo kazen zapora, kot tudi preizkusno dobo, utemeljeno pa še dodatni pogoj, da oškodovanki v določenem roku povrne premoženjskopravni zahtevek.

17. Po obrazloženem, in ker pritožba glede odločilnih dejstev ne navaja več ničesar, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor pritožbenega sodišča, in ker slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih je dolžno upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

18. Iz istih razlogov kot sodišče prve stopnje, je tudi pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP).