Jedro

Namen odločbe o stroških namestitve, prehrane in nege službenega psa, ki kasneje ni bila odpravljena, je bil tožencu zagotoviti povrnitev stroškov, ki jih je imel zaradi oskrbovanja službenega psa, ti stroški pa so mu nastajali tudi po premestitvi na drugo delovno mesto. Glede na to, da tožeča stranka ob premestitvi tožniku psa ni odvzela niti ni s tožnikom sklenila darilne pogodbe (skladno s katero bi prešel pes v njegovo last), mu je dolžna mesečno povrniti stroške, ki so v zvezi s psom nastajali.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v prvem odstavku izreka izpodbijane sodbe zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo 8.531,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V drugem odstavku izreka izpodbijane sodbe je naložilo tožeči stranki, da je dolžna tožencu povrniti njegove stroške postopka v višini 897,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožeča stranka in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navaja, da je od toženčeve premestitve dalje iz C. v S. prenehala podlaga za plačilo oskrbe službenega psa, saj so se okoliščine v zvezi z odločbo z dne 12. 2. 1997 spremenile, zaradi česar ta odločba ni mogla več veljati. Med tožečo stranko in tožencem pa je odpadla podlaga za plačilo nadomestila stroškov oskrbe psa tožencu tudi zato, ker je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena darilna pogodba za tega psa. Razen tega je bila tožeča stranka tudi v zmoti glede opravljenih plačil, ki jih v tem individualnem delovnem sporu zahteva nazaj od toženca. Sodišče prve stopnje pa dokazov v zvezi s to trditvijo ni izvedlo, niti ni pojasnilo, kako je ugotovilo, da zmote pri tožeči stranki ni bilo.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 16/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (tožeča stranka sicer pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb postopka v pritožbi ni uveljavljala) ni storilo, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo in da je na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožeča stranka je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala od toženca vračilo mesečno izplačanih nadomestil stroškov oskrbe za službenega psa, ki je bil tožencu od 4. 2. 1997 dalje dodeljen v oskrbo. To nadomestilo je tožeča stranka (na podlagi odločbe z dne 12. 2. 1997) izplačala tožencu v času, ko je delal kot uslužbenec C. in tudi v času, ko je bil s sklepom, ki sta ga izdala pristojna organa C. in S. z dne 1. 5. 2004 trajno premeščen iz G. v S.. Iz spisovne dokumentacije nadalje izhaja (kar med strankama niti ni bilo sporno), da je tožeča stranka kljub premestitvi toženca pustila tožencu službenega psa v nadaljnjo oskrbo vse do dne, ko je pes v letu 2009 poginil. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je predstavljala odločba o stroških namestitve, prehrane in nege službenega psa z dne 12. 2. 1997 (s katerim je bila tožencu zagotovljena povrnitev stroškov, ki jih je imel s službenim psom) pravno podlago za izplačilo teh stroškov tožencu tudi v vtoževanem obdobju, saj tožena stranka ni predložila nikakršnih dokazov o tem, da bi bila ta odločba s kasnejšim pravnim aktom tožeče stranke odpravljena, spremenjena oziroma razveljavljena. Namen te odločbe je bil zagotoviti tožencu povrnitev stroškov, ki jih je imel ta z oskrbovanjem službenega psa, ti stroški pa so tožencu nastajali tudi v času, ko je bil premeščen na drugo delovno mesto, saj tožeča stranka tožencu tega psa ni odvzela, niti ni predložila ustreznih dokazov (kar je sicer zatrjevala tekom postopka), da je bila s tožencem sklenjena darilna pogodba za tega psa. Tožencu so stroški, ki jih je imel z oskrbo službenega psa, nedvomno nastajali tudi v času po premestitvi na drugo delovno mesto, zato mu je bila dolžna tožeča stranka te stroške tudi mesečno povrniti.

Ob upoštevanju navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, da za plačevanje mesečnih zneskov, ki jih tožeča stranka sedaj vtožuje v tem individualnem delovnem sporu, ni bilo pravne podlage. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da med tožečo stranko in tožencem v zvezi s službenim psom ni bilo sklenjene darilne pogodbe (kot je to tožeča stranka začela navajati tekom postopka pred sodiščem prve stopnje). Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe pojasnilo, zakaj te trditve tožeče stranke ne šteje za dokazano. Tožeča stranka namreč neposredne pogodbe, iz katere bi izhajalo, da je tožeča stranka z ozirom na člen 79/2 tedaj veljavnega Zakona o javnih financah (Ur. l. RS, št. 30/2002 in nadalj.) in določbe Uredbe o pridobivanju, razpolaganju in upravljanju s stvarnim premoženjem države in občin (Ur. l. RS, št. 12/2003), ki v členu 52/2 napotuje na pisnost sklenitve neposredne pogodbe o razpolaganju s stvarnim premoženjem države, ni predložila, zatrjevani ustni dogovor med tožencem in pooblaščenimi uslužbenci tožeče stranke pa ne predstavlja podlage za ugotovitev, da je bila med tožečo stranko in tožencem sklenjena veljavna darilna pogodba. Tožeča stranka v postopku tudi ni predložila nikakršni internih aktov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da so pooblaščeni delavci tožeče stranke službene pse lahko zgolj z ustnim dogovorom podarili svojim delavcem. Da dejansko ni šlo za sklenitev darilne pogodbe, pa je razvidno tudi iz tega, da tožeča stranka ni predložila nikakršnih dokazov o tem, da bi spornega službenega psa brisala iz svoje evidence, ki jo je bil dolžan na podlagi člena 79/2 Zakona o javnih financah voditi predstojnik neposrednega uporabnika stvarnega premoženja.

Ob upoštevanju navedenega torej tožeča stranka ni mogla biti v zmoti z izplačevanjem spornih zneskov tožencev, zato so nebistvene pritožbene navedbe tožeče stranke o tem, da se sodišče prve stopnje ni obrazloženo opredelilo do zatrjevane zmote tožeče stranke v zvezi s plačevanjem teh zneskov oziroma tudi glede sklicevanja na določbo 191. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.).

Ker niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožeče stranke zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožeče stranke ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.