Jedro

Tehnično zmožnost snemanja zvoka imajo številne elektronske naprave (mobilni telefoni, prenosniki, pametni zvočniki itd., kot tudi pametne ure), vendar zgolj tehnična možnost, ki jo dopusti izvedenec, nikakor ne potrjuje storitve kaznivega dejanja neupravičenega poslušanja in snemanja zvoka s strani obdolženke, kot to zmotno navaja pritožnica in tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklep, da je verjetnost, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje večja od verjetnost, da ga ni.

Povsem neutemeljeno je pritožnikovo polemiziranje o njegovi neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi oškodovanci (kot tožilci) in državnim tožilcem. Ne drži, da je bil kakorkoli neenakopravno obravnavan, saj bi moral oškodovanec kot tožilec (kot nenazadnje tudi državni tožilec, v kolikor bi bil le-ta v vlogi tožilca v tem postopku) s predloženimi dokazi izkazati utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, kar mu ni uspelo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

II.Oškodovanca kot tožilca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom po prvem odstavku 437. člena v zvezi s 4. točko prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrglo obtožni predlog oškodovanca kot tožilca z dne 19.9.2024, zoper obdolženo A. A. zaradi kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja po prvem odstavku 137. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

2.Zoper sklep se je pritožila pooblaščenka oškodovanca kot tožilca, kot je uvodoma navedla, zaradi bistvene kršitve določb postopka, kršitve kazenskega zakona in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Kot je razvidno iz razlogov izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje obtožni predlog glede kaznivega dejanja neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja zavrglo na podlagi določb prvega odstavka 437. člena v povezavi s 4. točko prvega odstavka 277. člena ZKP, tj. ker je zaključilo, da ni zadosti dokazov, da bi bila obdolženka utemeljeno sumljiva dejanja, ki je predmet obtožbe. Gre za odločitev, sprejeto v procesni fazi t. i. materialnega preizkusa obtožnega akta. Materialni predhodni preizkus obtožnega akta opravi sodišče na podlagi dokaznih virov, ki se nahajajo v spisu ob vložitvi obtožbe in na njihovi podlagi ocenjuje, ali je verjetnost, da naj bi obdolženec izvršil kaznivo dejanje, večja od verjetnosti, da ga ni. Odgovor na to vprašanje je v konkretni zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča nikalen, pri čemer oškodovanec kot tožilec ne more uspeti s predlaganjem dokazov, ki naj bi se šele izvedli v dokaznem postopku (denimo zaslišanje izvedenca), saj odsotnost utemeljenega suma v dani procesni fazi preprečuje postopkovni prehod v naslednjo procesno fazo.

5.Sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbi, da se do sedaj zbrano dokazno gradivo ne presoja po načelu proste presoje dokazov, pač pa le v okviru vprašanja, ali zadostuje za sklepanje na takšno stopnjo verjetnosti, ki omogoča nadaljnji postopek. Po mnenju pritožbenega sodišča je ravno tovrstno zahtevano presojo pritožbeno sodišče opravilo. Drži, da je prvostopenjsko sodišče povzelo dokazno gradivo iz predloga za opravo posameznih preiskovalnih dejanj, vendar pritožbena graja takšnega postopanja sodišča ni osnovana. Edina razlika med priloženima dokaznima gradivoma v zahtevi za opravo posameznih preiskovalnih dejanj in v obtožnem predlogu je v tem, da je bilo tekom oprave posameznih preiskovalnih dejanj pridobljeno tudi izvedensko mnenje izvedenca za informacijsko varnost in računalništvo, B. B. Drži, da sicer sodišče prve stopnje v izpodbijani sklep o zavrženju obtožnega predloga ni povzelo omenjenega izvedenskega mnenja, na kar opozori pritožba. Vendar, kot to izhaja iz same pritožbe (na str. 4), je izvedenec pri pregledu sporne ure lahko ugotovil le to, da je glede na pridobljene podatke in navodila z uro možno izvajati poslušanje zvoka iz okolice ure. Da je do tega res prišlo, pa ni mogel nedvoumno potrditi, saj mu ni uspelo aktivirati povezave z uro. To pomeni, da je izvedenec ugotovil zgolj to, da bi bilo s konkretno obravnavano uro tehnično možno izvajati poslušanje zvoka iz okolice ure, v ničemer pa ni mogel potrditi, da je obdolženka to tudi res počela. O zgolj tehnični zmogljivost, da imajo možnost poslušanja zvoka tudi pametne ure, izhaja tudi iz s strani obrambe priloženih člankov (iz portalov Bibaleze.si, Novice svet 24, MMC, Monitor), kar pa prav tako v ničemer ne potrjuje, da je ravno obdolženka z ravno konkretno pametno uro res storila očitano ji kaznivo dejanje, torej da je neupravičeno na daljavo prisluškovala zasebnim pogovorom med oškodovancem kot tožilcem in mld. hčerko in pogovore tudi zvočno snemala. Tehnično zmožnost snemanja zvoka imajo številne elektronske naprave (mobilni telefoni, prenosniki, pametni zvočniki itd., kot tudi pametne ure), vendar zgolj tehnična možnost, ki jo dopusti izvedenec, nikakor ne potrjuje storitve kaznivega dejanja neupravičenega poslušanja in snemanja zvoka s strani obdolženke, kot to zmotno navaja pritožnica in tudi po presoji pritožbenega sodišča ne zadostuje za sklep, da je verjetnost, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje večja od verjetnost, da ga ni.

6.Tudi iz priloženih posnetkov zaslona, iz katerih so vidni zabeleženi odhodni klici na uri, ni moč na ravni utemeljenega suma (torej niti na ravni zahtevanega dokaznega standarda, ki je nižji od dokaznega standarda, ki se zahteva za obsodilno sodbo) zaključiti, da je res obdolženka sprožala te klice (torej na daljavo vklopila uro s svojega telefona) in da je posledično prisluškovala pogovorom, ki ji niso bili namenjeni. Četudi so ti klici trajali različno dolgo, tudi ta pritožbeno izpostavljena okoliščina, torej različna dolžina odhodnih klicev, v ničemer ne dokazuje neupravičenega prisluškovanja in zvočnega snemanja. Dejansko stanje tako ni bilo zmotno oz. nepopolno ugotovljeno.

7.Pritožba še izpostavi, da je v obtožnem predlogu predlagana pridobitev spisa iz Okrajnega Sodišča v Žalcu, I Kpd 4423/2023 (v pritožbi napačno I Kpd 11600/2023). Izvleček uradnega zaznamka PP Velenje z dne 3.1.2022 (prva stran), ki se že nahaja v konkretnem spisu (priloga A9) naj bi namreč izkazoval, da je obdolženka v preteklosti že snemala pogovore z mobilnim telefonom. Ta okoliščina, ko naj bi obdolženka v preteklosti snemala pogovore z mobilnim telefonom in to v povsem drugem dogodku, po mnenju pritožbenega sodišča v ničemer ne daje podlage za utemeljen sklep, da je tudi v konkretnem postopku, v drugih okoliščinah, z uro, ki jo je kupila mld. hčerki, storila očitano kaznivo dejanje in posegla v zasebnost oškodovanca kot tožilca in mld. hčere.

8.Tako so pravilni zaključki sodišča prve stopnje, da očitek, da je obdolženka neupravičeno, z uporabo otroške pametne ročne ure na daljavo prisluškovala pogovorom, ki ji niso bili namenjeni in pogovore tudi zvočno snemala oz. da so bili klici opravljeni celo takrat, ko naj ne bi nihče uporabljal ure, ostaja zgolj na ravni zatrjevanj oškodovanca kot tožilca, saj ni v potrditev teh navedb predlagan nobenen konkreten dokaz. Tudi izpostavljeno izvedensko mnenje na to presojo, kot obrazloženo, ne vpliva in posledično tudi ne vpliva na samo zakonitost izpodbijanega sklepa. Glede na navedeno pooblaščenka oškodovanca kot tožilca ne more prepričati, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ne drži, da izpodbijani sklep sploh nima razlogov ali da niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali bi bili ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju, ali bi bilo o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sklepa o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Nič od navedenega ni podanega v konkretnem primeru.

9.Povsem neutemeljeno je pritožnikovo polemiziranje o njegovi neenakopravni obravnavi v primerjavi z ostalimi oškodovanci (kot tožilci) in državnim tožilcem. Ne drži, da je bil kakorkoli neenakopravno obravnavan, saj bi moral oškodovanec kot tožilec (kot nenazadnje tudi državni tožilec, v kolikor bi bil le-ta v vlogi tožilca v tem postopku) s predloženimi dokazi izkazati utemeljen sum, da je obdolženka storila očitano kaznivo dejanje, kar mu ni uspelo. Tako je sodišče prve stopnje ravnalo povsem pravilno, ko je obtožni predlog zavrglo in s tem oškodovanca kot tožilca v ničemer ni postavilo v slabši položaj, kot bi državnega tožilca. Kaznivo dejanje se mora do stopnje utemeljenega suma nenazadnje raziskati pred vložitvijo obtožnega akta. Ni naloga sodišča, da na glavni obravnavi pridobiva dokaze, s katerimi bi se preverjal obstoj tega dokaznega standarda ter dokazovale navedbe oškodovanca, saj bi na ta način že prevzelo vlogo tožilca. Te dokaze bi moralo pridobiti tožilstvo (v tem primeru oškodovanec kot tožilec) že v predhodnih fazah postopka.

10.Ker noben od uveljavljenih pritožbenih razlogov ni podan, je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno, pri čemer niso podane niti kršitve, na katere pritožbeno sodišče pazi uradoma.

11.Pritožbeno sodišče je oškodovanca kot tožilca oprostilo plačila sodne takse, ki bi jo moral plačati zaradi neuspešne pritožbe, saj iz podatkov spisa izhaja, da je prejemnik brezplačne pravne pomoči.

Zveza:

Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 277, 277/1, 277/1-4, 437, 437/1 Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 137

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.