Jedro

Tožnik ni dokazal, da je račune plačeval iz svojega posebnega premoženja (po ugotovitvi sodišča so bili plačani iz nekaterih najemnin za stanovanji, ki sta skupno premoženje), zato ni uspel dokazati prikrajšanja, kar bi ga upravičevalo do zahtevka na podlagi neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (II. točka – IV. točka izreka).

II. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek z glavnim tožbenim zahtevkom za plačilo 8.041,72 EUR (I. točka izreka), zavrnilo glavni tožbeni zahtevek za plačilo polovice stroškov povezanih s stanovanjema v Nemčiji s pripadajočima parkirnima mestoma v znesku 5.277,57 EUR (II. točka izreka), zavrnilo podredni tožbeni zahtevek za plačilo celotnih stroškov povezanih s stanovanjema, v znesku 11.336,44 EUR (III. točka izreka) in tožniku naložilo, da tožencema povrne pravdne stroške v znesku 1.125,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper sklep in sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče ugodi primarnemu zahtevku, podrejeno pa, da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Pravdni stranki sta lastnici stanovanj do ene polovice, kar je bilo med njima določeno in ugotovljeno s kupoprodajno pogodbo o prodaji obeh stanovanj. Z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1671/2007-IV bi moralo sodišče ugotoviti, da se je toženka protivila prodaji obeh stanovanj, ker je zahtevala preživnino v razveznem postopku. Napačne, protispisne, nelogične in v neskladju z Obligacijskim zakonikom (v nadaljevanju: OZ) so ugotovitve sodbe, da ni treba, da bi solastnik ali skupni lastnik nepremičnine moral soglašati z oddajo v najem. Dejstvo je, da v najem lahko odda nepremičnino samo lastnik, solastnik ali skupni lastnik skupne nepremičnine. Pogodbo o najemu bi morala podpisati tudi toženka, kar sodba spregleda. Pravno zmotno je njegovo stališče, da toženka ni kršila nobene obveznosti, ker ni pristala na nadaljnje oddajanje stanovanj v Nemčiji v najem. Tožnik je dokazal, da je za predmetna stanovanja bilo treba plačevati indirektne stroške, do česar se sodba ne opredeli. Iz zapisnikov v zadevi P 1671/2007-IV, ki jih sodba ne upošteva in do katerih se ne opredeli, je razvidno, da toženka ni želela sopodpisati najemnih pogodb za stanovanji v Nemčiji in da tudi ni bila pripravljena sprejeti tožnikove ponudbe, da stanovanji obdrži sama, ju oddaja v najem in posledično nosi vse stroške v zvezi z njima sama. Nesporno je, da stanovanji predstavljata skupno premoženje, da sta pravdni stranki solastnika do ene polovice in jima glede njih ni treba vlagati zahtevkov pri pristojnih sodiščih. Obe stranki sta prejeli kupnino vsaka do ene polovice in je nesmiselno razlogovanje sodbe, kaj predstavlja skupno premoženje in kolikšen je delež vsake od strank. Napačno je ugotovljeno dejansko stanje glede razpada življenjske skupnosti že pred letom 2006. Sodišče prve stopnje neupravičeno ni verjelo ne toženi ne tožeči stranki, da je njuna skupnost obstajala še do konca leta 2006 oziroma februar/marec 2007. Podaja svojo dokazno oceno glede na izpovedb strank in predložene dokaze, pri čemer pojasnjuje, kje sta dopustovala od sredine leta 2002 do konca leta 2006. Pri ugotavljanju obstoja ekonomske skupnosti sodišče ni izvedlo ključnih dokazov in se tudi ni opredelilo do navedb strank v pripravljalnih vlogah. Moralo bi pridobiti celotno dokumentacijo v zadevah P 1671/2007 –IV in I P 1060/2010, kot je predlagal tožnik. Do fotokopij zapisnikov iz spisa P 1671/2007 – IV, ki jih je tožnik dostavil na podlagi poziva sodišča z dne 19. 3. 2012, se sodišče ni opredelilo in jih ni upoštevalo. Nepravilna je ugotovitev sodišča, da se je skupno premoženje povečevalo z najemninami. Tako stališče izhaja iz napačnega razlogovanja sodišča prve stopnje, da je življenjska in ekonomska skupnost prenehala leta 2002. Sodišče je spregledalo navedbe, da je imela dostop do sredstev, na katerega so se natekale tudi najemnine obeh stanovanj toženka, da so se iz računa mesečno bremenili stroški firme R., preostanek najemnin pa sta pravdni stranki porabili za potovanja, sicer pa je vsaka stranka lahko razpolagala s preostankom od neto najemnin. Teh sredstev po letu 2006 ni bilo več. Vse stroške, ki jih vtožuje s tožbo, je tožnik plačeval iz svojega računa v Sloveniji. Protispisna je ugotovitev sodišča, da naj bi natekle najemnine pokrivale vse stroške, saj je toženka priznala, da je nekaj računov plačala sama. Ne drži, da je tožniku ostalo 20.000 EUR prejetih od najemnin, in za to ni podlage v listinski dokumentaciji. Sodišče je neupravičeno verjelo toženki, ki jo je štelo za prepričljivejšo. Napačna je ugotovitev sodišča, da naj bi se na račun (ne pove na kateri račun) nateklo vsaj 27.000 EUR. Sodišče ne navede, na katere pravne podlage opira svojo sodbo, zato jo je tudi zato treba razveljaviti.

Toženka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki jih je moč preizkusiti. Opredeli se do pravno relevantnih trditev in dokazov strank in obrazloženo navede, zakaj določenih dokazov ni izvedlo. Z neopredelitvijo (neupoštevanjem) zapisnikov iz spisa III P 1671/2007-IV (priloge A72 – A75) sodišče ni zagrešilo absolutne bistvene kršitve določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne gre za „zapisnike o zaslišanju toženke“, katerih pribavo je tožnik predlagal z dokaznim predlogom „vpogled v spis III P 1671/2007“ (1).

Sodba je celovito ocenila izvedene dokaze glede odločilnih dejstev in navedla razloge za verodostojnost (neverodostojnost) izpovedb strank. Ni obremenjena s kršitvijo metodološkega napotka 8. člena ZPP. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je logična in življenjsko prepričljiva in pritožbene trditve vanjo ne vzbujajo dvomov.

Tožnik v bistvenem izpodbija dokazno oceno sodišča, med drugim tudi s trditvami in dokazi, ki jih prvič ponuja v pritožbi. Stranka sicer lahko navaja nova dejstva in predloži nove dokaze tudi po prvem naroku za glavno obravnavo (tudi v pritožbi), vendar le, če tega brez svoje krivde ni mogla storiti pravočasno (2). Ker tožnik ni izkazal nekrivde za uveljavljanje trditev in dokazov, ki jih prvič navaja v pritožbi (pritožbeno sodišče bo nanje opozorilo v nadaljevanju obrazložitve), gre za nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP ni smelo upoštevati.

Tožnik je s primarnim in podrejenim tožbenim zahtevkom zahteval povrnitev plačanih stroškov (s primarnim zahtevkom polovico, s podrejenim zahtevkom pa v celoti) v zvezi s stanovanjema v Nemčiji, na katerih sta bila s toženko solastnika vsak do ene polovice in za letni najem sodbe za leti 2006 in 2007. Povrnitev polovice plačanih stroškov je utemeljeval s stališčem, da mu jih je dolžna toženka povrniti kot solastnica, povrnitev vseh stroškov pa s stališčem, da je za nastale stroške kriva toženka, ker se je upirala oddaji stanovanj v najem in najemnih pogodb ni želela podpisati.

Sodba ugotavlja (1) da sta pravdni stranki razvezana zakonca, (2) da sta med trajanjem zakonske zveze kupila dve stanovanji v Nemčiji tako, da je bila vsaka stranka solastnica vsakega stanovanja do ene polovice, (3) da sta stanovanji leta 2009 prodali in je vsaka prejela polovico kupnine, (4) da postopek delitve skupnega premoženja še ni končan, (5) da sta stanovanji oddajali v najem (enega do avgusta 2006, drugega do decembra 2006), (6) da sta iz naslova najemnin mesečno prejela skupaj od 600,00 do 640,00 EUR, in (7) da so se najemnine v celoti stekale na en (tožnikov) bančni račun.

Glede primarnega tožbenega zahtevka: Sodba zavzema stališče, da tožnik ni uspel dokazati prikrajšanja v svojem premoženju, kar bi ga morebiti upravičevalo do zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Tožnik ni uspel dokazati, da bi stroške, ki so predmet pravde, plačal iz svojega (posebnega) premoženja in ne iz nateklih mesečnih najemnin od oddaje obeh stanovanj. Še nerazdeljeno skupno premoženje – obe stanovanji – jima je dajalo civilne plodove – najemnine.

Odločitev utemeljuje z ugotovitvami, (1) da so se sredstva najemnin oddanih stanovanj stekala na račun tožnika, (2) da so se iz teh sredstev plačevali redni in izredni stroški za stanovanji (povrnitev tožnik zahteva s tožbo), (3) da se je od prenehanja ekonomske skupnosti v letu 2002 do avgusta 2006 oziroma decembra 2006 (od takrat dalje se stanovanji nista oddajali v najem) nateklo najmanj 27.000,00 EUR, (4) in da tožnik ni dokazal, da bi natekla sredstva iz najemnin porabila za potovanja in dopuste. Podlago za oceno višine nateklih najemnih je, kot pojasni že sodba, sodišče imelo v skladnih izpovedbah strank glede mesečne višine čiste najemnine, ki je pravdnima strankama ostajala. Tožnik je sicer trdil, da sta bila dogovorjena, da si sredstva najemnine delita, ni pa dokazal, da bi toženka sredstva dvigala iz računa. Ni trdil, kot prikazuje v pritožbi, da so se sredstva iz najemnin porabila do konca leta 2006 (gre za nedopustno pritožbeno novoto). Tega tudi ob zaslišanju nista navajala niti on niti toženka. Tožnik je sicer navajal, da sta s toženko (po plačilu stroškov) natekla sredstva najemnin porabljala za dopuste, vendar, kot pravilno ugotavlja sodba, ni predložil nobenih računov, potrdil o vplačilih aranžmajev ali programov. Za obdobje od leta 2002 do 2006 ni določno opredelil, kam vse naj bi potovala, in to prvič navaja v pritožbi (gre za nedopustno pritožbeno novoto).

Glede obstoja ekonomske skupnosti sodba sledi tožniku (XXVII. točka pripravljalne vloge 24. 3. 2011) ki je sam navajal, da že od leta 2000 ni obstajala ekonomska skupnost med njima s toženko, saj si je takrat že izbrala popolnoma svojo novo življenjsko pot in je njuna zakonska zveza obstajala le še na papirju. Odveč je prikazovanje pritožbe, da je do prenehanja ekonomske skupnosti prišlo šele v letu 2006. Protispisen je očitek, da sodišče „ni verjelo ne tožeči ne toženi stranki“, in da je brez podlage v izvedenih dokazih in brez ustrezne trditvene podlage ugotovilo, da je ekonomska skupnost prenehala v letu 2002. V zapisniku o zaslišanju toženke v razveznem postopku P 1671/2007-IV (tožnik se je nanj izrecno skliceval v dokaz prenehanja ekonomske skupnosti), je sodišče imelo zadostno podlago za zaključek, da ekonomske skupnosti med strankama ni bilo že v letu 2002, kljub temu, da je do razveze prišlo šele v letu 2008. Toženka je v predmetnem postopku (pripravljalna vloga 7. 1. 2011) sicer res navajala, da sta živela v zakonski zvezi do 21. 5. 2008, ko sta se razvezala, vendar očitno zato, ker je s tem utemeljevala svoje stališče, da tožnik neutemeljeno zahteva povrnitev stroškov, zapadlih pred 21. 5. 2008 (3). Stranki sta očitno svoje navedbe in izpovedbe prilagajali postopkom, ki so ali še potekajo med njima. Tožnik ni predlagal pribave in vpogleda v številne zadeve, ki se med njima vodijo in glede katerih sodišču očita, da se do njih ni opredelilo in jih ni upoštevalo (I P 1060/2010; fotokopije zapisnikov A75 – A76 v zadevi P 1671/2007-IV). Posledično očitana bistvena kršitev ni podana in tudi dejansko stanje ni nepopolno ugotovljeno.

Vprašanje, ali je pravilno stališče sodišča, da dogovorjen solastni polovični delež na spornih stanovanjih, ki so skupno premoženje ni upošteven, glede na (pravilno) zavrnitev tožbenega zahtevka, ker tožnik ni izkazal prikrajšanja, ni odločilno. Sicer pa bi interes za nižji delež na dolgu skupnega premoženja imela kvečjemu toženka, ki nižjega deleža (od zakonske domneve) ni uveljavljala.

Pravilno je stališče sodbe, da se je z oddajo stanovanj (tožnik v pritožbi sam poudarja, da gre za skupno premoženje) oziroma s prejemom najemnin, ne glede na to, kdaj je prišlo do prenehanja ekonomske skupnosti, povečevalo skupno premoženje pravdnih strank v obliki denarnih sredstev. Še nerazdeljeno skupno premoženje – obe stanovanji – jima je dajalo civilne plodove – najemnine (26. točka obrazložitve). Sodba pa se ni po nepotrebnem ukvarjala z vprašanjem, kdaj je prišlo do razpada ekonomske skupnosti. Ob ugotovitvi, da je ekonomska skupnost razpadla v letu 2002, je ugotovilo vsaj približno višino sredstev, ki so natekle na tožnikovem računu (do avgusta oziroma decemba 2006), in jih je lahko tožnik porabil (tudi) za plačilo vtoževanih stroškov (27. točka – 29. točka obrazložitve).

Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost zaključka sodbe, da se je na računu tožnika (gre za račun H. V.) iz sredstev najemnin nabrala „izdatna vsota denarja“, ki je tožniku omogočala plačilo vtoževanih stroškov. Nakazovanje sredstev iz računov v Sloveniji ne pomeni, kot je očitno zmotno prepričan pritožnik, da to dokazuje, da gre za sredstva, ki so njegovo posebno premoženje. Po ugotovitvi sodišča ni mogoče ugotoviti niti, katera in čigava sredstva so se na te račune stekala – ali so bila na računih njegova posebna sredstva ali tudi natekle in neporabljene najemnine. Glede na ponujeno dokazno gradivo pa ocenjuje, da je za plačilo stroškov porabil denarna sredstva, prejeta od nateklih najemnin (ni pomembno, na katerem računu so ta sredstva bila).

Na v pritožbi ponavljano razlogovanje, da je toženka s tem, da je (delno) poravnala polovico stroškov v letu 2008 in 2009, dolg priznala, je v zadostni meri in pravilno odgovorila že sodba (33. točka obrazložitve).

Glede podrednega tožbenega zahtevka: Tožnik povrnitev vseh stroškov zahtevka, ker toženka ni pristala na oddajo stanovanj v Nemčiji po letu 2006. Ni povsem razumljivo, na kakšni pravni podlagi temelji tak zahtevek. Po eni strani tožnik navaja, da so stroški nastali „po krivdi“ toženke, ker ni soglašala z oddajo stanovanj po letu 2006, kar bi lahko kazalo na odškodninsko podlago (131. člen Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ), sam pa se sklicuje na neupravičeno obogatitev (190. člen OZ). Kot pravilno obrazlaga sodba (19. točka obrazložitve), tožnik ni zatrjeval, da bi imeli pravdni stranki dogovor o nadaljnjem oddajanju stanovanj (po letu 2006), ki bi ga toženka s svojim nasprotovanjem oddaji kršila. Po ugotovitvi sodbe, pa kaj takega tudi ni pokazal dokazni postopek. Zapis v sodbi (20. točka obrazložitve), „da bi solastnik ali skupni lastnik nepremičnine moral soglašati z oddajo solastne oziroma skupne nepremičnine v najem, ni podlage niti v zakonu“ tožnik očitno narobe razume. Sodišče ni zavzelo stališča, da bi tožnik (brez soglasja toženke) lahko stanovanje oddal, temveč, da to ni zakonska obveznost solastnika. Povedano drugače, solastnika v podpis najemne pogodbe ni mogoče prisiliti. Zgolj dejstvo, da toženka z nadaljnjim oddajanjem stanovanj ni soglašala, pa ne nudi podlage za ugoditev tožbenemu zahtevku na morebitni odškodninski podlagi.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi niso podane po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Tožnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Stroški toženke za odgovor na pritožbo niso bistveno prispevali k odločitvi o pritožbi (155. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

(1) Na izrecno vprašanje sodišča je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo (8. 3. 2011 – list. št. 115) glede dokaznega predloga vpogled v spis III P 1671/2007-IV povedal, da predlagani dokaz predlaga „glede prenehanja ekonomske skupnosti“ in da predlaga, da se vpogleda v „zapisnike toženke.“ Zapisnike iz tega spisa (A72 – A75) je tožnik predložil po pozivu sodišča z dne 19. 3. 2012 „če poleg zapisnikov, ki jih je pridobilo sodišče, (C8, C9) še razpolaga s kakšnimi drugimi zapisniki iz tega spisa, ki se nanašajo na zaslišanje toženke.“

(2) Prvi odstavek 286. člena ZPP stranki nalaga, da najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navede vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, predlaga dokaze, ki so potrebni za potrditev njenih navedb ter se izjavi o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka lahko tudi na kasnejših narokih za glavno obravnavo navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze pod pogojem, da jih brez svoje krivde ni mogla navesti na prvem naroku (drugi odstavek 286. člena ZPP), sicer se prepozne navedbe in dokazi ne upoštevajo (četrti odstavek 286. člena ZPP).

(3) Vse obveznosti, ki so zapadle v plačilo v času zakonske zveze, so bile že plačane iz tedaj obstoječega skupnega premoženja, ki se je ob posameznem plačilu za toliko zmanjšalo.