Jedro

Nedovoljeno je vsako reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa, ki ni reklamirano glede na predmet na priboru za kajenje oz. izobeskih prodajaln tobačnih izdelkov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Ljubljana, št. U 315/97-9 z dne 10.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je upravno sodišče zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 10.1.1997. Z njo je tožena stranka zavrnila tožnikovo tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorja Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Enote K. z dne 25.11.1996, s katero je tožeči stranki prepovedano reklamiranje tobačnih izdelkov v prodajalni tobačnih izdelkov v R., s predmeti, navedenimi v izreku te odločbe.

Po presoji sodišča je izdani inšpekcijski ukrep utemeljen. Materialno pravo je bilo pravilno uporabljeno. Zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI, Uradni list RS, št. 57/96) v 1. odstavku 10. člena prepoveduje neposredno in posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov. Za posredno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov se po 2. odstavku istega člena šteje tudi prikazovanje logotipov in drugih znakov za označevanje tobaka in tobačnih izdelkov na predmetih, ki po tem zakonu niso tobačni izdelki. Tobačni izdelki so po 2. členu ZOUTI cigarete, cigarilosi, cigare in tobak za pipe, oziroma žvečenje ali njuhanje. Ne glede na določbo 10. člena, je izjemoma v 11. členu ZOUTI določeno, da je dovoljeno reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa na priboru za kajenje (1. alinea) oziroma na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih (3. alinea). Iz navedenih in drugih določb ZOUTI je razvidno, da je dopustnost reklamiranja tobaka in tobačnih izdelkov strogo omejena, kar pomeni, da je treba posamezne zakonske določbe razlagati restriktivno. Ni torej utemeljeno tožbeno stališče, da je oblikovalcem reklam prepuščen način obveščanja potrošnikov o tem, kateri tobačni izdelek se "skriva" oziroma prodaja pod določeno (četudi sicer zavarovano) blagovno znamko. Način reklamiranja je v 1. odstavku 10. člena strogo določen s tem, da je reklamiranje omejeno na blagovno znamko oziroma logotip ter na predmete, na katerih je reklamiranje znamke oziroma logotipa dovoljeno. Zato je kot nesprejemljiv zavrnilo tožbeni ugovor, da gre pri prikazovanju blagovne znamke BOSS za primer, ki ga ureja 1. alinea 1. odstavek 11. člena ZOUTI, saj znamka ni bila reklamirana na pepelniku (torej priboru za kajenje), temveč na slikovni reklami, ki vsebuje tudi podobo pepelnika, opremljenega z navedeno znamko, kar pa po presoji sodišča prve stopnje ni isto kot pribor za kajenje.

V pritožbi tožeča stranka uveljavlja razloge po 1., 2. in 3. točki 72. člena ZUS ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo obravnavanje. Izpodbijana sodba ni pravilna in ni zakonita. Z odločbo tržnega inšpektorja, ki je bila potrjena z odločbo tožene stranke, je bilo tožeči stranki prepovedano: 1. reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki izobešanja imitacije zavojčka cigaret dimenzije 2,7 dm x 3,9 dm z logotipom "R1" in napisom "international Reemtsma Ultra Light", z napisom vsebnosti nikotina in katrana in podatki proizvajalca, v prodajalni tožeče stranke; 2. reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki razstavljanja manjše reklame iz papirja, velikosti 3,1 dm x 2,1 dm, z narisano cigareto z zavojčkom cigaret "R1" z napisom "Novo - Ultra Light najblažja med vsemi - presenetljiv okus" ter podatkom o nikotinu in katranu, na prodajni polici v prodajalni tožeče stranke; 3. reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki razstavljanja manjšega zavojčka cigaret "R1", z vsemi podatki iz izvirnega zavojčka cigaret "R1" ter z navedbo na vrhu "Novo - Ultra Light"; 4. razstavljanje PVC stojala, na katerem je slika družbe ljudi, zbrane ob mizici, na kateri je prikazan pepelnik z logotipom "BOSS" in napisom pred sliko "Danes je naš dan". Tožeča stranka je prepričana, da gre v vseh štirih navedenih primerih za dovoljeno obliko reklamiranja v smislu določbe 11. člena ZOUTI. Po določbi 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI, je namreč dovoljeno reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke in logotipa na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih. Prodajalna tožeče stranke v R. se nedvomno kvalificira kot prodajalna tobačnih izdelkov in tožena stranka tega dejstva do sedaj niti ni prerekala. Upravno sodišče v izpodbijani sodbi ni upoštevalo dejstva, da gre v primeru prodajnega mesta tožeče stranke, nesporno za trgovino s tobačnimi izdelki, zaradi česar je sodišče napačno uporabilo materialni predpis, ko se je v obrazložitvi svoje odločitve sklicevalo na 1. alineo 1. odstavka 11. člena ZOUTI, ki govori o dovoljenosti oglaševanja na priboru za kajenje. Tožeča stranka je prepričana, da tudi ob restriktivni razlagi zakona v ravnanju tožeče stranke ni mogoče ugotoviti nepravilnosti glede načina in oblike oglaševanja tobačnih izdelkov. ZOUTI v 11. členu določa izjeme od splošne prepovedi reklamiranja tobačnih izdelkov. Te izjeme od splošne prepovedi je treba razlagati širše oziroma vsaj upoštevati takšne kot so, saj predstavljajo za tožnika edino možnost reklamiranja tobačnih izdelkov v okviru sicer že tako ali tako ozko določenega območja dovoljenih oblik reklamiranja. In ena od dovoljenih oblik reklamiranja tobačnih izdelkov kot izhaja iz ZOUTI, je prav gotovo reklamiranja v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke oziroma logotipa v prodajalnah tobačnih izdelkov. Zadevne zakonske opredelitve že na ravni jezikovne razlage ni mogoče razumeti drugače, kot se glasi, namreč, da je dovoljeno vsakršno reklamiranje tobačnih izdelkov, ko gre za reklamiranje v prodajalnah tobačnih izdelkov (z omejitvijo po 2. odstavku 11. člena ZOUTI). V konkretnem primeru je tožeča stranka v svoji prodajalni tobačnih izdelkov v R., v vseh štirih primerih reklamirala blagovno znamko oziroma logotip tobačnega izdelka, to je cigarete "R1". V tem smislu je v celoti nesprejemljivo stališče upravnega sodišča, ki se npr. v zvezi z obliko reklamiranja blagovne znamke "BOSS" sklicuje na to, da blagovna znamka ni bila reklamirana na "priboru za kajenje". Tožeča stranka se popolnoma strinja s stališčem sodišča, da v konkretnem primeru blagovna znamka ni bila reklamirana na priboru za kajenje, vendar tega tožeča stranka tudi nikoli ni trdila in se na to niti ne sklicuje. Ne sklicuje se na 1. alineo 1. odstavka 11. člena, ampak na 3. alineo 1. odstavka 11. člena ZOUTI, po kateri je dovoljeno reklamiranje tobačnih izdelkov v obliki in podobi blagovne znamke ali logotipa v prodajalnah tobačnih izdelkov. Pri tem, ko imamo torej opraviti s prodajalno tobačnih izdelkov, je nepomembno za kakšno obliko reklamiranja blagovne znamke gre, reklamiranje v prodajalnah tobačnih izdelkov namreč ni omejeno zgolj na pojavljanje zaščitene blagovne znamke in logotipa na "priboru za kajenje", kar dovoljuje 1. alinea 11. člena ZOUTI, kot to očitno zmotno meni prvostopno sodišče, ampak je dovoljeno vsakršno reklamiranje in vskršna reklama, ki ne presega površine 7 m2 v smislu 2. odstavka 11. člena ZOUTI. Zadevna omejitev po 2. odstavku 11. člena ZOUTI je v povezavi z reklamiranjem tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke oziroma logotipa, edina omejitev, ki velja za reklamiranje tobačnih izdelkov v prodajalnah tobačnih izdelkov. Enako velja tudi za tako imenovano imitacijo škatlice "R1", glede katere je stališče upravnega sodišča morda še bolj nesprejemljivo kot v zgoraj navedenem primeru. Tožeča stranka je imela v svoji prodajalni izvešeno plastično imitacijo cigaretne škatlice "R1", z vsemi sestavinami, kakor jo ima prava škatlica cigaret zadevne blagovne znamke. Kolikor je mogoče razumeti stališče upravnega sodišča, ki pa je v tem delu obrazložitve v celoti nejasno, je zadevna oblika reklamiranja prepovedana zato, ker naj bi tudi v tem primeru ne šlo za predmet, na katerem je reklamiranje blagovne znamke oziroma logotipa dovoljeno v smislu 1. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI. Takšno stališče predstavlja povsem zmotno uporabo materialnega predpisa. Tožeča stranka ponovno poudarja, da se zadevna oblika reklamiranja v prvi vrsti kvalificira kot dovoljena oblika reklamiranja v smislu 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI in je torej povsem nepomembno, ali je zadevno škatlico cigaret mogoče šteti za pribor za kajenje v smislu 1. alinee iste določbe. Kar zadeva obliko reklamiranja pod točko 2 in 3 zgoraj, upravno sodišče v zvezi s tem ni zavzelo nikakršnega stališča, zaradi česar izpodbijana sodba v tem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih in je po mnenju pritožnika podana bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu. Tožeča stranka je prepričana, da v primerih spornega reklamiranja v obliki zaščitene blagovne znamke in logotipa v prodajalni tobačnih izdelkov, ne gre za prepovedane oblike reklamiranja, ampak za izjeme, ki jih dovoljuje 3. alinea 1. odstavka 11. člena ZOUTI.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da je dopustnost reklamiranja tobaka in tobačnih izdelkov po ZOUTI, veljavnega ob izdaji odločbe prve stopnje, strogo omejena, kar pomeni, da je treba posamezne zakonske določbe razlagati restriktivno. Iz predloga zakona za prvo obravnavo (Poročevalec št. 30/94, str. 109) izhaja, da je bil namen zakonodajalca zaradi zagotavljanja visoke ravni zdravja skoraj v absolutni prepovedi oglaševanja oziroma propagiranja tobačnih izdelkov, saj naj bi bili izjema le manjši prenosni predmeti (obeski za ključe, vžigalnik, dežniki), reklamni napisi na poslovnih prostorih proizvajalca ali trgovca s tobačnimi izdelki, napisi na njihovih službenih vozilih ter reklamni napisi na trafikah in v prodajalnah tobačnih izdelkov. Temu namenu je sledil sprejeti ZOUTI, ko je v 1. odstavku 10. člena določal, da je reklamiranje omejeno le na blagovno znamko oziroma logotip ter na predmete, na katerih je reklamiranje znamke oziroma logotipa sploh dovoljeno. Tako v 1. odstavku 11. člena ZOUTI izjemoma dovoljuje reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa: - na priboru za kajenje; - na poslovnih prostorih gospodarskih podjetij, ki se ukvarjajo s proizvodnjo, distribucijo in prodajo na debelo tobačnih izdelkov in v njih; - na izveskih prodajaln tobačnih izdelkov in v njih.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje s pravilno uporabo materialnega prava pravilno odločilo. Ni namreč mogoče določbe 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI razlagati tako, kot jo tožeča stranka, namreč, da je vsako reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki blagovne znamke oz. logotipa in le z omejitvijo iz 2. odstavka 11. člena ZOUTI, v prodajalni tobačnih izdelkov dopustno. Ker se določba 3. alinee 1. odstavka 11. člena ZOUTI nanaša na opis predmeta, na katerem je reklamiranje izjemoma dopustno, je treba v skladu z namenom zakona to določbo razumeti tako, da je reklamiranje izjemoma dopustno tudi na izveskih v prodajalni tobačnih izdelkov. V tem primeru pa ni sporno, da se ni reklamiralo z izveski v prodajalni tobačnih izdelkov, temveč z drugimi oblikami reklamiranja, ki pa niso dopustne. Da v konkretnem primeru blagovna znamka ni bila reklamirana na priboru za kajenje, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, pa tožeča stranka niti ni ugovarjala. Zato uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna, saj je s pravilno uporabo materialnega prava pravilno presodilo dejansko stanje, ki ni bilo sporno in pravilno odgovorilo na vse pomembne tožbene ugovore. Zaradi pravilne uporabe materialnega prava tudi ni podane v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je nedovoljeno vsako reklamiranje tobaka in tobačnih izdelkov v obliki in podobi zaščitene blagovne znamke ali logotipa, ki ni reklamirano glede na predmet na priboru za kajenje oz. izveskih prodajaln tobačnih izdelkov.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.