Jedro

Kršitev 253. člena ZPP ni podana, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal pisno mnenje, če stranka ni podala takih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 8.345,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine 8.345,85 EUR z drugače opredeljenimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zahtevka predstavljata odškodnino za nepremoženjsko škodo, ki naj bi jo tožnik utrpel 20. 9. 1997 med vožnjo s kolesom z motorjem po cesti od M. proti B., ko je tožniku nasproti pripeljal po tožnikovem voznem pasu neznani sivi avtomobil, zaradi česar je moral tožnik zaradi ozke ceste zapeljati na bankino, nato pa ga je zaneslo v obcestni jarek. Zavrnitev zahtevkov je posledica presoje, da tožnik ni dokazal nastanka škode oziroma vzročne zveze med prometno nesrečo in tožnikovim sedanjim zdravstvenim stanjem.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo. Uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. V reviziji zatrjuje bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 253. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je pravočasno predlagal zaslišanje sodnih izvedencev D.D., V.V. in A.A. Izvedenci bi morali biti zaslišani na obravnavi. Zaradi nesoglasij v izvedenskih mnenjih bi sodišče moralo opraviti soočenje. Dokazi iz druge pravde (izvedenska mnenja B. B. in C.C.) se res ne upoštevajo, vendar bi zaradi načela materialne resnice moralo sodišče pravično raziskati dejansko stanje. Ker so izvedenci iste ustanove, to je Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, podali diametralno nasprotna mnenja, bi moralo sodišče izvesti nadaljnje predlagane dokaze. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno glede odmere odškodnine za telesne bolečine in za strah. Tožnik je že v tožbi zahteval odškodnino za telesne bolečine in strah. Že na podlagi zatrjevanj tožnika bi sodišče lahko odločilo o tem, ali je tožnik utrpel kakršenkoli primarni strah, saj samo ugotavlja, da je bil udeležen v prometni nesreči. Podan je bil dokazni predlog po zaslišanju tožnika. Ne zaleže obrazložitev v izpodbijani sodbi, da tožnik ni podal navedb glede zatrjevane škode, saj je ta škoda definirana in zahtevana že v sami tožbi.

4. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je 20. 9. 1997 prišlo do prometne nesreče tako, kot trdi tožnik, torej da je neznano osebno vozilo s prehitevanjem na ozki cesti povzročilo kritično prometno situacijo, zaradi česar je tožnik s kolesom z motorjem zapeljal na bankino in padel v jarek. Nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki jo je preizkusilo pritožbeno sodišče, je, da tožnik ni izkazal nobene poškodbe, ki bi izhajala iz dogodka 20. 9. 1997 in nobenih s tem dogodkom povezanih posledic. Sodišče je ugotovilo, da ima tožnik številne težave zaradi kroničnih degenerativnih sprememb hrbtenice. Tožnik je imel težave z ledveno hrbtenico že leta 1992. Pred nesrečo se je 29. 7. 1997 zaradi težav s hrbtenico oglasil pri osebnem zdravniku, ki ga je napotil na EMG preiskavo. Ta je bila opravljena 21. 10. 1997 (po nesreči) in je pokazala degenerativne spremembe na hrbtenici. V zvezi z nesrečo tožnik zdravnika ni obiskal. Šele pri pregledu v V. 14. 1. 1998 je tožnik začel trditi, da naj bi njegove bolečine v hrbtenici izvirale iz prometne nesreče. Po oktobru 1997 pa je po poslabšanju zdravstvenega stanja tožnik pogosteje obiskoval zdravnike in bolnišnice in bil zaradi premika medvretenčnih ploščic večkrat operiran, nato pa invalidsko upokojen.

7. Sodišče prve stopnje je svojo dokazno oceno o tožnikovih poškodbah in njegovem zdravstvenem stanju sprejelo predvsem na podlagi pisnih izvedenskih mnenj dr. D.D. in Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, ki sta ga podala dr. V. V. in dr. A. A. Bistvo izvedenskega mnenja dr. D. D. je, da gre pri tožniku za degenerativne spremembe in da ni našel objektivnih izvidov, da bi prišlo do poškodb hrbtenice zaradi prometne nesreče, saj bi EMG preiskava pokazala sveže spremembe, težave in bolečine pa bi bile prisotne takoj po nesreči. Po njegovem bi prometna nesreča lahko le minimalno vplivala na posledice. Izvedenca dr. V. V. in dr. A. A. pa v izvedenskem mnenju tudi po pregledu tožnika ugotavljata, da medicinska dokumentacija ne izkazuje nobene poškodbe, ki bi izvirala iz dogodka 20. 9. 1997. Vse tožnikove zdravstvene težave so posledica bolezni, nobena ni posledica dogodka 20. 9. 1997. Izvedenci ugotavljajo tudi tožnikovo psihogeno prizadetost. 8. Tožnik je med pravdo predložil izvedensko mnenje nevropsihiatra dr. C. C. in izvedensko mnenje Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani, ki je delo nevrokirurga dr. B. B. Izvedenski mnenji izvirata iz drugega pravdnega postopka (P 426/99, tožnik zoper Zavarovalnico ...). Sodišče prve stopnje je odklonilo upoštevanje navedenih izvedenskih mnenj, ker izvirata iz postopka, v katerem tožena stranka ni sodelovala, v obravnavani pravdi pa teh izvedencev sodišče ni določilo po določbah 243. do 256. člena ZPP. Pritožbeno sodišče se je s tem strinjalo, čemur revizijsko sodišče pritrjuje, saj s strani ene stranke predloženo izvedensko mnenje ni izvedensko mnenje v obravnavani zadevi in nima neposredne dokazne vrednosti.

9. Tožnik v reviziji primarno uveljavlja kršitev postopka, in sicer kršitev 253. člena ZPP, ker izvedenci niso bili ustno zaslišani. Revizijsko sodišče ugotavlja, da zatrjevana kršitev postopka ni podana. Po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča (1) ne gre za kršitev 253. člena ZPP, če sodišče ne zasliši izvedenca, ki je podal pisno mnenje (pa to mnenje ni nejasno, nepopolno ali samo s seboj v nasprotju), če stranka ni podala takih pripomb, zaradi katerih bi bilo treba izvedenca zaslišati.

10. V obravnavanem primeru je najprej podal mnenje dr. D. D., tožnik pa predlagal, naj ta izvedenec izvedensko mnenje dopolni. Nato je bilo pridobljeno drugo izvedensko mnenje dr. V. V. in dr. A. A. Tožnik po prejemu drugega mnenja ni predlagal ničesar v zvezi z izvedencem D.D. in ni zatrjeval nobenih nasprotij med obema izvedenskima mnenjema. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da sta obe mnenji v bistvu zelo podobni, s čimer se revizijsko sodišče strinja, saj med mnenjema ni bistvenih razlik. Po prejemu drugega mnenja je tožnik predložil sodišču dve izvedenski mnenji iz druge pravdne zadeve in predlagal zaslišanje in soočenje izvedencev dr. V. V., dr. A. A., dr. B. B. in dr. E. E. (ki je samo sopodpisan na obeh mnenjih kot predsednik Komisije za fakultetna mnenja Medicinske fakultete v Ljubljani). Ker izvedenski mnenji iz druge pravdne zadeve nista upoštevni izvedenski mnenji v obravnavani zadevi, revizijsko sodišče pritrjuje stališču, da izvedencev iz druge pravde ni mogoče zaslišati in soočiti z izvedenci v obravnavani zadevi. Tožnik ustnega zaslišanja izvedenca D.D. ni predlagal. Zaslišanje izvedencev V.V. in A.A. pa tudi ni bilo potrebno, ker tožnik ni konkretno specificirano nasprotoval izvidu in mnenju, ki sta ga podala, ampak je le trdil, da so ugotovitve druge komisije za fakultetna izvedenska mnenja iz druge pravdne zadeve drugačne in ugotavljajo, da je tožnik nesporno utrpel poškodbo hrbtenice, ki mu je zapustila trajne posledice. Revizijsko sodišče ugotavlja, da gre za pavšalne pripombe, iz katerih ni razvidno, o čem bi bilo treba izvedenca V.V. in A.A. zaslišati, po drugi strani pa tudi izvedenec dr. B. B. v drugem postopku ni podal bistveno drugačnega mnenja kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče(2). Tožeča stranka torej ni izkazala, da bi okoliščina, da prvostopenjsko sodišče izvedencev V.V. in A.A. ni zaslišalo, lahko vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Uveljavljana kršitev 253. člena ZPP zato ni podana, tožnikovo sklicevanje na načelo materialne resnice pa ne more biti uspešno glede na prevladujoče razpravno načelo, ki nalaga strankam breme dokazovanja.

11. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Za ugotovitev škode in obstoja vzročne zveze odločilna dejstva so omogočila zaključke, da tožnik v prometni nesreči 20. 9. 1997 ni dobil poškodbe in da pri tožniku ni nobenih, s škodnim dogodkom povezanih posledic. Tožnik v reviziji trdi, da je odločitev napačna glede telesnih bolečin, česar pa z ničemer ne utemelji, razen s trditvijo, da je že v tožbi zahteval odškodnino iz naslova telesnih bolečin. S tem tožnik ne more ovreči zaključka, da nobena tožnikova težava ne izvira iz kakšne poškodbe z dne 20. 9. 1997. Glede primarnega strahu, glede katerega naj bi bila škoda definirana in zahtevana v sami tožbi, pa so pravilni razlogi izpodbijane sodbe. Tožnik v tožbi razen navedbe zahtevka za strah v višini 200.000 SIT ni „definiral“ ničesar . Z nobeno besedo ni navedel ničesar o trajanju in jakosti ali stopnji strahu. Zato je tudi v tem delu materialnopravno pravilno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnjen.

12. Revizijsko sodišče zaključuje, da ni podan nobeden izmed uveljavljanih revizijskih razlogov, kar je narekovalo zavrnitev revizije po 378. členu ZPP.

Op. št. (1): Primerjaj II Ips 141/2007, II Ips 120/2006, II Ips 437/2002. Op. št. (2): Izvedenec B.B. v svojem mnenju navaja, da ni objektivnih dokazov za poškodbo hrbtenice, ampak obstajajo objektivni dokazi za kronično degenerativno bolezen hrbtenice. Trdi, da edina povezava z nesrečo izhaja iz bolnikovega pripovedovanja.