Jedro

Za posebno rabo vode je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to, ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1).

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Agencije RS za okolje, št. 42601-2091/2014-12 z dne 13. 11. 2015 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 € z DDV v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ tožeči stranki za posebno rabo vode v letu 2013 na podlagi vodnih pravic št. 35529-56/2004 za vodotok Globovnica (uporablja se tudi naziv akumulacija Radehova) in št. 35529-57/2004 za neimenovani vodotok (uporablja se naziv akumulacija Gradišče) odmerila vodno povračilo v skupni višini 11.640,16 €, kar mora tožeča stranka plačati v v odločbi navedenem roku in na v odločbi naveden račun. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožeča stranka imetnica koncesije ribiškega upravljanja v pesniškem ribiškem okolišu v skladu z Zakonom o sladkovodnem ribištvu (v nadaljevanju: ZSRib) na podlagi koncesijske pogodbe št. 3420-162/2008/1. Akumulaciji Radehova in Gradišče sta sestavni del območja ribiškega upravljanja, kar pomeni, da ne gre za komercialna ribnika. Predmet zgoraj navedenih vodnih dovoljenj št. 35529-57/2004-12 z dne 10. 10. 2012 in št. 35529-56/2004-10 z dne 10. 10. 2012 je raba vode, ki presega meje splošne rabe. Tožeča stranka je torej imela vodno pravico, zato je na podlagi 124. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) dolžna plačati odmerjeno vodno povračilo.

2. Glede ugovora tožeče stranke, da ji vodne pravice sploh ne bi bilo treba pridobiti, ker ne izvaja posebne ampak splošno rabo vode, pa upravni organ dodaja, da ribiško upravljanje vključuje tudi izvajanje ribolova, del česar je tudi organizacija ribiških tekmovanj. Ribolov je tista dejavnost, ki pri pojmu ribiško upravljanje ni izrecno navedena. Ribolov je tudi edino izvajanje nalog koncesionarja, ki ni v javnem interesu (28. člen ZSRib). Vprašanje torej je, ali vse dejavnosti koncesije ribiškega upravljanja, vključno z ribolovom, pomenijo splošno ali posebno rabo vode. S sklicevanjem na 105. in 108. člen ZV-1 prvostopni organ ugotavlja, da dejavnost koncesije ribiškega upravljanja ni splošna raba vode. Tožeča stranka je tako v skladu s 124. členom ZV-1 dolžna plačati vodno povračilo, ki se odmeri v skladu z Uredbo o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba). V 6. členu te Uredbe so določene osnove za obračunavanje vodnega povračila, tretji odstavek 9. člena pa določa, da se za primere rabe vode, ki ni zajeta v prvem in drugem odstavku tega člena določi višina vodnega povračila z upoštevanjem meril iz 5. člena ter uredbe. Upravni organ zaključuje, da obravnavana posebna raba vode ni izvzeta iz obveznosti plačila vodnega povračila. Uporaba prvega odstavka 5. člena Uredbe v povezavi s tretjim odstavkom 9. člena Uredbe pa terja, da upravni organ dajatev odmeri z upoštevanjem osnove in cene za osnovo, kot veljata za posebno rabo vode, ki je obravnavani posebni rabi vode najbolj podobna. V navedenih akumulacijah se odvija ribolov, ki je, ker po ZSRib edini ni v javnem interesu, v bistvenem podoben ribolovu v komercialnih ribnikih. Zato je po mnenju upravnega organa vodno povračilo treba odmeriti z uporabo 13. alinee 6. člena Uredbe - površina vodnega dobra namenjenega komercialnem ribolovu ter cene za to vrsto posebne rabe vode iz Sklepa o določitvi cene za osnove vodnih povračil za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč za leto 2013. 3. Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor pa je njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Tudi drugostopni organ ugotavlja, da je tožeča stranka imetnica vodne pravice po zgoraj navedenih vodnih dovoljenjih. Če bi upravni organ menil, da tožnica vodne pravice ne potrebuje, bi njeno vlogo za pridobitev vodnega dovoljenja zavrgel, zato so neutemeljene tožničine navedbe, da se njena raba vode nanaša na splošno rabo. Glede na to, je tožeča stranka zavezanka za povračilo vodnega povračila v skladu s 124. členom ZV-1. Sklenitev koncesijske pogodbe po določilih ZSRib na to ne vpliva. Dodaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da pri tem ne gre za komercialna ribnika, v obravnavani zadevi je bila le uporabljena analogija obračunavanja vodnega povračila po 13. alinei 6. člena Uredbe o vodnih povračilih.

4. Tožeča stranka je vložila tožbo po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Navaja, da je prvostopni organ, da bi tožeči stranki lahko odmeril sporno vodno povračilo za leto 2013, o zahtevku za pridobitev vodnega dovoljenja za izvajanje športnega ribolova, ki ga je tožeča stranka vložila dne 17. 9. 2004, odločil komaj 10. 10. 2012. Pri tem je o vodnem povračilu za leto 2013 odločil, ne da bi tožeča stranka vložila napoved. Osemletni molk organa je vplival na zakonitost oziroma pravilnost odločitve, ker je tožeča stranka dne 18. 12. 2008 s koncesionarjem sklenila koncesijsko pogodbo. Tožeča stranka navaja, da so ribniki, ki jih upravlja, namenjeni izvajanju ribiškogojitvenih načrtov po predpisih o sladkovodnem ribištvu, v nekomercialnih ribnikih pa se komericalni ribolov sploh ne more izvajati. Ker torej v letu 2013 ni imela vodne pravice za športni ribolov v komercialnem ribniku in ker ima v upravljanju akumulaciji Radehova in Gradišče, ki se polnita in praznita v javnem interesu zagotavljanja uravnavanja vodnega režima (kar opravlja X.), je prvostopni organ napačno in povsem po prostem preudarku zaključil, da se tožeči stranki za leto 2013 odmeri vodno povračilo. Zakonodajalec za dejavnosti podobne športnemu ribolovu oziroma za dejavnost tožeče stranke namenoma ni predvidel pridobitve vodnega dovoljenja, zato se dejavnosti podobne športnemu ribolovu ne morejo enačiti s športnim ribolovom v komercialnih ribnikih. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov, ki vključuje stroške izvajanja javnih služb, stroške investicij in vzdrževanja vodne infrastrukture, prvostopni organ pa spregleda, da v skladu s sklenjeno koncesijsko pogodbo tožnik vse te naloge opravlja sam. Tožeča stranka izpodbijani odločitvi še očita, da ni obrazloženo, na podlagi česa je bilo ugotovljeno, da je celotno območje akumulacije Gradišče in Radehova namenjeno dejavnosti, ki je podobna komercialnemu ribolovu. Glede na to tožeča stranka predlaga, da se pritegne izvedenec ribiške stroke, ki bo to ocenil. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi in priglaša stroške tega upravnega spora.

5. Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

6. Tožba je utemeljena.

7. Upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalimi zemljišči ureja ZV-1. Upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči pa obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda (prvi in drugi odstavek 1. člena ZV-1). Raba vodnega dobra je lahko splošna ali posebna. Za vsako rabo vodnega ali morskega javnega dobra ali naplavin, razen za splošno rabo, se plačuje plačilo za vodno pravico in vodno povračilo skladno z določbami tega zakona (6. člen ZV-1). To sta okoljski dajatvi za rabo naravnih dobrin.

8. Splošna raba obsega zlasti rabo vodnega ali morskega dobra za pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav (vodne črpalke, natege ipd.) ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti dovoljenje, skladno s predpisi na področju urejanja prostora in graditve objektov (drugi odstavek 105. člena ZV-1). Za rabo vode, ki presega meje splošne rabe, za rabo naplavin in podzemnih voda je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, koncesije oziroma posebno rabo vode evidentirati (prvi odstavek 108. člena ZV-1). Vodno pravico za posebno rabo vode je torej mogoče pridobiti na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije v skladu z ZV-1 (prvi odstavek 119. člena ZV-1).

9. Tožbeni ugovori, da tožeča stranka ni dolžna plačati vodnega povračila, ker tudi vodnega dovoljenja ne potrebuje, so po presoji sodišča neutemeljeni. Vodni dovoljenje sta bili tožeči stranki dani z dvema dne 10. 10. 2012 izdanima pravnomočnima odločbama in presoja zakonitosti in pravilnosti teh odločb v tem upravnem sporu ni več mogoča. Na tožbene ugovore, da tožeča stranka ni dolžna plačati vodnega povračila pa sodišče odgovarja, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

10. Primere, ko je treba pridobiti vodno dovoljenje, določa ZV-1 v 125. členu. Te je treba pridobiti za neposredno rabo vodo v primerih naštetih od 1. do 11. točke prvega odstavka tega člena, med temi pa ni upravljanja z ribolovnimi viri po ZSRib. V 6. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1 je sicer navedeno izvajanje športnega ribolova v komercialnih ribnikih, vendar pa po dejanski ugotovitvi upravnih organov tožeča stranka ne upravlja s komercialnimi ribniki. Za obravnavano zadevo je zato relevantna 12. točka prvega odstavka 125. člena ZV-1, po kateri je vodno dovoljenje treba pridobiti za vsako drugo rabo vode, ki ni našteta v 1.-11. točki prvega odstavka 125. člena ZV-1, ki presega splošno rabo po ZV-1, pa zanjo ni treba pridobiti koncesije po ZV-1, če ne gre za posebno rabo, za katero v skladu s petim odstavkom 108. člena tega zakona pridobitev vodne pravice ni potrebna.

11. Po presoji sodišča gre v obravnavanem primeru za rabo, ki presega splošno rabo, zanjo pa ni treba pridobiti koncesije po ZV-1, torej koncesije za rabo vode iz 136. člena ZV-1. Ta namreč določa, da je koncesijo po ZV-1 treba pridobiti za proizvodnjo pijač, potrebe kopališč, proizvodnjo električne energije ali odvzem naplavin, to pa niso dejavnosti tožeče stranke.

12. Glede na zgoraj citirano v drugem odstavku 105. člena ZV-1 navedeno opredelitev splošne rabe vodnega dobra (pitje, kopanje, potapljanje, drsanje ali druge osebne potrebe, če takšna raba ne zahteva uporabe posebnih naprav ali zgraditve objekta in naprave, za katero je treba pridobiti upravno dovoljenje), pri tožeči stranki ne gre za takšno rabo. To pa pomeni, da gre za posebno rabo vode, za tako rabo pa je treba pridobiti vodno pravico na podlagi vodnega dovoljenja, saj ne gre za posebno rabo, za katero bi bilo treba pridobiti koncesijo po 136. členu ZV-1 ali za posebno rabo vode, za katero bi bila pridobitev vodne pravice izrecno izključena (peti odstavek 108. člena ZV-1). Pri tem je dodati, da tožeča stranka nima koncesije po ZV-1, ampak koncesijo za izvajanje ribiškega upravljanja po ZSRib.

13. Imetnik vodne pravice pa je, ne glede na to ali je to dobil na podlagi vodnega dovoljenja ali koncesije po ZV-1 (prvi odstavek 123. člena ZV-1), dolžan plačevati vodno povračilo (prvi odstavek 124. člena ZV-1). Tožbeni ugovori, da tožeča stranka ni dolžna plačati vodnega povračila, ker tudi vodnega dovoljenja ne potrebuje, so tako neutemeljeni. Z vodnima dovoljenjema je bila tožeči stranki dana vodna pravica, to je pravica do posebne rabe vodnega javnega dobra (35. točka 7. člena ZV-1). Imetnik vodne pravice pa je za rabo vode dolžan plačevati vodno povračilo, sorazmerno obsegu vodne pravice. Čeprav se sodišče strinja s tožečo stranko, da gre za nesorazmerno dolg rok odločanja o vodnem dovoljenju, glede na to, da je tožeča stranka vlogo vložila leta 2004, pa to po zgoraj obrazloženem na obveznost plačila vodnega povračila ne vpliva.

14. Sodišče pa se strinja s tožečo stranko v delu, v katerem ta izpodbija višino odmerjenega vodnega nadomestila. Glede tega je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe napačno uporabljeno materialno pravo in kot posledica tega napačno ugotovljeno dejansko stanje. Vodno povračilo se plača ob upoštevanju načela povrnitve stroškov povezanih z obremenjevanjem voda, ki so primeroma našteti v drugem odstavku 124. člena ZV-1. Določanje višine vodnega povračila predpiše vlada (peti odstavek 124. člena ZV-1), ki je to storila z Uredbo o vodnih povračilih (v nadaljevanju Uredba). Ta določa, da se vodno povračilo plačuje za rabo vode, naplavin in vodnih zemljišč v lasti države (2. člen Uredbe).

15. Obračunavanje vodnega povračila se opravi na podlagi meril za določitev vodnega povračila iz 5. člena Uredbe na način določen v 9. členu Uredbe. Tožeča stranka ima vodni dovoljenji za upravljanje z ribolovnimi viri v akumulacijah Radehova in Gradišče. Takšna raba vode pa v prvem odstavku 9. člena Uredbe, ki opredeljuje obračunavanje vodnega povračila, ni navedena. Za tovrstne primere tretji odstavek 9. člena Uredbe določa, da za rabo vode, ki ni zajeta v prvem in drugem odstavku tega člena, določi višino vodnega povračila za obračun Agencija RS za okolje z upoštevanjem meril iz 5. člena te Uredbe. Ta pa določa, da se višina vodnega povračila določi na podlagi letnega obsega rabe vode, naplavin in vodnih zemljišč, ki jih določa vodna pravica. Če je obseg vode, naplavin in vodnih zemljišč odvisen od letne razpoložljivosti vodnega in morskega dobra, se višina vodnega povračila zmanjša sorazmerno razmerju med letnim obsegom, ki je razpoložljiv za rabo vode, in letnim obsegom, ki ga določa vodna pravica.

16. Izpodbijana odločitev posebej kriterijev iz 5. člena Uredbe ne razlaga in temelji na 13. alinji 6. člena Uredbe, ki določa, je osnova za obračunavanje vodnega povračila v komercialnih ribnikih površina vodnega dobra, namenjenega komercialnemu ribolovu, izražena v m2. Po presoji sodišča je takšen materialnopravni pristop napačen. Komercialni ribnik je stoječa voda, ki je namenjena trženju športnega ribolova v zasebnem interesu in iz katere je naravno ali s tehničnimi ukrepi preprečena migracija rib v druge vode. Za komercialni ribnik ni treba izdelati ribiškogojitvenega načrta (37. člen ZSRib). Iz navedenega sledi, da je komercialni ribnik v celoti in izključno namenjen športnemu ribolovu v zasebnem interesu in gojitev rib ni omejena z nikakršnim ribiškogojitvenim načrtom.

17. Tožeča stranka je ribiška družina. To je društvo, ki ima sklenjeno koncesijsko pogodbo za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiškem okolišu, in deluje v javnem interesu (55. člen ZSRib). Za izvajanje ribiškega upravljanja v ribiških okoliših lahko namreč država podeli koncesijo. Koncedent je Republika Slovenija, njene funkcije pa v njenem imenu in za njen račun opravlja vlada. Koncesionar je lahko pravna ali fizična oseba, ki izpolnjuje pogoje. Naloge koncesionarja pa so: priprava in sprejem letnega programa; izvajanje ribolova; izvajanje elektro ribolova za sonaravno vzrejo, intervencijske odlove rib in za potrebe znanstveno raziskovalnega dela; aktivnosti za ohranjanje ugodnega stanja rib; izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib; vodenje predpisanih evidenc; poročanje; strokovno usposabljanje ribičev; izvajanje nadzornih nalog ribiško čuvajske službe in druge naloge povezane s koncesijo. V javnem interesu se izvajajo vse naloge razen izvajanja ribolova (28. člen ZSRib).

18. Tožeča stranka torej nima komercialnega ribnika, ampak je izvajalka ribiškega upravljanja v pesniškem ribiškem okolišu, njena dejavnost pa je podrejena obligatornim določbam ZSRib. Vsebino ribiškega upravljanja določa 4. člen ZSRib. Ribiško upravljanje obsega: programiranje, izvajanje ukrepov za ohranjanje ugodnega stanja rib, trajnostno rabo rib, vodenje predpisanih evidenc in poročanje, strokovno usposabljanje ribičk oziroma ribičev, izvajanje nadzornih nalog ribiškočuvajske službe, izvajanje nalog in aktivnosti ob poginih rib ter druge, za ribiško upravljanje pomembne naloge. Trajnostna raba rib je izvajanje ribolova v obsegu, na način in v času, da se z naravnim samoobnavljanjem ali z določenimi ukrepi ribiškega upravljanja dolgoročno ohranjajo ribe ter se pri tem ne poslabšuje ugodno stanje rastlinskih in živalskih vrst (14. člen ZSRib).

19. Načrt ribiškega upravljanja v ribiškem območju je obvezna strokovna podlaga za celovito ribiško upravljanje posameznega ribiškega območja in mora biti odraz specifičnih ekosistemskih značilnosti ribiškega območja. V načrtu se določijo temeljne usmeritve za ohranitev in trajnostno rabo rib v ribiškem območju, načela posegov v populacije posameznih ribjih vrst, usmeritve za poribljavanje in gojitev rib ter usmeritve za varstvo tistih delov ribiškega območja, ki so zavarovani po predpisih o ohranjanju narave (11. člen ZSRib).

20. Ribiškogojitveni načrt je podlaga za ribiško upravljanje v posameznih ribiških okoliših. Pri tem se upoštevajo ekološke značilnosti in razširjenost ribjih vrst ali populacij, ki so pomembne za ohranjanje ugodnega stanja, ter režimi po predpisih o ohranjanju narave in voda, ki bi lahko vplivali na izvajanje ribiškogojitvenega načrta (prvi odstavek 12. člena ZSRib). Ribiškogojitveni načrt med ostalim vsebuje tudi ureditev: revirjev in njihove namembnosti, poribljavanja, sonaravne gojitve rib, ribolovnih režimov, števila ribolovnih dni, količine ulova rib, ribiških tekmovanj in tekmovalnih tras in drugo (drugi odstavek 12. člena ZSRib). Ribiška tekmovanja lahko potekajo samo v skladu z zakonom določenih okvirih na tekmovalnih trasah, ki jih posebej za ta namen opredeli in označi izvajalec ribiškega upravljanja v skladu z ribiškogojitvenim načrtom (27. člen ZSRib).

21. Drži sicer ugotovitev iz upravnih odločb, da se izvajanje ribolova, ki je tudi ena od nalog koncesionarja – izvajalca ribiškega upravljanja, ne opravlja v javnem interesu (četrti odstavek 28. člena ZSRib v zvezi z 2. točko tretjega odstavka 28. člena ZSRib), vendar pa ima tožeča stranka pri tem zgoraj navedene omejitve, določene z ZSRib, posebej ribiškogojitvenim načrtom in koncesijsko pogodbo o ribiškem upravljanju, ki jih pri komercialnih ribnikih ni. Pri tem velja posebej izpostaviti trajno rabo rib, kar je ena od zavez ribiškega upravljanja.

22. Glede na to pri odmeri vodnega povračila v obravnavanem primeru odločitve ni mogoče preprosto opreti na 13. alineo 6. člena Uredbe z razlago, da gre pri tožeči stranki za rabo vode, ki je najbolj podobna športnemu ribolovu v komercialnih ribnikih. Res gre v obeh primerih za ribolov, vendar pa so med obema dejavnostma pomembne zgoraj navedene z zakonom opredeljene razlike. Pri tem je treba upoštevati, da tudi Uredba v tretjem odstavku 9. člena primarno napotuje na merila iz 5. člena, ki pri izpodbijani odločitvi sploh niso bila upoštevana. 5. člen Uredbe pa zahteva ugotavljanje letnega obsega rabe vode v odvisnosti od letne razpoložljivosti, kar mora biti ustrezno sorazmerno upoštevano. Letni obseg rabe vode za ribolov v določenem ribiškem okolišu je namreč odvisen od omejitev, ki jih ima tožeča stranka pri rabi vode oziroma izvajanju te dejavnosti in drugih nalog, ki jih ima kot izvajalec koncesije ribiškega upravljanja, izhajajo pa tako iz ribiškogojitvenega načrta, določb ZSRib, koncesijske pogodbe in nenazadnje tudi odločb o izdanem vodnem dovoljenju. Vse to pa je treba pri odmeri vodnega povračila ustrezno sorazmerno upoštevati, kot to izhaja iz 5. člena Uredbe.

23. Ker je bilo pri izdaji izpodbijane odločbe glede višine odmerjenega vodnega povračila napačno uporabljeno materialno pravo, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje, je sodišče izpodbijano odločbo na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani upravni akt izdal, v ponoven postopek. V ponovnem postopku bo treba ob upoštevanju pravnega mnenja sodišča (četrti odstavek 64. člena ZUS-1) dopolniti ugotovitveni postopek glede obsega izvajane vodne pravice in ponovno odločiti o zadevi. Ker je treba obseg izvajane vodne pravice ugotoviti v upravnem postopku, sodišče v tem upravnem sporu dokaza z izvedencem ribiške stroke ni izvedlo.

24. Sodišče je tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, zato je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 €, ki jih je sodišče skupaj z DDV naložilo v plačilo toženi stranki.

25. Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).