Jedro

Odmera pravične denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je toženka dolžna plačati tožnici odškodnino za premoženjsko in nepremoženjsko škodo v skupnem znesku 3.104.996 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov odškodnine in ji povrniti odmerjene pravdne stroške skupaj s pripadajočimi zamudnimi obresti. Višji tožbeni zahtevek za nepremoženjsko škodo v znesku 5.000.000 SIT in ostale zamudne obresti je zavrnilo kot neutemeljen.

Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnice delno ugodilo in sodbo prvostopenjskega sodišča delno spremenilo glede teka zakonskih zamudnih obresti od dosojenega zneska odškodnine za nepremoženjsko škodo 2.600.000 SIT, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem delu potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložila revizijo proti tistemu delu sodbe pritožbenega sodišča, s katerim je bil zavrnjen njen zahtevek za plačilo nadaljnje odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 5.000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi. Pravi, da sta sodišči dejansko stanje pravilno ugotovili, vendar pa sta ugotovljena dejstva premalo ovrednotili in ji prisodili občutno prenizko odškodnino. V reviziji obširno povzema ugotovitve vseh treh sodnih izvedencev in kar je sama izpovedala ob zaslišanju. Trdi, da bi ji morali sodišči ob upoštevanju teh dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava prisoditi vso vtoževano odškodnino, in sicer za telesne bolečine in neugodnosti med zdravljenjem 5.000.000 SIT, za strah 1.000.000 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 10.000.000 SIT in za duševne bolečine zaradi skaženosti 1.500.000 SIT. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da ji prisodi še nadaljnjo odškodnino v znesku 5.000.000 SIT s pripadajočimi obrestmi ter vse zaznamovane pravdne stroške s pripadajočimi obrestmi.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker z revizijo ni mogoče izpodbijati pravilnosti in popolnosti ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP - Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS št. 73/2007, ZPP-UPB3), je revizijsko sodišče glede obstoja, trajanja in stopnje tožničinih telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu vezano na ugotovitve nižjih sodišč. Zato ni upoštevalo sklicevanja revizije na podatke iz zdravstvene dokumentacije, izvedenskih mnenj in tožničine izpovedi, kolikor ti odstopajo od ugotovitev nižjih sodišč.

Pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo tožnice sta prvostopenjsko in pritožbeno sodišče ustrezno upoštevali merila iz 200. in 203. člena ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih, Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl., ki se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 97/2007, OZ-UPB1). Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije, ki zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih in duševnih bolečin ter strahu in glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine, ki pri odmeri denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine, pa tudi to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom.

Tožnica je v prometni nezgodi 24.12.1997 utrpela zlom telesca tretjega ledvenega vretenca, zdrobljen zlom zapestja, zloma tretje in četrte stopalnice, izpah petega prsta na desnem stopalu, zlom leve ličnice in leve zgornje čeljusti, rane na levi zgornji veki, levi podlahti in desni goleni ter pretres možganov. Podroben dejanski obseg vseh oblik njene nepremoženjske škode je razviden iz razlogov na šesti do enajsti strani sodbe prvostopenjskega sodišča ter na tretji do peti strani sodbe pritožbenega sodišča, zato ga revizijsko sodišče ne bo ponovno povzemalo. Sodišči sta nepremoženjsko škodo tožnice ustrezno uvrstili v širši okvir s primerjavo prisoj za podobne vrste škode in z upoštevanjem razmerij med manjšimi in večjimi škodami. Za telesne bolečine in nevšečnosti pri zdravljenju sta ji odmerili 3.500.000 SIT (sedaj 14.605,24 EUR) odškodnine, za sekundarni strah 500.000 SIT (sedaj 2.086,46 EUR), za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 7.500.000 SIT (sedaj 31.296,95 SIT EUR), za duševne bolečine zaradi skaženosti pa 1.000.000 SIT (sedaj 4.172,93 EUR) odškodnine. Skupni znesek odškodnine 12.500.000 SIT (sedaj 52.161,58 EUR) pomeni, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe, 78 takratnih povprečnih neto plač. Ta znesek tudi po presoji revizijskega sodišča predstavlja pravično zadoščenje za tožnici nastalo nepremoženjsko škodo, zato se revizija neutemeljeno zavzema za njegovo zvišanje.

Ker uveljavljani revizijski razlog ni podan, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP tožničino neutemeljeno revizijo zavrnilo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.