Jedro

Korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kar pa glede na v tožbi ugovarjani porast tržnih cen za zemljišča v RS vzbuja dvom v izhodiščno vrednost, ki je bila podlaga za izračun odškodnine po navodilu, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti in zato tudi ne more rešiti spora.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Ljubljana, št. 351-358-93/107 z dne 8. 5. 2006 se odpravi in zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 350,00 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo določil, da je zavezanka Slovenska odškodninska družba (v nadaljevanju SOD) dolžna izročiti odškodnino A.A., skrbniku za poseben primer, za podržavljeno parcelo, v času podržavljenja parc. št. 877 njiva 5 v izmeri 7233 m2 vl. št. ... k.o. ..., za upravičenca A.A., v višini 8.564,85 DEM. V obrazložitvi navaja, da je predmet denacionalizacijskega postopka še 7.233 m2 podržavljene parcele, ki je zaradi ovir ni možno vrnitvi v naravi. Parcela je bila podržavljena na podlagi ugotovitvene odločbe OBLO Ljubljana Moste št. 04/4-2463/1-59 z dne 3. 11. 1959, izdane na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč ter odločbe o razlastitvi Mestne razlastitvene komisije Raz. št. 38/53-Ge/Čk z dne 12. 2. 1954, na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi. Predmet denacionalizacijske odločbe je 7.233 m2 zemljišča, ki je imelo v času podržavljenja status stavbnega zemljišča. Iz pisnih potrdil javnih podjetij A. št. 1258-MZ z dne 19. 5. 1999 in B., št. 3119/ŠA/GN z dne 25. 5. 1999 izhaja, da parcela 877 v letu 1954 ni bila komunalno opremljena z vodo in elektriko v razdaljah, prepisanih z Navodilom o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju Navodilo). Ker vlagatelj v postavljenem roku s potrdili ni izkazal komunalne opremljenosti, je upravni organ pisno zaprosil RS, Ministrstvo za obrambo za podatke o bližini priključkov na nizkonapetostno električno omrežje in pitno vodo od parcele v letu 1954. Ministrstvo je odgovorilo, da ne razpolaga z dokumentacijo, iz katere bi bila razvidna oddaljenost posameznih priključkov. Organ torej šteje, da bližina komunalnih priključkov ni dokazana za del parcele v izmeri 5395 m2 in je glede na podlagi teh dejstev določil odškodnino kot za kmetijsko zemljišče, v višini 8.564,85 DEM. Del parcele 877 v izmeri 1838 m2 je bil odvzet iz posesti v letu 1976. Iz pisnih potrdil javnih podjetij A. št. 5036/03-JS z dne 16. 9. 2003 in B., št. 4160/03/AŠ/MŠ z dne 8. 9. 2003 izhaja, da parcela, takrat št. 113, ni bila komunalno opremljena z vodo in elektriko v razdaljah, predpisanih z Navodilom. Izračunal je odškodnino v višini kmetijskega zemljišča, vrednost znaša 3.019,79 DEM. V zvezi s izplačilom odškodnine pa je ugotovil, da izplačana odškodnina ob podržavljenju znaša 483,6 % vrednosti nepremičnine, zato jo v skladu z 72. členom Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), upošteva.

Drugostopni organ je pritožbo tožeče stranke zavrnil, v obrazložitvi pa soglaša z razlogi prvostopnega organa.

Tožeča stranka izpodbija odločbo tožene stranke, ker je ta kršila postopek, napačno ugotovila dejansko stanje in napačno uporabila materialno pravo. Tožeča stranka opozarja, da tudi tožena stranka kot državni organ tekom upravnega postopka ni mogla pridobiti dokumentacije iz Arhiva JLA, kar ji po določbah ZUP ne more iti v škodo. Predlaga dokumentacijo, ki jo je uspela pridobiti šele po vročitvi odločbe drugostopnega organa, „Seznam posestnikov, kateri imajo parcele na aerodromu in ne dobijo najem“, ki je očitno sestavni del odločbe državnega organa ali sodišča. Ta potrjuje, da so bile parcele, vključno s parc. št. 887, v času podržavljenja komunalno opremljene. Parcela se je nahajala neposredno na aerodromu oziroma področju letališča JLA. Tožena stranka je odločila na podlagi 11. in 15. člena Navodila, pri tem pa je spregledala določbo 9. člena, ki določa, da se vrednost kmetijskih zemljišč ugotovi po predpisu, izdanem na podlagi 3. odstavka 44. člena ZDen. Poleg tega je ugotavljala vrednost zemljišča na podlagi Navodila, ki je bilo izdano na podlagi 1. odstavka 85. člena ZDen in torej ne velja za zemljišče po 2. točki 11. in 15. člena Navodila. Tako je že v osnovi napačno izračunala vrednost nepremičnine, saj je uporabila metodologijo noveliranega 11. člena, ki se uporablja izključno za nekmetijska zemljišča. Napačno je izračunala vrednost podržavljene nepremičnine, ker ni upoštevala 1. odstavka 44. člena ZDen. Na podlagi te določbe bi morala izračunati vsaj revalorizirano vrednost zemljišča. Nadalje je kršila določbo 34. člena Navodila za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, ker v izreku ni navedla vrednosti v času podržavljenja in v času vračanja. Nadalje ni upoštevala 2. odstavka 5. člena Odloka o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok). Ni pa tudi upoštevala, da je stranka poleg vrnitve v naravi kot drugo možnost zahtevala vrnitev nadomestnih kmetijskih zemljišč oziroma vzpostavitev solastnine na podlagi 2. odstavka 27. člena ZDen. Tožena stranka je nekritično upoštevala trditve A. z dne 18. 3. 2003 in B. z dne 8. 9. 2003, ki s podatki nista razpolagala. Dejstvo, da za to obdobje ni podatkov, ne more služiti kot dokaz v postopku denacionalizacije, da zemljišče ni bilo komunalno opremljeno, še posebej ker je bilo na odvzeti nepremičnini delujoče letališče. Navedeno posredno dokazuje tudi lokacijska dokumentacija Mestne občine Ljubljana z dne 14. 8. 2003, ko se sosednja zemljišča, ki so ravno tako predmet denacionalizacije za istega upravičenca, nahajajo in uradno opredeljujejo kot območje urejanja z oznako MP4/1 letališče. Na tem območju so sedaj poslovne zgradbe in je utemeljeno sklepati, da so podatki tožeče stranke resnični. Tožena stranka ni pojasnila, zakaj meni, da letališče ni bilo komunalno opremljeno in kako bi JLA lahko delovala brez komunalne opremljenosti zemljišča, ki ga je tudi po mnenju tožene stranke uporabljala. Tožena stranka ni opravila poizvedb, kdaj in v kakšnem obsegu je bilo zemljišče komunalno opremljeno, kar bi bil vsaj podatek, iz katerega bi bilo razvidno, v kakšnem obsegu je bilo zemljišče komunalno opremljeno v času razlastitve in šele na podlagi takega podatka bi tožena stranka lahko morda odločila tako, kot je z izpodbijano odločbo. Odločitev torej napačno temelji le na pojasnilu A. in B. A. je v dopisu z dne 16. 9. 2003 sporočil, da je bilo zemljišče parc. št. 102 in 113 v času podržavljenja (1976) oddaljeno več kot 100 m, čeprav Navodilo zahteva 200 m. B pa z dopisom z dne 8. 9. 2003 za isti parceli pojasnjuje, da ne razpolaga s podatki, niti za leto 1976, torej še manj za leto 1959, kar tožena stranka absolutno ne more šteti kot dokaz in to celo nesporen. Ponavlja, da je nesporno šteti, da letališče za svoje delovanje mora biti komunalno opremljeno ter da je to splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno posebej dokazovati. Tudi cenitveno mnenje B.B. opozarja, da sta se parceli 877 in 880, ki mejita na parc. št. 857 uporabljali delno za potrebe takratne JLA, delno za izgradnjo visokonapetostnega električnega in daljnovodnega omrežja, delno kot del funkcionalnega zemljišča takratnega Letališča Ljubljana (Ljubljana – Polje), del pa se je uporabljal kot vodno napajališče ter vodni rezervoar ljubljanskega vodnega zajetja. Iz navedenih podatkov ravno tako izhaja, da zemljišče v nobenem primeru ni moglo biti komunalno neopremljeno. Meni, da bi morala tožena stranka postaviti sodnega izvedenca, ki bi v skladu s svojo stroko imel večje možnosti ugotoviti stanje zemljišča ob podržavljenju. Dodatno pa navaja, da bi bilo potrebno parcele šteti kot gradbene parcele tudi iz razloga, ker na delu omenjenih parcel sedaj stojijo poslovne stavbe. Novi investitorji so imeli minimalne stroške za dokončno komunalno opremo teh stavbnih zemljišč. Če se ta zemljišča ne bi štela za komunalno opremljena, bi koristi v obliki minimalnih stroškov za komunalno opremo neupravičeno pridobili investitorji, prejšnjim lastnikom pa bi bila priznana le odškodnina v višini cene kmetijskega zemljišča. Tudi določitev izhodiščne cene na podlagi Odloka tožečo stranko še dodatno oškoduje. Obe parceli ležita v neposredni bližini vojašnice, katere stavbe še stojijo, do vojašnice pa je v neposredni bližini razlaščenih zemljišč potekala cesta, ki je bila razsvetljena z električno razsvetljavo. Nesporno in dokazljivo je torej, da so bile v bližini parcel speljane javne ceste, preko ali v neposredni bližini pa so bili speljani električni in vodovodni vodi. Zaradi potreb JLA pa ta zemljišča takrat niso smela biti zazidana ter so jih lastniki do odvzema iz posesti lahko uporabljali le kot kmetijska zemljišča. Tožeča stranka je v zvezi z dokazovanjem komunalne opremljenosti predložila tudi „Ponudbo za sklenitev pogodbe C. d.o.o.“ z dne 30. 11. 2006 o ustanovitvi služnosti zaradi postavitve daljnovoda na parceli 127/53, ki je del parcele 880 in neposredno meji na parc. št. 877. Na drugi strani je jasno napisano, da je „iz podzemnega katastra razvidno, da je bilo na istem zemljišču že pred tem kablovodom vkopana vrsta drugih infrastrukturnih vodov (tudi dveh elektrovodov), ki niso v lasti C.“. Navedeno dokazuje, da je bila parcela v času podržavljenja komunalno opremljena. Vodovod do vojašnice pa je bil lahko napeljan samo iz Ljubljane, skoraj zagotovo preko parcel tožnika, saj je vodovodno zajetje Hrastje staro šele približno 25 let. Opozarja tudi na kršitev določb postopka, ker tožena stranka ni upoštevala določbe 1. odstavka 188. člena ZUP in ni zaslišala stranke, ter je glede komunalne opremljenosti upoštevala zgolj izjavi A. in B., ki pa v času podržavljenja s podatki na tej parceli nista razpolagala. Vztraja tudi, da se ji zemljišče vrne kot nadomestno kmetijsko zemljišče oziroma vzpostavi solastnina na podlagi 2. odstavka 27. člena ZDen. Predlaga odpravo odločbe prve stopnje in zahteva povrnitev stroškov postopka.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ je za podržavljeno zemljišče, ki je predmet odločitve, določil odškodnino, pri čemer je izhajal iz ugotovitve, da gre za komunalno neopremljeno nezazidano stavbno zemljišče. Navedena ugotovitev je med strankama sporna, saj tožeča stranka zatrjuje, da je bilo odvzeto zemljišče komunalno opremljeno, pri čemer izhaja iz dejstva, da je bilo na zemljišču letališče JLA, letališče pa je opremljeno z vodo in elektriko. Sodišče ne more slediti tožeči stranki, da je splošno znano, da ima letališče tudi vodo in elektriko. Da je temu tako, bo potrebno ugotoviti v postopku, pri čemer sodišče soglaša s tožečo stranko, da je to možno ugotoviti tudi z drugimi dokazi, ne le na podlagi podatkov A. in B., kolikor bi bilo ugotovljeno, da je imelo letališče, ki je bilo v lasti JLA, svojo infrastrukturo oziroma ta ni bila zabeležena pri teh dveh javnih podjetij. Organ se bo torej v ponovnem postopku moral opredeliti tudi do drugih dokazov, ki jih tožeča stranka predlaga.

Pri podržavljenju 7.233 m2 zemljišča gre za dva odvzema, dva trenutka podržavljenja. Pri ugotovitvi pravnega statusa, torej ali je zemljišče komunalno opremljeno, je potrebno izhajati iz stanja ob podržavljenju. Tožeča stranka se sklicuje na dejstvo letališča, pri čemer iz izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je letališče že obstajalo leta 1954 ob prvem podržavljenju, torej ali je bilo odvzeto zemljišče že takrat komunalno opremljeno (predpis, na podlagi katerega je bilo zemljišče podržavljeno, določa le pravni status zemljišča – stavbno – kmetijsko). Zgolj podrejeno sodišče poudarja, da je trditveno in dokazno breme na tožeči stranki, organ pa se je v okviru presoje dokazov dolžan do dokazov obrazloženo opredeliti.

Glede na ugovore o nepravilni uporabi materialnega prava – Navodila, pa sodišče ugotavlja, da je organ pravilno uporabil podzakonske akte, pravilno pa so bile uporabljene tudi določbe ZDen. Sprejema pa sodišče ugovor, s katerim tožeča stranka opozarja na vprašanje pravilne uporabe določb o izračunu odškodnine, glede na 2. odstavek 5. člena Odloka. Po določbi 1. odstavka 44. člena ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanje njegove sedanje vrednosti. V nadaljnjih odstavkih tega člena je za posamezno vrsto premoženja določen način ugotavljanja sedanje vrednosti, dana pa so tudi zakonska pooblastila za izdajo podzakonskih predpisov. Določba 6. odstavka 44. člena ZDen v primeru nemožnosti ugotovitve sedanje vrednosti premoženja iz prejšnjih odstavkov člena napotuje na določbo 1. odstavka 85. člena ZDen, ki vsebuje splošno pooblastilo za izdajo podzakonskega predpisa za ocenjevanje podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Na tej podlagi je bilo sprejeto Navodilo, ki v določbi 15. člena predpisuje ugotovitev vrednosti nezazidanega stavbnega zemljišča, in sicer da se vrednost nezazidanega stavbnega zemljišča, ki komunalno ni bilo opremljeno in ga ni bilo mogoče opremiti brez večjih stroškov, določi kot za kmetijsko zemljišče po predpisu iz 3. odstavka 44. člena zakona. Izhodiščna vrednost kmetijskega zemljišča je določena v določbi 4. člena Odloka in sicer znaša 3,94 DEM/m2. V določbi 5. člena Odloka pa je nadalje določeno, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano tekoče spremlja tržne cene kmetijskih zemljišč in gozdov v RS (določba 1. odstavka), če ministrstvo iz prejšnjega odstavka ugotovi, da je razlika med tržno ceno in vrednostjo zemljišča, ugotovljeno po Odloku, večja od 10 %, določi novo izhodiščno vrednost zemljišča, tako da za ugotovljeni % razlike spremeni izhodiščno vrednost iz prejšnjega člena (določba 2. odstavka). Korekcija izhodiščne vrednosti vse od uveljavitve Odloka ni bila opravljena, kar pa glede na v tožbi ugovarjani porast tržnih cen za zemljišča v RS vzbuja dvom v izhodiščno vrednost, ki je bila podlaga za izračun odškodnine po navodilu, zaradi česar sodišče pravilnosti v tem upravnem postopku določene višine odškodnine ne more preveriti in zato tudi ne more rešiti spora.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo, odločbo prvostopnega organa pa odpravilo. V ponovnem postopku naj organ opravi poizvedbe pri pristojnem Ministrstvu za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, kateremu je naložena dolžnost spremljanja tržnih cen zemljišč in ustrezna prilagoditev izhodiščne vrednosti glede izhodiščne vrednosti, določene v določbi 4. člena Odloka, če ta, upoštevaje v določbi 2. odstavka 5. člena Odloka predpisano korekcijo, še velja, pri čemer naj bo način izračuna izhodiščne vrednosti enak, kot je bil uporabljen v času sprejema Odloka, ter naj glede na rezultat opravljenih poizvedb ponovno odloči o višini odškodnine, pri čemer naj pri izračunu uporabi s strani pristojnega ministrstva korigirano oziroma preverjeno izhodiščno vrednost. Ker je bilo dejansko stanje v denacionalizacijskem postopku nepopolno ugotovljeno ter je bilo tudi napačno uporabljeno materialno pravo, je odločba tožene stranke nezakonita. Sodišče jo je na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in naslednji; v nadaljevanju ZUS-1) odpravilo ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo toženi stranki v ponovni postopek.

Ker je tožeča stranka v tem upravnem sporu uspela, ji je sodišče odmerilo stroške postopka v višini 350,00 EUR (25. člen ZUS-1 v zvezi s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu, Uradni list RS, št. 24/07). Stroške ji je dolžna povrniti toženka v roku 15 dni od prejema sodbe.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.