Jedro

Novi ZDR ne določa več, da bi bil sklep delodajalca o disciplinski odgovornosti in sankciji denarne kazni izvršilni naslov, niti tega ne določa ZIZ, drug zakon ali mednarodna pogodba, je pa tako določbo imel prej veljavni ZDR/90 v 92. členu. Zato je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da lahko delodajalec zahteva plačilo denarne kazni v izvšilnem postopku in ne v delovnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v predmetnem sporu in odločilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa zadevo odstopilo v reševanje stvarno in krajevno pristojnemu Okrajnemu sodišču v Ljubljani.

Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka, ki uveljavlja pritožbena razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, pritožbenemu sodišču pa predlaga razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Kot zmotno izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da bi morala denarno kazen izterjati prisilno v izvršilnem postopku, že na podlagi odločbe delodajalca. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) ne določa več, da bi bile disciplinske odločbe neposredno izvršljive.

Disciplinska odločba delodajalca torej ni izvršilni naslov, zaradi česar ni pravne podlage za izterjavo denarne kazni brez predhodne odločitve sodišča o obveznosti toženca.

Pritožba je utemeljena.

Iz navedb in dosedanjih podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka - družba z omejeno odgovornostjo delavcu - tožencu izdala sklep o njegovi disciplinski odgovornosti in mu izrekla disciplinsko sankcijo denarne kazni v višini 15 % njegove bruto plače za čas štirih mesecev. Delavca je pozvala naj podpiše administrativno prepoved, s katero bi dovolil, da se od njegove mesečne plače odteguje po 15 %.

Ker tega ni hotel storiti, je 30 dan od vročitve sklepa delavcu vložila tožbo na delovno sodišče. S tožbo zahtevka plačilo zneskov denarne kazni. Sodišče prve stopnje se je izreklo za stvarno nepristojno, češ da mora tožeča stranka zahtevati plačilo kazni v izvršilnem postopku in ne v delovnem sporu.

Stališče sodišča prve stopnje ni pravilno. 17. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ-UPB1, Ur. l. RS, št. 40/2004) določba, da sodišče dovoli izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, pri čemer so izvršilni naslovi izvršljiva sodna odločba in sodna poravnava, izvršljiv notarski zapis ter druga izvršljiva odločba, seznam ali listina, za katero zakon oziroma ratificirana in objavljena mednarodna pogodba določa, da je izvršilni naslov.

ZIZ torej ne določa, da bi bil sklep delodajalca o disciplinski odgovornosti in disciplinski sankciji denarni kazni izvršilni naslov, tega pa ne določajo niti ZDR, drug zakon ali mednarodna pogodba.

Določbo o tem, da je dokončna odločba o izrečeni denarni kazni v disciplinskem postopku izvršilni naslov, je vseboval 92. člen prej veljavnega Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90, Ur. l. RS, št. 14/90 - 71/93). Sedaj veljavni zakon, ki ga je potrebno uporabljati tudi v konkretnem primeru, tega ne določa več (glej zlasti 174. do 181. člen ZDR). Glede na to je nepravilno stališče sodišča prve stopnje, da lahko tožeča stranka zahteva plačilo denarne kazni v izvršilnem postopku in ne v delovnem sporu.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom torej zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo pravilno uveljavlja tudi pritožba. Zaradi tega je pritožbeno sodišče v skladu s 3. točko 365. člena ZPP, v povezavi s 1. odstavkom 354. člena ZPP izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.