Jedro

Opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tožnik v tožbi ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljil, v čem bi bilo zaslišanje priče pomembno za odločitev. Za sprejetje odločitve sodišča prve stopnje je bilo po presoji revizijskega sodišča dovolj podlage v podatkih upravnih in sodnega spisa, zato je sodišče prve stopnje lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 v zvezi s prvim odstavkom 105. člena ZUS-1 zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 11. 7. 2006, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Maribor z dne 16. 3. 2006. Z navedeno odločbo upravnega organa prve stopnje je bila tožniku odmerjena dohodnina za leto 2002 v znesku 28.520.384 SIT, odpravljena odločba Davčnega urada Maribor, Izpostave ... z dne 25. 7. 2003, in odločeno, da mora tožnik razliko med odmerjeno dohodnino in dohodnino, odmerjeno z odpravljeno odločbo, v višini 13.331.683 SIT, plačati v roku 30 dni od prejema odločbe. Sodišče prve stopnje je tudi odločilo, da se zahtevek tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka zavrne.

2. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in ugotavlja, da iz ugotovitev inšpekcijskega pregleda družbe A. d.o.o., razvidnih iz inšpekcijskega zapisnika, sestavljenega dne 31. 3. 2004, ne izhaja, da bi bili poslovni dogodki, iz katerih naj bi izhajala odplačnost prenosa poslovnega deleža, evidentirani v poslovnih knjigah družbe A. d.o.o.. Kot izhaja iz inšpekcijskega zapisnika je družba A. d.o.o. neodplačen odstop deleža na kontu 754-011 (druge neobičajne postopke) opredelila kot izredne odhodke iz naslova izločitve deleža. Navedeno kaže na to, da so bile listine, s katerimi tožnik dokazuje odplačnost prenesenih poslovnih deležev, sestavljene naknadno in da jih ni mogoče upoštevati pri obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002. Zato je po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka upravičeno na podlagi 2. alineje 6. člena Zakona o dohodnini – ZDoh ter 4. alinejo prvega odstavka 15. člena ZDoh brezplačni prejem poslovnih deležev pravilno pravno kvalificirala kot prejemek, ki bi ga moral tožnik napovedati v dohodninski napovedi.

3. Tožnik je vložil revizijo iz razloga bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in vrne zadevo v odločanje organu druge stopnje. Dovoljenost revizije utemeljuje z obstojem pogoja iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS -1. V reviziji navaja, da se sodišče prve stopnje sploh ni ukvarjalo z navedbami in predloženimi dokazi tožnika o dejanskih plačilih za pridobljene poslovne deleže, ki so bila izvršena že pred datumom sestave inšpekcijskega zapisnika z dne 31. 3. 2004, in sicer, da je moral tožnik plačila za pridobljene poslovne deleže na podlagi protokola z dne 6. 12. 2002 izvršiti že pred datumom izdaje sklepa o obnovi odmere dohodnine v letu 2004 in da je svojo obveznost iz tega naslova v pretežnem delu tudi dejansko izvršil v višini 27.540.316 SIT po cesijski pogodbi z dne 2. 12. 2003. Iz navedenih listin izhaja, da je šlo za odplačne prenose in da evidentiranje teh prenosov v poslovnih knjigah kot neodplačnih ni bilo ustrezno dejanski naravi sklenjenih pravnih razmerij. Takšna vnaprejšnja dokazna ocena sodišča prve stopnje pa po oceni revidenta predstavlja bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu. Da je šlo za odplačne posle, bi lahko potrdila priča M.N., katere zaslišanje je tožnik v tožbi predlagal, saj je bila ona odgovorna oseba za sestavljanje poslovnih poročil in računovodskih evidenc družbe. Zato mu je bila samo navidezno dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, kar je bistvena kršitev določb postopka. Revident tudi navaja, da odločba upravnega organa prve stopnje ni utemeljena na dejanskem stanju stvari, temveč na ugotovitvah iz drugega davčnega postopka, kjer tožnik ni bil stranka in zato ni mogel uveljavljati svojih procesnih pravic. Tožena stranka je presojala vsebino protokola iztrgano iz konteksta in v nasprotju z listinskimi dokazi.

4. Tožena stranka odgovora na revizijo ni vložila.

5. Revident je utemeljil dovoljenost revizije. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 11. 7. 2006 določila razliko med odmerjeno dohodnino in dohodnino, odmerjeno z odpravljeno odločbo, v višini 13.331.683,00 SIT, kar znaša 55.632,12 EUR, to razliko mora tožnik plačati v 30 dneh od prejema odločbe. Navedeni znesek predstavlja vrednost izpodbijane dokončne odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča je revizija na podlagi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 dovoljena, saj vrednost izpodbijanega dokončnega upravnega akta presega 20.000 eurov.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Bistvena kršitev določb postopka v upravnem sporu je podana, če sodišče med postopkom ni uporabilo kakšne določbe ZUS-1 oziroma ZPP ali jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe (drugi odstavek 75. člena ZUS-1) ali če gre za kakšen razlog iz 1., 2., 3., 4., 14. (in 15.) točke drugega odstavka 339. člena ZPP ali za razlog iz prvega, drugega ali tretjega odstavka 78. člena ZUS-1 (tretji odstavek 75. člena ZUS-1). Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je Vrhovno sodišče opravilo revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

8. Revident izrecno ne navaja, katere določbe ZUS-1 oziroma ZPP sodišče prve stopnje med postopkom ni uporabilo oziroma jo je uporabilo nepravilno, pa je to vplivalo na zakonitost ali pravilnost sodbe. Iz vsebine revizije smiselno izhaja, da sodišče prve stopnje ne bi smelo na podlagi določil 59. člena ZUS-1 odločiti brez glavne obravnave, saj je tožnik v tožbi predlagal opravo glavne obravnave in zaslišanje priče B.B. 9. Glavna obravnava je sredstvo za izvajanje dokazov, vendar mora biti zahteva za opravo glavne obravnave oziroma za izvajanje dokazov obrazložena, stranka pa mora v njej s stopnjo verjetnosti utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo v sodbi I Up 1121/2003). Vrhovno sodišče ugotavlja, da tožnik v tožbi ni obrazložil, o katerih dejstvih oziroma pravno relevantnih okoliščinah naj bi predlagana priča izpovedovala, niti v čem bi bil predlagan dokaz pomemben za odločitev. Tožnik se je v tožbi skliceval na listinsko dokumentacijo, s katero je utemeljeval drugačno dejansko stanje, kot sta ga ugotovila upravna organa prve in druge stopnje.

10. Revizijsko sodišče glede na navedeno ocenjuje, da v tem primeru opustitev oprave glavne obravnave ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka v upravnem sporu, saj tožnik ni s potrebno stopnjo verjetnosti utemeljil, v čem bi bilo zaslišanje priče pomembno za odločitev. Za sprejetje odločitve o tožbi je bilo po presoji revizijskega sodišča dovolj podlage v podatkih upravnih in sodnega spisa, zato je sodišče prve stopnje lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Dejansko stanje je bilo namreč med tožnikom in toženo stranko res sporno, vendar glede predlaganih dokazov tožnik ni utemeljil njihove pomembnosti za odločitev.

11. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer nepravilno navedlo, da glavna obravnava ni bila opravljena iz razloga, ker za odločitev pravno relevantna dejstva niso bila sporna (prvi odstavek 59. člena ZUS-1), revizijsko sodišče pa ugotavlja, da je sodišče lahko odločilo brez glavne obravnave na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1. Zgolj druga zakonska podlaga za neopravo glavne obravnave pa ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega odstavka 75. člena ZUS-1, saj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. V obravnavani zadevi med strankama ni bilo sporno, da je družba A. d.o.o. dne 11. 12. 2002 svoj delež v družbah O. d.o.o., P. d.o.o in R. d.o.o. na podlagi pogodb o odsvojitvi in brezplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 11. 12. 2002, prenesla na tožnika. Tožnik je v upravnem sporu izpodbijal pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja z listinskimi dokazi, v delu, ki se nanaša na dejstvo, da je bil prenos deležev brezplačen. Sodišče prve stopnje je prepričljivo in jasno utemeljilo razloge (pri tej oceni se je na podlagi 71. člena ZUS-1 sklicevalo tudi na razloge za odločitev tožene stranke) zakaj je štelo, da so listine, s katerimi je tožnik dokazoval odplačnost prenesenih deležev, sestavljene naknadno in jih zato ni bilo mogoče upoštevati.

13. Ugotavljanje dejstev in dokazna ocena praviloma spadata na področje ugotavljanja dejanskega stanja. Tožnikovo zatrjevanje in utemeljevanje, da je napačna dokazna ocena sodišča, da so listine, s katerimi tožnik dokazuje odplačnost prenesenih deležev, sestavljene naknadno in da jih ni mogoče upoštevati pri obnovi postopka odmere dohodnine za leto 2002, predstavljajo izpodbijanje dejanskega stanja. Na podlagi drugega odstavka 85. člena ZUS-1 tožnik z revizijo ne more izpodbijati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena, z revizijo ni dovoljeno; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo dokazov. Zato se Vrhovno sodišče do teh revizijskih pomislekov ni opredelilo.

14. V zvezi z revizijskimi ugovori, ki se nanašajo na postopek izdaje upravnega akta in očitek sodišču prve stopnje glede presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta, Vrhovno sodišče pojasnjuje, da revident teh razlogov v reviziji ne more uveljavljati, saj določba prvega odstavka 85. člena ZUS-1, za razliko od določbe prvega odstavka 75. člena ZUS-1 (pritožba kot pravno sredstvo), med razlogi za revizijo ne določa “zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje upravnega akta“.

15. Glede revizijskih navedb, da je tožena stranka kot organ druge stopnje v svoji odločbi v nasprotju z listinskimi dokazi nepričakovano in ne da bi bila tožniku z dopolnitvijo postopka dana možnost, da predloži dokaze, da so bile obveznosti celotnega plačila kupnine izpolnjene, sprejela nedopustno “vnaprejšnjo oceno dokazov“, da je bil protokol sklenjen naknadno in da tožniku tudi v v upravnem sporu ni bila dana možnost predložiti dokaze, je revizijsko sodišče že pod točko 10. pojasnilo, zakaj neizvedba predlaganega dokaza z zaslišanjem B.B. ni predstavljala bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu. Do preostalih dejstev in dokazov, na katere se je tožnik skliceval v tožbi, pa sta se tožena stranka in sodišče prve stopnje opredelila in sprejela dokazno oceno, kar je obrazloženo pod točko 9. in 10. 16. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena, in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče zavrnilo neutemeljeno revizijo na podlagi 92. člena ZUS-1. 17. Ker revident z revizijo ni uspel, sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).