Jedro

Tožena stranka se ne more sklicevati na pomanjkanje pooblastila, če je sama ustvarila okoliščine, v katerih je bila tožnica prepričana, da je njen direktor pooblaščen za sklenitev sporne pogodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Tožničin predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje ugotovilo, da obstoji terjatev tožnice do tožene stranke v znesku 23.217,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in sicer od zneska 6.017,00 SIT za čas od 15.8.1990 dalje, od zneska 17.500,00 SIT pa za čas od 20.9.1990 dalje.

Zoper ta del sodbe se iz vseh razlogov pritožuje tožena stranka in predlaga spremembo, podrejeno pa razveljavitev. Zatrjuje, da bi moralo sodišče uporabiti določbe Zakona o avtorski pravici, ki za pogodbo, s katero tožnica utemeljuje zahtevek, predpisuje pisno obliko. Med strankama višina honorarja sploh ni bila dogovorjena, kar je potrdil tudi T.Š. Pri oceni izpovedbe te priče pa bi moralo sodišče upoštevati, da je tožničin oče in da je šlo za film, s katerim je hotel promovirati svojo hčer. Zato je imel interes, da nadaljuje delo tudi po tem, ko je dal direktor tožene stranke pisno navodilo o prekinitvi snemanja. Tožnica je odšla na izpopolnjevanje v plesu v ZDA, kjer se je nahajala tudi ob izdaji izpodbijane sodbe. S tega izpopolnjevanja jo je v času poletnih počitnic resda poklical režiser filma in hkrati njen oče, vendar se je, kot izhaja iz povratne karte, v Ljubljani zadržala več kot mesec dni, čeprav v tem času ni bilo nobenih priprav za snemanje. Zato ni jasno, zakaj ji mora tožena stranka povrniti stroške in plačati honorar. Tega je sodišče določilo tako, da je za primerjavo vzelo igralca J.H. in M.T. Taka primerjava ni utemeljena, saj tožnica še ni znana slovenska filmska igralka, razen tega pa je bil film P. mišljen kot mladinski film, ki je tako igralsko kot tehnično manj zahteven. Zato je razumljivo, da so tudi honorarji igralcev v takih filmih ustrezno nižji. Sodišče je nekritično sprejelo mnenje izvedenca, čeprav mu je tožena stranka ugovarjala in svoje ugovore tudi obrazložila. Pri oceni izpovedbe priče T.Š. bi bilo treba upoštevati, da je tožničin oče in da je bil zainteresiran, da se med počitnicami vrne v Slovenijo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, kakšna so pooblastila direktorja filma in direktorja tožene stranke. Pooblastila direktorja filma so navedena v 13. točki statuta, iz katere izhaja, da so ta bistveno drugačna, kot je izpovedal I.P. Tudi če je v resnici ravnal tako, kot je izpovedal, ni mogel zavezati tožene stranke.

Tožnica je odgovorila na pritožbo, pri čemer zanika trditve tožene stranke in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Res je, da 99 L člen Zakona o avtorski pravici določa za izvajalsko pogodbo pisno obliko ter da je pogodba, ki ni sklenjena v tej obliki, nična. Vendar ker je bila sporna pogodba med tožnico in toženo stranko le ustna, izpolnjuje pa pogoje za konverzijo v pogodbo o delu (106. čl. ZOR), je sodišče prve stopnje povsem pravilno uporabilo določbe ZOR, ki urejajo to pogodbo (600 do 629 čl. ZOR). Pritožbeni očitek, da bi bilo treba razmerje med strankama v celoti presojati po določbah Zakona o avtorski pravici, je torej neutemeljen.

Neutemeljena pa so tudi ostala pritožbena naziranja. Dejstvo, da je režiser tožničin oče, ne vpliva ne na pravno in tudi ne na dokazno oceno. Če je režiser nadaljeval z delom kljub temu, da je dal direktor tožene stranke navodilo, naj se snemanje prekine, ima to lahko kvečjemu za posledico režiserjevo odškodninsko odgovornost, ne vpliva pa na razmerje med tožnico in toženo stranko iz pogodbe o delu. Sicer pa je tudi I.P., ki je bil direktor filma, zanikal, da bi do 1.9.1990 dobil pisno ali ustno odredbo, naj se ustavijo priprave za film.

Pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitve sodišča prve stopnje, ki so pomembne za določitev plačila za tožničino delo in v pravilnost zaključka o višini tega plačila. Temeljijo namreč na dovolj zanesljivem, logičnem in prepričljivem mnenju izvedenca M.S. Svoja stališča, ki jim je tožena stranka oporekala, je izčrpno in prepričljivo obrazložil. Kot izhodišče določitve plačila je sodišče prve stopnje vzelo honorarje drugih glavnih igralcev v slovenskih filmih v letu 1990. V tem letu je tožena stranka posnela film D., za katerega je igralec M.T. prejel 84.004,80 SIT, J.H. pa 70.004,00 SIT.

Ni videti razlogov, zakaj honorarja teh igralcev ne bi bila primerljiva. Da je bila tožnica že znana in uveljavljena igralka, dovolj prepričljivo izhaja iz mnenja izvedenca, zlasti, ker je že igrala v filmu (z razmeroma ugodnim odmevom pri publiki), za nameček pa je morala opraviti še dodaten študij plesne vloge. Brez opore v dokaznem gradivu je pritožbena trditev, da bi bil film mladinski film in zato igralsko manj zahteven od filmov namenjenih odraslemu občinstvu. Ker so tudi ostali pritožbeni očitki izvedencu M.S. na ravni pavšalnosti, saj mu tožena stranka kar povprek očita, da je njegovo mnenje v nasprotju s pravili stroke (ne pove konkretno s katerimi pravili stroke, niti v katerem delu) in v nasprotju z izvedenimi dokazi (ne pove s katerimi) pritožbeno sodišče sprejema ugotovitev prvostopnega sodišča o višini plačila.

Zavrniti je treba tudi očitek, da tožnica ni upravičena do povrnitve stroškov za letalsko karto in do 7 dnevnic. Nesporno je namreč, da je bila takrat na študiju v ZDA in da se je po izjalovitvi filmskega projekta tja tudi vrnila. Zato je logično, da ji mora tožena stranka povrniti stroške prihoda na priprave za snemanje filma, ki so vselej nujno potrebne in ki so v konkretnem primeru terjale tožničino navzočnost v Ljubljani. Vse to prepričljivo izhaja tako iz izpovedb priče T.Š. (režiserja) in I.P. (direktorja filma) kot iz mnenja izvedenca. Tožena stranka tako ne more uspeti s ponavljanjem svoje trditve, da tožničin prihod v Ljubljano ni bil v zvezi s pripravami na snemanje in da v času njenega bivanja v Sloveniji ni bilo priprav, posebej še, ker iz izpovedb obeh prič izhaja, da so priprave kontinuirano potekale vse do 1.9.1990 (tožnica je prispela v Slovenijo 15.8.1990).

Jalovo je pritožbeno oporekanje izpovedbi priče T.Š. Res da je tožničin oče, vendar njegova izpovedba ni edini dokaz, na katerega je sodišče prve stopnje oprlo svoje ugotovitve. Te namreč temeljijo tudi na izpovedbi priče I.P. (direktorja filma) ter zlasti na mnenju izvedenca M.S. Dejstvo pa, da je bil T.Š. kot tožničin oče zainteresiran za njen prihod v Slovenijo, pravno ni relevantno. Za odločanje je namreč bistveno, da je bil ta njen prihod v zvezi s pripravami na film.

Končno treba zavrniti še pritožbeno stališče, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali je bil direktor filma pooblaščen skleniti sporno pogodbo. Prvostopno sodišče se je namreč zanesljivo prepričalo, da je tožena stranka tožnico povabila, naj pripotuje na priprave v Slovenijo. Te priprave so sodile v okvir projekta tožene stranke, ki je bila njegov nosilec. Sam direktor filma I.P. je dobil celo pisen nalog, naj se začno priprave za film. Obe priči (direktor filma in režiser) sta nazorno opisala način dela filmske ekipe ter njeno samostojnost. In v okvir te samostojnosti oz. pristojnosti direktorja filma sodi tudi, da na priprave pokliče vse potrebne protagoniste, zlasti glavne igralce. Tudi če bi direktor filma s tem, ko je tožnico poklical v Ljubljano, prekoračil svoja pooblastila, kot to zatrjuje tožena stranka v pritožbi (in se pri tem sklicuje na statut, ki pa ne daje opore za njeno trditev), to ne bi vplivalo na veljavnost pogodbe. Kajti tožena stranka je ustvarila okoliščine, v katerih je bila tožnica prepričana, da je direktor filma pooblaščen za sklenitev sporne pogodbe.

Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo, in ker tudi ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. čl. ZPP).

Odgovor na pritožbo ni prispeval k boljši razjasnitvi zadeve. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tožničin predlog za povrnitev stroškov odgovora na pritožbo (prvi odst. 166. čl. in prvi odst. 155. čl. ZPP).