Jedro

Če sodišče oceni, da predlagani dokaz ni pravno relevanten, saj se tudi v primeru uspeha pri dokazovanju odločitev sodišča ne bi spremenila, dokazni predlog zavrne.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega P.G. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Po členu 98. a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) se obsojenca oprosti plačila povprečnine kot stroška nastalega pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti.

Obrazložitev

Z uvodoma citirano sodbo Okrožnega sodišča v Krškem je bil P.G. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena KZ in kaznivega dejanja ponarejanja vrednostnih papirjev po tretjem odstavku 250. člena KZ. Sodišče mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen eno leto in dva meseca zapora, za drugo eno leto zapora ter mu za tem na podlagi 47. člena KZ izreklo enotno kazen dve leti zapora, v katero mu je vštelo pripor od 21.3.2006 od 9.25 ure do 30.3.2006 do 12.50 ure. Sodišče je odločilo še, da je obdolženec dolžan plačati oškodovanemu podjetju T.d.o.o. uveljavljen premoženjskopravni zahtevek ter mu v plačilo naložilo stroške kazenskega postopka. Višje sodišče je pritožbi okrožnega državnega tožilca in obtoženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tudi to sodišče je odločilo, da je obdolženec dolžan plačati 400 EUR povprečnine kot strošek pritožbenega postopka.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi relativnih in absolutnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zaradi kršitev temeljnih ustavnih pravic in svoboščin opisanih v 22., 25. in 29. členu Ustave ter 6. in 7. členu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi, izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Vrhovna državna tožilka N.F. v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Sodišče z zavrnitvijo izvedbe predlaganega dokaza s strani obrambe ni kršilo obdolženčeve pravice do obrambe, neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje zahteve, da je bil obsojenec dvakrat obsojen za isto stvar, saj je dejanje izročitve treh menic obseženo v izrekih obeh kaznivih dejanj z obrazložitvijo, da je kaznivo dejanje ponarejanja listin konzumirano v kaznivem dejanju goljufije. Sodba pa ima tudi razloge o subjektivni odgovornosti obdolženca, kar je sodišče pravilno ugotovilo in tudi ustrezno obrazložilo.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Kršitev pravice do obrambe in s tem kršitev enakosti orožja naj bi sodišče zagrešilo s tem, ko ni sledilo predlogu obrambe in opravilo poizvedb glede blokade računa oškodovanca iz katerega bi bilo razvidno, da je imel oškodovanec v času sklenitve posla blokiran račun in da je res med strankama bil dogovor o tem, da bo blago plačano na način kompenzacije in s tem, ko je zavrnilo dokazni predlog po pridobitvi računov in ostalih dokazil o tem, da je obdolženec blago res prodal naprej in ni dobil plačila zanj.

Kot izhaja iz podatkov v spisu je sodišče oba dokazna predloga zavrnilo. Dokazni predlog po poizvedbah pri banki K. o blokadah na transakcijskem računu podjetja T. je obrazložilo (kot izhaja iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje stran 4 in 5) z naslednjim; "priči, uslužbenca oškodovanega podjetja, sta namreč prepričljivo izpovedali, da so obdolžencu predlagali kompenzacijo šele kasneje, ko so videli, da plačila za izročeno blago ne bodo dobili. Da v samem začetku ob sklenitvi pogodbe ni bilo dogovora o plačilu s kompenzacijo, je potrdil tudi sam obdolženec, ko je na glavni obravnavi povedal, da oškodovancu ni plačal, ker ni imel s čim, ker tudi njemu kupec ni plačal, da pa je kasneje dolg poskušal pokriti s kompenzacijo. Tudi, če bi se izkazalo, da je imelo podjetje T. v letu 2002 in 2003 blokiran račun, to ne bi vplivalo na zaključek sodišča glede dogovora o kompenzaciji". Višje sodišče se je s takšno zavrnitvijo strinjalo in dodalo še, da ni logično, da bi bil ustni dogovor drugačen od vsebine podpisane pogodbe, poleg tega pa za oceno o goljufivem namenu obtoženca ni pomembno, v kakšnem finančnem stanju je bil oškodovanec (stran 3 sodbe pritožbenega sodišča).

Glede zavrnitve dokaznega predloga, da se pogledajo računi, ki jih je obdolženec izdal, ko je blago prodal naprej pa je sodišče prve stopnje svojo zavrnitev izvedbe tega dokaza obrazložilo s tem, da je navedlo, da tudi če bi dokaz uspel ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin (dejstva, da obdolženec dolga ni nikoli plačal, slabega finančnega stanja njegovega podjetja, dejstva, da je kot garancijo, da bo dobavljeno blago plačal izročil tri menice z izjavo neobstoječe družbe P.) navedeno ne bi v ničemer vplivalo na ugotovljeno dejansko stanje.

Takšni zavrnitvi dokaznih predlogov pa tudi po prepričanju Vrhovnega sodišča ni mogoče odreči razumne presoje. Sodišče je namreč ocenilo, da predlagana dokaza nista pravno relevantna oziroma sta brezpredmetna, saj tudi če bi se izkazalo, to kar je želel obdolženec oziroma obramba dokazati z izvedbo predlaganih dokazov za resnično, navedeno ne bi vplivalo na odločitev sodišča. Za storitev kaznivega dejanja namreč dejstvo, ali je imel oškodovanec blokiran račun in ali je obdolženec blago prodal naprej in zanj ni dobil plačila ob vseh ostalih ugotovljenih okoliščinah za odločitev ni pomembno. Sicer pa zagovornik v zahtevi takšnega sklepanja sodišč ne napada, temveč le ponavlja že v pritožbi uveljavljano kršitev, ne da bi jo podrobneje obrazložil. Neutemeljena pa je tudi zahteva v delu, kjer sodišču očita, da sodba nima razlogov o subjektivni odgovornosti obdolženca (očitek 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP). Sodba namreč navaja obširne razloge, zakaj sodišče ni sledilo obsojenčevemu zagovoru, da ni bil seznanjen z izbrisom družbe P.d.o.o. (stran 6 sodbe sodišča prve stopnje), kolikor pa se zagovornik s to obrazložitvijo ne strinja ne uveljavlja kršitve določb ZKP, temveč izpodbija le ugotovljeno dejansko stanje, oziroma uveljavlja razlog iz katerega zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vlagati (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Odločitev o stroških nastalih pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti temelji na v izreku te odločbe citirani določilih ZKP.