Jedro

Določba 88. člena ZPIZ-2 je namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 10. 2020 in iste številke z dne 26. 2. 2020. Tožnika je s 6. 1. 2020 razvrstilo v novo, III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu priznalo pravico do dela na drugem delu, pri katerem ne bo delal z ljudmi, s krajšim delovnim časom od polnega, štiri ure dnevno, dvajset ur tedensko. Priznalo mu je tudi pravico do delnega nadomestila, vse od 1. 2. 2020 dalje. Tožniku je naložilo, da se mora v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe, prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. O višini in izplačevanju delnega nadomestila pa bo odločila tožena stranka s posebno odločbo, najkasneje v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe (I. do III. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek na razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in toženi stranki naložilo, da je dolžna za tožnika povrniti stroške tega postopka v znesku 185,56 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. in V. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče le delno ugodilo tožbenemu zahtevku. Tožnik meni, da bi sodišče moralo postaviti drugega izvedenca, ki bi ugotovil popolno delovno nezmožnost. Tožnik je namreč podal pripombe na podano izvedensko mnenje, ki pa v postopku niso bile izpodbite. Nadalje še navaja, da je sodba v II. točki izreka v nasprotju z obrazložitvijo. V izreku je namreč navedeno, da ima tožnik pravico do delnega nadomestila od 1. 2. 2020 dalje, medtem ko iz obrazložitve sodbe izhaja, da je upravičen do izplačevanja delnega nadomestila šele od prijave na Zavodu za zaposlovanje dalje in da bo tožena stranka o tem izdala posebno odločbo. Po stališču sodišča prve stopnje namreč tožnik od 1. 2. 2020 ni bil obvezno zavarovan. Taka ugotovitev sodišča pa je v nasprotju z dejanskim stanjem, saj je bila tožena stranka tista, ki je bila dolžna v tem obdobju pokrivati stroške obveznega zavarovanja. Če temu ne bi bilo tako, tožnik tudi ne bi dobival nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Tudi iz računov lekarne izhaja, da je bil del stroškov plačan iz obveznega zavarovanja, del stroškov pa iz dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Prav tako ni resnična ugotovitev o trajanju delovne dobe tožnika, saj iz izračuna tožene stranke z dne 24. 8. 2010 izhaja, da je imel tožnik skupaj 17 let, 6 mesecev in 26 dni delovne dobe. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Obenem priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP)1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 12. 10. 2020, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 26. 2. 2020. Drugostopenjski organ je v reviziji spremenil navedeno odločbo tako, da je odločil, da pri tožniku nova invalidnost ni podana in da ima še naprej pravice na podlagi III. kategorije invalidnosti zaradi bolezni ter da je še nadalje zmožen za drugo delo, brez dela na terenu in dela z ljudmi, s polnim delovnim časom od 5. 11. 2008 dalje.

6. Tožnik je s tožbo uveljavljal razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do invalidske pokojnine.

7. Skladno s 1. alinejo 41. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2),2 pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije. V 1. alineji drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2 pa je določeno, da je I. kategorija podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listin v spisu izhaja, da je bil tožnik že razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 5. 11. 2008 dalje. Priznana mu je bila pravica do premestitve na drugo delovno mesto s stvarnimi razbremenitvami, s polnim delovnim časom. Iz odločbe z dne 9. 12. 2011 v upravnem spisu izhaja, da je bila tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 24. 10. 2011 dalje. Osebni zdravnik je na zahtevo zavarovanca 3. 5. 2019 podal predlog za uveljavitev novih pravic iz invalidskega zavarovanja.

9. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je sodišče prve stopnje postavilo sodnega izvedenca specialista psihiatra. Le-ta je podal pisno izvedensko mnenje, sodišče pa ga je na naroku za glavno obravnavo tudi zaslišalo. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da pri tožniku do datuma izdaje izpodbijane dokončne odločbe tožene stranke (12. 10. 2020) ni prišlo do poslabšanja zdravstvenega stanja do take mere, da bi bila njegova delovna zmožnost izgubljena. So se pa tožnikove duševne sposobnosti na prilagajanje vsakodnevnim zahtevnim delovnim situacijam skrčile do te mere, da ni več sposoben za osemurno delo. Zmožen pa je opravljati po štiri ure dnevno oziroma dvajset ur tedensko. Tožnik tudi ni sposoben za delo z ljudmi. Pri tožniku gre za primarno osebnostno motnjo, v nadaljevanju pa se je razvila še prilagoditvena motnja in pa depresivna motnja, ki se kaže z brezvoljnostjo, tesnobnostjo in socialno izoliranostjo. Z leti se je kombinacija primarnih osebnostnih lastnosti in psihoorganske oškodovanosti le še poglabljala.

10. Tudi po stališču pritožbenega sodišča gre za prepričljivo izvedensko mnenje. Izvedenec je opravil osebni pregled tožnika in tudi proučil medicinsko dokumentacijo v spisu. Podal je temeljito strokovno obrazložitev, zakaj meni, da pri tožniku zaenkrat še ni podana popolna izguba delovne zmožnosti, temveč je tožnik zmožen opravljati drugo delo po štiri ure dnevno z omejitvami. Tudi tožnik v pritožbi ne navaja, v čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, temveč zgolj na splošno navaja, da izvedenec njegovih pripomb, ki jih je podal na izvedensko mnenje, ni izpodbil. Pritožbeno sodišče takim pritožbenim navedbam ne more slediti. Sodišče je ravno zaradi razjasnitve dejanskega stanja ob tem, da je tožnik podal pripombe, zaslišalo sodnega izvedenca, ki je odgovarjal tako na vprašanja sodišča, kot tudi strank v postopku. Pisno izvedensko mnenje je tako še dodatno utemeljil. V tem primeru je sodišče prve stopnje svojo odločitev utemeljeno oprlo na prepričljivo izvedensko mnenje. Ker je bilo dejansko stanje ustrezno razjasnjeno, tudi ni bilo nobene potrebe, da bi sodišče dejansko stanje razčiščevalo s postavitvijo drugega izvedenca.

11. Glede pritožbenih navedb, da naj bi bilo nasprotje med izrekom in obrazložitvijo sodbe, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi 86. člena ZPIZ-2 od prvega dne naslednjega meseca po nastanku spremembe v invalidnosti, to je od 1. 2. 2020 dalje, tožniku priznalo pravico do delnega nadomestila. Glede na pritožbene navedbe, omenjeno ni sporno. Sodišče je pri tem ugotovilo, da ima tožnik tudi izpolnjen pogoj gostote zavarovanja po 2. alineji prvega odstavka 69. člena ZPIZ-2 v zvezi z 2. alinejo 42. člena ZPIZ-2, ob upoštevanju določbe iz 93. člena ZPIZ-2. Sodišče ni izrecno zapisalo, koliko znaša tožnikova delovna doba, zato so s tem v zvezi pritožbene navedbe, da naj bi bila neresnična ugotovitev sodišča prve stopnje o trajanju delovne dobe tožnika, neutemeljene. Res pa je sodišče v obrazložitvi zapisalo, da tožnik ob nastanku nove invalidnosti naj ne bi bil obvezno zavarovan in da se mora skladno z 88. členom ZPIZ-2 v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe prijaviti na Zavodu Republike Slovenije za zaposlovanje in da bo šele od tega dne dalje upravičen do izplačevanja delnega nadomestila, o katerem bo odločila tožena stranka s posebno odločbo. Kot je pritožbeno sodišče že zavzelo stališče v drugi zadevi,3 je določba 88. člena ZPIZ-2 namenjena ureditvi položaja brezposelnih zavarovancev, ki na podlagi invalidnosti prvič pridobivajo pravico iz invalidskega zavarovanja. Če so pravico že pridobili, ta določba zanje ne more biti več uporabljiva na način, da bi bilo priznanje pravice pogojevano s ponovno prijavo na Zavodu za zaposlovanje. Nenazadnje je sodišče tožniku tudi že priznalo pravico do delnega nadomestila. Prijava na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjevanje določenih aktivnosti v zvezi z zaposlovanjem pa je pomembna pri izplačevanju nadomestila za invalidnost. Kot je to določeno v prvem odstavku 125. člena ZPIZ-2, se delno nadomestilo v primeru iz četrtega in petega odstavka 122. člena, 123. člena in prvega, drugega in četrtega odstavka 124. člena tega zakona, izplačuje za čas, ko je zavarovanec prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in izpolnjuje obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Iz zaslišanja tožnika na naroku za glavno obravnavo izhaja, da je tožnik nezaposlen ter da je prijavljen na Zavodu za zaposlovanje. Tudi iz dopisa Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje št. ... z dne 27. 5. 2019 izhaja, da je bil tega dne tožnik prijavljen v evidenci brezposelnih oseb. Če je tožnik prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, se mu ni potrebno ponovno prijaviti. Kot prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, pa mora izpolnjevati obveznosti po predpisih, ki urejajo trg dela. Le v tem primeru se mu bo priznano delno nadomestilo tudi izplačevalo.

12. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

13. Ker je bila tožniku z odločbo št. Bpp 300/22 priznana brezplačna pravna pomoč, stroški pritožbe bremenijo proračun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Glej Psp 4/2021 z dne 29. 1. 2021.