Jedro

Primarni jamčevalni zahtevek, z izjemo zakonsko določenih primerov (za katere v našem primeru ne gre), je zahtevek naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake. Drugače povedano: na podlagi pravočasnega obvestila o napakah, lahko naročnik od podjemnika najprej (primarno) zahteva odpravo napak z določitvijo ustreznega roka in šele, če podjemnik napake ne odpravi, ima naročnik do njega jamčevalni zahtevek.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu odločitve o nasprotni tožbi ter odločitvi o stroških postopka, vsebovanih v točkah IV in V izreka.

II. Tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka po tožbi dolžna v 15 dneh plačati tožeči stranki po tožbi 10.086,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 4. 2020 do plačila (točka II izreka izpodbijane sodbe) ter je tožena stranka po nasprotni tožbi dolžna plačati tožeči stranki po nasprotni tožbi 671,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 9. 2020 do plačila (točka III izreka izpodbijane sodbe), v presežku je tožbeni zahtevek tožeče stranke po tožbi in tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi zavrnilo (točka IV izreka), hkrati pa odločilo še, da je tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi dolžna povrniti tožeči stranki po tožbi in toženi po nasprotni tožbi 68,52 % pravdnih stroškov, tožeča stranka po tožbi in tožena po nasprotni tožbi pa toženi stranki po tožbi in tožeči po nasprotni tožbi 31,48 % njenih priznanih pravdnih stroškov (točka V izreka).

2. Zaradi lažjega razumevanja je sodišče druge stopnje v obrazložitvi te sodbe za tožečo stranko po tožbi in toženo po nasprotni tožbi A. d.o.o. označevalo kot tožena stranka, medtem ko je za tožečo stranko po nasprotni tožbi in toženo stranko po tožbi B. s.p. označevalo kot tožeča stranka, vse pa iz razloga, ker je pritožbeno sporen zgolj zavrnilni del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi.

3. Zoper to sodbo, in sicer zgolj zoper zavrnilni del glede odločitve o nasprotni tožbi v točki IV izreka izpodbijane sodbe, v katerem je sodišče prve stopnje odločilo, da se tožbeni zahtevek tožeče stranke po nasprotni tožbi v presežku (v znesku 13.517,80 EUR)1 zavrne ter posledično zoper stroškovno odločitev v točki V izreka izpodbijane sodbe, se pritožuje tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), s predlogom na njeno spremembo v tem delu odločitve oziroma razveljavitev ter vrnitev v novo sojenje s stroškovno posledico. Nesporno je, da je tožeča stranka opravljala dela v mesecu februarju 2020, konec tega meseca pa podala enostransko odpoved pogodbe o medsebojnem poslovanju, pri čemer po končanju del konec februarja 2020 delavcev tožeče stranke več ni bilo na objekt, kjer se je opravljalo delo. Tožeča stranka je v svojih vlogah izrecno navajala, da je po končanih delih v februarju pozvala toženo stranko (direktorja A. A.), da pristopi k pregledu in prevzemu opravljenih del, in ker tožena stranka tega ni storila, je tožeča stranka sama opravila pregled in prevzem opravljenih del. Ko jo je prvi teden v mesecu marcu 2020 obvestila o nepravilnostih in neopravljenih delih, ji je bilo zagotovljeno, da bo njihov vodilni prišel na ogled izvedenih del, vendar odziva ni bilo, zato ji je tožeča stranka 12. 3. 2020 poslala elektronsko pošto, v kateri jo je ponovno opozorila na nepravilnosti in neopravljena dela ter jo pozvala, da poda predlog rešitve. Zaradi neodzivnosti jo je marca 2020 ponovno klicala ter ji dala 8 dnevni rok za odpravo napak in dokončanje del, pri čemer ji je tožena stranka odgovorila, da naj najprej plača vse račune, potem pa bodo prišli pogledat, s čimer se tožeča stranka ni strinjala in je po poteku 8 dni ponovno pozvala na odpravo napak, tožena stranka pa je odgovorila z vprašanjem, kdo bo njej plačal ta opravila. Navedeni pogovori so potekali med B. B. in direktorjem tožene stranke A. A., kar vse je navedla tožeča stranka navedla v vlogi 18. 2. 2022. Tako je tožeča stranka toženo stranko ustno obvestila o napakah, ustno jo je pozvala na odpravo napak, tožena stranka pa ni podala obrazloženega ugovora niti ni pristopil njen zakoniti zastopnik na lastno zaslišanje na sodišče, podan je bil le pavšalen ugovor o nepravočasnem grajanju napak tožeče stranke. Obligacijski zakonik (v nadaljevanju OZ) ne določa posebne pisne oblike za obvestilo o napaki, temveč lahko naročnik veljavno izpolni to obveznost tudi z ustnim obvestilom (OZ s komentarjem 3. knjiga, stran 848, 3. 4. in zadnji odstavek). Nesporno je, da je tožena stranka dela zaključila 29. 2. 2020, s 1. 3. 2020 ni več pristopila na objekt zaradi enostranske odpovedi pogodbe, pri čemer se je prevzem opravljenih del lahko izvedel šele v mesecu marcu 2020 oziroma po prenehanju opravljanja del s strani tožene stranke, ki je potrdila, da po končanju del v mesecu februarju na objekt ni več pristopila, kakor tudi ne njeni delavci ter prevzem opravljenega posla s tožečo stranko nikoli ni bil opravljen. Pregled opravljenega posla je sestavni del prevzema, pri čemer pregled sam po sebi ni naročnikova obveznost. Če naročnik opravi prevzem opravljenega posla, ne da bi pred tem opravil pregled opravljenega posla, tako ni v upniški zamudi, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da bi se nepravilnosti oziroma napake glede utorov morale takoj ugotoviti in grajati še med opravljanjem samega dela neutemeljen in napačen. Podjemnik se svoje odgovornosti za napake opravljenega posla ne more razbremeniti niti v primeru, ko naročnik pri izvajanju nadzora nad opravljanjem posla lahko opazi pomanjkljivosti pri opravljanju posla, vendar na te pomanjkljivosti podjemnika ni opozoril, saj je nadzor nad izvajanjem del pravica naročnika, katere namen je zaščita naročnikovih interesov in ne njegova dolžnost, zato tožeči stranki ne more biti odvzeta pravica do grajanja napak in povračila škode zgolj iz razloga, ker že med izvajanjem del ni opazil pomanjkljivosti in jih grajal. Tožeča stranka je zatrjevala in izkazala, da je po končanju del opravila pregled opravljenega posla oziroma njegov prevzem, o čemer je obvestila toženo stranko, kar potrjuje elektronska pošta z dne 12. 3. 2020. Tožeča stranka je torej toženko obvestila o napakah tako ustno kot pisno, zaradi njene pasivnosti pa je bila prisiljena sama odpraviti napake na račun tožene stranke. Tožeča stranka je v pripravljalni vlogi dne 18. 2. 2022 (stran 3) pojasnila, da je odprava napak zajeta v stroškovniku pod dokazno številko B 24 ter so dela pod pozicijo 1, 4 in 5 po stroškovniku opravili njeni delavci, dela pod pozicijo 2 in 3 pa je opravil naročnik sam in jih zaračunal tožeči stranki. Dela, ki jih je opravila tožeča stranka, so bila opravljena v sredini meseca aprila 2020, naročnik pa je dela pod pozicijo 2 in 3 opravil po zaključku del s strani tožeče stranke ter ji dne 4. 6. 2020 po elektronski pošti poslal stroškovnik in kasneje račun št. 85/2020. Te trditve v postopku niso bile prerekane, potrdile pa so jih tudi v postopku zaslišane priče, pri čemer je sodišče prve stopnje kljub temu zaključilo, da bi naj bile napake odpravljene že pred elektronskim sporočilom 12. 3. 2020. Napačen je zaključek sodišča, da so bile napake v trenutku pošiljanja elektronskega sporočila že sanirane, saj je tako tožnik kot tudi investitor (C. C.) potrdil, da so se napake odpravljale po tem datumu in v postopku niso bile podane trditve, da bi se naj odkrivale napake po 12. 3. 2020 do izdaje računa 28. 8. 2020. Vse sporne napake na krogotokih so bile ugotovljene pri opravljanju meritev 6. 3. 2020, kar je tožeča stranka navedla v pripravljalni vlogi dne 4. 1. 2020, kot dokaz pa tudi predložila elektronsko sporočilo C. d.o.o. z dne 10. 4. 2020. Po opravljenih meritvah 6. 3. 2020 je obvestila toženo stranko o ugotovljenih napakah na krogotokih in jo pozvala, da skupaj opravijo ogled, zato meritve, opravljene v mesecu maju 2020, s spornimi napakami nimajo nikakršne povezave. Nadalje je nepravilen in neutemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da ne more z gotovostjo zaključiti, da so delavci tožene stranke zakrivili napake pri delu, ki jih omenja v elektronskem sporočilu z dne 12. 3. 2020 (narobe potegnjeni kabli ali jih na določenih pozicijah sploh ni), saj je tožena stranka v svojih vlogah (pripravljalna vloga z dne 30. 5. 2023 - 1. odstavek, 3. stran) izrecno potrdila, da drži, da so njeni zaposleni vlekli kable po vstavljenih ceveh. Tako potrjuje trditve tožeče stranke, da so bile ugotovljene napake na kablih, katere je vstavljala tožena stranka oziroma njeni delavci in kar je potrdil izveden dokazni postopek. Na podlagi tega je bilo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabljeno materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da tožeča stranka v postopku ni izkazala, da je toženo stranko pozivala k odpravi napak, niti da ji je omogočila, da se izjavi, ali bo napake odpravila sama ali jih naj odpravi tožeča stranka na njene stroške. Takšna ugotovitev je v celoti zmotna, saj je tožeča stranka v svojih vlogah pojasnila, kdaj in kako je toženo stranko pozvala k odpravi napak in da se le-ta ni odzivala na njen poziv oziroma se o njem ni izjavila, zato nedvomno obstoji ustrezna trditvena podlaga tožeče stranke, ki jo je podkrepila z izvedbo dokazov. Pri tem se sklicuje na uporabo določbe 285. člena ZPP, po kateri bi jo moralo sodišče, v primeru pomanjkljive trditvene podlage, pozvati v okviru materialnega procesnega vodstva na navedbo vseh odločilnih dejstev v okviru odprtega sojenja, ki predpisuje sodniku aktivno vlogo v pravdnem postopku. Zaradi kršitve 285. člena ZPP sodišče prve stopnje ni ugotavljalo odločilnih dejstev, obrazložitev o njih je izostala, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Bistvena kršitev je podana tudi po prvem odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh, s strani tožeče stranke predlaganih dokazov, predvsem z zaslišanjem prič, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Priglaša stroške.

4. Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Tožeča stranka je z nasprotno tožbo zahtevala od tožene stranke 14.868,17 EUR, pri čemer je sodišče prve stopnje zahtevku ugodilo za znesek 671,87 EUR, medtem ko je znesek 13.517,80 EUR na podlagi računa št. 2020-00124 z dne 28. 8. 2020 z zapadlostjo 5. 9. 2020 in znesek 687,50 EUR iz naslova skonta po računu z dne 30. 11. 2019 št. 104-2019 v znesku 13.570,00 EUR, zavrnilo. Zavrnilni del tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi je predmet pritožbenega postopka.2 Razlog zavrnitve zahtevka za znesek 13.517,80 EUR je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka ni izkazala, da je toženo stranko pozvala na odpravo napak, ki naj bi jo povzročili njeni delavci, niti, da ji je omogočila, da se o le-tem izjavi oziroma bo napake odpravila sama ali jih bo odpravila tožeča stranka na njene stroške. Napake torej tožeča stranka ni ustrezno grajala, pri čemer glede na vsebino elektronskega sporočila z dne 12. 3. 2020 (dokazna listina B17 spisa) le-to ne predstavlja obvestila o napakah pri opravljenem delu delavcev tožene stranke, o čemer se je sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v točkah 23 do 37 obrazložitve izpodbijane sodbe. Razlog zavrnitve zneska skonta 678,50 EUR je zamuda roka, določenega v Pogodbi o medsebojnem sodelovanju z dne 5. 11. 2019 (v nadaljevanju Pogodba), sklenjeni med pravdnima strankama, o čemer se je sodišče prve stopnje opredelilo v točkah 37 in 38 obrazložitve izpodbijane sodbe.

7. Preizkus zadeve pokaže, da sodišče prve stopnje ni storilo postopkovnih kršitev, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena istega zakona, tudi ne tistih, na katere se v pritožbi sklicuje tožeča stranka in kar bo predmet nadaljnje obrazložitve. Sodišče prve stopnje je na podlagi vseh v postopku ugotovljenih pravno odločilnih dejstev, ob pravilni uporabi materialnega prava zavrnilo del zahtevka po nasprotni tožbi za znesek 14.250,30 EUR (vsota zneskov 13.517,80 EUR in 678,50 EUR), o čemer se je obširno, z ustreznimi in argumentiranimi razlogi opredelilo. Njegova dokazna ocena je prepričljiva in pravilna, kot taki pa ji pritrjuje tudi sodišče druge stopnje. V izogib nepotrebnemu ponavljanju se nanje sklicuje ter odgovarja zgolj na izpostavljene pritožbene graje.

Glede zneska 678,50 EUR:

8. Glede zavrnilnega dela v znesku 678,50 EUR ima sodišče prve stopnje konkretne razloge tako v dejanskem kot tudi v pravnem pomenu, ki s strani tožeče stranke niso pritožbeno grajani.

9. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka uveljavljala znesek skonta na podlagi računa št. 104-2019 v znesku 13.570,00 EUR, ki ga je prejela 16. 12. 2019, plačala pa 3. 1. 2020, po preteku pogodbeno dogovorjenih 14 dni, zato do plačila tega zneska ni upravičena. Na podlagi 8. člena Pogodbe o medsebojnem sodelovanju bi bila upravičena do fakture obračuna 5 % skonta zgolj v primeru, če bi račun plačala v roku 14 dni od prejema le-tega. Tožeča stranka, ki dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, kdaj je obravnavani račun prejela in kdaj ga je poravnala, ne prereka, zato je zaključek sodišča, ki temelji na pravilni materialni podlagi, to je 8. členu Pogodbe o medsebojnem sodelovanju, pravilen.

10. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo v zavrnilnem delu, ki zajema znesek skonta 678,50 EUR (ko je zaradi nekonkretizirane pritožbe v tej smeri opravilo zgolj materialno pravni preizkus), kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

Glede zneska 13.517,80 EUR:

11. Bistveno v tem postopku glede zneska 13.517,80 EUR je vprašanje, ali je tožeča stranka toženo stranko pravočasno obvestila o napakah, kajti če tega ni storila, je pravico do uveljavljanja jamčevalnih zahtevkov izgubila. Prav slednje je ugotovilo sodišče prve stopnje v našem primeru.

12. V obravnavanem primeru je šteti, da je bila med pravdnima strankama sklenjena, tako imenovana Pogodba o medsebojnem sodelovanju z dne 5. 11. 2019, ki ustreza podjemni pogodbi, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožena stranka kot podjemnik opravljala po svojih delavcih po navodilih in nadzoru tožeče stranke (B. B. storitve pomoči pri elektroinstalacijskih delih na objektu D.).

13. Če ima posel, ki ga je podjemnik opravil, napako, je podjemnikova izpolnitev nepravilna. Da je podjemnik odgovoren za nepravilno izpolnitev, morajo biti izpolnjene splošne predpostavke in sicer: (1) opravljen posel mora imeti napako, (2) vzrok za napako (kršitev) mora izvirati iz podjemnikove sfere, (3) naročnik mora podjemnika pravočasno obvestiti o napaki. Šele v primeru, če so izpolnjene vse citirane predpostavke, lahko naročnik uspešno uveljavlja jamčevalne zahtevke in sicer: (1) zahteva, da podjemnik v primernem roku odpravi napake, (2) sam ali po tretjem odpravi napake na račun podjemnika, (3) zahteva znižanje plačila, (4) odstopi od pogodbe in (zahteva poleg tega povračilo morebitnih nastalih škod). Primarni jamčevalni zahtevek, z izjemo zakonsko določenih primerov (za katere v našem primeru ne gre), je zahtevek naročnika, da podjemnik v primernem roku odpravi napake. Drugače povedano: na podlagi pravočasnega obvestila o napakah, lahko naročnik od podjemnika najprej (primarno) zahteva odpravo napak z določitvijo ustreznega roka in šele, če podjemnik napake ne odpravi, ima naročnik do njega jamčevalni zahtevek.

14. Tožeča stranka zatrjuje, da je tožena stranka kot podjemnik po svojih delavcih prenehala z deli na objektu konec meseca februarja 2020, o napakah pa jo je obvestila z elektronskim sporočilom dne 12. 3. 2020 in ustno.

15. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje iz vsebine elektronskega sporočila z dne 12. 3. 2020 nikakor ni moč sklepati, da bi šlo za obvestilo o napaki izvedenih del, saj je iz vsebine slednjega razbrati, da tožeča stranka govori o že sanirani škodi3. To pa pomeni, da se je obvestilo nanašalo na že odpravljene napake s strani tožeče stranke kot naročnika, iz česar je sklepati, da navedenega obvestila ni moč šteti kot obvestila o (očitnih) napakah, ki bi ga moral naročnik opraviti, da bi ohranil pravice, ki jih ima na podlagi podjemnikove odgovornosti za te napake (primerjaj tretji odstavek 632. člena OZ). Pravočasno obvestilo o napakah je predpostavka podjemnikove odgovornosti za (očitne) stvarne napake opravljenega posla. V tem pomenu je treba razumeti določbo prvega odstavka v zvezi s tretjim odstavkom 633. člena OZ, to je, da če naročnik podjemnika ne obvesti o očitnih napakah takoj po pregledu opravljenega posla, torej ob prevzemu opravljenega posla (prvi odstavek), podjemnik ni več odgovoren za te napake (tretji odstavek). Ker podjemnikova odgovornost za te stvarne napake preneha, naročnik izgubi pravice (jamčevalne zahtevke), ki bi jih lahko uveljavljal zaradi teh napak, če bi bila predpostavka pravočasnega obvestila izpolnjena. Pravočasno obvestilo o napaki je predpostavka podjemnikove odgovornosti za stvarne napake, ki je določena predvsem zaradi zaščite podjemnikovih interesov. Podjemnik se namreč odgovornosti za stvarne napake lahko razbremeni samo, če dokaže, da vzrok zanje ne izvira iz njegove sfere. Zato ima upravičen interes, da za napako izve in ugotovi njen vzrok.4 Če podjemnik za napako ve, ni razlogov za zaščito opisanega podjemnikovega interesa, to pravno dejstvo je zato alternativna predpostavka predpostavki pravočasnega obvestila o napaki v smislu tretjega odstavka 633. člena OZ. Povedano drugače, če podjemnik za napako ve, njegova odgovornost za to napako ne preneha, tudi če ga naročnik o tej napaki ne obvesti pravočasno. Navedenega, torej, da je tožena stranka kot podjemnik pred prvim tednom v mesecu marcu 2020 vedela za napake pri opravljenem delu, za katera dela je šlo in kakšne so te napake bile ter kje so bile te napake narejene, pa tožeča stranka kot naročnik niti ne zatrjuje. Tožeča stranka v postopku ni zatrjevala, da so bile toženi stranki napake znane preden so njeni delavci končali z deli konec februarja 2020, pri čemer je dejstvo, ki ga ugotavlja sodišče prve stopnje, ki v pritožbi ni prerekano, da je B. B., direktor tožeče stranke ves čas opravljal funkcijo nadzora nad izvajanjem del tako svojih, kot tudi delavcev tožene stranke.5 Očitno je, da so se napake pri delu sproti sanirale (vsaj tiste, ki jih omenja tožeča stranka v elektronskem sporočilu z dne 12. 3. 2020), ko jih je predhodno ugotovil B. B., ki je vsa dela tudi nadziral. Pomeni, da zoper toženo stranko, ki v nadzor in sanacijo ni bila izrecno vključena, pri čemer grajanje napak pri samih delavcih ne more pomeniti oziroma ni ustrezno grajanje napak, ni moč uveljavljati jamčevalnih zahtevkov. Sicer pa iz navedenega sporočila z dne 12. 3. 2020 izhaja le, da se tožeča stranka obrača na toženo stranko, da glede napačno izvedenih del (narobe potegnjenih kablov oziroma le-teh na določenih pozicijah sploh ni bilo, bilo je potrebno posledično štemanje po končanem oplesku in že zmontiranem pohištvu), vsled česar so nastali stroški, apelira na toženo stranko, "da bi bilo pošteno, da še na zadnji račun doda nek popust...". Iz navedene vsebine tudi po oceni sodišča druge stopnje izhaja, da tožeča stranka govori o že saniranih napakah. Nasprotne trditve o tem, da napake še niso bile sanirane, tožeča stranka in priča C. C. le-tega ne morejo ovreči. Sodišče druge stopnje v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je glede vprašanja že saniranih napak sledilo vsebini elektronskega sporočila z dne 12. 2. 2020, ne dvomi. Sicer pa vsebina tega sporočila po oceni sodišča druge stopnje ne predstavlja ustreznega obvestila o napakah (opredelitev vrste del in storjene napake na njih, ter način odprave le teh), ki bi bil podan toženi stranki, in ki bi na ta način zadostil predpostavkam za podjemnikovo odgovornost in posledično možnost uveljavljanja jamčevalnega zahtevka zoper njega. V kolikor je bilo karkoli sanirano po podanem sporočilu z dne 12. 3. 2020, torej po tem datumu, tožeča stranka v zvezi s tem ni podala ustreznih trditev, da je toženo stranko obvestila tudi še o napakah, ki so bile narejene po njenih delavcih in se še morajo sanirati (opredelitev vrste del in napakah na njih), pri čemer posplošeno navajanje tudi o ustnih dogovarjanjih s toženo stranko, do katerih se tožeča stranka konkretizirano ne opredeli, torej na kakšen način je potekalo "ustno" dogovarjanje (npr. osebno, po telefonu ..., kje) oziroma s kom je potekalo (posplošeno zatrjuje, da s toženo stranko, kasneje pa poda trditve, da z zakonitim zastopnikom) in o čem. Izpovedbe strank in prič v zvezi s to okoliščino ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage, zato je tovrstne dokazne predloge, podane s strani tožeče stranke, sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo.

16. Pritožbena graja v zvezi z opravljanjem meritev dne 6. 3. 2020 oziroma kasneje v mesecu maju 2020, iz navedenih razlogov v tem postopku ni v ničemer pravno odločilna. Pritožbena graja v tej smeri ni utemeljena.

17. Tožeča stranka se nenazadnje v pritožbi sklicuje na opustitev materialnega procesnega vodstva, ki bi ga moralo sodišče opraviti skladno z določbo 285. člena ZPP v kolikor je štelo, da je trditvena podlaga tožeče stranke pomanjkljiva. Sodišče sodi v okviru trditvenega in dokaznega bremena strank, skladno z določbo 7. člena ZPP, pri čemer v smislu določbe 285. člena ZPP skrbi za to, da se v postopku navedejo vsa odločilna dejstva, torej da se dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih ter ponudijo oziroma dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe strank oziroma, da v okviru materialnega procesnega vodstva dajo v postopku stranke vsa potrebna pojasnila za ugotovitev spornega dejanskega stanja v okviru materialno pravne podlage, ki jo je potrebno v konkretnem primeru uporabiti. Sodišče pa seveda v okviru skrbnosti, ki jo zahteva 285. člen ZPP, ni dolžno oziroma ne sme strankam v postopku dajati navodil, kaj vse morajo v postopku trditi oziroma prerekati, v okviru njunih koristi v postopku. V našem primeru je tožeča stranka postavila trditve v zvezi z uveljavljanjem jamčevalnega zahtevka za znesek 13.517,80 EUR, kar je evidentno razvidno iz trditev, podanih po nasprotni tožbi6. Tožena stranka je na trditve po nasprotni tožbi obrazloženo odgovorila, med drugim, da o poškodbah in napakah, ki naj bi jih storili njeni delavci, s strani tožeče stranke ni bila obveščena, hkrati pa je navedla tudi, da iz stroškovnika z dne 20. 7. 2020 in računa z dne 28. 8. 2020 ni razvidno, kje naj bi bila popravila opravljena, kaj naj bi bilo narejeno, kdo je popravila izvedel in kdaj, predvsem pa ali je tisto, kar je tožeča stranka zapisala v stroškovnik, res posledica dela delavcev tožene stranke.7 Navedeno pomeni, da je tožena stranka obrazloženo nasprotovala trditvam v nasprotni tožbi, kar pomeni, da je že nasprotna stranka sama opozorila tožečo stranko na pomanjkljive trditve, s čimer je odpadla dolžna skrbnost sodišča prve stopnje, ki jo od njega zahteva 285. člen ZPP, da bi v okviru materialnega procesnega vodstva še posebej opozarjalo stranko na podajo ustreznih trditev, s katerimi bi upravičila svoj jamčevalni zahtevek. Pritožbene trditve tožeče stranke o dolžni skrbnosti sodišča prve stopnje oziroma opustitvi materialnega procesnega vodstva, se v tej posledici izkažejo za neutemeljene.

18. V posledici navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo tudi v zavrnilnem delu, ki zajema znesek 13.517,80 EUR, kot neutemeljeno zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje v tem obsegu potrdilo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka, ki je s pritožbo v celoti propadla, je dolžna sama kriti vse stroške, ki so ji v zvezi s tem nastali (analogna uporaba prvega odstavka 154. člena ZPP). Odločitev temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP.

1 Pritožba napačno opredeljuje znesek zavrnilnega dela izreka - glej pojasnilo sodišča druge stopnje v točki 6 obrazložitve te sodbe. 2 Specifikacija toženega zahtevka po nasprotni tožbi je razvidna iz točke 22 obrazložitve izpodbijane sodbe. 3 Navedeno je "da je bilo treba štemanje po končanem oplesku in že zmontiranem pohištvu" - glej točko 31 obrazložitve izpodbijane sodbe. 4 Glej N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonit s komentarjem (posebni del), 3. knjiga, stran 842 in 843. 5 Glej točki 26 in 27 obrazložitve izpodbijane sodbe, iz katerih med drugim izhaja, da "sodišče ugotavlja, da delavci tožene stranke niso prišli na objekt in samostojno opravljali delo, ki je bilo v skladu s projektom mišljeno. Na objekt so prišli kot delavci, ki jih je tožeča stranka, B. B., uvedel v delo, jih razporedil, določil kaj bodo delali in so bili plačani na ure in ne po določeno opravljenem delu, kot je B. B. izpovedal sam v postopku, so sproti ustno ugotavljali napake in nepravilnosti pri opravljenem delu in jih sproti tudi odpravljali sami." 6 Glej list. št. 75 do 77 spisa - v okviru tožbenih trditev po nasprotni tožbi je tožeča stranka izpostavila račun št. 85/2020 v znesku 21.079,65 EUR ter njegovo specifikacijo, pri čemer se račun nanaša na specifikacijo računa naročnika Uni-mobil d.o.o. ter priložen okvirni stroškovnik, pri čemer zatrjuje, da je izstavljeni račun naročniku tožeča stranka plačala v celoti ter je posledično tožeča stranka prejela zmanjšano plačilo od naročnika Uni-mobil d.o.o. za kompenziran znesek 21.079,65 EUR. V nadaljevanju pa navaja, da je prvi teden v mesecu marcu 2020 klicala tožečo stranko in jo o nepravilnostih in neopravljenih delih obvestila, potem pa je 12. 3. 2020 poslala elektronsko pošto, v kateri jo je ponovno opozorila na nepravilnost in neopravljena dela ter jo pozvala, da poda predlog rešitve, vendar je bila tožena stranka povsem neodzivna. 7 Glej odgovor na nasprotno tožbo z dne 18. 11. 2020 ter pripravljalno vlogo z dne 17. 2. 2022.