Jedro

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas, dokler nezakonito stanje traja (do ponovne reintegracije v delovno razmerje – do ponovnega začetka opravljanja dela ali na primer do upokojitve). Zaradi dejstva, da delavec ni zaposlen (kar je posledica nezakonite odločitve delodajalca), se ni dolžan upokojiti, takoj ko izpolni minimalne pogoje za upokojitev, kot zmotno meni tožena stranka, in tako v večji meri prispevati k zmanjšanju škode.

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. točki izreka delno spremeni, tako da se znesek stroškov postopka, ki jih je dolžna povrniti tožena stranka, zviša na 1.165,60 EUR.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku plačati plačo (pravilno: nadomestilo plače) za obdobje od 1. 3. 2007 do 27. 8. 2010 v skupnem znesku 20.034,97 EUR bruto, plačo (nadomestilo plače) je dolžna obračunati v bruto zneskih, odvesti davke in prispevke ter tožniku izplačati neto zneske od posameznih mesečnih bruto zneskov, ki so razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka sodbe sodišča prve stopnje, do plačila. Višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na obračun plače (nadomestila plače) v mesečnem znesku 759,62 EUR bruto, zapadle po 27. 8. 2010, odvod davkov in prispevkov ter izplačilo neto zneskov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila je zavrnilo (1. točka izreka) ter odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.087,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (2. točka izreka).

Zoper zavrnilni del navedene sodbe (in zoper odločitev o stroških postopka) se je iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Navedel je, da se v delovnem pravu glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni drugače določeno. Skladno s splošnimi pravili civilnega prava sta temeljni zapovedi dolžnost izpolnitve obveznosti in prepoved povzročitve škode, poleg tega je v delovnem pravu predpisana obveznost plačila za delo. 291. člen Obligacijskega zakonika določa, da ima upnik pravico zahtevati predčasno izpolnitev (terjatve, ki še ni zapadla), če mu dolžnik ne da obljubljenega zavarovanja ali če na njegovo zahtevo ne dopolni zavarovanja, zmanjšanega brez njegove krivde, kot tudi če je rok dogovorjen izključno v njegovem interesu. Citirana določba je uporabna v konkretni zadevi po pravni analogiji, ker tožena stranka ni izvršila sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008, na podlagi katere je bila dolžna tožniku ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi. Sklepati je, da mu nove pogodbe o zaposlitvi ne namerava ponuditi. Iz tega razloga bi moralo sodišče prve stopnje tožniku prisoditi bodoče dospevajoče denarne terjatve iz naslova plače, ki po svoji naravi predstavljajo odškodnino za premoženjsko škodo, vse dokler tožena stranka ne bo ravnala skladno s pravnomočno odločitvijo sodišča. Ne nazadnje je pravna analogija podana tudi s situacijo, v kateri sme sodišče ugoditi tožbenemu zahtevku za plačilo preživnine, četudi terjatve še niso zapadle, kot določa 311. člen Zakona o pravdnem postopku. Četudi sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku za plačilo nedospelih terjatev ne bi ugodilo, ga ne bi smelo zavrniti, ampak bi moralo tožbo v tem delu zavreči. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno odločalo o terjatvah tožnika, ki izvirajo iz obdobja do 31. 7. 2010 in ne do 27. 8. 2010, pravilno bi ravnalo, če bi tožniku dosodilo plačo tudi za 27 dni avgusta 2010. V tem delu lahko odločitev popravi oziroma kršitev določb postopka odpravi pritožbeno sodišče. Spremeniti mora še odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje, ki tožniku neutemeljeno ni priznalo stroškov za prihod na narok za glavno obravnavo za tožnika in za pooblaščenca. Ti stroški so stroški, ki so nastali zaradi postopka, sodišče prve stopnje je na vse naroke za glavno obravnavo vabilo tako tožnika kot njegovega pooblaščenca, slednja sta se na pozive morala javljati, saj bi ju sicer zadela stroga (civilna) sankcija.

Zoper ugodilni del navedene sodbe (in zoper odločitev o stroških postopka) se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma da ga spremeni, tako da tožbeni zahtevek zavrne. Navedla je, da je tožnik trajno zdravstveno nezmožen za kakršnokoli delo, tako da ni izpolnjen pogoj, da bi tožena stranka izvršila pravnomočno odločitev, ki se glasi, da je tožniku dolžna ponuditi pogodbo o zaposlitvi za opravljanje drugega dela. Odločitve ni izvršila, delovno razmerje ni bilo vzpostavljeno, med strankama niti ne obstaja veljavna pogodba o zaposlitvi. Na tej podlagi bi moralo sodišče prve stopnje presojati obveznosti tožene stranke, tako bi zaključilo, da tožena stranka tožniku, ki iz zdravstvenih razlogov ni zmožen opravljati nobenega dela in niti nima sklenjene pogodbe o zaposlitvi, ni dolžna plačati plače. Glede na to, da tožnik dela ne opravlja, je logično, da ni upravičen do plače. Za drugačno stališče sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni navedlo razlogov. Ker izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (predvsem se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zdravstvene nezmožnosti tožnika in do nemožnosti tožene stranke, da mu ponudi novo pogodbo o zaposlitvi), je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka. Navedba, da je sodišče prve stopnje upoštevalo navodila pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu, je protispisna, ker ni ugotavljalo, ali se je tožnik upokojil oziroma ali je izpolnil pogoje za upokojitev. S tem v zvezi je tožena stranka predlagala, da se opravijo poizvedbe na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, sodišče prve stopnje predlaganega dokaza ni izvedlo. Zavrnitve dokaznega predloga ni obrazložilo, tako da tudi v tem delu izpodbijane sodbe ni mogoče preizkusiti. Po izračunih tožene stranke je tožnik izpolnil pogoje za starostno upokojitev 14. 8. 2009, tudi do te navedbe se sodišče prve stopnje ni opredelilo, ampak je verjelo tožniku, da ne izpolnjuje pogojev za upokojitev. Nadalje je tožena stranka v pritožbi oporekala odločitvi sodišča prve stopnje po višini, navedla je, da je sodni izvedenec napravil izračun plače za obdobje od 1. 3. 2007 do 30. 4. 2010, za to obdobje je tožnik postavil tožbeni zahtevek. S tem, ko mu je sodišče prve stopnje prisodilo plačo za mesece maj, junij in julij 2010, je prekoračilo tožbeni zahtevek, o tem ni smelo soditi na podlagi tožbenega zahtevka za plačilo v bodoče dospevajoče plače, ker tožnik glede višine te plače ni navedel podlage. Že na podlagi dejstva, da so vsi trije prisojeni zneski enaki, je razvidno, da odločitev ni pravilna, ker ne upošteva števila delovnih dni oziroma delovnih ur v posameznem mesecu. Izpodbijane sodbe v tem delu ni mogoče preizkusiti. V zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o stroških postopka pa je tožena stranka navedla, da je delno uspela z revizijo (tako da je bil tožbeni zahtevek za trajanje delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 zavržen), uspela je tudi s pritožbo zoper sodbo v ponovljenem postopku. Iz tega razloga je nepravilno stališče, da je tožnik v pretežni meri uspel s tožbenim zahtevkom, uspel je le delno, tako da bi moralo sodišče prve stopnje priznati stroške postopka obema strankama, ugotoviti delež uspeha v postopku ter nato odločiti o povrnitvi stroškov postopka po pobotanju.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke, s katerim je prerekal pritožbene navedbe, pritožbenemu sodišču pa je predlagal, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in da potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Navedel je, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Upoštevalo je pravnomočno odločitev o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in o reparaciji za obdobje od 19. 7. 2004 do 28. 4. 2007 ter da tožena stranka tožniku ni omogočila dela. Stališče tožene stranke, da tožnik nima pogodbe o zaposlitvi in da ni podano delovno razmerje, je zmotno. Tožena stranka je tista, ki vzdržuje nezakonito stanje, ker tožniku ne omogoči dela, iz tega razloga je dolžna plačati odškodnino v obliki vseh obveznosti, ki so vezane na delovno razmerje. Upoštevaje, da je priznala, da je prispevke za socialna zavarovanja plačala le za čas do 28. 2. 2007, se tožnik ni mogel upokojiti, ker ne izpolnjuje pogojev za upokojitev, pa tudi delovno razmerje mu lahko preneha le za naprej. Dokler je v delovnem razmerju, ni izpolnjen nadaljnji pogoj za upokojitev, to je prenehanje zavarovanja.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev – razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka – materialnopravno pravilna in zakonita.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Svojo odločitev je zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ni ugotovilo. Sodišče prve stopnje ni ravnalo v nasprotju z napotki v razveljavitvenem sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 49/2010 z dne 25. 3. 2010, saj je med drugim ugotavljalo, ali se je tožnik v času sodnega postopka upokojil. Tožnik (njegov pooblaščenec) je v dopisu sodišču z dne 9. 4. 2010 navedel, da še ni starostno upokojen, ker tožena stranka ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (tako da ne izpolnjuje pogojev za upokojitev). Na izrecno vprašanje sodišča prve stopnje na naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2010, ali je tožnik izpolnil pogoje za upokojitev, je (njegov pooblaščenec) odgovoril nikalno. Pojasnil je, da tožena stranka za tožnika ni plačala prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za obdobje, na katerega se nanaša tožbeni zahtevek, tako da se to obdobje tožniku ne všteva v pokojninsko dobo. Poleg tega je treba upoštevati, da je tožnik še vedno v delovnem razmerju, tako da ne izpolnjuje nadaljnjega pogoja za upokojitev, to je prenehanje zavarovanja. Pooblaščenka tožene stranke je odgovorila, da je plačala terjatev tožnika iz naslova nadomestila plače, o kateri je bilo pravnomočno odločeno, 23. 4. 2010, in da je tožnik po izračunih tožene stranke izpolnil pogoje za starostno upokojitev 14. 8. 2009, predlagala je sodišču prve stopnje, da opravi poizvedbe pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Sodišče prve stopnje je dokazni predlog zavrnilo s sklepom, ki ga sicer ni obrazložilo, s čimer je zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi z 2. odstavkom 287. člena ZPP (ki določa, da sodišče zavrne predlagane dokaze, za katere misli, da niso pomembni za odločitev, in v sklepu navede, zakaj jih je zavrnilo), vendar ta kršitev ni vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve.

Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP o tem, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, odloča sodišče, tako da zaradi zavrnitve posameznega dokaznega predloga določbe postopka niso kršene. Takšna odločitev sodišča lahko eventualno vpliva na pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja. V konkretnem primeru je bilo dejansko stanje kljub zavrnitvi dokaznega predloga za opravo poizvedb pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije o tem, kdaj je oziroma bi tožnik izpolnil pogoje za upokojitev, pravilno ugotovljeno, saj omenjeno dejstvo ni bistveno za odločitev. Bistveno je le, da se tožnik vse do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje še ni upokojil (kot je povedal na naroku za glavno obravnavo dne 27. 8. 2010), tako da je sodišče prve stopnje reparacijskemu zahtevku za čas do konca julija 2010 utemeljeno ugodilo.

S tožbo z dne 8. 7. 2004 je tožnik izpodbijal izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2004, uveljavljal je reintegracijski in reparacijski tožbeni zahtevek ter tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi. O tožbenem zahtevku je sodišče prve stopnje prvič odločilo s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 829/2004 z dne 17. 2. 2006, tožbenemu zahtevku je v delu, ki se je nanašal na odpoved, ugodilo, tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine pa je delno ugodilo ter odločilo, da je dolžna tožena stranka tožniku povrniti stroške postopka. Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki, pritožbeno sodišče je s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 624/2006 z dne 8. 3. 2007, pritožbama delno ugodilo in med drugim spremenilo oziroma razveljavilo izpodbijano sodbo, tako da je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine v ugodilnem delu delno zavrnilo in delno zavrglo, spremenilo je odločitev o stroških postopka, tako da je odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v ostalem je pritožbi zavrnilo in potrdilo nespremenjeni in nerazveljavljeni del sodbe sodišča prve stopnje. Na podlagi revizije tožene stranke je Vrhovno sodišče Republike Slovenije sprejelo sodbo in sklep, opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008, odločitev, ki se nanaša reparacijski tožbeni zahtevek je razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v zvezi z odločitvijo o reintegracijskemu tožbenemu zahtevku pa je reviziji tožene stranke delno ugodilo in odločilo, da je dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo, višji tožbeni zahtevek (za sklenitev pogodbe o zaposlitvi) je zavrnilo.

Do novega sojenja je bilo odločeno o nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2004 in o stroških dotedanjega postopka (razen revizijskih stroškov), glede reintegracije je bilo odločeno, da je tožena stranka dolžna tožniku ponuditi sklenitev pogodbe o zaposlitvi za opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo. Na tej podlagi je tožena stranka, kot je navedla v pripravljalni vlogi z dne 21. 8. 2008, tožnika napotila na preventivni zdravstveni pregled, tožnik je pregled opravil v Zasebni specialistični ordinaciji za medicino delo, prometa in športa .... Iz zdravniškega spričevala z dne 5. 6. 2008 je razvidna ugotovitev, da tožnik ne izpolnjuje posebnih zdravstvenih zahtev za delovno mesto poklicni delavec II. (na to spričevalo se je v pritožbi sklicevala tožena stranka). Tožena stranka je zaradi te ugotovitve štela, da tožniku ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi. V nadaljnji pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2008 je dodala, da je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 za delovno mesto čuvaj objektov in naprav v ... in da je bil tožbeni zahtevek za vrnitev nazaj na to delovno mesto zavrnjen. Slednje ni pravilno, tožbeni zahtevek v tem delu ni bil zavrnjen. O tožbenemu zahtevku za ugotovitev, da delovno razmerje tožnika pri toženi stranki traja ves čas po 19. 7. 2004 na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 10. 2004 (pravilno: 1994) in da ima tožnik vse pravice iz delovnega razmerja, je bilo odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča, opr. št. I Pd 1953/2008 z dne 4. 11. 2009, tako da mu je bilo ugodeno, ta odločitev je bila s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 49/2010 z dne 25. 3. 2010 razveljavljena, ker je bilo o delovnem razmerju tožnika pri toženi stranki že pravnomočno razsojeno (in ne, ker bi bila odločitev napačna, kot je zmotno navedla tožena stranka v pritožbi).

V dosedanjem postopku je bilo, kot že povedano, pravnomočno odločeno, da je dolžna tožena stranka tožnika pozvati nazaj na delo (po obstoječi pogodbi o zaposlitvi, to je pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994) in da mu je dolžna ponuditi novo pogodbo o zaposlitvi za opravljanje drugega dela. Kako bo tožena stranka odločitev izvršila, za odločitev v tem sporu ni bistveno, bistveno je le, da je tožnik po pravnomočni odločitvi še vedno v delovnem razmerju po pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 in da je upravičen do reparacije v višini plače, kot bi jo prejemal, če bi opravljal delo po tej pogodbi o zaposlitvi. S tem v zvezi se je tožena stranka neutemeljeno sklicevala na dejstvo, da dela ne opravlja (in da zato ni upravičen do plače), saj plača ni dosojena kot plačilo za delo, ampak je dosojena odškodnina v višini nadomestila plače oziroma plače, ki bi jo prejel, če bi delal. Pravno podlago za odločitev o reparacijskemu tožbenemu zahtevku prestavljata 2. odstavek 184. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji), skladno s katerim se odškodninska odgovornost delodajalca nanaša tudi na škodo, ki jo povzroči delavcu s kršenjem pravic iz delovnega razmerja, in 1. odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001) o dolžnosti povzročitelja škode, da škodo povrne. Upoštevaje navedeni določbi je tožniku, kateremu je delovno razmerje na podlagi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 6. 2004 prenehalo nezakonito, tožena stranka dolžna povrniti škodo, ki jo je zaradi tega utrpel. Sodišče prve stopnje je odločalo še o reparaciji (nadomestilu plače) za obdobje od 1. 3. 2007 dalje (ter o stroških postopka v zvezi z reparacijskim tožbenim zahtevkom, o katerih še ni bilo odločeno), pri odločanju je upoštevalo napotke pritožbenega sodišča oziroma stališče, ki je bilo zavzeto v sklepu Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 49/2010 z dne 25. 3. 2010, da je zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi med strankama pogodba o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994. Tožena stranka mora tožniku za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati plačo po tej pogodbi o zaposlitvi, brez napredovanj, ne glede na to, ali delovno mesto, na katerega se ta pogodba o zaposlitvi nanaša, še obstaja, in ne glede na to, ali je tožnik delo na tem delovnem mestu sposoben opravljati. Šele od morebitne sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi bi bila tožena stranka dolžna obračunati drugačno plačo. Pri tem je nebistveno, ali je bil tožnik v vtoževanem obdobju sposoben delati ali ne, kajti zaradi nezakonitega postopanja tožene stranke ni bil v delovnem razmerju in ni bil upravičen do nadomestila plače za čas eventualnega čakanja na delo oziroma za čas odsotnosti z dela zaradi bolezni.

V primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja je treba vzpostaviti stanje, kakršno bi bilo brez takšne odločitve delodajalca, kar pomeni, da je delavec upravičen do nadomestila plače za ves čas dokler nezakonito stanje traja (do ponovne reintegracije v delovno razmerje – do ponovnega začetka opravljanja dela ali na primer do upokojitve). Zaradi dejstva, da delavec ni zaposlen (kar je posledica nezakonite odločitve delodajalca) se ni dolžan upokojiti, takoj ko izpolni minimalne pogoje za upokojitev, kot zmotno meni tožena stranka, in tako v večji meri prispevati k zmanjšanju škode.

Neutemeljene so tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotavljati, za kakšno delovno mesto je bil tožnik sposoben v času nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, to je od 19. 7. 2004 dalje. To za razrešitev tožbenega zahtevka za plačilo nadomestila plače za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja oziroma od 1. 3. 2007 do odločanja sodišča prve stopnje ni pomembno, saj tožena stranka tožnika ni pozvala na delo in mu tudi ni ponudila pogodbe o zaposlitvi skladno z odločitvijo revizijskega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje postopalo pravilno, ko je ugotavljalo, katera je bila zadnja veljavna pogodba o zaposlitvi, ki jo je imel tožnik sklenjeno s toženo stranko. Kajti na podlagi te pogodbe o zaposlitvi je moralo odmeriti reparacijo za vtoževani čas, to je od 1. 3. 2007 do odločitve sodišča prve stopnje (kar je tudi storilo).

Sodišče prve stopnje je odločalo o tožbenemu zahtevku, ki je bil specificiran v pripravljalni vlogi z dne 20. 6. 2010, tožnik je zahteval plačilo po višini opredeljenih zneskov za obdobje od marca 2007 do aprila 2010, za naprej pa mesečno po 759,62 EUR. V okviru tega in upoštevaje dopolnitev izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za ekonomijo – računovodstvo B.Z. z dne 27. 5. 2010 je sodišče prve stopnje tožniku pravilno prisodilo nadomestilo plače za čas do konca glavne obravnave (za obdobje ob marca 2007 do julija 2010). Pri tem ni prekoračilo tožbenega zahtevka, kot zmotno meni tožena stranka v pritožbi, o nadomestilu plače za mesece maj, junij in julij 2010 je odločilo v okviru tožbenega zahtevka, ki se je nanašal na plačilo 759,62 EUR mesečno za čas po aprilu 2010. Kljub temu, da je za te tri mesece prisodilo enak znesek ne glede na število delovnih ur v posameznem mesecu, odločitev ni zmotna, saj je bila tožnikova plača v pogodbi o zaposlitvi z dne 17. 10. 1994 določena v mesečnem znesku (v višini 38.039,00 SIT za mesec junij 1994). Res je sicer, da se preostali zneski, ki so bil prisojeni iz naslova nadomestila plače za leto 2010, malenkostno razlikujejo (pri čemer znaša razlika manj kot 2,00 EUR), kar pomeni, da bi bila – če bi izračun pripravil sodni izvedenec – tudi med zneski za mesece maj, junij in julij 2010 lahko odstopanja, kot opozarja tožena stranka, zaradi tega odločitev sodišča prve stopnje ni napačna. Sodišče prve stopnje je, glede na to da bi dodatno angažiranje sodnega izvedenca podaljšalo in podražilo postopek, utemeljeno upoštevalo višino nadomestila plače, ki se nanaša na april 2010, pravno podlago za takšno ravnanje je imelo v 1. odstavku 216. člena ZPP, ki sodišču dopušča, da ob ugotovitvi, da ima stranka pravico do denarnega zneska, katerega višina bi se ugotovila z nesorazmernimi težavami, odloči po prostem preudarku. Pritožbene navedbe, ki temu oporekajo, niso utemeljene, sicer pa tožena stranka v pritožbi navedb, da prisojeni zneski niso pravilni, niti ni specificirala, saj ni navedla, kakšni zneski bi bili pravilni.

Tožbeni zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas po zaključku glavne obravnave je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 311. člena ZPP, ki določa, da sme sodišče naložiti toženi stranki, da opravi določeno dajatev, le če je zapadla do konca glavne obravnave. Terjatev za plačilo nadomestila plače za mesec avgust 2010 do konca glavne obravnave ni zapadla, zapadla je šele na plačilni dan, konkretno na dan 18. 9. 2010, pred tem tožnik ni mogel uspešno zahtevati plačila, saj tožena stranka pred plačilnim dnem plače ni bila dolžna izplačati. Skladno z 2. odstavkom 134. člena ZDR delodajalec plačo izplača najkasneje 18 dni po poteku plačilnega obdobja, pred tem je ni dolžan izplačati (razen če je drugače dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, kar pa v konkretnem primeru ni bilo). Tožbeni zahtevek za nezapadle zneske je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in ne zavrglo, novo sojenje pa je dopustno, saj je oziroma bo terjatev iz naslova reparacije za čas od avgusta 2010 utemeljena na drugi dejanski podlagi – na dejstvih (poteku časa), ki bodo nastala po zaključku glavne obravnave.

Pri odločanju o nezapadlih zneskih nadomestila plače ni mogoče odločati po analogiji z preživninskimi zahtevki, ki se lahko po 2. odstavku 311. člena ZPP prisodijo pred zapadlostjo, za kar se nadalje neutemeljeno zavzema pritožba tožnika. Prav tako ni podlage za uporabo 291. člena OZ, ki določa, da ima upnik pravico zahtevati predčasno izpolnitev, če mu dolžnik ne da obljubljenega zavarovanja ali če na njegovo zahtevo ne dopolni zavarovanja, kot tudi če je rok določen izključno v njegovem interesu. Citirana določba se nanaša na izpolnitev obveznosti in ne na povrnitev škode, za kar gre v konkretnem primeru, poleg tega ni mogoče šteti niti da bi bila tožena stranka dolžna tožniku dati zavarovanje oziroma da mu ga je obljubila niti da je rok za izplačilo (plače, nadomestila plače) izključno v tožnikovo korist. O stroških postopka, ki so bili priglašeni v stroškovniku z dne 17. 2. 2006, je bilo odločeno s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 829/2004 z dne 17. 2. 2006. Ta odločitev je bila spremenjena s sodbo in sklepom Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Pdp 624/2006 z dne 8. 3. 2007, odločeno je bilo, da stranki sami krijeta svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje in pred pritožbenim sodiščem. V sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 321/2007 z dne 22. 4. 2008 je bila v tem delu revizija zavrnjena, odločitev o revizijskih stroških (tožene stranke) se je pridržala za končno odločbo. V osnovi je šlo za spor o prenehanju delovnega razmerja in plačilu odškodnine, o tožbenem zahtevku za plačilo odškodnine je bilo do novega sojenja že pravnomočno odločeno. Torej gre le še za spor o prenehanju delovnega razmerja oziroma o plačilu reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, v tem sporu pa tožena stranka kot delodajalec po 5. odstavku 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 4/2002) sama krije svoje stroške postopka. Iz tega razloga njena pritožba v delu, v katerem se nanaša na odločitev o stroških postopka, ni utemeljena.

Delno utemeljena v tem delu pa je pritožba tožnika in sicer v delu, v katerem je zahteval povračilo stroškov za pristop na naroke za glavno obravnavo. Do teh stroškov sicer ni upravičen za pooblaščenca, ki ni odvetnik, ker ne gre za osebo, ki bi bila po zakonu upravičena do povračila stroškov oziroma do nagrade. Do povračila potnih stroškov je upravičen le tožnik v višini javnega prevoza. V stroškovnikih z dne 5. 11. 2008 in z dne 4. 11. 2009 in na naroku za glavno obravnavo z dne 27. 8. 2010 je priglasil stroške za deset voženj v višini 16,00 EUR, 22,00 EUR oziroma 12,00 EUR, za posamezno vožnjo znaša po ugotovitvi pritožbenega sodišča (podatki na spletni strani Avtobusne postaje Ljubljana: http://www.ap-ljubljana.si) vozovnica v eno smer 7,80 EUR, kar pomeni, da je tožnik iz naslova stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje upravičen do dodatnih 78,00 EUR. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče njegovi pritožbi delno ugodilo in po 5. točki 358. člena ZPP delno spremenilo izpodbijano sodbo, tako kot je razvidno iz izreka.

Ker v ostalem niso bili podani niti razlogi, ki sta jih uveljavljali pritožbi, niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika delno in pritožbo tožene stranke v celoti zavrnilo ter po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške po 5. odstavku 42. člena ZDSS-1, ker gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tožnik pa sam krije svoje pritožbene stroške, ker ni podana pravna podlaga za povrnitev (materialnih stroškov za sestavo pritožbe pooblaščencu, ki ni odvetnik) oziroma ker niso bili potrebni za odločitev (materialni stroški za sestavo odgovora na pritožbo).