Jedro

Okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojI za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti št. 14000-1/2008/27 z dne 12. 11. 2012. Iz obrazložitve je razvidno, da je bila odločba izdana v ponovljenem postopku, potem ko je to sodišče s sodbo I U 1346/2014 z dne 18. 9. 2014 tožbi delno ugodilo tako, da je odločbo o zavrnitvi predloga za obnovo postopka št. 14000-1/2008/60 z dne 4. 7. 2014 zaradi kršitev pravil upravnega postopka odpravilo v delu, kolikor se nanaša na zavrnitev predloga za obnovo postopka zaradi predloženih novih listin medicinske narave in v tem obsegu zadevo vrnilo v ponovni postopek, v preostalem delu pa je pritožbo zavrnilo.

Toženka v izpodbijani odločbi navaja, da je ravnala v skladu z navodili navedene sodbe in tožnika z dopisom z dne 7. 10. 2014 seznanila z izvidom in mnenjem zdravniške komisije II. stopnje z dne 17. 6. 2014. Tožnik je nanj odgovoril s pripombami, odgovoru pa je priložil še zdravniško mnenje asist. mag. A.A., dr. med, kopijo obvestila zdravniku z dne 31. 5. 1990, kopijo zdravniškega potrdila z dne 14. 5. 2012, kopijo sklepa z dne 25. 6. 1984 ter kopijo izvida z dne 27. 10. 1988. Po presoji toženke pa predlogu priloženi dokazi ne sami zase ne v zvezi z že predloženimi medicinskimi izvidi niso taki, da bi lahko pripeljali do drugačne odločitve glede tožnikove upravičenosti do priznanja statusa civilnega invalida vojne, saj tožnikova zahteva iz leta 2007 za priznanje tega statusa ni bila vložena v roku, predpisanem z Zakonom v vojnih invalidih (v nadaljevanju ZVojI).

Tožnik se s tako odločitvijo ne strinja in v tožbi obširno pojasnjuje svoja stališča o tem, ali je podlaga za priznanje vojne invalidnosti poškodba ali bolezen. Toženki očita, da se je sama opredeljevala do tega vprašanja, čeprav nima potrebnega strokovnega znanja. Zato ji očita tudi, da ni izvedla dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal. Tudi v tožbi predlaga postavitev izvedenca spec. psih. nevropsihiatra in zaslišanje tožnikove matere. Opozarja na zdravniško potrdilo lečečega psihiatra, ki naj bi dokazovalo napačno sklepanje zdravnikov zdravniške komisije II. stopnje. Meni, da vsi dokumenti v spisu dokazujejo, kakšno maltretiranje in strah je moral tožnik kot 8 letni otrok prestajati zaradi montiranega procesa proti njegovemu očetu, in da je iz njih razvidno, da je njegova bolezen posledica poškodbe nepravilnega delovanja možganov, povzročene s hudim duševnim stresom. Izpodbijani odločitvi očita tudi kršitev načela enakosti pred zakonom, Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP) ter 1., 3. in 5. člena Konvencije o pravicah invalidov. Sodišču predlaga, naj odpravi izpodbijano odločbo in zadevo vrne istemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da je odpravila kršitev pravil upravnega postopka, ugotovljeno s sodbo I U 1346/2014, in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz tožbenih navedb izhaja, da tožnik zmotno meni, da odločitev o zavrnitvi zahteve za obnovo postopka temelji na ugotovitvi, da je okvara njegovega zdravja posledica njegove bolezni in ne poškodbe. Zato sodišče najprej pojasnjuje, da se po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) postopek, ki je končan z dokončno odločbo, obnovi, če se najde ali pridobi možnost uporabiti nove dokaze, ki bi bili mogli sami zase ali v zvezi z že izvedenimi in uporabljenimi dokazi pripeljati do drugačne odločbe, če bi bila ta dejstva oziroma dokazi navedeni ali uporabljeni v prejšnjem postopku.

Že v sodbi I U 1730/2013 z dne 3. 4. 2014, s katero je prvič obravnavalo odločitev o tožnikovem predlogu za obnovo postopka, je sodišče zavzelo stališče, da mora upravni organ pri odločanju o predlogu za obnovo postopka, končanega z (revizijsko) odločbo drugostopenjskega organa z dne 12. 11. 2012, presoditi, ali so novi dokazi taki, da bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev glede pravočasnosti tožnikove zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne in s tem na drugačno odločitev v revizijskem postopku, v katerem je bila tožnikova zahteva za priznanje statusa civilnega invalida vojne zaradi prepozne zahteve zavrnjena. Pri tem se je sodišče sklicevalo tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 1087/2013 z dne 6. 3. 2014, ki je potrdilo sodbo tega sodišča I U 1763/2012 z dne 18. 4. 2013. V njej je Upravno sodišče RS presojalo zakonitost omenjene odločbe z dne 12. 11. 2012 in tožnikovo tožbo zavrnilo. Vrhovno sodišče se je strinjalo s stališčem, da je tožnik zahtevo za priznanje statusa vojnega invalida vložil prepozno, to je po rokih iz 96. in 121. člena ZVojI.

Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da je tožnik (oz. njegova mati kot skrbnica za posebni primer) 12. 6. 2013 vložil predlog za obnovo postopka, in sicer zaradi novih dokazov, konkretno „novega zdravstvenega mnenja lečečega psihiatra mag. A.A. dr. med.“. Temu predlogu je priložena fotokopija mnenja omenjenega zdravnika o kontrolnem pregledu z dne 13. 5. 2013, v predlogu pa je navedeno, da je psihoza posledica poškodbe možganov. V nadaljevanju postopka je bilo predloženo še zdravniško mnenje istega zdravnika z dne 10. 7. 2013, 6. 5. 2014 pa še obvestilo zdravnika iz leta 1997. Sodišče je v predhodnem postopku v sodbi I U 1346/2014 ugotovilo, da je upravni organ te listine presojal kot nove dokaze (in s tem kot podlago za morebitno obnovo postopka) in jih v ta namen predložil v strokovno presojo zdravniški komisiji II. stopnje, ki je potrdila, da je okvara zdravja pri tožniku posledica bolezni, ni pa tožniku dal možnosti, da so o mnenju komisije izjavi. V ponovljenem postopku, po sodbi I U 1346/2014, pa je upravni organ odpravil to kršitev pravil upravnega postopka, saj je tožniku dal možnost, da se z mnenjem komisije z dne 17. 6. 2014 seznani in se o njem izjavi, kar je tudi storil. Na podlagi tega je upravni organ tudi v izpodbijani odločbi zavzel stališče, da novi predloženi dokazi medicinske narave v zvezi z že izvedenimi ne morejo vplivati na ugotovitev, da zahteva, vložena v letu 2007, ni pravočasna. Sodišče s to ugotovitvijo soglaša. Toženka je v obrazložitvi izpodbijane odločbe povzela vsebino mnenja komisije II. stopnje z dne 17. 6. 2014, iz katerega pa ne izhaja, da bi tožnik z novimi dokazi medicinske narave dokazoval, da je njegova okvara zdravja nastala kasneje, zaradi česar bi bila lahko odločitev glede pravočasnosti tožnikove vloge iz leta 2007 drugačna. Tožnik je v pripombah na to mnenje, tako kot v tožbi, izražal le svoje nestrinjanje z opredelitvijo okvare zdravja kot posledico bolezni in ne poškodbe, ni pa navajal (in tega tudi v tožbi ne trdi), da iz predloženih dokazov izhaja, da je bila vloga leta 2007 vložena v rokih, določenih z ZVojI.

Kot izhaja iz predloga za obnovo postopka, je tožnik z novimi dokazi dokazoval obstoj dogodka, na podlagi katerega je uveljavljal status v smislu 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI, to je montiranega procesa, vodenega v letu 1984 zoper njegovega očeta zaradi terorizma, vohunjenja in sovražne propagande, ki je pri tožniku povzročil kronično psihozo z dolgotrajnim stresom. To pomeni, da tožnik tudi s temi dokazi ni dokazoval za odločitev v revizijskem postopku pravno relevantnega dejstva, zato so nepomembni za ugotovitev pravočasnosti zahteve, vložene leta 2007. Predlog, naj se postopek obnovi zaradi novih dokazov medicinske narave, tudi če dokazujejo vzročno zvezo med dogodki in tožnikovo okvaro zdravja, je bil zato utemeljeno zavrnjen.

Kot je bilo že povedano, je bila tožnikova vloga z odločbo z dne 12. 11. 2012 zavrnjena, ker jo je vložil prepozno, tj. po roku dveh let od uveljavitve ZVojI, kot določa drugi odstavek 121. člena ZVojI, in po roku petih let od domnevnega nastanka bolezni, ki ga določa prvi odstavek 96. člena ZVojI. Res je sicer, da je upravni organ v tej odločbi kot razlog za zavrnitev navedel tudi, da ne gre za okoliščine iz 3. točke prvega odstavka 4. člena ZVojI, saj ni bilo terorističnega napada, v katerem bi tožnik utrpel okvaro zdravja, vendar ugotovitev morebitne nepravilnosti te ugotovitve ne bi privedla do drugačne odločitve, ker ta ugotovitev hkrati ne ne vpliva na pravočasnost tožnikove vloga iz leta 2007. Okoliščina, ali je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe ali bolezni, namreč ni pravno odločilna za ugotavljanje pravočasnosti zahteve, saj ZVojI za okvaro zdravja, ki bi bila posledica poškodbe, ne določa drugačnih rokov. To pomeni, da tudi v takem primeru za vložitev zahteve za priznanje statusa civilnega invalida vojne veljajo roki iz prvega odstavka 96. člena oziroma iz drugega odstavka 121. člena ZVojI. Šele če bi bila vloga vložena pravočasno, bi bilo treba dokazovati, da je okvara zdravja v vzročni zvezi s poškodbo ali boleznijo, dobljeno v okoliščinah iz tega zakona (drugi odstavek 17. člena ZVojI).

Morebitna okoliščina, da je šlo za poškodbo, tudi če je resnična, torej ne bi privedla do drugačne odločitve glede pravočasnosti vložene zahteve, na kateri je temeljila odločitev v odločbi z dne 12. 11. 2012, da se tožniku ne prizna zahtevanega statusa. Zato so neutemeljeni tudi očitki o neizvajanju dokazov v smeri, da je tožnikova okvara zdravja posledica poškodbe in o kršitvah načela enakosti pred zakonom, EKČP in Konvencije o pravicah invalidov. Iz istega razloga so za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe nepotrebni tudi dokazi, ki jih tožnik predlaga v tožbi, saj tožnik z njimi ne dokazuje pravočasnosti vloge.

Ker na odločitev v zadevi ne morejo vplivati niti ostale tožbene navedbe, je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena Zakona o upravnem sporu – v nadaljevanju ZUS-1). Ker stranke v upravnem sporu niso navedle novih dejstev in dokazov, ki bi jih bilo mogoče upoštevati pri odločanju oziroma bi bili pomembni za odločitev, je sodišče v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, na seji.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.