Jedro

Razlogi izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora so dejansko sami s sabo v nasprotju, saj sodišče prve stopnje navede: “Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v znesku 750,00 EUR. Tožena stranka ni postavila pobotnega zahtevka, zato sodišče o njem ni moglo odločati”, nato pa poda obrazložitev: “da obstoja omenjene terjatve toženi stranki ni uspelo dokazati”. Takšni razlogi niso ne le sami s sabo v nasprotju, ampak ima izpodbijana sodba takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da preizkusiti, saj sodišče o pobotnem ugovoru sploh ni odločilo.

Izrek

Pritožba zoper sklep se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje sodišču prve stopnje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo I Pg 233/2010 z dne 2.2.2012 izreklo: “I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr.št. VL 162152 z dne 10.11.2009 se vzdrži v veljavi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 1.387,11 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter ji povrniti izvršilne stroške v znesku 36,00 EUR, vse v 15 dneh, pod izvršbo. II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 236,62 EUR v 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje.” Z izpodbijanim sklepom I Pg 233/2010 z dne 31.5.2012 pa je izreklo: “Odločba Okrožnega sodišča v Celju z dne 2.2.2012 se v drugi točki izreka odločbe in v dvajseti točki obrazložitve odločbe pri skupnem znesku stroškov zapis popravi tako, da znaša skupni znesek stroškov 464,35 EUR.” V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedlo, da je naslovno sodišče 2.2.2012 izdalo odločbo, s katero je zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo. Tožeči stranki je sodišče prisodilo tudi stroške postopka. Po določbi 328. člena ZPP lahko predsednik senata kadarkoli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom in sicer brez zaslišanja strank in s posebnim sklepom (2. in 4. odstavek 328. člena ZPP). Ta določba smiselno velja tudi za sklepe (332. člen ZPP). Pri zapisu skupnega zneska stroškov v 2. točki izreka in v 20. točki obrazložitve odločbe je prišlo do očitne pisne oziroma pri obrazložitvi do očitne računske pomote, zato je bilo potrebno v skladu s 328. členom ZPP skleniti, kot je zapisano v izreku.

Zoper sodbo in sklep je po svoji pooblaščenki pravočasno pritožbo vložila tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne in nepolne ugotovitve dejanskega stanja ter predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. Pritožbene navedbe v zvezi z izpodbijano sodbo bodo povzete, ko bo pritožbeno sodišče nanje odgovarjalo.

V zvezi z izpodbijanim sklepom tožena stranka v pritožbi nima predloga pritožbenemu sodišču, navaja le, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo pravdne stroške, zato je potrebna pritožba tudi zoper sklep.

Tožena stranka je priglasila stroške pritožbe.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in menila, da je izpodbijana sodba v celoti pravilna in zakonita, pritožba zoper izpodbijani sklep pa neobrazložena.

Tožeča stranka je priglasila stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sklep ni utemeljena, pritožba zoper sodbo je utemeljena.

Pritožba zoper sklep Kot je že navedeno, je pritožba zoper sklep neobrazložena, saj pritožba le pavšalno navede, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo stroške, iz česar pritožbeno sodišče povzema, da pritožba očitno šteje izpodbijani sklep kot sklep o odmeri stroškov. Temu pa ni tako.

Izpodbijani sklep je sklep o popravi skladno s 328. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki ga sodišča lahko izda ves čas postopka, kot je pravilno navedlo že sodišče prve stopnje, če pride do napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnosti prepisa sodbe z izvirnikom in sicer brez zaslišanja strank in s posebnim sklepom.

Pritožba ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da je pri zapisu skupnega zneska stroškov prišlo do očitne pisne pomote oziroma računske pomote in ne izpodbija dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da se ta pomota kaže v tem, da je napačen zapis stroškov tako v drugi točki izreka sodbe kot v dvajseti točki obrazložitve sodbe, kjer se mora seštevek stroškov pravilno glasiti 464,35 EUR.

Ob takšnih dejanskih zaključkih sodišča prve stopnje, ki niso pritožbeno sporni, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je skladno s 328. členom ZPP izdalo izpodbijani sklep o popravi in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zoper sklep o popravi zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in v zvezi s 353. členom ZPP).

Pritožba zoper sodbo Sodišče prve stopnje je moralo v zadevi odločiti na podlagi naslednjih pravno relevantnih trditev pravdnih strank:-tožeča stranka vtožuje plačilo zneska 1.387,11 EUR s pripadki za avtomehanične storitve na vozilu E. I. z reg. št. C.. ..., za kar je izstavila sedaj vtoževane račune št. ... z dne 30.9.2008 v znesku 246,08 EUR (delno plačan v znesku 29,61 EUR), št. ... z dne 29.10.2008 v znesku 450,83 EUR in št. ... z dne 24.10.2008 v znesku 332,70 EUR in teh računov tožena stranka ni nikoli zavrnila niti reklamirala, preostali znesek predstavljajo obračunane obresti, tudi obračunane obresti od vtoževanih računov za čas od zapadlosti do 9.11.2009; tožena stranka je trdila, da je pri tožeči stranki kupila ležaj v vrednosti približno 200,00 EUR, kupila pa je tudi nosilce za prednji odbijač vozila, vse v vrednosti 950,00 EUR, kar je plačala, blaga pa ni prevzela, zato ji tožeča stranka dolguje 750,00 EUR in ta znesek tožena stranka uveljavlja v pobot; tožeča stranka je pobotnemu ugovoru ugovarjala in trdila, da je tožena stranka plačala tri nosilce prednjega odbijača in prevzela, želela pa je dva nosilca vrniti, v kar pa tožeča stranka ni privolila, ker gre za specialne nosilce; tožena stranka je dva nosilca kljub temu pustila pri tožeči stranki, ki jih ima ta le na skladiščenju, ni pa zavezana k vrnitvi kupnine; Pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v tem gospodarskem sporu za spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4000,00 EUR (prvi odstavek 495. člena ZPP) in to pritožbeno ni sporno. Sodba, s katero je končan spor v postopkih v sporu majhne vrednosti pa se sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

Navedeni razlogi po prvem odstavku 458. člena ZPP so tudi razlogi, na katere pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe pretežno pazi po uradni dolžnosti (morebitne kršitve določb pravdnega postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotna uporaba materialnega prava) skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP, ko preizkuša izpodbijano sodbo.

Pritožba očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopa po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker so razlogi izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora tožene stranke nejasni in sami s sabo v nasprotju, saj sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe navede, da je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke, takoj nato pa navede, da o pobotnem ugovoru ni moglo odločati, ker ta sploh ni postavila pobotnega zahtevka, tako da sploh ni jasno ali je sodišče prve stopnje pobotni ugovor zavrnilo in je torej o njem odločalo ali pa sploh ni odločalo o pobotnem ugovoru.

Pritožbeno sodišče navedeni pritožbeni očitek, na katerega pazi tudi po uradni dolžnosti, v celoti šteje za utemeljen, saj so razlogi izpodbijane sodbe glede pobotnega ugovora (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) dejansko sami s sabo v nasprotju, ko sodišče prve stopnje navede: “Sodišče je zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v znesku 750,00 EUR. Tožena stranka ni postavila pobotnega zahtevka, zato sodišče o njem ni moglo odločati”, nato pa poda obrazložitev: “da obstoja omenjene terjatve toženi stranki ni uspelo dokazati”. Takšni razlogi niso ne le sami s sabo v nasprotju, izpodbijana sodba ima takšne pomanjkljivosti, da se sploh ne da preizkusiti, saj sodišče o pobotnem ugovoru sploh ni odločilo.

Po določbi I. odstavka člena 324 ZPP mora pisna sodba imeti uvod, izrek in obrazložitev ter pravni pouk o pritožbi. Po določbi III. odstavka 324. člena ZPP izrek sodbe obsega odločbo, s katero je sodišče ugodilo posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih je zavrnilo, in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (tretji odstavek 319. člena ).

Po določbi 319. člena ZPP postane sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe, če je v sodbi odločeno o terjatvi, ki jo tožena stranka uveljavlja z ugovorom zaradi pobota, postane odločba o obstoju ali neobstoji take terjatve pravnomočna in je s to določbo opredeljena tako imenovana objektivna meja pravnomočnosti, kar pomeni, da se pravnomočnost nanaša le na izrek sodbe, ne pa njegove elemente, to je dejansko stanje in mnenje o pravnih pravilih.

Izpodbijana sodba sodišča prve stopnje pa preizkusa objektivne meje pravnomočnosti ne more prestati ravno zaradi pomanjkljivosti, da z izrekom sodbe sodišče prve stopnje ni odločilo o pobotni terjatvi tožene stranke.

Pritožbeno sodišče je tako zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke moralo ugoditi, ne da bi se ukvarjalo z drugimi pritožbenim navedbami, in je izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v celoti, saj je od odločitve o pobotnem ugovoru tožene stranke odvisna odločitev glede tožbenega zahtevka tožeče stranke ter zadevo vrnilo v novo odločanje sodišču prve stopnje (prvi odstavek 354. člena ZPP), saj kršitve samo ne more odpraviti, ker bi s tem strankama odvzelo pravico do pravnega varstva s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom (določba 25. člena Ustave RS), odločitvi o glavi stvari pa sledi odločitev glede stroškov postopka in je tako bilo razveljaviti tudi izrek o stroških postopka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (določba tretjega odstavka 165. člena ZPP).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje postopek ponoviti tako, da bo pri izdaji nove sodbe upoštevalo pritožbeni očitek tožene stranke, da sodišče prve stopnje sploh ni odločilo o njenem pobotnem ugovoru. Če bo štelo za potrebno naj dopolni dokazni postopek, predvsem pa naj toženo stranko pozove k dopolnitvi pobotnega ugovora, če meni, da je ta pomanjkljiv v procesnem smislu, saj za pobotni ugovor procesno velja vse, kot za popolnost tožbe in mora biti v pobot uveljavljana terjatev tudi v procesnem smislu ustrezno postavljena. Šele ko bo pobotni ugovor popolno postavljen, bo smelo sodišče o njem vsebinsko odločati in pri tem upoštevati procesno pravilo o tričlenskem izreku sodbe. Prav tako bo moralo biti natančno glede izreka o tožbenem zahtevku, v zvezi s katerim v izpodbijani sodbi ni odločilo glede vtoževanih zakonskih zamudnih obresti, tako kot je zahtevek bil postavljen, pri čemer pa ne bo smelo prezreti, da po materialnem pravu tožeča stranka ne more dvakrat vtoževati zakonske zamudne obresti, kolikor se te nanašajo na vtoževane glavnične zneske in jih še obračunati od zapadlosti do vložitve tožbe in jih kot take še enkrat vtoževati. Paziti bo moralo tudi, da gre pri tem sporu za spor majhne vrednosti, kjer je paricijski rok 8 dni in ne 15 dni.