Jedro

Dejstvo, da toženka trditev o razlogih za nepravilno vsebino javne listine ni navedla, ob upoštevanju višjega dokaznega standarda, ki ga mora stranka doseči pri izpodbijanju javne listine, zadošča za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in tudi ne gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.

Tudi sicer javnih listin, ki predstavljajo pravne dispozicije (sodne in upravne odločbe ter sodne poravnave) dokazno ni mogoče izpodbijati. Zaradi načela prirejenosti postopkov je take odločbe (in poravnave) mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane. Podobno velja tudi za pravne dispozicije v notarski listini. Vsebine sklepa o dedovanju in darilne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili pred pristojnim sodiščem v ustreznem postopku, toženka torej ni mogla dokazno izpodbijati v tem postopku, temveč bi morala veljavnost izpodbiti v za to ustreznem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je Sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja, sklenjen v obliki notarskega zapisa SV 396/2013 z 10. 5. 2013, ki sta ga sklenila dolžnik (A. A.) in toženka (B. B.) glede nepremičnin parc. št. 8/10, parc. št. 9/6 in parc. št. 9/2, vse k. o. X, vse v lasti A. A., brez pravnega učinka do tožnice, kolikor je potrebno za izpolnitev tožničine terjatve do dolžnika, in sicer 305.757,35 EUR glavnice z 9,375% zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012 ter za izvršilne in pravdne stroške (I. točka izreka). Toženki je naložilo dopustitev poplačila terjatve tožnice v znesku glavnice 305.757,35 EUR z 9,375% zamudnimi obrestmi od 16. 8. 2012, izvršilnih in pravdnih stroškov (II. točka izreka) ter povrnitev 5.009,40 EUR pravdnih stroškov tožnici (III. točka izreka).

2. Toženka v pravočasni pritožbi nasprotuje zaključku, da je Sporazum zakoncev o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja simuliran oziroma da prikriva darilno pogodbo, s katero je dolžnik na toženko prenesel lastništvo na spornih nepremičninah (parc. št. 8/10, parc. št. 9/6 in parc. št. 9/2, vse k. o. X), da bi preprečil poplačilo tožnice. Poudarja, da Sporazum ne predstavlja neodplačnega razpolaganja, temveč odraža dejansko stanje ter voljo toženke in dolžnika razdeliti skupno premoženje glede na denarne prispevke zakoncev v času trajanja zakonske zveze. Opozarja, da tožnica ni dokazala neplačevitosti dolžnika, niti da jo je dolžnik oškodoval, saj učinek izpodbijanega dejanja ni v povezavi s kreditno pogodbo. Ker sporne nepremičnine niso bile predmet kreditne pogodbe, dolžnik s Sporazumom premoženja ni zmanjšal. Sporne nepremičnine so bile namreč posebno premoženje toženke (in ne premoženje dolžnika), zato z njimi dolžnik ni jamčil kot porok. Meni, da ni podlage za odgovornost poroka (dolžnika) z vsem njegovim premoženjem. Pojasnjuje, da je toženka z zaslišanjem prič dokazovala, da sporne parcele niso bile predmet zavarovanja, temveč so bile njeno posebno premoženje. Sodišču očita, da ni argumentirano obrazložilo, zakaj je zaslišanje prič nepotrebno, temveč je le pavšalno navedlo, da ima manjšo dokazno moč. Ob tem ni pojasnilo, zakaj imajo listinski dokazi večjo dokazno moč od Sporazuma, niti zakaj naj bi ta zasledoval trenutni interes toženke in izigravanje s strani dolžnika. Sodišče je z zavrnitvijo dokaznega predloga za zaslišanje prič bistveno kršilo pravila pravdnega postopka in nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Sodišču očita tudi kršitvi iz 14. in 15. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, sami s seboj v nasprotju in obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ter med listinami. Navaja, da se sodišče ni opredelilo do trditev, da je tožnica že sprožila izvršilni postopek, s katerim ni uspela. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe oziroma podredno njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožnica je na pritožbo pravočasno odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica na podlagi določb 255. do 260. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izpodbija dolžnikovo pravno dejanje - Sporazum o ugotovitvi in razdelitvi skupnega premoženja SV 396/2013 z 10. 5. 2013 (v nadaljevanju Sporazum, priloga A6), sklenjen med dolžnikom A. A. in toženko (dolžnikovo ženo). Navaja, da gre za simulirani posel, ki prikriva darilno pogodbo, s katero je dolžnik na toženko neodplačno prenesel lastninsko pravico v deležu ½ na nepremičninah parc. št. 8/10, parc. št. 9/6 in parc. št. 9/2, vse k. o. X (v nadaljevanju sporne nepremičnine), da bi preprečil poplačilo tožnice v izvršilnem postopku.

6. Očitki kršitve 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP so nekonkretizirani, zato pritožbeno sodišče na njih ne odgovarja. Pritožnica namreč sodišču posplošeno očita, da ni odgovorilo na pravno pomembne trditve. Pri tem pa ne obrazloži, kateri razlogi o odločilnih dejstvih manjkajo oziroma so nejasni in v nasprotju z razlogi sodbe. Tudi na nekonkretiziran očitek protispisnosti ni mogoče podati konkretnega odgovora. Toženka ne pojasni vsebino katerih listin ali zapisnikov naj bi sodišče zmotno povzelo. Zgolj posplošeno uveljavljena kršitev po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni upoštevno, saj na to kršitev pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskim zaključkom prvostopenjskega, da je Sporazum simuliran pravni posel, ki prikriva neodplačno razpolaganje (darilno pogodbo)(1) z dolžnikovim deležem ½ na spornih nepremičninah. Da Sporazum ne izkazuje prave volje zakoncev namreč potrjuje že dejstvo, da je bilo skupno premoženje razdeljeno le ob upoštevanju denarnega prispevka tožnice k plačilu kupnine, izgradnji nepremičnin in nakupu opreme, kar za določitev deležev na skupnem premoženju ni bistveno.(2) Pomembno je namreč, ali je bil prispevek toženke ob upoštevanju dohodka in drugih relevantnih okoliščin v smislu drugega dostavka 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; npr. pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja), v celotnem obdobju skupnega življenja toliko večji, da opravičuje višji delež na skupnem premoženju. Ni torej odločilno, kateri od zakoncev je poravnal večji del kupnine in zagotovil denarna sredstva za nakup nepremičnine, opreme in izgradnjo stavb, saj se pri določitvi deležev ne upošteva le dohodek vsakega od zakonca, temveč tudi druge okoliščine iz drugega odstavka 59. člena ZZZDR. Za presojo višine deležev na skupnem premoženju je torej treba upoštevati celotno obdobje skupnega življenja in celovito upoštevati vse razmere in različne oblike prispevkov.(3) O teh relevantnih okoliščinah Sporazum ni vseboval ničesar.

8. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno sledilo listinskim dokazilom tožnice (sklepu o dedovanju v prilogi A7 ter darilni pogodbi in pogodbi o priznanju lastninske pravice v prilogi A8) pri presoji, da je Sporazum zakoncev simuliran. Ta namreč potrjujejo, da je ½ delež na spornih nepremičninah parc. št. 9/6 in 9/2, k. o. X predstavljal posebno premoženje dolžnika. Iz sklepa o dedovanju z 22. 12. 1977 tako izhaja, da je dolžnik podedoval stanovanjsko hišo na naslovu P., na parc. št. 9/6, skupaj s pravico uporabe in uživanja družbenega zemljišča ter travnik parc. št. 9/2. Vrednost hiše je bila ocenjena na 400.000,00 DIN, dolžnik pa je uveljavljal svoje in toženkine investicije v hišo v vrednosti 200.00,00 DIN. Zato je polovica hiše (v vrednosti 200.000,00 DIN) predstavlja skupno lastnino po nedoločenih deležih, druga polovica pa je podedovana. Enako izhaja iz darilne pogodbe in pogodbe o priznanju lastninske pravice, ki sta jo sklenila dolžnik in toženka 28. 12. 1977 pred Občinskim sodiščem v ... V slednji sta zakonca ugotovila, da je dolžnik lastnik stanovanjske hiše na naslovu P., ki jo je podedoval skupaj s pravico uporabe in uživanja družbenega zemljišča. S pogodbo je dolžnik toženki podaril in pripoznal polovico stanovanjske hiše v vrednosti 200.000,00 DIN, in sicer polovico kot darilo (v vrednosti 100.000,00 DIN). Druga polovica pa je toženki priznal kot njen del z delom pridobljenega premoženja v zakonski zvezi. Do polovice je pogodba torej predstavljala darilno pogodbo, druga polovica pa pogodbo o priznanju solastnine (v vrednosti 100.000,00 DIN). Zapis Sporazuma, po katerem je polovični delež na spornih nepremičninah posebno premoženje toženke (zaradi plačila večjega dela kupnine), je torej v nasprotju s sklepom o dedovanju ter darilno pogodbo.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da navedene javne listine odražajo pravilno dejansko stanje premoženjskopravnih razmerij zakoncev, saj dokazujejo resničnost tistega, kar se v njih potrjuje. Zato imajo večjo dokazno moč (kot je morda nekoliko nerodno zapisalo sodišče prve stopnje) od predlaganega zaslišanja prič. Darilna pogodba in sklep o dedovanju sta namreč javni listini, za katere velja dokazno pravilo o resničnosti njihove vsebine, torej tistega, kar se v njih potrjuje ali določa (224. člen ZPP). Stranka to javno listino lahko dokazno izpodbija, vendar mora doseči višji dokazni standard. Toženka je dokazno informacijo javne listine izpodbijala z zaslišanjem prič, ki bi potrdile, da je šlo za posebno premoženje toženke in izpovedale „o okoliščinah sklepanja notarskega zapisa“ ter „kako je potekala celotna zadeva od sklenitve prvega hipotekarnega zapisa dalje“(list. št. 22). Pri tem je toženkin dokazni predlog za zaslišanje prič temeljil zgolj na pavšalni trditvi, da je bil predmet Sporazuma toženkino posebno premoženje. Takšen dokazni predlog v dani procesni situaciji ni bil ustrezno substanciran, saj hkrati toženka ni pojasnila, zakaj bi bila vsebina javnih listin (sklepa o dedovanju in darilne pogodbe) neresnična. Dejstvo, da toženka trditev o razlogih za nepravilno vsebino javne listine ni navedla, ob upoštevanju višjega dokaznega standarda, ki ga mora stranka doseči pri izpodbijanju javne listine, zadošča za zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje prič in tudi ne gre za nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno.(4)

10. Tudi sicer javnih listin, ki predstavljajo pravne dispozicije (sodne in upravne odločbe ter sodne poravnave) dokazno ni mogoče izpodbijati. Zaradi načela prirejenosti postopkov je take odločbe (in poravnave) mogoče izpodbijati le v skladu s pravili, ki veljajo za postopek, v katerem so bile izdane. Podobno velja tudi za pravne dispozicije v notarski listini. Vsebine sklepa o dedovanju in darilne pogodbe, ki sta jo stranki sklenili pred pristojnim sodiščem v ustreznem postopku, toženka torej ni mogla dokazno izpodbijati v tem postopku,(5) temveč bi morala veljavnost izpodbiti v za to ustreznem postopku. Izključeno je namreč dokazovanje, da to, kar sta stranki določili v pogodbi, ki je bila sestavljena pred pristojnim sodiščem, ne ustreza vsebini njunega pravnega razmerja, dokler v posebni pravdi ne izpodbijeta njene veljavnosti. Ob povedanem pritožbeni očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka zaradi zavrnitve dokaznega predloga za zaslišanje prič (213. člen ZPP) ni utemeljen. Takšna kršitev bi sicer lahko prerasla v kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, vendar to iz pritožbe ne izhaja, saj kršitve načela kontradiktornosti toženka ne konkretizira. Ne pojasni namreč, zaslišanje katerih prič je sodišče nepravilno zavrnilo, niti kaj za odločitev bistvenega bi slednje izpovedale. Zgolj posplošeno uveljavljanje kršitve po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni upoštevno, saj nanjo pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

11. Ker tako sklep o dedovanju kot darilna pogodba potrjujeta, da je dolžnik podedoval parc. št. 9/6 in 9/2, toženka ne more uspeti s trditvami, da je Sporazum razdelil skupno premoženje glede na dejanske prispevke zakoncev, niti da sporne nepremičnine predstavljajo posebno premoženje toženke. Iz listinskih dokazil je namreč, ravno nasprotno, mogoče razbrati, da je ½ delež na stanovanjski hiši predstavljal posebno (podedovano) premoženje dolžnika (priloga A8 in A7), zgolj preostala polovica pa predstavlja skupno premoženje. Glede na navedeno gre pritrditi zaključku prvostopenjskega sodišča, da so bila premoženjska razmerja med zakoncema urejena že pred sklenitvijo Sporazuma. Razmerje glede nepremičnine parc. št. 8/10 pa je bilo urejeno s prodajno pogodbo 19. 12. 1979 (A9), iz katere izhaja, da se pri nepremičnini vknjiži lastninska pravica za vsakega (za toženko in dolžnika) do polovice.

12. Ob povedanem, toženka drugačne odločitve ne more doseči z očitki, da tožnica ni dokazala neplačevitosti dolžnika in zmanjševanja premoženja, ker naj bi šlo za posebno premoženje toženke. Tudi sicer neplačevitosti in oškodovanju tožnice v postopku pred sodiščem prve stopnje toženka ni nasprotovala (razen s trditvami, da so sporne nepremičnine posebno premoženje toženke).

13. Končno so nepomembne pritožbene navedbe, da sporne nepremičnine niso bile predmet kreditne pogodbe. Ni bilo namreč sporno, da je dolžnik solidarni porok in plačnik (glej 11.b člen kreditne pogodbe v prilogi A3). Ta za izpolnitev obveznosti odgovarja z vsem svojim premoženjem. S poroštveno pogodbo se namreč porok upniku zaveže, da bo izpolnil obveznost glavnega dolžnika, ko bo dospela, če je ne bo izpolnil dolžnik. Odgovornost za izpolnitev obveznosti bi bila omejena na zastavljeno (ne)premičnino le v primeru, da bi bil A. A. zgolj zastavni dolžnik (in ne porok).

14. Glede na navedeno pritožba ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče tudi ni zasledilo drugih kršitev, na katere na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP se je pritožbeno sodišče opredelilo le do navedb pritožnice, ki so odločilnega pomena.(6)

15. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije pritožbene stroške (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP). Odgovor na pritožbo, ki ga je podala tožnica, glede na vsebino sodbe in pritožbe stroškovno ni bil potreben, zato tudi tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

Op. št. (1): Gre torej za situacijo iz 3. odstavka 256. člena OZ.

Op. št. (2): Primerjaj odločbi II Ips 424/2011 in VSL I Cp 267/2013. Op. št. (3): Primerjaj odločbe I Cp 479/2016, II Ips 265/2008, VSL I Cp 852/2001, II Ips 100/99, II Ips 399/99 in II Ips 174/2005. Op. št. (4): Primerjaj odločbo II Ips 256/2013, kjer je toženec za ugotavljanje dejstva, da podpis na vročilnici ni njegov, predlagal primerjavo podpisov in lastno zaslišanje, ne pa izvedenca. Pravico do izvedbe dokazov je upoštevajoč zahteve učinkovitosti, pospešitve in ekonomičnosti postopka mogoče omejiti tudi z zavrnitvijo predloga, naj se izvede dokaz, ki je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, res pa je, da je pri tem razlogu potrebna posebna previdnost, da se ne pretvori v t. i. vnaprejšnjo dokazno oceno.

Op. št. (5): Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, 2006, Ljubljana, str. 422, 423. Op. št. (6): Ni pa odgovarjalo na navedbe, da tožnica z izvršilnim postopkom ni uspela. Prav tako se ni opredeljevalo do trditev, da premoženjska razmerja zakoncev pred sklenitvijo Sporazuma niso bila urejena, ker v darilno pogodbo niso bile vključene vse tri sporne nepremičnine in do očitka, da ne drži zapis v darilni pogodbi, da je polovica nepremičnin dolžnika podedovana.