Jedro

V konkretnem primeru je upnik v predlogu po 134. členu ZIZ oziroma njegovi dopolnitvi navedel, da za poplačilo svoje terjatve niti od svojega dolžnika A. A. niti od delodajalca ni prejel še ničesar, delodajalec pa mu podatkov o plači A. A. ni posredoval, zato uveljavlja od njega celotno terjatev po sklepu o izvršbi zoper A. A. S takimi navedbami je upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ in se je breme zatrjevanja ter dokazovanja, da sklepa o izvršbi zoper A. A. iz upravičenih razlogov ni mogel izvršiti, prevalilo na dolžnika – delodajalca, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki v zvezi z delovnim razmerjem svojega zaposlenega.

Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti, nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upniku, taka dolžnost pa ga veže le za čas, ko je bil dolžnik pri njem zaposlen. Z ugovorom lahko zato uspe tudi, če uveljavlja, da sklepa o izvršbi ni bil dolžan izvršiti, ker je dolžniku delovno razmerje pri njem prenehalo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdi.

II. Dolžnik krije sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnika delno ugodilo in sklep VL 58379/2011 z dne 21. 3. 2013 razveljavilo v delu, v katerem je dovoljena izvršba zaradi izterjave zakonskih zamudnih obresti od zneskov 10.131,35 EUR, 956,70 EUR in 46,00 EUR za čas od 3. 7. 2012 dalje do plačila, in predlog z dne 29. 6. 2012, dopolnjen z vlogo z dne 11. 12. 2012, v tem delu zavrnilo (I. točka izreka), v preostalem delu je ugovor dolžnika zavrnilo (II. točka izreka).

2. Dolžnik je vložil pravočasno pritožbo proti II. točki izreka sklepa. Navaja, da sam nikoli ni bil upnikov dolžnik, temveč je bil upnikov dolžnik A. A., ki je bil do 31. 8. 2011 zaposlen pri dolžniku. Dolžnik zato upniku ni ničesar dolžan. Delovno razmerje A. A. pri njem je prenehalo 31. 8. 2011, sklep o izvršbi pa je bil dolžniku vročen šele 4. 11. 2011, torej dobra dva meseca po tem, ko A. A. pri njem ni bil več zaposlen. Zato se dolžnik sprva ni odzval na sklep o izvršbi, saj ga ni mogel realizirati. Od izdaje sklepa o izvršbi zoper A. A., to je od 4. 5. 2011, do njegove vročitve delodajalcu, je poteklo več kot 6 mesecev. Tako časovno obdobje je nerazumno in je v vmesnem času prišlo do prenehanja zaposlitve A. A. pri dolžniku. Zato bi moralo sodišče na dan vročitve ponovno preveriti stanje, ali je A. A. še vedno zaposlen pri dolžniku. Četrti odstavek 133. člena ZIZ namreč jasno določa, da mora sodišče samo vpogledati v evidenco zaposlitev. Ob tem dolžnik dodaja, da A. A. pri njem po 31. 8. 2011 nikoli ni bil več zaposlen. Naslednjo procesno napako je sodišče storilo s tem, ko je zoper samega dolžnika dovolilo izvršbo s sklepom z dne 21. 3. 2013. Sodišče navaja, da je vpogledalo v evidenco zaposlitev in da naj bi bil A. A. po izdaji sklepa o izvršbi z dne 4. 5. 2011 zaposlen pri njem, in sicer do izdaje upnikovega predloga po 134. členu ZIZ (vsaj določeno obdobje). Navede zgolj, da je bil A. A. pri dolžniku zaposlen vsaj določeno obdobje, ne navede pa natančno, do kdaj oziroma za katero obdobje je bil zaposlen. A. A. je bil pri njem zaposlen le do 31. 8. 2011, to je po izdaji sklepa o izvršbi, vendar je delovno razmerje prenehalo, preden mu je bil sklep vročen. Sodišče bi moralo zato v izpodbijanem sklepu jasno navesti, do kdaj je bil A. A. zaposlen pri dolžniku, saj se zaradi te pomanjkljivosti sklepa v tem delu sploh ne da preizkusiti. V ugovoru, ki ga je dolžnik vložil dne 15. 4. 2013, je jasno navedel, da A. A. pri njem ni zaposlen vse od 31. 8. 2011. Skladno s četrtim odstavkom 133. člena ZIZ je dolžnik s tem zadostil svojemu dokaznemu bremenu, saj mora sodišče na podlagi te določbe v evidenco zaposlenih samo vpogledati. Dolžnik je torej podal zadosten dokazni predlog, ki pa ga sodišče nepravilno ni izvedlo. Nedopustno je, da se od dolžnika zahteva, da sam prilaga izpisek iz evidence ZZZS, čeprav ima sodišče dostop do podatkov iz te evidence in je na podlagi četrtega odstavka 133. člena ZIZ dolžnost sodišča, da vpogleda v evidenco. Končno je dolžnost upnika, da dokaže, pri katerem delodajalcu je njegov dolžnik zaposlen. Nedopustna je tudi sama višina terjatve, za katero je dovoljena izvršba zoper dolžnika. Odgovarjal bi lahko le za neodtegnjeni del plače od izdaje sklepa o izvršbi do prenehanja delovnega razmerja, ker pa je bil sklep o izvršbi dolžniku vročen šele 4. 11. 2011, ni odgovoren za odtegljaje niti v navedenem obdobju, saj ni bil seznanjen z izvršbo zoper njegovega zaposlenega, ko je bil ta pri njem še zaposlen. Zato je nedopustno, da bi dolžnik nosil poplačilo celotnega dolga A. A. Upnik od dolžnika zahteva več, kot mu pripada, oziroma nekaj, kar mu na konkretne okoliščine sploh ne pripada. Če je sodišče štelo, da dolžnik v ugovoru ni dokazal prenehanja delovnega razmerja, bi ga moralo skladno z določili ZIZ in ZPP pozvati k dopolnitvi ugovora in predložitvi dodatnih dokazov. Priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v zakonskem roku na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče je sklep v izpodbijanem delu preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku - ZPP in 15. členom Zakona o izvršbo in zavarovanju – ZIZ).

6. Z napadenim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo o ugovoru proti sklepu, izdanem na podlagi 134. člena ZIZ, proti dolžniku – družbi B. d. o. o. kot dolžnikovemu dolžniku - delodajalcu dolžnika A. A. v izvršilni zadevi VL 58379/2011. Upnik je v predlogu oziroma njegovi dopolnitvi zahteval izdajo sklepa o izvršbi zoper dolžnika z utemeljitvijo, da njegova terjatev do dolžnika A. A. ni bila še niti delno poravnana, saj mu niti A. A. niti dolžnik kot delodajalec nista plačala ničesar. Ker se dolžnik na pozive upnika ni odzival, upnik ni mogel pridobiti podatkov o plači A. A. in je zato predlagal, da se dovoli izvršba za celotno terjatev po sklepu o izvršbi v izvršilni zadevi VL 58379/2011, to je za glavnico v znesku 11.088,05 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sodišče prve stopnje je predlagano izvršbo dovolilo s sklepom VL 58379/2011 z dne 21. 3. 2013, proti kateremu je dolžnik vložil ugovor in v njem kot bistveno uveljavljal, da upnik terja od njega znesek 11.088,05 EUR, ki ni njegov dolg, temveč dolg A. A., ter da je upnika obvestil, da je s A. A. z dnem 31. 8. 2011 prekinil delovno razmerje in zato sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti.

7. Iz razlogov izpodbijanega zavrnilnega dela obravnavanega sklepa izhaja, da je pri izvršbi po 134. členu ZIZ trditveno in dokazno breme glede obstoja terjatve na delodajalcu, saj je on tisti, ki ima podatke in listine, potrebne za ugotavljanje pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi pri delodajalcu. Po 133. členu ZIZ (prvi do tretji odstavek) delodajalec odgovarja za opuščeno odtegnitev za obdobje od prejema sklepa o izvršbi do dneva, ko obvesti sodišče o prenehanju delovnega razmerja, oziroma za čas do dneva, ko mu je vročen sklep o morebitni ustavitvi izvršbe. Če dolžniku pri določenem delodajalcu preneha delovno razmerje in delodajalec o tem ne obvesti sodišča, potem pa se dolžnik ponovno zaposli pri njem, sklep o izvršbi še vedno učinkuje zoper njega, vse do dne, ko sodišče obvesti o prenehanju delovnega razmerja oziroma do dne prejema sklepa o ustavitvi izvršbe na plačo. Še vedno pa velja osnovno pravilo, da je delodajalec odgovoren le za odtegnitev tistih zneskov, ki jih v času dolžnikove zaposlitve pri njem ni odtegnil, pa bi jih moral. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ga od prejema sklepa o izvršbi do izdaje sklepa po 134. členu ZIZ dolžnik ni obvestil o prenehanju delovnega razmerja po 133. členu ZIZ in je kot tako obvestilo mogoče šteti šele predmetni ugovor. V ugovoru pa po presoji prvostopenjskega sodišča dolžnik ni uspel dokazati, da je A. A. pri njem prenehalo delovno razmerje dne 31. 8. 2011, oziroma da v času od prejema sklepa o izvršbi do vložitve ugovora z dne 15. 4. 2013 (vsaj določeno obdobje) A. A. pri njem ni bil zaposlen. Predložil le upnikov poziv k izvršitvi sklepa o izvršbi in upnikovo obvestilo o vložitvi predloga po 134. členu ZIZ ter svoja odgovora upniku, da je A. A. z dnem 31. 8. 2011 pri njem prenehalo delovno razmerje, po presoji sodišča prve stopnje pa bi dolžnik prenehanje statusa zaposlenega moral dokazati s pisnimi podatki iz uradnih evidenc, npr. izpiskom iz registra ZZZS.

8. Sklep o izvršbi proti dolžnikovemu delodajalcu se izda na podlagi 134. člena ZIZ, ki temelji na odgovornosti delodajalca za neupravičeno opuščeno odtegnitev plače dolžniku, zoper katerega je bila dovoljena izvršba. Pritožbena navedba, da dolžnik nikoli ni bil upnikov dolžnik, zato ni utemeljena, saj on upniku odgovarja zato, ker ni prisilno izvršil obveznosti A. A. do upnika, kot mu je nalagal sklep o izvršbi VL 58379/2011. V konkretnem primeru je upnik v predlogu po 134. členu ZIZ oziroma njegovi dopolnitvi navedel, da za poplačilo svoje terjatve niti od svojega dolžnika A. A. niti od delodajalca ni prejel še ničesar, delodajalec pa mu podatkov o plači A. A. ni posredoval, zato uveljavlja od njega celotno terjatev po sklepu o izvršbi zoper A. A. S takimi navedbami je upnik zadostil svojemu trditvenemu bremenu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ in se je breme zatrjevanja ter dokazovanja, da sklepa o izvršbi zoper A. A. iz upravičenih razlogov ni mogel izvršiti, prevalilo na dolžnika – delodajalca, ki razpolaga z vsemi potrebnimi podatki v zvezi z delovnim razmerjem svojega zaposlenega.1

9. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti (prvi in drugi odstavek 133. člena ZIZ), nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upniku, taka dolžnost pa ga veže le za čas, ko je bil dolžnik pri njem zaposlen. Z ugovorom lahko zato uspe tudi, če uveljavlja, da sklepa o izvršbi ni bil dolžan izvršiti, ker je dolžniku delovno razmerje pri njem prenehalo.

10. Glede na navedeno je v konkretnem primeru dolžnikova ugovorna navedba, da A. A. v času prejema sklepa o izvršbi pri njem ni bil več zaposlen, saj mu je delovno razmerje prenehalo z dnem 31. 8. 2011, pravno upoštevna. Pravilno je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da je delodajalec odgovoren le za opuščeno odtegnitev plače, ki je neupravičeno ni opravil v času, ko je bil dolžnik zaposlen pri njem, pri čemer to velja tudi v primeru, če dolžniku sicer preneha delovno razmerje, vendar delodajalec o tem sodišča ne obvesti (prvi in drugi odstavek 133. člena ZIZ), nato pa se dolžnik pri istem delodajalcu ponovno zaposli. Delodajalec torej dolguje upniku le tiste zneske, ki jih skladno s sklepom o izvršbi neutemeljeno ni odtegnil od plače in jih nakazal upniku, taka dolžnost pa ga veže le za čas, ko je bil dolžnik pri njem zaposlen. Z ugovorom lahko zato uspe tudi, če uveljavlja, da sklepa o izvršbi ni bil dolžan izvršiti, ker je dolžniku delovno razmerje pri njem prenehalo. V konkretnem primeru dolžnik v dokaz svoje ugovorne trditve, da je A. A. pri njem prenehalo delovno razmerje že z dnem 31. 8. 2011, ni predložil nobene listine iz uradne evidence, temveč le poziv upnika njemu k izvršitvi sklepa o izvršbi z dne 11. 1. 2012 in upnikovo obvestilo delodajalcu o vložitvi predloga pa 134. členu ZIZ z dne 30. 10. 2012, ter svoja odgovora upniku z dne 19. 1. 2012 in z dne 19. 11. 2012, iz katerih izhaja, da sklepa o izvršbi ni mogel izvršiti, ker je A. A. z dnem 31. 8. 2011 pri njem prenehalo delovno razmerje. S tem pa dolžnik ni zadostil svojemu ugovornemu dokaznemu bremenu, da A. A. od prejema sklepa o izvršbi dalje ni bil več nikoli zaposlen pri njem.

11. Neutemeljene sp pritožbene navedbe, da je bil A. A. pri dolžniku zaposlen od 31. 8. 2011, dolžnik pa je sklep o izvršbi prejel šele 4. 11. 2011, to je šele šest mesecev po njegovi izdaji dne 4. 5. 2011, in da bi sodišče prve stopnje zaradi takšnega nerazumno dolgega vročanja moralo na dan vročitve sklepa o izvršbi ponovno preveriti zaposlitveni status A. A. Odločilno dejstvo, ki ga dolžnik tudi sam potrjuje, je namreč, da je bil v času izdaje sklepa o izvršbi po 134. členu ZIZ A. A. še zaposlen pri dolžniku in je bil sklep tako pravilno izdan. Če pa nato ob sami vročitvi A. A. ni bil več zaposlen pri njem, je bila njegova dolžnost, da o tem obvesti sodišče, v kolikor ni vedel za morebitnega drugega delodajalca (drugi in tretji odstavek 133. člena ZIZ), ter pri tem dejstvo, da je med izdajo in vročitvijo sklepa o izvršbi poteklo kar šest mesecev, ni pravno pomembno. Ni bila torej dolžnost sodišča, da v času vročanja sklepa o izvršbi po 134. členu ZIZ ponovno preverja zaposlitveni status A. A. in se pritožba s tem v zvezi zmotno sklicuje na četrti odstavek 133. člena ZIZ. Po tej določbi namreč sodišče lahko v evidemce zaposlitev oziroma zdravstvenega zavarovanja ponovno vpogleda šele takrat, ko ga prejšnji delodajalec, pri katerem je dolžniku prenehalo delovno razmerje, o tem obvesti (tretji odstavek 133. čelna ZIZ). Ker je na podlagi tretjega odstavka 133. člena ZIZ delodajalec dolžan o prenehanju delovnega razmerja nemudoma obvestiti sodišče, če ni sklepa o izvršbi že pred tem poslal morebitnemu drugemu dolžnikovemu delodajalcu (drugi odstavek 133. člena ZIZ), dolžnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da je bil zanj sklep z dne 4. 11. 2011 brezpredmeten, saj A. A. v času njegovega prejema pri njem ni bil več zaposlen. Nenazadnje iz četrtega odstavka 134. člena ZIZ izhaja, da je delodajalec, ki ni ravnal po drugem ali tretjem odstavku 133. člena ZIZ, upniku odškodninsko odgovoren.

12. V tej zadevi je torej ključno, da dolžnik, ki ima, v nasprotju z upnikom, dostop do vseh podatkov glede delovnega razmerja A. A. pri njem, v ugovoru ni dokazal, da je temu dne 31. 8. 2011 prenehalo delovno razmerje, oziroma da v času od prejema sklepa o izvršbi dalje A. A. nikoli ni bil več zaposlen pri njem, čeprav je bilo dokazno breme na dolžniku. To je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in pritožba neutemeljeno očita, da bi moralo sodišče prve stopnje navesti, katero konkretno obdobje je bil A. A. zaposlen pri dolžniku. Sodišče namreč tega ni bilo dolžno navesti, temveč bi dolžnik moral dokazati svojo trditev, da od 31. 8. 2011 dalje A. A. ni bil več zaposlen pri njem. Pritožba tudi zmotno meni, da bi moralo sodišče prve stopnje že na podlagi ugovorne navedbe o prenehanju delovnega razmerja samo vpogledati v evidenco zaposlenih na podlagi četrtega odstavka 133. člena ZIZ. Kot rečeno, namreč ta določba pooblašča sodišče za vpogled v evidenco šele, ko ga delodajalec obvesti, da dolžnik ni več zaposlen pri njem. Da bi v obravnavnem primeru dolžnik to storil že pred vložitvijo ugovora, pa v pritožbi niti ne zatrjuje. Upnik pa je predlog po 134. členu ZIZ povsem pravilno vložil, saj dolžnik v pritožbi sam navaja, da je bil A. A. še v času izdaje sklepa zaposlen pri njem.

13. Dalje pritožba neutemeljeno oporeka terjatvi po višini in v tej zvezi ponovno navaja, da v času prejema sklepa o izvršbi A. A. ni bil več zaposlen pri njem. Dolžnik bi moral tudi dokazati, da A. A. niti v času prejema sklepa o izvršbi niti nikoli kasneje pri njem ni bil več zaposlen. Tega pa dolžnik ni storil, prav tako v ugovoru ni dokazal, da plače A. A. brez svoje krivde morda ne bi mogel odtegovati iz kakega drugega razloga, na primer zaradi prenizke višine dohodkov oziroma zaradi upoštevanja zakonskih omejitev izvršbe (102. člen ZIZ), ali zaradi predhodne obremenjenosti dolžnikovih dohodkov. Pritožbeni očitek, da upnik v tej zadevi od dolžnika zahteva več, kot mu pripada oziroma kar mu glede na konkretne okoliščine sploh ne pripada, zato ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu pojasniti, kdaj je bil sklep o izvršbi vročen A. A., saj to za presojo odgovornosti dolžnika za opuščeno odtegnitev ni bistveno. Odločilno je, kdaj je sklep o izvršbi prejel dolžnik in kdaj je izvedel za njegovo pravnomočnost. 14. Nazadnje je zmotno tudi pritožbeno stališče, da bi moralo sodišče prve stopnje, če je menilo, da bi moral dolžnik dokazovati prenehanje delovnega razmerja, le-tega skladno z določili ZIZ in ZPP pozvati k dopolnitvi ugovora in predložitvi dodatnih dokazov. Tudi za ugovor zoper sklep po 134. členu ZIZ, ki ima učinek sklepa o izvršbi, namreč velja zahteva po obrazloženosti ugovora (drugi odstavek 53. člen ZIZ). Res sicer šele sam sklep, izdan na podlagi 134. člena ZIZ, vsebuje dajatveno povelje dolžniku v korist upnika,3 vendar pa je pri tem treba upoštevati tudi že večkrat omenjeno dejstvo, da je stranka delovnega razmerja delodajalec in ne upnik, zato so podatki, relevantni za ugotovitev (ne)pravilnosti izvrševanja sklepa o izvršbi, v njegovi spoznavni sferi. Če je trditvena podlaga v predlogu za izdajo sklepa po 134. členu ZIZ zadostna, mora tako dolžnik v ugovornem postopku trditi in dokazati, da za opuščeno odtegnitev plače ni odgovoren. Glede na določbo drugega odstavka 53. člena ZIZ, ki predpisuje, da mora biti ugovor zoper sklep o izvršbi obrazložen, ker se sicer šteje kot neutemeljen, dolžnik tudi zmotno meni, da bi ga sodišče prve stopnje v okviru materialnega procesnega vodstva moralo pozivati k dopolnitvi ugovora.

15. Po povedanem pritožba ni utemeljena, zato jo je višje sodišče, ki tudi ni našlo nobenih uradno upoštevnih pritožbenih razlogov, zavrnilo in sklep v izpodbijani II. točki izreka potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

16. Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena ZPP in 154. člen ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ; šesti odstavek 38. člena ZIZ).

1 Prim. VSL sklep III Ip 2992/2017. 2 Tako že VSL sklep III Ip 975/2018. 3 Izvršba se tako dovoli le pogojno, za primer, da dolžnik naložene mu obveznosti v določenem roku ne bi izpolnil.