Jedro

Tožnik (policist) je določenega dne v hrano, ki je bila namenjena pripornikom in zapornikom, vbrizgal solzivec. S svojim ravnanjem, ki predstavlja kršitev 12. člena (ki se nanaša na vestno, strokovno, pravočasno opravljanje svojega dela in spoštovanje delodajalčevih navodil) in 13. člena pogodbe o zaposlitvi (ki določa prepoved škodljivega ravnanja) ter kršitev predpisov o uporabi prisilnih sredstev, je naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da se je tožnik kot pooblaščena uradna oseba zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe, z izjemo pravice do svobode, uživajo enake pravice kot ostali ljudje, zato bi se moral do njih obnašati brez posmehovanja. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik kot policist specialist nedvomno zavedal, da krši tako predpise o uporabi prisilnih sredstev kot navodila delodajalca, hkrati pa se je tudi zavedal posledic, ki je uporaba takšnega sredstva lahko povzroči pri posamezniku, saj je bil o njih poučen na izobraževanjih. Tožnik je ravnal naklepno. Njegovo ravnanje predstavlja grobo zlorabo funkcije policista. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v točki I izreka sodbe zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal: ugotovitev, da sta sklep Ministrstva za pravosodje, Uprave RS za izvrševanje kazenskih sankcij, Generalnega urada A., z dne 19. 3. 2015, št. ... o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in sklep Komisije Vlade RS za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 10. 6. 2015, št. ..., nezakonita in se razveljavita; ugotovitev, da mu delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo z dnem 23. 6. 2015 in še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih od 1. 9. 2015 do 4. 4. 2016; da ga je tožena stranka dolžna v roku 8 dni pozvati nazaj na delo na delovno mesto Pravosodni policist 1 in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja priznati vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 24. 6. 2015 dalje do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih od 1. 9. 2015 do 4. 4. 2016; da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe za čas od 24. 6. 2015 do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih, obračunati bruto nadomestilo plače v višini 1.338,00 EUR mesečno, za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih od 1. 9. 2015 do 4. 4. 2016 zmanjšano za prejeto bruto plačo v zneskih, ki so razvidni iz izreka sodbe, od bruto zneskov nadomestil plače odvesti akontacijo dohodnine in prispevke za socialno varnost ter tožniku izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od mesečne zapadlosti, to je od 6. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; da mu je tožena stranka dolžna obračunati in izplačati sorazmerni del regresa v bruto znesku 253,48 EUR za leto 2015 ter obračunati in izplačati regres v bruto znesku 790,73 EUR za leto 2016, zmanjšana za bruto znesek regresa, ki ju je tožnik za leti 2015 in 2016 prejel pri drugih delodajalcih, ter obračunati in izplačati regres v bruto znesku za nadaljnja leta, vse do vrnitve na delo, od teh zneskov obračunati in odvesti akontacijo dohodnine ter tožniku izplačati neto znesek regresa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo za regres za leto 2015 od 3. 7. 2015, za regres za leto 2016 od 6. 6. 2016 dalje do plačila in za nadaljnja leta od vsakokratne zapadlosti regresa dalje do plačila; da ga je tožena stranka dolžna prijaviti v matično evidenco zavarovancev pri ZPIZ Slovenije tako, da mu bo priznana delovna doba od dneva dejanskega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, to je od 24. 6. 2015 do vrnitve na delo, razen za čas zaposlitve pri drugih delodajalcih. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik uveljavljal, da mu je tožena stranka dolžna v roku 8 dni po prejemu pisnega odpravka sodbe obračunati denarno povračilo v višini 19.543,84 EUR bruto, od tega zneska odvesti predpisane davke in prispevke ter mu izplačati pripadajoči neto znesek, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in odločitev o stroških, v kolikor se ne nanaša na toženo stranko, zaradi vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da ugodi primarnemu oziroma podrednemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ne strinja se z zaključkom sodišča glede pravočasnosti podane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v bistvenem navaja, da je tožena stranka že 16. 2. 2015 na podlagi anonimnega pisma in vpogleda v video posnetek ugotovila vse bistvene okoliščine očitane kršitve. Po tem datumu opravljeni razgovori so le dodatno potrjevali, kar je tožena stranka že ugotovila. Za presojo pravočasnosti izredne odpovedi ni pomembna popolna razjasnitev dogodkov, ki so pripeljali do izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč seznanitev s tistimi bistvenimi okoliščinami, ki opredeljujejo posamezni odpovedni razlog. Ugotovitve odpovednega razloga ni mogoče enačiti s pridobitvijo dodatnih pojasnil oziroma ugotovitvijo dodatnih okoliščin v zvezi z očitano kršitvijo. Tudi iz izpovedi B.B. izhaja, da se je z vsemi bistvenimi okoliščinami kršitve seznanila že 16. 2. 2015 in da je bil istega dne o teh okoliščinah obveščen tudi direktor tožene stranke. Sodišče bi moralo upoštevati njeno izpoved. Ker je rok za izredno odpoved začel teči 17. 2. 2015 in se je iztekel z dnem 18. 3. 2018, je izredna odpoved, ki je bila podana 20. 3. 2018, prepozna. V zvezi s tem opozarja na odločitvi VSRS opr. št. VIII Ips 286/2017 in VIII Ips 381/2009. Nadalje uveljavlja prekluzijo navedb tožene stranke v zvezi s kadrovsko problematiko in navaja, da tožena stranka nadaljevanja dela tožnika po ugotovljeni kršitvi ni obrazložila. Ker tožena stranka ni podala trditvene podlage o okoliščinah, o katerih je bil zaslišan direktor tožene stranke, sodišče pa je njegovo izpoved o teh okoliščinah upoštevalo, je s tem kršilo 7., 212. in 286. člen ZPP in storilo bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka pa tudi ni dokazala kadrovske problematike. Vztraja, da dejstvo, da je tožnik po ugotovljeni kršitvi še štiri mesece opravljal delo, kaže na to, da mu je tožena stranka še vedno zaupala. Tožnik je namreč delal dlje, kot bi trajal odpovedni rok v primeru redne odpovedi iz krivdnega razloga. Ne strinja se z zaključkom sodišča, da je izredno odpoved podpisala pooblaščena oseba. Ni pomembno, koliko časa je bil generalni direktor v dnevih 19. 3. 2015 in 20. 3. 2015 na delu navzoč, temveč je bistveno, da je bil navzoč in da C.C. ni bila pooblaščena za podpis izredne odpovedi. Pooblastilo je veljalo le za primer odsotnosti direktorja. Tožena stranka pa tudi ni dokazala, da direktor tožene stranke izredne odpovedi zaradi odsotnosti ni mogel podpisati. Ne strinja se z dokazno oceno, da je tožnikova kršitev hujša kršitev delovnih obveznosti. Poudarja, da je bil tožnik vesten delavec in da je šlo za manjšo količino solzivca, ki ni škodljiv. Sodišče je z arbitrarno presojo drugega odstavka 109. člena ZDR-1 kršilo ustavna načela iz 14. in 22. člena URS. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

5. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnik pri toženi stranki zaposlen za nedoločen čas, nazadnje na delovnem mestu "pravosodni policist specialist". Tožena stranka je tožniku s sklepom št. ... z dne 19. 3. 2015 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13, s spremembami). Tožnik je zoper navedeni sklep o izredni odpovedi vložil pritožbo, ki je bila s sklepom Komisije z dne 10. 6. 2015 zavrnjena kot neutemeljena. Tožniku je delovno razmerje pri toženi stranki prenehalo z dnem 23. 6. 2015. V skladu s 110. členom ZDR-1 lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja).

6. V izredni odpovedi je tožena stranka tožniku očitala, da je zlorabil zaupanje delodajalca ter prekoračil pooblastila in meje svojih pravic s tem, ko je 3. 2. 2015 okrog 13.00 ure na oddelku pripora, kamor so inštruktorji in trije obsojenci, ki delajo v kuhinji, pripeljali voziček s hrano, stopil k vozičku, z desno roko izza pasu potegnil dozo s solzilom in z njim nameril v posodo s hrano, namenjeno kosilu zaprtih oseb, ter po vbrizganju solzila v hrano dozo pospravil nazaj za pas.

7. Sodišči prve in druge stopnje sta v tem individualnem delovnem sporu, v katerem se presoja zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 3. 2015, odločali večkrat. Prvostopenjsko sodišče je s sodbo opr. št. Pd 216/2015 z dne 10. 3. 2016 tožbenemu zahtevku delno ugodilo. Pritožbeno sodišče je s sklepom Pdp 377/2016 z dne 6. 10. 2016 na pritožbo tožene stranke izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje z napotilom, da dodatno zasliši generalnega direktorja tožene stranke in pri odločanju upošteva težo tožnikove kršitve. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. Pd 328/2016 z dne 30. 3. 2017 in dopolnilno sodbo z dne 14. 12. 2017 tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ponovno ugodilo. Na pritožbo obeh pravdnih strank je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 137/2018 z dne 8. 3. 2018 odločitev sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. 8. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi utemeljeno očitala, da je s svojim ravnanjem naklepoma huje kršil svoje pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja (odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1). Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil v obravnavani zadevi podan tudi nadaljnji pogoj za zakonitost izredne odpovedi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (tj. da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka), je zaključilo, da je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi stališči in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje. V nadaljevanju pa pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP odgovarja le na bistvene pritožbene navedbe tožnika.

9. Neutemeljene so pritožbene navedbe v zvezi z zamudo roka za podajo izredne odpovedi, ki je določen v drugem odstavku 109. člena ZDR-1. Po tej določbi mora delodajalec podati izredno odpoved najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

10. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je tožena stranka razlog za izredno odpoved tožniku ugotovila najprej dne 19. 3. 2015, ko je D.D., ki je bil spornega dne prisoten ob razdeljevanju hrane, potrdil tožnikovo ravnanje spornega dne, oziroma dne 26. 2. 2015, ko je tožnik sam priznal, da je storil očitano kršitev. Šele takrat je bila namreč tožena stranka seznanjena z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih je sprejela odločitev o podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku. Seznanitev direktorice zavoda B.B. z anonimnim pismom "Seznanitev z dogodkom" dne 16. 2. 2015, v katerem je opisano tožnikovo ravnanje in njen vpogled v videoposnetek istega dne, iz katerega sicer ni jasno razvidno dejanje brizganja solzilca v hrano, tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ne pomeni, da je tožena stranka že tega dne ugotovila razlog za izredno odpoved, kot to neutemeljeno navaja tožnik v pritožbi. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je 16. 2. 2016 obstajal zgolj sum na kršitev, ki pa sam po sebi še ni bil podlaga za začetek postopka za izredno odpoved tožniku, še zlasti glede na ugotovitev, da je tožnik 19. 2. 2015, ko je direktorica zavoda B.B. z njim opravila razgovor, dejanje zanikal. Po tem, ko so pravosodni policisti, ki so bili ob tožnikovem ravnanju neposredno prisotni, dne 19. 2. 2015 potrdili, da je tožnik hrano poškropil s solzilcem, oziroma ko je tožnik na razgovoru 26. 2. 2015 očitano ravnanje tudi priznal, pa se je tožena stranka seznanila z vsemi okoliščinami, ki so vplivale na njeno presojo za podajo izredne odpovedi tožniku. Zato je šele od takrat dalje začel teči rok 30-dnevni subjektivni rok za podajo izredne odpovedi. Na pravilnost odločitve tudi ne vpliva izpoved B.B., da je bila že na podlagi vpogleda v videoposnetek prepričana, da je tožnik storil očitano kršitev. Sodišče prve stopnje se je do njene izpovedi opredelilo, zato so pritožbene navedbe, da sodišče njene izpovedi ni upoštevalo, neutemeljene. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka podala dne 19. 3. 2015 (oziroma 20. 3. 2015, ko je pošiljko oddala na pošto), pravočasna, saj je podana znotraj subjektivnega in objektivnega roka po drugem odstavku 109. člena ZDR-1. 11. Tožnik v pritožbi uveljavlja, da je izpodbijana izredna odpoved nezakonita že zato, ker je ni podpisala pooblaščena oseba, to je generalni direktor tožene stranke E.E., kar pa ni utemeljeno. Odločanje o pravicah in obveznostih delavcev, kamor sodi tudi odločanje o prenehanju delovnega razmerja, je sicer v pristojnosti zakonitega zastopnika družbe (generalnega direktorja), ki pa lahko to pristojnost prenese na drugega. ZDR-1 namreč v prvem odstavku 20. člena določa, da v imenu delodajalca, ki je pravna oseba, nastopa njen zakoniti zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi ali od njega pisno pooblaščena oseba. Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi direktorja tožene stranke E.E. ugotovilo, da je sam sprejel odločitev o podaji izredne odpovedi tožniku in o tem seznanil C.C., vodjo sektorja F., ki je izpodbijano izredno odpoved podpisala na podlagi njegovega pooblastila. Sodišče prve stopnje mu je utemeljeno verjelo, saj njegovo izpoved potrjuje predloženo pooblastilo z dne 25. 3. 2014, iz katerega izhaja, da je bilo C.C. do preklica dano pooblastilo za vodenje, usklajevanje in koordiniranje dela v Upravi RS za izvrševanje kazenskih sankcij v času odsotnosti E.E.. Glede na to, da je imela C.C. ustrezno pooblastilo, je lahko v času odsotnosti E.E., ki jo potrjujejo tudi predložene evidence o prisotnosti na delu (B38), pravno veljavno podpisala odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku v imenu tožene stranke. Dejstvo, da je bil generalni direktor tožene stranke dejansko odsoten le del dneva v času podpisa izredne odpovedi, ne vpliva na pravilnost ugotovitve, da je izredno odpoved podpisala za to pooblaščena oseba.

12. Dejstvo, da je tožnik očitano ravnanje storil, to je, da je določenega dne v hrano, ki je bila namenjena pripornikom in zapornikom, vbrizgal solzivec, med strankama ni bilo sporno, saj je tožnik to dejanje priznal že v postopku izredne odpovedi pri toženi stranki. Tega dejanja ni zanikal niti v sodnem postopku, navajal je le, da pri tem ni ravnal naklepno in da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji upoštevati, da solzivec ni škodljiv ter da je šlo za manjšo količino solzilca. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do tožnikovih navedb, pri tem pa zavzelo pravilno stališče, da tožnikovo posploševanje, da solzivec nima škodljivih učinkov, ne da bi poznal zdravstveno stanje pripornikov, in njegovo sklicevanje, da je šlo zgolj za majhno količino solzilca, ne zmanjšajo teže njegovi kršitvi. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je tožnik s svojim ravnanjem, ki predstavlja kršitev 12. člena (ki se nanaša na vestno, strokovno, pravočasno opravljanje svojega dela in spoštovanje delodajalčevih navodil) in 13. člena pogodbe o zaposlitvi (ki določa prepoved škodljivega ravnanja) ter kršitev predpisov o uporabi prisilnih sredstev, naklepno huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo utemeljitev tožene stranke, da se je tožnik kot pooblaščena uradna oseba zavedal oziroma bi se moral zavedati, da priporniki in ostale zaprte osebe, z izjemo pravice do svobode, uživajo enake pravice kot ostali ljudje, zato bi se moral do njih obnašati brez posmehovanja. Prepričljiva je ocena sodišča prve stopnje, da se je tožnik kot policist specialist nedvomno zavedal, da krši tako predpise o uporabi prisilnih sredstev kot navodila delodajalca, hkrati pa se je tudi zavedal posledic, ki je uporaba takšnega sredstva lahko povzroči pri posamezniku, saj je bil o njih poučen na izobraževanjih. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da je tožnik ravnal naklepno in da njegovo ravnanje predstavlja grobo zlorabo funkcije policista. To pa predstavlja utemeljen razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Sodišče prve stopnje je navedlo prepričljive in jasne razloge za odločitev, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1), zato so nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene. Ugotovitev, da je tožena stranka zaradi očitanega ravnanja popolnoma izgubila zaupanje v tožnika, je sodišče prve stopnje utemeljilo predvsem z izpovedjo generalnega direktorja E.E., ki je pojasnil, da predstavlja opisana tožnikova kršitev hudo odstopanje od sprejemljivega ravnanja in izraža izrazito nespoštljiv odnos do priprtih oseb, katerih zdravje bi v posledici tožnikovega ravnanja utegnilo biti celo ogroženo, ter hkrati pomeni grobo kršitev njihovih človekovih pravic. V zvezi s tem je izpostavil, da je brizganje prisilnega sredstva za obrambo v hrano oseb, ki jim je odvzeta prostost, povsem nedopustno in da je hrana v zaporih zelo občutljiva tematika, ki je vseskozi deležna različnih pritožb in nezaupanja, zato je potrebno na tem področju ravnati še posebej pazljivo. Posledično je bilo tožnikovo ravnanje tudi iz tega razloga "skrajno nedopustno" in občutno presega mejo, ki bi jo tožena stranka lahko še tolerirala. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje utemeljeno sprejelo oceno tožene stranke, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni bilo več mogoče niti do izteka odpovednega roka. Pritožbeni očitek o arbitrarni presoji drugega odstavka 109. člena ZDR-1 in kršitvi načel iz 14. in 22. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991, s spremembami), ni utemeljen.

14. Pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje z upoštevanjem izpovedi generalnega direktorja E.E. prekoračilo trditveno podlago tožene stranke, so neutemeljene. Prav tako sodišče prve stopnje z upoštevanjem njegove izpovedi ni kršilo 7., 212. in 286. člena ZPP, zato v zvezi s tem ni podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka niti bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži pritožbena navedba, da je bil direktor tožene stranke E.E. v postopku zaslišan o okoliščinah glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom, o katerih tožena stranka ni podala trditev. Tožena stranka je namreč že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi in nadalje v odgovoru na tožbo obrazložila, zakaj s tožnikom ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Generalni direktor tožene stranke je te navedbe zgolj dodatno pojasnil. Enako sodišče prve stopnje tudi z upoštevanjem izpovedi generalnega direktorja o tem, zakaj je tožnik ostal na delu v času trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bil predvsem v kadrovski podhranjenosti, ni prekoračilo trditvene podlage tožene stranke, saj je tožena stranka tudi to navedla že v odgovoru na tožbo. Pritožbeno sodišče je že v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 137/2018 zavzelo stališče, da opravljanje dela v času od ugotovitve odpovednega razloga do prenehanja delovnega razmerja zaradi pomanjkanja kadrov, ne dokazuje, da je bilo nadaljevanje delovnega razmerja možno do izteka odpovednega roka. Temu je sodišče prve stopnje pravilno sledilo, ko je presodilo, da na odločitev o nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja s tožnikom ne vpliva okoliščina, da je tožnik po tem, ko je svoje ravnanje 26. 2. 2015 priznal direktorici zavoda za prestajanje kazni G., do prenehanja delovnega razmerja v določenem obsegu še vedno samostojno opravljal enake naloge kot dotlej, med drugim tudi še naprej sodeloval pri razdeljevanju hrane. Pritožbene navedbe, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, so neutemeljene.

15. V skladu z vsem navedenim je sodišče prve stopnje torej pravilno zaključilo, da je bila izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi podana zakonito, zato je tožbene zahtevke za ugotovitev njene nezakonitosti, vključno z zahtevki za reintegracijo in reparacijo ter denarno povračilo v primeru sodne razveze utemeljeno zavrnilo.

16. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi, kot tudi ne razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sam krije stroške pritožbe.