Jedro

Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti, temveč mora vložnik kršitve konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Zahteva zagovornika obs. M.Z. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati 350.000 SIT povprečnine ter nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev v višini 375 točk oziroma v skupnem znesku 50.420,00 SIT.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 22.9.2004 obs. M.Z. spoznalo za krivega hudega kaznivega dejanja zoper varnost javnega prometa po 4. odstavku 255. člena v zvezi s 3. in 1. odstavkom 251. člena KZ/77 ter mu po 52. členu Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) z uporabo 4. člena Ustavnega zakona Republike Slovenije izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Po 1. odstavku 68. člena KZJ mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila "B" kategorije za čas enega leta. Oškodovane I.A., E.A., P.A. in P.F. je s premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je odločilo, da mora obsojenec povrniti stroške kazenskega postopka in plačati 100.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 21.12.2004 pritožbi obsojenca in oškodovancev kot tožilcev zavrnilo kot neutemeljeni ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo plačilo 100.000 SIT povprečnine.

Zagovornik je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije predlaga, naj iz razloga po 1. točki 1. odstavka 420. člena ZKP razveljavi obe napadeni sodbi in obsojenega oprosti storitve očitanega mu kaznivega dejanja, podredno pa naj razveljavi obe napadeni sodbi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločitev.

Pooblaščenec oškodovancev kot tožilcev, odvetnik B.V., v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne. Obsojenčeve navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti so v nasprotju z dejanskim stanjem, kot ga je pravilno in popolno ugotovilo Okrožno sodišče v Celju v sodbi z dne 22.9.2004, in v nasprotju z obširnim dokaznim gradivom, ki ga je zbralo sodišče. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti se sklicuje na kršitev kazenskega zakona, ki pa je konkretno ne opredeli. Tudi iz obrazložitve zahteve ni razvidno, katero kršitev kazenskega zakona (372. člen ZKP) dejansko uveljavlja. Po določbi 1. odstavka 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To pomeni, da Vrhovno sodišče ne ugotavlja kršitev zakona po uradni dolžnosti, temveč mora vložnik zahteve kršitve konkretno opredeliti ter jih tudi ustrezno obrazložiti, ker jih sicer ni mogoče preizkusiti.

Z navedbami, da je v postopku bila izvedena vrsta neposrednih dokazov, ki so dokazovale obsojenčevo nedolžnost, da je zgolj nekaj posrednih dokazov sodišče uporabilo kot dokaz o obsojenčevi krivdi, da je "uporabilo zgolj delno dokaze", ki jih je iztrgalo iz konteksta, tako da je sodbo lahko obrazložilo, ter z nakazovanjem, da je zmotno ocenilo izpovedbo edinega očevidca prometne nesreče in okoliščine, povezane s vozniškimi lastnostmi pokojnega M.A., da je tudi zmotno ugotovilo, da je oškodovanec vozil s prižgano lučjo na motorju ter da bi moralo upoštevati izvedensko mnenje dr. H. glede obsojenčeve zmožnosti zaznavanja luči, napada v nasprotju z določbo 2. odstavka 420. člena ZKP dejanske zaključke pravnomočne sodbe. Enako je razlagati tudi obrazložitev zahteve v delu, v katerem navaja, da sta se sodišči prve in druge stopnje oprli zgolj na posredne dokaze in obsojenca spoznali za krivega brez ustreznega razlogovanja in brez ustrezne obrazložitve. Zahteva namreč ne trdi, da izpodbijana pravnomočna sodba nima razlogov o vseh odločilnih dejstvih ali da ima druge pomanjkljivosti, ki bi lahko pomenile bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po obrazloženem je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. M.Z. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP) V skladu z določbami 28.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP je Vrhovno sodišče odločilo o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer, ki sta jih ugotovili sodišči prve in druge stopnje in ki so tudi razvidne iz podatkov kazenskega spisa (3. odstavek 92. člena ZKP). Obsojenec je dolžan povrniti tudi nagrado in potrebne izdatke pooblaščenca oškodovancev. Pooblaščenec oškodovancev je zaznamoval stroške za odgovor na zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer je Vrhovno sodišče priznalo stroške v višini 375 točk, ki jih je zaznamoval za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti, na to pripadajoč DDV in stroške za poštnino v višini 920,00 SIT, pri čemer zahtevek za plačilo DDV na stroške poštnine (ki DDV že vsebujejo) ni upravičen. Skupna nagrada in stroški pooblaščenca oškodovancev kot tožilcev, ki jih jim je obsojenec dolžan povrniti, tako znašajo 50.420,00 SIT. Vrhovno sodišče v okviru priglašene nagrade in stroškov ni priznalo nagrade za poročila oškodovancem o obtoženčevi zahtevi za varstvo zakonitosti, o vloženem odgovoru in o rešitvi tega izrednega pravnega sredstva, saj so navedena opravila že zajeta v tarifi za sestavo odgovora na zahtevo za varstvo zakonitosti. Prav tako v okviru priglašene nagrade ni bilo mogoče priznati stoodstotnega poviška na stroške zaradi zastopanja štirih oškodovancev kot tožilcev. Odvetniška tarifa tovrstnega povišanja tarife ne omogoča. Podlage za takšen povišek namreč ni niti v 8. in 9. členu Odvetniške tarife, ki urejata povišek v primerih, ko odvetnik zastopa več oseb hkrati, niti v drugih določbah tega predpisa.