Jedro

Toženec ni niti zatrjeval, niti predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bil zaradi zdravstvenega stanja nesposoben vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v 15-dnevnem roku po nastanku zamude naroka. Okoliščini, da je bil v tem času v bolniškem staležu in že po izteku subjektivnega roka na rehabilitaciji, pri čemer ne pojasni, kje je bila izvajana, ne dokazujeta, da predloga ni mogel vložiti.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sklep in sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog tožene stranke za vrnitev v prejšnje stanje in odločilo, da je toženec dolžan povrniti tožeči stranki stroške v zvezi s predlogom za vrnitev v prejšnje stanje v višini 39,32 EUR s pripadajočimi obrestmi. Z izpodbijano sodbo je odločilo, da ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 11524/2005 z dne 23.11.2005 v 1. in 3. točki izreka sklepa, zato je toženec dolžan povrniti tožeči stranki tudi nadaljnje pravdne stroške v znesku 235,96 EUR s pripadajočimi obrestmi.

Proti navedenima sodbi in sklepu se pritožuje toženec. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje novemu senatu, podrejeno pa izvršilni predlog zavrže s stroškovno posledico. V pritožbi pojasnjuje, da je bil toženec na zdravljenju v bolnici od 29.1.2009. Po odpustu iz bolnice je bil napoten na rehabilitacijo, ob zaključku slednje pa še ni prejel pisne odpustnice. 15.6.2009 je sodišču predlagal vrnitev v prejšnje stanje ter izdajo vmesne sodbe po 315/1 členu ZPP, torej pred izdajo sodbe, ki jo je sodišče odposlalo strankam dne 17.6.2009. Sodišče o vloženi vrnitvi v prejšnje stanje ni odločilo v skladu s 117. členom ZPP in pritožniku ni omogočilo, da opravi zamujeno dejanje. Tožena stranka tudi ne soglaša s priznanimi stroški iz točke 2 izpodbijane sodbe, saj iz odločitve ne izhaja, da je tožečo stranko zastopala oseba, ki te pravice ni imela, saj tožeča stranka ni pridobila pooblastila za opravljanje in zastopanje etažnih lastnikov na zakonit način kot to določa veljavni Stanovanjski zakon. Pritožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

V pritožbi proti sklepu je toženec prav tako uveljavljal vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Pojasnil je, da se je nahajal na zdravljenju, zaključenim z rehabilitacijo dne 2.7.2009, 15.6.2009 pa je vložil pravočasen in upravičen predlog za vrnitev v prejšnje stanje skladno s 3. in 4. odstavkom 117. člena ZPP. V predlogu je toženec sodišču predlagal, da še pred razpisom novega naroka za glavno obravnavo izda vmesno sodbo o zakonitosti sklenjenih ničnih pogodb, o medsebojnih razmerjih iz leta 1993 in o upravljanju iz leta 1999 ter sprejetju planov uporabe sredstev rezervnega sklada, skladno s členom 315/1 ZPP. Sodišče napačno in brez potrebnih medicinskih znanj razglablja o zdravstveni sposobnosti toženca in domneva, kdaj naj bi bil zmožen za delo, kljub izkazanemu potrdilu osebnega zdravnika o delovni nezmožnosti za mesec februar 2009. Opiranje sodišča na opravičilo z dne 6.2.2009 je absurdno, saj niti lečeči zdravnik glede na potek zdravljenja ne more in ni mogel napovedati zaključek zdravljenja. Ko pa je bilo tožencu s strani lečečega zdravnika nakazano, da bo odpuščen, je takoj vložil predlog z dne 15.6.2009. Lečeči zdravnik je toženca po odpustu napotil na rehabilitacijo, toženec pa ni mogel vplivati na začetek rehabilitacije. Obdobja zdravljenja in rehabilitacije ni mogel napovedati niti lečeči zdravnik, še manj pa lahko poda zdravstveno oceno sodnik brez medicinskih znanj. Sodišče je kršilo materialno pravo s tem, ko ni preverilo aktivne legitimacije tožnika in pooblaščenčevega pooblastila in s tem, ko ni opozorilo toženca na posledice po 2. odstavku 286. člena ZPP. Toženec se ne strinja z odločitvijo o stroških postopka, saj je oproščen plačila sodnih taks in stroškov postopka. Pritožnik zato predlaga, da sodišče druge stopnje razveljavi izpodbijani sklep in v celoti sodbo na podlagi pripoznave z dne 20.2.2009 ter zavrne zahtevek. Pritožnik zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožeča stranka je v odgovorih na obe pritožbi predlagala zavrnitev pritožb, saj meni, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni, odločitvi pa sta pravilni. V obeh odgovorih na pritožbi zahteva povrnitev pritožbenih stroškov.

Pritožbi nista utemeljeni.

Glede pritožbe proti sklepu: Iz ugotovitev prvostopnega sodišča izhaja, da je bil toženec pravočasno in pravilno povabljen na narok za glavno obravnavo, razpisan za dne 20.2.2009. Naroka se ni udeležil, niti ni predlagal preložitve. Sodišče prve stopnje je narok opravilo v njegovi odsotnosti in v skladu z določbo 3. odstavka 454. člena ZPP izdalo sodbo na podlagi pripoznave. Toženec je šele 15.6.2009 predlagal vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka. Pojasnil je, da na narok ni pristopil, ker je bil na zdravljenju, nato pa na rehabilitaciji, ki je trajala do 2.7.2009. Predlogu za vrnitev v prejšnje stanje je priložil dokazila, da je bil na zdravljenju v bolnici od 29.1.2009 do 17.2.2009, ko je bil z izboljšanim stanjem odpuščen domov. Kontrola ledvičnih retentov je bila svetovana čez mesec dni. Rehabilitacija zaradi srčnega popuščanja je bila opravljena 11.3.2009. Toženec je bil dokazano v bolniškem staležu še cel mesec februar 2009, po njegovih trditvah pa do 2.7.2009. V tem času je poleg svetovanih kontrol in rehabilitacije v mesecu marcu zdravljenje potekalo doma. Predpisano mu je bilo jemanje zdravil, redno merjenje krvnega tlaka in srčnega utripa, uživanje zdrave prehrane in redno tehtanje.

Na podlagi navedenih dejanskih ugotovitev, ki izhajajo iz predložene medicinske dokumentacije, ki je v spisu, zato so neutemeljeni toženčevi očitki, da dokazil ne bi smela vpogledati tudi nasprotna stranka, je pravilna pravna presoja prvostopnega sodišča, da je toženec predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložil po izteku 15-dnevnega subjektivnega roka iz 2. odstavka 117. člena ZPP. Toženec namreč ni dokazal, da bi bilo po odpustu iz bolnice tri dni pred razpisanim in opravljenim narokom in v nadaljevanju njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ne bi mogel predlagati vrnitve v prejšnje stanje pravočasno v 15-dnevnem roku. Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da je subjektivni rok za vložitev predloga za vrnitev v prejšnje stanje začel teči že 20.2.2009, ko je bil narok razpisan in ne šele 2.7.2009, ko naj bi bilo po njegovih trditvah zaključeno zdravljenje. Toženec ni niti zatrjeval, niti predložil nobenih dokazil, iz katerih bi izhajalo, da je bil zaradi zdravstvenega stanja nesposoben vložiti predlog za vrnitev v prejšnje stanje v 15-dnevnem roku po nastanku zamude naroka. Okoliščini, da je bil v tem času v bolniškem staležu in že po izteku subjektivnega roka na rehabilitaciji, pri čemer ne pojasni, kje je bila izvajana, ne dokazujeta, da predloga ni mogel vložiti. Sodišče prve stopnje je o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje moralo odločiti na podlagi razpoložljivih podatkov, zato so očitki pritožnika, da je brez potrebnih znanj ugotavljalo njegove zdravstvene zmožnosti za vložitev vloge, neutemeljeni.

Ob upoštevanju določbe 118. člena ZPP se vrnitev v prejšnje stanje ne dovoli, če je bil zamujen rok za predlog, da se dovoli vrnitev v prejšnje stanje. Nedovoljen predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrže predsednik senata s sklepom, kar izhaja iz določbe 1. odstavka 120. člena ZPP.

Pravilna je tudi presoja prvostopnega sodišča, da bi bilo potrebno predlog za vrnitev v prejšnje stanje zavrniti kot neutemeljenega v primeru, da bi bil vložen pravočasno. Toženčevo zdravljenje v bolnišnici se je namreč končalo tri dni prej, preden je bil razpisan in opravljen narok, toženec pa ni niti zatrjeval, niti dokazoval, da bi bilo 20.2.2009 njegovo zdravstveno stanje tako slabo, da ne bi mogel na ustrezen način predlagati preložitve naroka.

Sodišče prve stopnje je o stroških postopka v zvezi z obravnavo predloga za vrnitev v prejšnje stanje odločalo na podlagi vloženega stroškovnika in v skladu z Odvetniško tarifo. Sodišče prve stopnje je namreč v skladu z določbo 2. odstavka 120. člena ZPP razpisalo narok, katerega se je udeležil pooblaščenec tožene stranke. Stroški, ki so mu nastali, so bili ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP potrebni za postopek, zato jih je toženec na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP dolžan povrniti. Dejstvo, da je toženec oproščen plačila stroškov postopka in plačila sodnih taks, na odločitev o povrnitvi stroškov postopka po določbi 154. člena ZPP namreč nima nobenega vpliva.

Aktivna legitimacija tožeče stranke izhaja iz predloženih listin. Tudi pooblastilo tožeče stranke pooblaščencu je priloženo, zato so tudi ti ugovori neutemeljeni.

Iz navedenih ugotovitev izhaja, da je izpodbijana odločitev prvostopnega sodišča pravilna, pritožbeni razlogi pa niso utemeljeni. Ker sklep ni obremenjen niti s kršitvami postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti na podlagi določbe 2. odstavka 350. člena ZPP v zvezi s členom 366 ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Glede pritožbe proti sodbi: Iz podatkov v spisu izhaja, da je toženec na poziv sodišča zahteval izvedbo naroka. Sodišče je narok razpisalo za dne 20.2.2009. Nanj je bil toženec pravočasno in pravilno povabljen. V vabilu je bil opozorjen, da bo sodišče izdalo sodbo na podlagi pripoznave, če se toženec naroka ne bo udeležil. Ker se toženec naroka ni udeležil, niti ni opravičil svojega izostanka, njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje pa je pravnomočno zavržen, je tudi pritožba proti sodbi neutemeljena. Ravnanje sodišča namreč temelji na določbi 3. odstavka 454. člena ZPP, ki pravi, da izda sodišče sodbo na podlagi pripoznave, če so izpolnjeni pogoji iz 316. člena ZPP, v primeru, ko izvedbo naroka zahteva tožena stranka, ki pa na narok ne pride, čeprav je bila v redu vabljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da v obravnavanem primeru ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati kot to določa 3. odstavek 3. člena ZPP, zato so bili v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za izdajo sodbe na podlagi pripoznave v smislu določbe 316. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je izpodbijano sodbo izdalo že 20.2.2009. Toženec se je že tri dni prej vrnil iz bolnice v domačo oskrbo, zato bi lahko predlagal preložitev naroka, saj ni izkazal, da zaradi svojega zdravstvenega stanja to ne bi mogel storiti. Njegov predlog za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude naroka je bil pravnomočno zavržen, zato so pritožbene trditve o tem, da sodišče ne bi smelo izdati izpodbijane sodbe zaradi zamude naroka, ker je bil na zdravljenju in rehabilitaciji, neupoštevne. Tožeča stranka je s tožbo uspela, zato je po določbi 1. odstavka 154. člena ZPP upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji v postopku nastali. Pooblastilo tožeči stranki v postopku je bilo izkazano, sodišče prve stopnje pa je o stroških postopka odločilo v skladu z Odvetniško tarifo.

Sodbo na podlagi pripoznave je ob upoštevanju določbe 3. odstavka 338. člena ZPP v konkretnem primeru mogoče izpodbijati le zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Izpodbijana sodba ni obremenjena z zatrjevanimi kršitvami določb pravdnega postopka, niti določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena ZPP, zato je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Glede stroškov pritožbenega postopka: Toženec s pritožbama ni uspel, zato na podlagi določbe 1. odstavka 154. člena ZPP sam nosi stroške pritožbenega postopka. Ob upoštevanju določbe 155. člena ZPP je nasprotna stranka dolžna povrniti stranki le tiste stroške postopka, ki so bili zanj potrebni. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da stroški, ki so tožeči stranki nastali z vložitvijo odgovorov na pritožbi, niso bili potrebni za pritožbeni postopek, saj v njima ni navedlo nič takega, kar bi pripomoglo k odločitvi o pritožbah. Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.