Jedro

Ker je tožnica po prenehanju veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom pri toženi stranki, ne da bi z njo sklenila novo pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31.1.2006, ki jo je dne 11.1.2006 izdala tožena stranka, nezakonita ter da je tožnica s toženo stranko sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, zato ji delovno razmerje z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 31.1.2006 ni prenehalo in je trajalo do vključno 17.9.2006. Ugotovilo je, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici plačati plače po pogodbi o zaposlitvi za čas od 31.1.2006 do vključno 16.9.2006 s pripadajočimi davki in prispevki, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake posamezne neto plače od 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila in ji za ta čas vpisati delovno dobo v delovno knjižico, vse v 8-ih dneh pod izvršbo. Kar je tožnica zahtevala več in drugače, je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 154.220,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, v roku 8-ih dni pod izvršbo.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in o zahtevku samo odloči tako, da ga v celoti zavrne oziroma podrejeno, da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožnica je bila zaposlena pri toženi stranki na delovnem mestu receptor za določen čas po pogodbi o zaposlitvi z dne 5.9.2005 do 10.3.2006. Stranki sta soglašali, da se prvotno določen čas trajanja delovnega razmerja skrajša na 31.1.2006. Sodba je pomanjkljiva v tistem delu, ki se nanaša na obrazložitev, zakaj je sodišče štelo fizično zamenjavo strani v obstoječi pogodbi za zakonito ravnanje strank. Sodišče bi moralo šteti dogovor strank o skrajšanju delovnega razmerja za nezakonit, tako da bi ostalo v veljavi prvotno določilo o trajanju delovnega razmerja do 10.3.2006. Tako bi tožnici delovno razmerje prenehalo s samim potekom časa, za katerega je bilo sklenjeno. Listina z označbo odpoved delovnega razmerja z dnem 31.1.2006 nima konstitutivnega, temveč le deklaratorni učinek. Odpoved z dnem 31.1.2006 nima značaja klasične odpovedi pogodbe o zaposlitvi, temveč le ugotovitev obeh strank, ki z nobenim predpisom ni prepovedan, zato ji je nerazumljiva ugotovitev sodišča, da je nezakonit. Ne strinja se z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo 31.1.2006, temveč je trajalo do 17.9.2006. Strinja se z ugotovitvijo, da je tožnici prenehalo delovno razmerje zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.1.2006, nerazumljiva pa ji je odločitev, da ji je delovno razmerje trajalo do 17.9.2006. Stališče sodišča prve stopnje o spremembi pogodbe o zaposlitvi za določen čas po pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas, je nepravilno. Glede na ugotovitev, da sta se stranki dogovorili za skrajšanje časa trajanja delovnega razmerja do 31.1.2006 in četudi je to bilo 3.2.2006, je tožena stranka tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi od 1.2.2006 do 28.2.2006, zato sodišče prve stopnje ne bi smelo prezreti, da je tožnica podpis pogodbe odklonila in se odločila, da od tega dne dalje ne bo več prihajala na delo, ne da bi uveljavljala morebitno nezakonitost novo ponujene pogodbe pred sodiščem. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu, ki ga določa 2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadaljnji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in nanj pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo zatrjevanih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje ter glede na pritožbene navedbe le še dodaja: Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnica sklenila pogodbo o zaposlitvi pri toženi stranki za določen čas šestih mesecev od 5.9.2005 dalje. Pred potekom časa je med tožnico in toženo stranko prišlo do dogovora, da se prvotno določen čas trajanja delovnega razmerja skrajša na dan 31.1.2006, z obljubo, da bo tožena stranka s tožnico sklenila novo pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Ugotovilo je, da je tožena stranka dne 10.1.2006, ko je tožnici predočila, da ni uspešno opravila poskusnega dela, in ko je prišlo do dogovora o skrajšanju trajanja delovnega razmerja, podala odpoved delovnega razmerja z dnem 31.1.2006. Ugotovilo je, da tožena stranka tožnici po 31.1.2006 ni ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, tožnica pa je z delom nadaljevala vse do 3.2.2006. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ji je delovno razmerje, sklenjeno za določen čas v skladu z določbo 53. člena (pravilno 54. člena) Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) prešlo v delovno razmerje za nedoločen čas.

Ugovor tožene stranke, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti dogovor o skrajšanju trajanja delovnega razmerja za nezakonit, je neutemeljen. S podpisom obeh strank je prišlo do določitve oziroma skrajšanja trajanja delovnega razmerja, z navedenim je pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas šestih mesecev prenehala veljati, namesto nje pa je stopila v veljavo pogodba o zaposlitvi sklenjena za določen čas do 31.1.2006. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je s potekom časa pogodba o zaposlitvi prenehala veljati, zato dejstvo, da je tožnica po 31.1.2006 še naprej opravljala delo pri toženi stranki, ne da bi ji ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi, nerelevantno. Ker je tožnica po prenehanju veljavnosti sklenjene pogodbe o zaposlitvi za določen čas nadaljevala z delom, se šteje, da je sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas (54. člen ZDR). Tožena stranka ne trdi, da je tožnici ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi ob poteku pogodbe sklenjene za določen čas do 31.1.2006, temveč nasprotno, uveljavlja, da je nerelevantno, če ji je ponudila pogodbo o zaposlitvi šele 3.2.2006. Tožena stranka torej sama priznava, da ji je ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi šele 3.2.2006. Zato je odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Pravilna pa je tudi odločitev o trajanju delovnega razmerja do 17.9.2006, ko se je tožnica zaposlila pri drugem delodajalcu, tožnica pa ni želela nadaljevanja delovnega razmerja pri toženi stranki.

Glede na navedeno in v skladu z določbo 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče pritožbo v izpodbijanem (ugodilnem) delu zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je priglasila pritožbene stroške in ker s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče odločilo, da jih krije sama, tudi če bi v sporu uspela delodajalec krije svoje stroške postopka ne glede na izid postopka (5. odstavek 41. člena ZDSS-1).