Jedro

Javni razpis je materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in v upravnem sporu se lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka v ponovnem postopku zavrnila vlogo tožnika, s tem, da stroški v postopku niso nastali (točki 1 in 2 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je toženka objavila Javni razpis za spodbujanje tehnološko razvojnih projektov v letih 2013-2014 – Smer + (v nadaljevanju: javni razpis). Strokovna komisija je tožnikovo vlogo ocenila na podlagi meril iz 7. točke javnega razpisa. Tožnik je skupaj prejel 66 točk. Število točk po posameznem merilu in razlogi so razvidni iz obrazložitve izpodbijanega sklepa. Toženka se v uvodu sklicuje na točke 8, 13 in sedmi odstavek točke 7 javnega razpisa. Tožnik je presegel prag 50 točk iz šestega odstavka 7. točke javnega razpisa. Njegova vloga se je glede na doseženo število točk uvrstila na 57. mesto, kar ne zadošča za sofinanciranje glede na razpoložljiva sredstva (sedmi odstavek 7. točke javnega razpisa). Sofinanciranje je bilo mogoče glede na razpoložljiva sredstva odobriti le za vloge, ki so bile razvrščene do vključno 26. mesta oz. so dosegle najmanj 80 točk. Tožnik izpodbija navedeno odločitev iz razlogov bistvene kršitve določb postopka, nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Očita absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker izrek ni določen (7. točka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP) ter navaja, da izpodbijani akta ni obrazložen (214. člen ZUP). Očitki se nanašajo glede izpolnjevanja razpisnih meril Finančna sposobnost prijavitelja, Tehnološki dosežki projekta, Stopnja inovativnosti in Zaposlitev novih kadrov. Pri merilu Povečanje števila zaposlenih v obdobju med 2010 in 2012 je ugotovitev o 3,2 % povečanju napačna, saj glede na izkaz poslovnega izida tožnika izhaja 10,47 % povečanje. Tožnik bi moral prejeti več točk (5 točk namesto 1). Pri merilih Povečanje skupnih prihodkov prodaje v obdobju od 2010 – 2011 ter Povečanje skupnih prihodkov od prodaje na tujem trgu v istem obdobju je toženka napačno ugotovila 12 % oz. 13,9 % povečanje. Tožnik je po obeh merilih napačno prejel 3 točke namesto 5 točk. Izpodbijanega akta ni mogoče preizkusiti.

Pri merilu Tehnološki dosežki projekta (tožnik je prejel 12 točk od 20 točk) toženka ni ugotovila, kaj so pričakovani rezultati konkretnega projekta in kaj šteje za nedoločljive dosežke. Ni ugotovljeno, zakaj tožnikov projekt ne bi presegel mej tehnološkega področja in zakaj naj bi bilo pričakovati le rahlo izboljšanje tožnikovega konkurenčnega položaja na trgu. Tožnik je v vlogi obrazložil, zakaj njegov projekt pomeni tehnološke dosežke, ki predstavljajo pomembne preskoke in popolnoma nove rešitve in navedel, da iz obravnavanega področja v trenutku prijave ni bilo znanih drugih alternativnih sintez za antidiabetik. Poudaril je, da bodo s projektom razvili nove procese priprave zdravila, ki bodo kot prvi omogočali prihod na trg, takoj po izteku nekaterih patentnih ovir, ter da pričakujejo vsaj dve patentni prijavi in znanstvene članke. Projekt pa bi jim omogočil prodor na trg v ZDA, EU in Kanado ter Japonsko ter nastajajoče trge, kot sta Brazilija in Mehika. Zatrjevanje patentibilne rešitve predpostavlja, da tožnik s projektom načrtuje izume, ki so novi, inventivni in industrijsko uporabljivi že po definiciji patenta po Zakonu o industrijski lastnini (v nadaljevanju: ZIL-1). Zatrjevanje prodora na najzahtevnejše svetovne trge glede zdravila, ki je v letu 2013 sodilo med 10 najbolj prodajanih zdravil na svetu, pomeni bistveno okrepitev konkurenčnega položaja tožnika. Ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju bi tožnik moral dobiti 20 točk. Toženki očita arbitrarno odločanje. Tožnik je projekt predstavil. V razpisni dokumentaciji ni bilo zahtevano, da bi moral predložiti še kakšne druge dokumente z dodatnimi oziroma podrobnejšimi opisi.

Pri merilu Stopnja inovativnosti projekta (10 točk od 20 možnih točk) je obrazložitev pavšalna in ne vsebuje ugotovitev o konkretnem dejanskem stanju. Toženka ni obrazložila, zakaj naj ne bi šlo za nov produkt, ki je v celoti rezultat lastnega razvoja. Tožnik je na obrazcu vloge jasno navedel, da gre pri projektu za razvoj nove inovativne sintezne poti aktivne učinkovine antidiabetika ter da navedenega doslej ni uspelo še nikomur. Tožnik namerava rezultate zaščititi s patentom, česar ne bi mogel, če ta ne bi bil nov glede na obstoječe stanje tehnologije. Tožnik bi kot rezultat projekta lahko lansiral nov generični antidiabetik. Tožnik namerava sintezno razviti sam, zato so ugotovitve o delnem lastnem razvoju protispisne. Glede razpisnega merila Zaposlitev novih kadrov, kjer je tožnik prejel 6 točk od 10 možnih točk, je tožnik načrtoval tri zaposlitve, enega razvojnega delavca in dva tehnična sodelavca. Slednje naj bi glede na skupno število zaposlenih pri tožniku predstavljalo le majhno povečanje, s čimer se tožnik ne strinja. Navaja, da so vse nove zaposlitve v raziskovalno-razvojnem centru (RR oddelek). Tožnik se sklicuje na Navodila za ocenjevalce. Očita diskriminatornost in arbitrarnost odločanja toženke. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne toženki v ponoven postopek ter ji naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka navaja, da gre za akt, iz katerega jasno izhaja, na katero zahtevo stranke se nanaša. Tožnik pomen meril napačno razume oz. interepretira in se napačno sklicuje na 7. točko javnega razpisa, ki določa merila za ocenjevanje vlog in način njihove uporabe. Vloge morajo izpolnjevati razpisne pogoje. Glede Finančne sposobnosti je tožnik pri podmerilu 1.3. dejansko prejel premalo točk. Za izračun stopnje rasti števila zaposlenih je napačno upoštevan podatek iz leta 2011 in ne iz leta 2012. Tožnik bi moral prejeti 3 točke in ne 1 točko od možnih 5 točk. Vsota po vseh merilih bi tako znašala 68 in ne 66. To še vedno ne zadostuje za dodelitev sredstev. Sofinanciranje je bilo mogoče odobriti za vloge, ki so dosegle najmanj 80 točk. Toženka je podatke za ocenjevanje črpala iz obrazca 2 - Osnovni podatki o prijavitelju. Pri povečanju prihodkov je upoštevala razmerje med čistimi prihodki od prodaje v letu 2011 in v letu 2010 (12,8 % rast) oz. na tujih trgih razmerje med čistimi prihodki od prodaje na tujih trgih v letu 2011 in v letu 2010 (13,9 % rast). Takšen odstotek dosežene rasti so pri vseh prijaviteljih ocenjevalci ocenili s 3 točkami od možnih 5. Zato je tudi tožnik pri obeh podmerilih prejel po 3 točke. Tožeča stranka bi bila oškodovana le v primeru, če bi za enak odstotek povečanja pri obeh merilih prejela manj točk od drugih prijaviteljev, kar pa se ni zgodilo. Tako so bili vsi prijavitelji enakopravno obravnavani. Dodelitev ocene je zadostno obrazložena. Pravilnost je mogoče preveriti z analizo ocenjevanja tega merila, ki ga prilaga. Iz navedenega izhaja, da tudi če bi v tem delu tožnik dokazal (kar pa ni), da je bila ocena tožene stranke napačna, to ne bi vplivalo na razvrstitev vloge tožnika. V tem primeru bi glede na načelo enake obravnave vseh prijaviteljev tudi ostali prijavitelji prejeli isto število točk. Posledično bi sicer bilo res to, da bi tožnik prejel več točk. Vendar bi več točk prejeli tudi drugi prijavitelji z enakim odstotkom povečanja prihodkov od prodaje. To pomeni, da niti višje točkovanje rasti skupnih prihodkov oziroma prihodkov od prodaje na tujih trgih tožnika ne bi imelo pozitivnega vpliva na končno odločitev o vlogi tožnika. Tudi ocena 3, ki bi jo moral, pa je zaradi pomote ni prejel tožnik, je povsem v skladu s povprečjem dodeljene ocene za takšno stopnjo povečanja.

Glede merila Tehnološki dosežki projekta se toženka sklicuje na pravne podlage javnega razpisa in sicer člene 106.c do 106.l Zakona o javnih financah (v nadaljevanju: ZJF), Uredbo o postopku, merilih in načinih dodeljevanja prednostnih sredstev za spodbujanje razvojnih programov in prednostnih nalog (v nadaljevanju: Uredba) ter na smiselno uporabo ZUP. Po 3. točki drugega odstavka 10. člena Uredbe prijavitelji vloge ne smejo dopolnjevati v tistih elementih, ki lahko vplivajo na drugačno razvrstitev. Kvaliteta pripravljene vloge je po navedenem odgovornost samega prijavitelja. Ni naloga toženke ugotavljati in sklepati, kaj so pričakovani rezultati tožnikovega projekta. Sam prijavitelj mora svoj projekt opisati, razložiti in pojasniti, tako, da je ocenjevalcu iz vloge razvidno, kaj so pričakovani rezultati. Tožnikove navedbe predstavljajo le splošne opise projekta. Da bosta rezultat projekta tudi dva patenta, je toženka prepoznala določeno verjetnost, da bodo tehnološki dosežki predstavljali napredek glede na sedanje stanje razvoja. Sam predlog patenta bi moral tožnik obrazložiti in utemeljiti, da bi ocenjevalec nedvoumno ugotovil ali gre za patentibilno novost ali ne. Tožnik mora sam nositi posledice slabega opisa projekta. Toženka dejansko stanje lahko ugotavljala le na podlagi navedb tožnika. Glede na splošen opis tehnoloških dosežkov projekta v točki 4 vloge, obrazložitev ocene pri tem ne more biti bolj konkretizirana. Tudi ne držijo navedbe tožnika, da je obrazložil, zakaj njegov projekt pomeni tehnološke dosežke, ki predstavljajo pomembne preskoke in popolnoma nove rešitve. Gre za tožbene novote. Interpretacija oz. uporaba meril ni v pristojnosti prijaviteljev, razen če gre za očitno pisno pomoto. Ni šlo za strožjo presojo, dodatne priloge, na katere se sklicuje tožnik, pa v javnem razpisu niso bile zahtevane. To izhaja tudi iz odgovorov toženke na spletni strani. Tožnikov opis inovativnosti projekta je zelo skop, kar pomeni, da v tako kratkem opisu stopnje inovativnosti tudi ni mogoče oceniti. Navodila za ocenjevalce so bila natančna in jasna in bi jo morali kot osnovo za opise uporabljati tudi vlagatelji. Ne držijo očitki glede konkretnega dejanskega stanja oz., da naj bi toženka spregledala novost oziroma temeljito izboljšavo izdelka. Iz obrazložitve izhaja, da je iz vloge razvidno, da naj bi projekt uvedel nekatere inovativne rešitve, da pa ni razvidno, ali gre za povsem nov ali pa za temeljito izboljšan izdelek. Tudi ne drži očitek, da ni bilo upoštevano, da je izdelek v celoti rezultat lastnega razvoja. Tega opis v točki 5 vloge tožnika ni vseboval. Zato sta ocenjevalca navedla, da tega tudi ni bilo mogoče ugotoviti. Tožnik ni predstavil, kaj predstavlja zunanjo svetovalno dejavnost, saj ni v celoti predstavil vseh kvalitet svojega projekta. Glede zaposlitve novih kadrov pa je glede na razlike v velikostih prijaviteljev za zagotovitev enakopravne obravnave bilo treba upoštevati pomen števila novih zaposlitev na konkretnega prijavitelja. 3 nove zaposlitve pri velikem podjetju, kot je tožnik, kjer je 2500 zaposlenih, dejansko predstavlja majhno povečanje števila zaposlenih. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži plačilo stroškov postopka.

V pripravljalni vlogi se tožnik sklicuje na določbe ZUP glede določnosti izreka. Očita nezakonitost in nepravilnost izpodbijanega sklepa glede razpisnih meril Finančna sposobnost prijavitelj, Tehnološki dosežki projekta, Stopnja inovativnosti projekta in Zaposlitev novih kadrov, v okviru katerih pojasni svoja dodatna stališča. Ne strinja se z razlogi toženke v odgovoru na tožbo. Navedbe, da naj bi 3 točke dodelila vsem prijaviteljem, ki so dokazali povečano število zaposlenih v razponu med 11 % do 13 % povečanjem, so neodločilne. Takšen razlog bi morala toženka navesti v obrazložitvi izpodbijanega akta. Očita nedokazane trditve o domnevno enakopravnem obravnavanju prijaviteljev tudi glede merila Prodaja na tujem trgu v obdobju 2010 – 2011. Zato tožnik ne more ugotoviti ali je bilo upoštevano načelo enakosti pred zakonom po 14. členu v povezavi s 74. členom Ustave RS. Ključno je ali je projekt zasnovan na način, da je kot njegov rezultat utemeljeno pričakovati zatrjevane tehnološke dosežke ali ne. Neutemeljeno je razlogovanje, da zatrjevanje prodora na svetovne trge z rezultati prijavljenega projekta še ne pomeni tehnoloških dosežkov projekta. Minimiziranje tržnega potenciala rezultatov projekta s tem, da naj bi bila potrebna tudi dobra tržna strategija, tožnik razume kot pristransko obravnavo. Toženka išče dodatne argumente, da tožniku ne bi dodelila zaprošenih javnih sredstev. Ne gre za tožbeno novoto. Ne drži, da v vlogi ni omenil pričakovanega vstopa na vzhajajoče trge Brazilije in Mehike. Obrazložitev toženke, da naj ne bi šlo za rezultat lastnega razvoja, ker je iz finančnega načrta razvidno, da naj bi stroški svetovanja predstavljali skoraj 12 % celotnega proračuna projekta, je naknadna in tudi ne drži. Toženka tudi v odgovoru na tožbo ne pove zakaj 3 nove zaposlitve pri tožniku v primerjavi z drugimi prijavitelji ne zadošča za več kot 6 od 10 možnih točk. Gre za arbitrarno odločitev tožene stranke.

V pripravljalni vlogi toženka vztraja pri svojih razlogih. Ponovno pojasni razloge glede določnosti izreka. Sklicevanje tožnika na sodbo Upravnega sodišča RS I U 942/2010 je zavajajoče. Izpodbijani upravni akt je mogoče izvršiti. Toženka glede merila Finančna sposobnost prijavitelja navaja podatke iz analize ocenjevanja vlog po merilih Število zaposlenih v obdobju 2010-12 in Prihodkov od prodaje na tujih trgih v obdobji 2010-2011. Dolžnost toženke je, da javni razpis izpelje zakonito in ne v skladu s pričakovanji posameznega vlagatelja. Za oceno vlog je izključno pristojna komisija, ki mora ravnati strokovno in nepristransko. Tožnik še vedno pomen meril povsem napačno razume in interpretira. Vloge morajo izpolnjevati razpisne pogoje, ne pa meril za ocenjevanje iz Navodila za ocenjevalce. Toženka je vse prijavitelje enakopravno obravnavala. Prav tako je obrazložila, zakaj je štela, da so 3 nove zaposlitve pri tožniku le majhno povečanje.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi tožene stranke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS), glede tožbenih navedb pa sodišče dodaja: V obravnavani zadevi je med strankama sporno ali je toženka pravilno in zakonito zavrnila vlogo tožnika na predmetni javni razpis.

V obravnavani zadevi po mnenju sodišča ne gre za absolutno bistveno kršitev določb postopka zaradi nedoločnosti izreka, zaradi česar se v smislu 7. točke 273. člena ZUP izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti, kot meni tožnik. V obravnavani zadevi tudi ne gre za to, da izpodbijanega akta ne bi bilo mogoče izvršiti. Toženka se v uvodu sklicuje na relevantne določbe javnega razpisa, kjer je razvidna pravna podlaga za njeno odločitev. Iz teh podatkov je jasno razvidno, da gre za odločanje o vlogi tožnika na predmetni javni razpis, zato sodišče zavrača tožnikove očitke glede nedoločnosti izreka oz. da gre za takšno pomanjkljivost izreka, da zaradi tega ne bi bilo mogoče vedeti, o kakšnem zahtevku se je vodil postopek (prvi odstavek 213. člena ZUP). Po mnenju sodišča pomanjkljivost, da v izreku ni naveden konkretni javni razpis, ne pomeni bistvene kršitve pravil postopka, zaradi katere bi bilo treba izpodbijani sklep odpraviti. V izreku pa je toženka odločila o vseh zahtevkih tožnika. Po presoji sodišča je izpodbijano odločitev toženka tudi obrazložila tako, da je njene razloge mogoče preizkusiti, in sicer na način, ki daje zadostno podlago za presojo relevantnih razlogov, ki so vplivali na odločitev, v smislu 214. člena ZUP, ki se v obravnavanem primeru smiselno uporabljajo (4. člen ZUP).

V obravnavani zadevi so tožnikovi očitki usmerjeni na pravilnost ocenjene vloge tožnika na predmetni javni razpis. Tožnik očita, da strokovna komisija ni pravilno ocenila njegove vloge glede razpisnih meril: Finančna sposobnost prijavitelja (tožnik je prejel 12 od možnih 20 točk); Tehnološki dosežki projekta (stopnja tehnološke zahtevnosti projekta (tožnik je prejel 12 točk od 20 možnih točk); Stopnja inovativnosti (raziskovalno - razvojna kakovost projekta). Tožnik je prejel 6 točk od možnih 20 točk; Zaposlitev novih kadrov (tožnik je prejel 6 točk od 10 možnih točk). Pri utemeljevanju razlogov, zaradi katerih tožnik meni, da je njegova vloga nepravilno ovrednotena, se sklicuje na „Navodila za ocenjevalce“. Tako kot pravilno navaja toženka v odgovoru na tožbo, je za uspešno pridobitev sredstev na predmetnem javnem razpisu potrebno izpolnjevati razpisna merila, zato se tožnik ne more uspešno sklicevati zgolj na 7. točko javnega razpisa, kjer so navedena „Navodila za ocenjevalce“.

Iz besedila javnega razpisa izhaja med drugim, da bo vloge ocenila strokovna komisija na podlagi meril, ki so navedena v točki 7. javnega razpisa in da so merila za ocenjevanje natančneje opisana v razpisni dokumentaciji, priloga “Navodila za ocenjevalce“. Po tretjem odstavku 7. člena javnega razpisa strokovna komisija svoje ocene projektov zapiše na ocenjevalne liste, ki morajo biti podpisani s strani ocenjevalca, ocene na njih pa utemeljene s pripombami. Vsako vlogo ocenita po dva ocenjevalca. V obravnavani zadevi sta ocenjevalna lista podpisala oba ocenjevalca, ki sta pod vsako merilo navedla tudi svoj komentar, kar je skladno z Uredbo. Po 11. členu Uredbe komisija opravi strokovni pregled popolnih vlog ter jih oceni na podlagi pogojev in meril, ki so navedena v javnem razpisu oz. razpisni dokumentaciji.

Razloge za zavrnitev tožnikove vloge je navedla toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa tako, da je pri vsakem razpisnem merilu pojasnila, zakaj je tožnikovi vlogi dodeljeno določeno število točk. Glede merila: Finančna sposobnost prijavitelja toženka navaja, da so se skupni prihodki tožnika v obdobju 2010 do 2011 povečali za 12 %, zato vloga tožnika po tem merilu prejme 3 točke od možnih 5. Prihodki od prodaje na tujem trgu so se v istem obdobju povečali za 13,9 %, zato vloga tožnika po tem merilu prejme 3 točke od možnih 5 točk; Število zaposlenih se je v obdobju od 2010 do 2012 povečalo za 3,2 %, zato vloga po tem merilu prejme 1 točko od možnih 5 točk. Očitek tožnika, da bi glede slednjega morala toženka, glede na podatke iz izkaza poslovnega izida tožnika, ugotoviti povečanje v višini 10,47 %, v posledici tega pa bi tožnik dobil več točk, za odločitev v konkretni zadevi ni relevanten. Tudi v primeru, če bi tožnik prejel 3 točke ali pa tudi maksimalno 5 točk, bi vsota vseh točk pri tožniku znašala 68 oz. 70. Slednje pa še vedno ne zadostuje za dodelitev sredstev tožniku, kar poudarja tudi toženka v odgovori na tožbo. Navedeni razlog glede na konkretni javni razpis tudi po presoji sodišča torej ni takšne narave, da bi se zaradi tega lahko izboljšal položaj tožnika v smislu pridobitev sredstev. Tako kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je bilo v obravnavanem razpisu sofinanciranje mogoče odobriti le za vloge, ki so dosegle najmanj 80 točk. Zato sodišče tožnikov očitek glede višine povečanja kot neodločilnega zavrača, saj glede na zgoraj povedano na drugačno odločitev v konkretni zadevi ne vpliva niti ugotovitev, da je šlo pri tožniku za 10,47 % povečanje števila zaposlenih v spornem obdobju.

Neutemeljeni so tožnikovi očitki, ki se nanašajo na Skupne prihodke od prodaje v obdobju 2010 do 2011 in Prihodke od prodaje na tujem trgu v istem obdobju. Pri obeh merilih je tožnik prejel po 3 točke (od možnih 5 točk) za ugotovljeno 12 % oziroma 13,9 % povečanje. Toženka sicer v obrazložitvi ni posebej navedla, iz katerih dokumentov je črpala podatke. Vendar pa tožnik nima prav, ko meni, da ni mogoče preveriti, od kod so ti podatki pridobljeni. Iz besedila javnega razpisa namreč izhaja, da toženka vse podatke za ocenjevanje črpa iz vlog in obrazcev, ki jih vlagatelji predložijo, in iz uradnih podatkov. Iz javnega razpisa izhaja, da je obvezna sestavina vloge obrazec 2, kjer so osnovni podatki o prijavitelju. Zato po presoji sodišča glede teh podatkov ni mogoče slediti navedbam tožnika, ko zatrjuje, da ugotovljenih procentov ni mogoče preizkusiti. Tožnik tudi sicer ne zatrjuje, da bi ti procenti bili napačni in tudi ne predloži drugačnih podatkov, ki bi lahko zbujali dvom v pravilnost ugotovitev toženke glede višine. V odgovoru na tožbo pa toženka poudarja, da je enako postopala glede vseh prijaviteljev, za kar je predložila tudi dokazila, s katerimi je bil tožnik seznanjen. Tožnik pa česa drugega tudi ne zatrjuje. Zato sodišče te tožnikove očitke kot pavšalne zavrača. V okviru merila Tehnološki dosežki projekta (stopnja tehnološke zahtevnosti projekta) je tožnik prejel 12 točk od 20 možnih točk. Iz obrazložitve izhaja, da iz opisa tehnoloških dosežkov projekta ni jasno razvidno oziroma določljivo, kaj se pričakuje kot rezultat izvedenega projekta. Toženka je pojasnila, da je glede na navedbe tožnika mogoče sklepati, da rezultat ne presega mej zadevnega tehnološkega področja, da gre za razvojni projekt, od katerega se lahko pričakuje le rahlo izboljšanje prijaviteljevega konkurenčnega položaja na trgu in da podrobnejši opis pričakovanih tehnoloških dosežkov ni bil priložen. Očitek tožnika, da toženka ni ugotovila, kaj so pričakovani rezultati konkretnega projekta in kaj šteje za nedoločljive dosežke, in zakaj konkretno tožnikov projekt ne bi presegel mej tehnološkega področja, ni utemeljen. Tudi ne gre za pavšalnost in nekonkretnost obrazložitve, kot meni tožnik. Sklicevanje tožnika, da je poudaril, da gre s projektom za nove procesne priprave zdravil, ki mu bodo kot prvi omogočali prihod na trg takoj po izteku nekaterih patentnih ovir, pri čemer pa se sklicuje na na merila iz Navodila za ocenjevalce, pa ni utemeljeno. Iz ocenjevalnih listov, ki se nahajata v upravnih spisih, s katerimi je bil tožnik seznanjen, oz. komentarjev ocenjevalcev izhaja, da so podatki o tehnoloških dosežkih projekta zelo skopi in je iz njih težko oceniti, da gre za pomemben preskok, ki dosega meje zadevnega tehnološkega področja ali nove rešitve ali so osnova za nove industrije, ali za uvedbo sprememb v sedanji industriji. Gre za uporabo obstoječe metodologije v podjetju, ki bo pripomogla k učinkovitejšemu razvojnemu procesu in višji kakovosti izdelkov. Iz obeh ocenjevalnih listov je razvidno, da sta bila oba strokovna člana komisije soglasna, da tožnikov projekt ustreza opisu, kot sta ga ocenila in sicer pod točka 4. 2. ocenjevalnega lista. Gre za strokovno stališče članov strokovne komisije. Tožnik je po tem merilu prejel 12 točk oz. povprečno število točk, kot izhaja iz obeh ocenjevalnih listov, za kar so razlogi pojasnjeni v obrazložitvi izpodbijanega sklepa.

Do razlogov tožnika, da gre za projekt, kjer tehnološki dosežki predstavljajo pomembne preskoke in popolnoma nove rešitve, ki dosegajo meje zadevnega tehnološkega področja oziroma, da bi ocenjevalci morali tožniku dodeliti oceno pod točko 4.1. Navodila za ocenjevalce, s katerimi tožnik izpodbija strokovno oceno komisije, pa je glede na ustaljeno upravno sodno prakso, sodišče zadržano in ima že razvite standarde presoje zakonitosti v tovrstnih zadevah. Te je mogoče povzeti na ta način, da mora biti presoja zakonitosti dodeljevanja finančnih sredstev zaradi zagotavljanja ustavnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS oziroma enakih možnosti udeležencev na javnem razpisu glede materialno-pravnih in procesnih vprašanj stroga. Po drugi strani pa to pomeni, da je presoja sodišča glede izpolnjevanja dejanskih kriterijev zadržana, saj se sodišče ne sme spuščati v primernost strokovne presoje kriterijev. Glede na ustaljeno sodno prakso to pomeni, da sodišče, če ni napak pri uporabi materialnega ali procesnega prava, odločitev toženke lahko odpravi le v primeru, če je njena argumentacija očitno nerazumna (tako Upravno sodišče RS na primer v zadevah U 1104/2005, U 568/2004, I U 1724/2009, I U 1956/2011, I U 1654/2013), slednjega pa obrazložitvi tožene stranke ni mogoče očitati. Zato toženi stranki tudi ni mogoče očitati pomanjkljivosti obrazložitve in s tem kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS.

Takšno stališče izhaja tudi iz sklepa Vrhovnega sodišča RS v zadevi X Ips 193/2013 z dne 17. 3. 2015, ki med drugim poudarja, da je že v več zadevah, ki se nanašajo na javnega razpise sprejelo stališče, da je javni razpis materialni okvir odločanja o dodeljevanju sredstev in da se v upravnem sporu lahko presoja le skladnost javnega razpisa, njegove vsebine, pogojev, kriterijev oziroma meril z zakonom, ne pa tudi primernosti ali ustreznosti določenega merila javnega razpisa in da je število doseženih točk, ki je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega upravnega akta, rezultat ocene strokovne komisije po določenih kriterijih. Po stališču iz navedenega sklepa Vrhovnega sodišča RS, sodišče takšne ocene ne more strokovno presojati, saj za to ni usposobljeno. V upravnem sporu se namreč presoja zakonitost in pravilnost upravnih aktov, ne pa pravilnost strokovne ocene (glej na primer sodba Vrhovnega sodišča X Ips 725/2008, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 193/2013).

Enako pa velja tudi glede tožnikovih ugovorov glede razpisnega merila Stopnja inovativnosti projekta. Toženka je pojasnila razloge, zakaj je tožnikova vloga prejela 10 točk od možnih 20. Iz obrazložitve izhaja, da je iz vloge razvidno, da naj bi projekt uvedel nekatere inovativne rešitve, vendar iz opisa projekta ni razvidno ali gre za nov ali temeljito izboljšan izdelek niti ali gre v celoti za rezultat lastnega razvoja. Takšno stališče izhaja tudi iz komentarja obeh ocenjevalcev. Tožnik je bil seznanjen z vsemi pogoji javnega razpisa. Po presoji sodišča pa je na vlagatelju breme, da svojo vlogo konkretno in dovolj izčrpno utemelji tako, da je iz nje razvidno ali in v kolikšni meri njegov na razpis prijavljeni projekt izpolnjuje razpisne pogoje.

Nima prav tožnik, ko meni, da toženka tudi ni pojasnila razlogov, zakaj je tožnik pri razpisnem merilu Zaposlitev novih kadrov, prejel 6 od možnih 10 točk. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da tožnik načrtuje tri zaposlitve, enega razvojnega sodelavca in dva tehnična sodelavca in da gre za podjetje z velikim številom zaposlenih (2500), zato navedeno predstavlja le majhno povečanje. S tem pa se strinja tudi sodišče. V obravnavanem primeru po presoji sodišča tudi ne gre za neenako obravnavanje tožnika.

Po povedanem razlogi, ki jih tožnik poudarja v tožbi in v pripravljalnih vlogah, da iz obrazložitve niso razvidni razlogi na strani toženke po posameznih merilih v okviru ocenjevanja, niso utemeljeni in sodišče te očitka zavrača. V obravnavani zadevi so po presoji sodišča razlogi toženke jasni in nedvoumni in smiselno povezani z vsebino projekta in predmetom javnega razpisa in s kriteriji iz razpisanih ocenjevalnih meril. Zato sodišče tem razlogom tudi ne more očitati nerazumnosti v argumentaciji, kot želi med drugim prikazati tožnik, in je zato tudi tožbeni očitek, da je odločitev neobrazložena, neutemeljen.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, kakor tudi ne očitanih kršitev Ustave RS, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem sodišče v primeru, če tožbo zavrne odloči, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.