Jedro

Če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes. V obravnavani zadevi gre za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi, in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo. O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkoriščen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Treba je upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu ZDavP-2 šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje.

Zmotno je pritožbeno stališče, da pomeni upoštevanje ugovora

prostovoljne

izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugovoru dolžnice z dne 25. 8. 2025 ugodilo tako, da se sklep o izvršbi I 1399/2025 z dne 25. 7. 2025 razveljavi, predlog za izvršbo zavrne ter se razveljavijo opravljena izvršilna dejanja (I. točka izreka), in odločilo, da je upnik dolžan dolžnici povrniti 183,60 EUR stroškov ugovornega postopka, v roku 8 dni od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila (II. točka izreka), upnik pa sam nosi svoje stroške ugovornega postopka (III. točka izreka).

2.Upnik je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor dolžnice v celoti zavrže oziroma zavrne, in dolžnici naloži povrnitev upnikovih stroškov postopka, skupaj s pritožbenimi. Podredno pa upnik predlaga razevljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek, pri čemer so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka. Navaja, da je sodišče o ugovoru odločalo po tem, ko je bila izvršba že pravnomočno ustavljena, kar je nedopustno. Dolžnica se namreč zoper sklep o ustavitvi izvršbe ni pritožila, niti ni predlagala izdaje dopolnilnega sklepa ali zahtevala odločanja o ugovoru pred pravnomočnostjo ustavitve izvršbe. S tem je izgubila pravni interes za ugovor, saj ji morebitna ugoditev ne bi mogla več prinesti nobene pravne koristi. Izvršilni postopek je bil namreč že pravnomočno zaključen. Sodišče bi zato moralo ugovor zavreči in ne o njem vsebinsko odločati. Napačno se sodišče sklicuje na sklep VSL II Ip 694/2017. V navedeni zadevi je bilo o ugovoru odločeno v okviru istega postopka in sklep o ustavitvi ni postal pravnomočen brez izpodbijanja, v konkretnem primeru pa je sklep o ustavitvi izvršbe postal pravnomočen, dolžnica ga ni izpodbijala. Zato ta sodna praksa ne potrjuje stališča sodišča prve stopnje, temveč kaže na nasprotno.

3.Dalje upnik odločno vztraja, da je dolžnica s plačilom zneska 2.081,63 EUR dne 14. 4. 2022 le delno poravnala svojo obveznost oziroma 1.761,94 EUR s pp premalo. Šele s plačilom 2.464,89 EUR dne 28. 7. 2025 je terjatev poravnala v celoti. Dolžnica namreč ni imela podlage za odtegljaje. Sodišče je z razlago, da gre za bruto znesek, dejansko poseglo v izvršilni naslov. V izvršilnem postopku velja načelo formalne legalitete, po katerem je sodišče vezano na izvršilni naslov in ga ne sme spreminjati ali dopolnjevati. S tem, ko je sodišče sprejelo stališče, da gre za bruto znesek, je upniku priznalo manj, kot izhaja iz sodbe, kar je nedopustno. Dolžnica bi morala, če se s plačilom navedenega zneska ni strinjala, v sodnem postopku ugovarjati, da gre za plačilo bruto zneska, ne pa, da to navaja sedaj v izvršbi. Za odločanje o nadomestilu zaradi neizrabe dopusta - po vsebini odškodninskem zahtevku je pristojno Delovno in socialno sodišče in nikakor ne Okrajno sodišče v Ljubljani. S tem, ko je izvršilno sodišče o tem odločalo, je kršilo določbe o stvarni pristojnosti. Ne iz izreka ne iz obrazložitve izvršilnega naslova namreč ne izhaja, da bi šlo za plačilo bruto zneskov, niti kaj takega ni ugovarjala dolžnica v sodnem postopku, saj ji je bilo to tedaj jasno. Terjatev izhaja iz nadomestila za neizrabljen letni dopust po 164. členu Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1) in je po svoji vsebini odškodninska terjatev. Terjatev ni dohodek iz delovnega razmerja, ni plača in ni predmet avtomatičnega obračuna davkov in prispevkov, niti ni kot taka določena v ZDR-1. Sodišče napačno enači to nadomestilo z dohodkom iz delovnega razmerja in ga obravnava kot obdavčljiv prejemek, za kar ni pravne podlage. Takšna razlaga je v škodo delavca, saj vodi do zmanjšanja prisojenega zneska. Določb ZDR-1 pa ni dopustno razlagati v škodo delavcu. Sodišče je tudi nekritično sledilo obračunu dolžnice, ne da bi preverilo pravno podlago za obdavčitev. Obračun ni izvršilni naslov, gre za nepreverjeno listino dolžnice. Prvostopno sodišče je tudi napačno razlagalo sodno prakso Vrhovnega sodišča RS, po kateri delovno sodišče, še manj pa izvršilno sodišče, ne odloča o davčnih obveznostih, temveč je to v pristojnosti davčnih organov. Izvršilno sodišče ne more na tej podlagi zmanjšati obveznosti iz izvršilnega naslova. S tem, ko je to storilo, je izvršilno sodišče dejansko prevzelo vlogo davčnega organa, kar je nedopustno in nezakonito. Posega pa tudi v razmerja delitve oblasti. Sodišče je brez kritične presoje sprejelo trditve dolžnice, čeprav ta ni navedla niti na kakšni osnovi je sploh izračunala davke in prispevke, ali je njen obračun pravi, niti ni navedla podlage, da je sploh dolžna od nadomestila za neizrabo letnega dopusta to obračunati. Tako je jasno, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker je bil izdan ob pomanjkanju pravnega interesa, temelji na napačni uporabi materialnega prava, pomeni nedopusten poseg v izvršilni naslov, in temelji na nepreverjenih trditvah dolžnice.

V konkretnem primeru je podana tudi bistvena kršitev določb postopka, saj so razlogi sklepa notranje protislovni in nejasni. Sodišče v obrazložitvi izrecno poudari, da je v izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, in da ne sme presojati njegove pravilnosti ali zakonitosti in vanj posegati. Nato pa v nadaljevanju stori prav to: samo vsebinsko razlaga izvršilni naslov tako, da iz neoznačenega denarnega zneska napravi bruto znesek, samo opredeli njegovo davčno naravo, samo ugotovi, da je bilo treba odvesti davke in prispevke, ter na tej podlagi izpelje, da je bila obveznost v celoti izpolnjena. Pri tem pa v celoti prezre ključno dejstvo, da med upnikom in dolžnico v času izdaje sodbe ni bilo sklenjenega delovnega razmerja oziroma sploh nobenega razmerja, kar pomeni, da je predmetna sodba povsem jasna in nedvoumna, in sicer, da gre za odškodnino skladno z določili Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ). Obrazložitev sodišča ni logično vzdržna. Če je sodišče vezano na izvršilni naslov, potem izven njegovega izreka ne more samo ustvariti odločilnega sklepa, da gre za bruto znesek, in da je obveznost prenehala že s plačilom neto zneska ter z domnevnim odvodom javnih dajatev. S tem je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ), saj sklep o odločilnih dejstvih ni jasen in je sam s seboj v nasprotju.

Izvršilno sodišče je prekoračilo meje izvršilnega postopka. V konkretnem primeru iz izvršilnega naslova jasno izhaja obveznost plačila določenega denarnega zneska, pri čemer izrek sodbe ne vsebuje jasne določbe, da gre za bruto znesek, niti ne nalaga obračuna in plačila davkov ter prispevkov na način, kot ga je kasneje konstruiralo izvršilno sodišče. Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno štelo, da lahko v izvršilnem postopku samo določi, ali je prisojena terjatev obdavčljiv dohodek iz delovnega razmerja, samo ugotovi, da znesek iz sodbe pomeni bruto znesek, samo izvede transformacijo prisojenega zneska v neto znesek in na tej podlagi zavrne izvršbo. To presega dopustni okvir izvršilnega odločanja. Vprašanje, ali je določen prejemek v posameznem primeru bruto ali neto, ter kakšna je njegova točna davčna obravnava, ni stvar proste interpretacije izvršilnega sodišča, kadar to iz izvršilnega naslova ni jasno in nedvoumno razvidno. Če izvršilni naslov tega ne pove jasno, izvršilno sodišče ne sme v škodo upnika samo dopolnjevati njegove vsebine. Prav zato je materialnopravno napačen zaključek sodišča, da je bila terjatev v celoti poplačana že pred vložitvijo predloga za izvršbo. Dolžnica je namreč v letu 2022 izdala dve plačilni listi za marec 2022 in september 2022. V plačilni listi za marec 2022 je dolžnica obračunala bruto plačo za mesec junij 2018 in september 2018 ter ga označila kot bruto plača - redno delo. Iz predmetnega izhajata dve kršitvi delovnopravne zakonodaje. Prva izhaja iz dejstva, da v letu 2022 med upnikom in dolžnico ni bilo veljavnega delovnega razmerja oziroma sploh nobenega razmerja, kljub temu pa je dolžnica brez soglasja in dovoljenja zbrala in uporabila osebne podatke upnika za izdajo "lažne" plačilne liste, s čimer je hudo kršila določila Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju: ZVOP-1). Druga pa izhaja iz dejstva, da je dolžnica v svoji "potvorjeni" plačilni listi izvedla plačilo za junij in oktober 2018, kljub temu, da je vedela, da je bil takrat upnik bolniško odsoten od dela in je posledično takrat tako za junij 2018, kot za september 2018 že prejel plačilo. Upoštevajoč področno zakonodajo je tako sodišče kot dokaz za razveljavitev sklepa o izvršbi sprejelo trditev dolžnice, ki je sproducirala "lažna" dokazila. Upnik je bil namreč tako v juniju, kot v septembru 2018 že plačan za polni delovni čas in posledično ni mogoče, da bi v času bolniške odsotnosti koristil še bolniški dopust. Sodišče je svojo odločitev oprlo na lažno listino, ki je pravno nevzdržna in v popolnem nasprotju z delovnopravno zakonodajo. Drugih dokazil pa dolžnica ni priložila. Isto so storili še v plačilni listi za oktober 2022. Dolžnica je v ugovoru uveljavljala, da je terjatev prenehala, zato je bilo na njej dokazno breme, da to izkaže z jasnimi, popolnimi in preverjenimi dokazi. Predložila pa je "potvorjeno" plačilno listino. Sodišče je svojo odločitev oprlo pretežno na obvestilo o realizaciji sodbe, obračun dolžnice in njene lastne navedbe o tem, kako naj bi bil opravljen davčni odtegljaj. Vse navedeno pa je izhajalo iz potvorjene plačilne listine. Navedeno je pravno nevzdržno in nikakor ne predstavlja podlage za sklep o prenehanju terjatve. Sodišče namreč sploh ni ugotovilo, kateri zneski naj bi bili dejansko odvedeni kot davek oziroma prispevki, na katere račune in kdaj, za katero obdobje in na kateri konkretni pravni podlagi, ali so bile javne dajatve res odvedene prav iz terjatve, prisojene z izvršilnim naslovom, ter ali je obračun dolžnice sploh pravilen glede na naravo prisojene terjatve. Upnik je ves čas konkretno opozarjal, da iz dolžničinega obračuna ni razvidno, kaj je bilo sploh plačano, komu, po kakšnih stopnjah in na kakšni pravni podlagi. Še posebej, ker je bilo plačilo izračunano za junij in oktober 2018, za katera je upnik že prejel plačo za celoten mesec. Sodišče na te ugovore ni odgovorilo vsebinsko in preverljivo, temveč je breme praktično preneslo na upnika z navedbo, da ni predložil svojega obračuna oziroma ni predlagal izvedenca. To je pravno napačno. Upnik ni bil dolžan dokazovati, da dolžnica ni izpolnila. Dolžnica bi morala dokazati, da je terjatev prenehala. Ker pa je dolžnica navedeno izkazovala s potvorjeno plačilo listino, tega ni dokazala s stopnjo gotovosti, ki je potrebna za zavrnitev izvršbe.

Nejasni in mestoma neusklajeni so tudi razlogi glede zavrnitve ugovora dolžnice v zvezi z njeno identifikacijo. V sklepu se pojavljajo različni identifikacijski podatki, sodišče pa svojo presojo gradi tudi na domnevnih tehničnih omejitvah elektronskega obrazca e-sodstvo, ne da bi to bilo ugotovljeno z zanesljivo dokazno podlago. Čeprav za del sam zase morda ni odločilen za končni izid, dodatno potrjuje, da obrazložitev sklepa ni dovolj jasna in strogo pravna. Sodišče se ni opredelilo do bistva upnikovih navedb. Upnik je v postopku zatrjeval zlasti, da prisojeni znesek ni bil določen kot bruto, da ne gre za klasičen obdavčljiv prejemek, da dolžničin obračun ni transparenten in preverljiv, ter da iz predloženih listin ni razvidno dejansko poplačilo celotne terjatve. Sodišče je te pomisleke v bistvu zavrnilo zgolj s sklicevanjem na lastno pravno stališče. To ni zadostna obrazložitev. Izdaja dveh plačilnih list v sistemu MERFAC tudi sicer pomeni izdajo dveh formalnih obračunskih listin z lastnostjo verodostojne listine. Zato takšnega ravnanja ni mogoče obravnavati kot brezpravne tehnične evidence, temveč kot pravno relevantno ravnanje, sposobno povzročiti samostojne davčne, evidenčne in izvršilno pravne posledice. Sodišče tega ni presodilo z zahtevano skrbnostjo in se ni opredelilo do vprašanja dopustnosti izdaje dveh verodostojnih listin za isto terjatev. Ker je napačna odločitev o ugovoru, je napačna tudi stroškovna odločitev.

Dolžnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo odgovarja na pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in priglaša stroške pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Višje sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru zatrjevanih pravno pomembnih pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ).

Predmetna izvršba je bila že pravnomočno ustavljena (sklep z dne 12. 1. 2026, ki je postal pravnomočen 22. 1. 2026), kar pravilno navaja že sama pritožba. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje iz tega razloga ugovor moralo zavreči in ne o njem vsebinsko odločati. Kot izhaja že iz v pritožbi citiranega sklepa Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 594/2017, če v trenutku ustavitve oziroma umika še ni odločeno o vseh vloženih pravnih sredstvih, sklep o ustavitvi ne pomeni konca izvršilnega postopka v celoti, temveč le konec oprave izvršbe. V takem primeru se izvršilni postopek konča šele, ko je pravnomočno odločeno o vseh že vloženih pravnih sredstvih. O le-teh mora sodišče odločiti ne glede na to, ali je sklep o ustavitvi že pravnomočen, ali ne. Narava odločitve pa je odvisna od procesnega položaja v posameznem spisu oziroma od (ne)izpolnjenosti procesnih predpostavk za vsebinsko odločanje. Tako dejstvo, da je izvršba že pravnomočno ustavljena, še ne pomeni, da mora sodišče ugovor nujno zavreči. Nasprotno, tudi v takem primeru je treba o ugovoru meritorno odločiti, če ima dolžnik za to še pravni interes (prim. 343 člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba v zvezi s 15. členom ZIZ). Tudi po presoji višjega sodišča gre v obravnavani zadevi za tak položaj. S sklepom o izvršbi je bila namreč dovoljena izvršba na dolžničina denarna sredstva pri organizacijah za plačilni promet, s prenosom zarubljenih sredstev na upnikov račun še pred pravnomočnostjo sklepa o izvršbi (tretji odstavek 46. člena ZIZ), in je upnik na tej podlagi že bil (tudi) prisilno poplačan. Če bi se izkazalo, da je bil sklep o izvršbi neutemeljeno izdan in bi bil na podlagi ugovora pravnomočno razveljavljen, pa bi bil to razlog za nasprotno izvršbo (3. točka prvega odstavka 67. člena ZIZ). O ugovoru dolžnice, ki je tudi pravočasen in popoln, je zato sodišče prve stopnje povsem pravilno odločalo po vsebini in je nasprotno pritožbeno stališče pravno zmotno.

Kot prav tako v pritožbi pravilno navaja že upnik, med strankama ni sporno, da je dolžnica na račun upnikove pooblaščenke dne 14. 4. 2022, torej pred vložitvijo predloga za izvršbo v obravnavani zadevi, nakazala znesek 2.081,63 EUR. Sporno pa je, ali je dolžnica s tem v celoti izpolnila svojo obveznost, kot trdi sama, ali pa ima prav upnik, da obveznost po izvršilnem naslovu s tem še ni bila v celoti izpolnjena.

Izvršilni naslov v obravnavani zadevi je pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 667/2019 z dne 18. 2. 2022 v zvezi s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 329/2022 z dne 2. 9. 2022. Dolžnica je upniku po izvršilnem naslovu dolgovala: - znesek 2.784,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 1.056,00 EUR od 1. 6. 2018 dalje in od zneska 1.728,00 EUR od 6. 10. 2018 dalje (prvostopenjska odločba), ter - znesek 192,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 10. 2018 dalje (drugostopenjska odločba).

Upnik ne prereka dolžničinih trditev, da je uveljavljana terjatev terjatev iz naslova nadomestila za neizkoriščen dopust (prim. 164. člen ZDR-1). Za razliko od dolžnice, ki ji je pritrdilo tudi sodišče prve stopnje, pa meni, da gre po vsebini za odškodninsko terjatev in ne za dohodek iz delovnega razmerja, ki bi bil obdavčljiv. To je prvi problem v obravnavani zadevi. V primeru, ko gre za obdavčljiv prejemek, namreč upnik po kogentnih materialnopravnih predpisih ni upravičen do plačila celotnega prisojenega zneska neposredno na svoj račun. Po prvem odstavku 280. člena OZ je treba obveznost izpolniti upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. Ko gre za obveznost plačila dohodka, ki je po zakonu obdavčen, je takšno treba obveznost izpolniti tako, da se pripadajoče dajatve v imenu in za račun upnika nakaže osebi, ki jo določa zakon, ostanek pa neposredno upniku.

Če bi se v obravnavani zadevi izkazalo, da je nadomestilo za neizkoriščen dopust obdavčljivo, bi torej dolžnica, upoštevaje kogentne materialnopravne predpise, svojo obveznost pravilno izpolnila na način, da bi od v izvršilnem naslovu prisojenih zneskov obračunala in odvedla predpisane javnopravne dajatve, upniku na njegov račun pa nato nakazala na neto znesek. Tako kot je dolžnica v ugovornem postopku dokazno podprto zatrjevala, da je tudi ravnala.

Vendar pa je glede na pritožbene navedbe treba najprej odgovoriti na dilemo, ali je sploh v pristojnosti izvršilnega sodišča, da upošteva ugovor <em>prostovoljne </em>delne izpolnitve obveznosti z obračunom in odvodom javnopravnih dajatev od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, čeprav ta obveznost iz izreka izvršilnega naslova ne izhaja, ali pa mu navedeno načelo formalne legalitete prepoveduje. Povedano še drugače, sporno je, ali izvršilno sodišče s tem, ko upošteva ugovor dolžnika, da je del obveznosti <em>prostovoljno</em> izpolnil z odvodom javnopravne dajatve na ustrezen račun, ostanek pa nakazal neposredno upniku, ravna v nasprotju z načelom formalne legalitete, kot trdi upnik, ali pa z navedenim še ostane v mejah za izvršilni postopek dopustnega, kot menita dolžnica in sodišče prve stopnje. Po presoji višjega sodišča je pravilno zadnje navedeno stališče.

ZIZ v 8. točki prvega odstavka 55. člena kot enega od možnih ugovornih razlogov, ki preprečujejo izvršbo, določa tudi ugovor prenehanja terjatve, če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, oziroma če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po sklenitvi poravnave. Uveljavljano dejstvo, da je dolžnica državi kot plačnik davka in prispevkov za upravičenca ob prostovoljnem izplačilu prisojenega nadomestila za neizkoriščen dopust plačala javnopravne dajatve, je dejstvo, ki je nastopilo po izvršljivosti odločbe, s katero je bilo prisojeno nadomestilo (in tako ne more biti zajeto s časovnimi mejami pravnomočnosti), in na podlagi katerega je terjatev delno (v višini davčnega odtegljaja) prenehala. Iz izreka konkretnega izvršilnega naslova sicer res ne izhaja, da mora dolžnica plačati od prisojenih zneskov kakšno javnopravno dajatev. Vendar navedeno ne pomeni, da mora biti prisojeni znesek nadomestila za neizkorišen dopust, da bi imela izpolnitev za posledico prenehanje obveznosti, v vsakem primeru plačan neposredno upniku (na njegov račun). Kot že navedeno zgoraj, je treba upoštevati 280. člen OZ, po katerem mora biti obveznost izpolnjena upniku ali osebi, ki jo določa zakon, sodna odločba ali pogodba med upnikom in dolžnikom ali jo je določil sam upnik. V primeru, ko iz izvršilnega naslova izhaja obveznost plačila denarnega zneska, ki je po zakonu obdavčen, in je zavezanec za izpolnitev obveznosti iz izvršilnega naslova oseba, ki se po 12. členu Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) šteje za plačnika davka, je glede na navedeno določbo OZ, ob upoštevanju kogentne davčnopravne zakonodaje, takšno obveznost treba izpolniti na način, da se del denarne obveznosti, ki ustreza višini davčnega odtegljaja, v imenu in za račun upnika nakaže neposredno osebi, ki jo določa zakon, preostali del pa upniku v njegovo neposredno razpolaganje

izpolnitve terjatve, ko je bil del obveznosti iz izvršilnega naslova izpolnjen tako, da je dolžnik za upnika od njegovega dohodka državi odvedel javnopravne dajatve, kršitev načela formalne legalitete. Po navedenem načelu, ki je odraz pravnomočnosti odločbe, izvršilno sodišče ni več upravičeno preučevati resničnosti dejstev ali pravilnosti pravnega sklepanja glede terjatve v izvršilnem naslovu. Vendar pa navedeno načelo izvršilnemu sodišču ne nalaga, da mora na predlog upnika vedno dovoliti izvršbo v obsegu in višini celotne terjatve, navedene v izvršilnem naslovu, ni utemeljeno. Če bi bilo tako, ZIZ kot enega od možnih ugovorov v izvršbi ne bi predvideval ravno ugovora delne izpolnitve terjatve. Stališče, da je treba na dolžnikov ugovor šteti, da je del obveznosti upniku veljavno izpolnil že s tem, ko je zanj plačal javnopravne dajatve od v izvršilnem naslovu prisojenega zneska, ne posega v načelo formalne legalitete v izvršilnem postopku. Z upoštevanjem takšnega dolžničinega ugovora sodišče druge stopnje ni spremenilo niti terjatve niti strank iz izvršilnega naslova. Upnik iz izvršilnega naslova je namreč materialnopravno gledano dobil točno toliko, kolikor mu je bilo prisojeno s sodbo v pravdi, saj je treba upoštevati, da je tudi plačilo davčnega odtegljaja plačilo upniku oziroma natančneje za upnika. Dolžnik lahko z ugovorom delne izpolnitve terjatve (v višini plačanega davčnega odtegljaja) v izvršbi uspe le, če kot dokaz izpolnitve predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja in dokaz o plačilu davka državi. Po tem, ko plačnik davka sestavi obračun davka, ga mora v skladu s 129. členom ZDavP-2 davčni organ pregledati v okviru postopka nadzora obračuna. Navedeno pomeni, da je do odločanja o vprašanju obstoja obveznosti za plačilo davčnega odtegljaja in o njegovi višini na matičnem davčnopravnem področju že prišlo. Zato je izvršilno sodišče, če dolžnik v izvršbi predloži sestavljen obračun davčnega odtegljaja, ki je na podlagi 145. členu ZDavP-2 izvršilni naslov, na vsebino predloženega obračuna (glede obstoja davčne obveznosti in njene višine) vezano.

To pa hkrati pomeni, da se izvršilnemu sodišču v okviru presoje utemeljenosti dolžničinega ugovora izpolnitve upnikove terjatve ni treba ukvarjati z vprašanjem obdavčljivosti nadomestila za neizkoriščen dopust, oziroma z vprašanjem, ali je plačnik javnopravnih dajatev obračun le-teh ob upoštevanju davčnopravne zakonodaje pravilno sestavil. S tem, ko je v obravnavani zadevi dolžnica za upnika plačala javnopravne dajatve, se je v zvezi s tem deloma dolga po izvršilnem naslovu (ki odpade na javnopravne dajatve) oblikovalo tristrano pravno razmerje med plačnikom dajatev (dolžnikom), zavezancem (upnikom) in državo. Morebitne napake pri izračunu ali plačilu javnopravnih dajatev s strani njihovega plačnika se bodo zato reševale na davčnopravnem področju, na primer s popravkom obračuna davčnega odtegljaja (57. člen ZDavP-2), ki ga (načeloma) sestavi plačnik davka, oziroma z zahtevo davčnega zavezanca za vračilo davka. Presoja pravilnosti obračuna davčnega odtegljaja tako ni predmet civilnega izvršilnega postopka. Izvršilnemu sodišču ni treba presojati, ali je bila višina davčnega odtegljaja pravilna oziroma, ali je pravilno, da je bil davčni odtegljaj sploh odtegnjen in plačan.

Tudi teorija meni, da izvršilnemu sodišču ni mogoče nalagati ugotavljanja tega, ali je prisojen prejemek sploh obdavčljiv, niti dolžnosti obračuna in odvoda davkov in prispevkov na račun oseb, ki niso stranka v postopku, ker bi šlo za dodatno odločanje preko izvršilnega naslova. Ne ZIZ ne kateri drugi zakon sodišču tega ne nalaga. Poleg tega bi s tem izvršilno sodišče prevzelo odločanje v pristojnosti matičnih davčno-upravnih organov, saj niti v delovnem sporu sodišče ne odloča o tem, ali je delodajalec ob prisojenem prejemku delavcu iz delovnega razmerja ali v zvezi z delovnim razmerjem dolžan obračunati in plačati davke in prispevke, oziroma od katerih osnov jih je dolžan obračunati. Težava v izvršbi pa je vendarle položaj, ko se dolžnik izogiba vsakršnemu plačilu. Takrat se mora v izvršbi unovčiti njegovo premoženje in se postavi vprašanje, kako se opravi poplačilo delavcu. Če iz sodbe sledi, da je dolžnik dolžan delavcu plačati bruto znesek, se po načelu formalne legalitete v izvršbi celotni znesek lahko izterja (torej prisilno poplača) le v korist upnika delavca. Kljub izplačilu bruto zneska v izvršbi delavcu v celoti pa se v upravnem postopku proti delodajalcu še vedno lahko izda odločba o plačilu davkov in prispevkov in se dolg od njega prisilno izterja v upravni izvršbi. V takem primeru imel delodajalec obogatitveni zahtevek proti delavcu.

Glede na pojasnjeno ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi preseglo svoje pristojnosti. Nasprotno, pravilno je prvostopenjsko sodišče kot pravno upošteven štelo dolžničin ugovor prostovoljno delno izpolnjene obveznosti po 8. točki prvega odstavka 55. člena ZIZ že pred vložitvijo izvršilnega predloga, in sicer na način, da je od v izvršilnem naslovu prisojenih zneskov obračunala in odvedla davek in prispevke (in nato upniku izplačala neto zneske).

Dolžnica je v zvezi z navedenim uveljavljanim pravno pomembnim ugovornim razlogom v ugovoru, sklicujoč se na plačilno listo za mesec marec 2022, katere del je v ugovoru povzela, tudi konkretno navedla, da je od v prvostopenjski sodbi prisojenih (bruto) zneskov 1.056,00 EUR in 1.728,00 EUR obračunala in odvedla davek (dohodnino) in prispevke in nato na račun upnikove pooblaščenke nakazala neto zneska 616,96 EUR in 1.009,58 EUR. Prav tako je zatrjevala, da je davek in prispevke obračunala in odvedla od v drugostopenjski sodbi prisojenega bruto zneska 192,00 EUR. Ugovoru je priložila tudi obvestili o realizaciji obeh sodb z dne 15. 4. 2022 in z dne 15. 11. 2022. Po izrecnem upnikovem prerekanju verodostojnosti plačilne liste v odgovoru na ugovor pa je dolžnica plačilno listo za marec 2022 nato priložila svojemu odgovoru na upnikov odgovor na ugovor z dne 30. 1. 2026. Tako je tudi po presoji višjega sodišča dolžnica svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede obračuna in odvoda davka in prispevkov od v izvršilnem naslovu prisojenih zneskov nadomestila za neizkoriščen dopust zadostila, in je pritožbeno vztrajanje, da gre za potvorjene listine, neutemeljeno. Vprašanje, ali je bilo javnopravne dajatve od prisojenih zneskov sploh treba obračunati in odvesti, in ali je dolžnica to pravilno storila, pa, kot je bilo obrazloženo zgoraj, ne more biti več predmet predmetnega izvršilnega postopka. Do pravilnosti samega obračuna in upnikovih navedb v tej smeri se posledično sodišču prve stopnje ni bilo treba opredeljevati, to ni naloga izvršilnega sodišča.

Dalje v izpodbijanem sklepu tudi ni notranjih protislovij, sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je vezano na načelo formalne legalitete in je skladno s tem tudi postopalo, oziroma tega načela s tem, ko je upoštevalo dolžničin ugovor prostovoljne delne izpolnitve z obračunom in odvodom davka in prispevkov od prisojenih zneskov, ni prekršilo.

Obrazložitev sodišča je prav tako ustrezna in notranje skladna v zvezi z dolžničinim ugovorom glede njene identifikacije, protislovij in nejasnosti tudi v tem delu izpodbijanega sklepa ni.

Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh za odločitev o ugovoru bistvenih argumentov upnika, podanih v ugovornem postopku, izpodbijani sklep je tako zmožen preizkusa in ni obremenjen z nobeno od bistvenih postopkovnih kršitev.

Po povedanem uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, upnik odločitve o glavni stvari (I. točka izreka izpodbijanega sklepa) ne ovrže. Posledično ne ovrže niti odločitve o stroških ugovornega postopka (prim. peti in šesti odstavek 38. člena ZIZ in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ; II. in III. točka izreka izpodbijanega sklepa). Višje sodišče tudi ob uradnem pravnem preizkusu ni našlo nobenih uradno upoštvenih pritožbenih razlogov, zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pri čemer se do pritožbenih navedb, ki niso bile pravno pomembne za odločitev, ni posebej opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Glede na neuspeh s pritožbo upnik krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Prav tako krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo dolžnica, saj z njim ni v ničemer prispevala k odločitvi višjega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).