Jedro

Okoliščina, ali so bila nakazila klubu opravljena avgusta 1993 ali avgusta 1994, je dejansko vprašanje, ki ga po 2. odstavku 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Navedeno pa ne vpliva na pravilnost pravne opredelitve ugotovljenega dejanskega stanja, saj so vsi elementi očitanega kaznivega dejanja po 1. odstavku 220. člena KZ, in sicer protipravno razpolaganje s klubskim premoženjem in pri tem zadržanje zneska 1.025.000,00 SIT, pravilno pravno opredeljeni kot kaznivo dejanje zlorabe zaupanja po citiranem členu KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega L.Š. za varstvo zakonitosti se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obsojenega L.Š. za krivega kaznivega dejanja zlorabe zaupanja po 1. odstavku 220. člena KZ in mu izreklo po 2. odstavku 50. člena KZ pogojno obsodbo z določeno kaznijo pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če v preizkusni dobi dveh let po pravnomočnosti sodbe ne bo storil novega kaznivega dejanja. Višje sodišče v Kopru kot pritožbeno sodišče je z uvodoma navedeno sodbo pritožbo zagovornika obsojenca L.Š. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Obsojenčev zagovornik je dne 15.01.1998 priporočeno po pošti vložil na Okrajno sodišče v Postojni zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka s predlogom, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da uvodoma navedeno pravnomočno sodbo Višjega sodišča v Kopru v zvezi z uvodoma navedeno sodbo Okrajnega sodišča v Postojni spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe.

Vrhovni državni tožilec M.V. v odgovoru na zahtevo zagovornika za varstvo zakonitosti meni, da ni utemeljena. Očitek nepravilnih in protispisnih zaključkov sodišču in tudi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je neutemeljen in tudi ni zakoniti razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Listine v spisu o izstavljeni fakturi P.-ju in nakazilih K. klubu P. ne potrjujejo navedb zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po mnenju vložnika naj bi bila glede na ugotovljeno dejansko stanje podana kršitev kazenskega zakona v tem, da obsojenec ni bil oskrbnik premoženja K. kluba P. in zaradi tega tudi ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja glede na to, da je ta okoliščina zakonski znak očitanega kaznivega dejanja. Vrhovno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev kazenskega zakona ni podana. V prvem odstavku 220. člena KZ je določeno, da stori kaznivo dejanje zlorabe zaupanja, kdor zastopa premoženjske koristi kakšne osebe ali oskrbuje njeno premoženje, pa ne izpolni svoje dolžnosti ali zlorabi dano mu pooblastilo z namenom, da bi med drugim pridobil sebi ali komu drugemu kakšno premoženjsko korist. Iz krivdoreka pravnomočne prvostopne sodbe je med drugim razvidno, da je obsojenec izstavil P.-ju brez vednosti kogarkoli iz vodstva K. kluba P. račun z dne 05.08.1993 svojega zasebnega podjetja H. d.o.o. P., kateremu je P. nakazal 7.350.000,00 SIT, od katerih je na zahtevo predstavnika kluba I.M., naj klubu izroči denar, ki ga je prejel, nakazal v treh obrokih, in sicer 12.08.1994, 18.08.1994 in 26.08.1994 skupaj 5.975.000,00 SIT, preostali del denarja v znesku 1.025.000,00 SIT, po vplačilu 350.000,00 SIT prometnega davka, pa zadržal zase, ne da bi o tem kogarkoli v klubu o tem seznanil. V dejstvu, da je obsojenec v imenu svoje gospodarske družbe izstavil P.-ju račun za oglaševanje preko kluba v evropskem pokalu, z navedbo žiro računa navedene gospodarske družbe dosegel nakazilo zneska 7.350.000,00 SIT, ki je bilo izvršeno očitno v avgustu 1993, ko je obsojenec oskrboval premoženje K. kluba P. in pri tem zadržal znesek 1.025.000,00 SIT, čeprav bi ga moral nakazati navedenemu klubu, so vsebovani vsi znaki kaznivega dejanja po prvem odstavku 220. člena KZ. Po listinski dokumentaciji obsojenca oziroma njegove gospodarske družbe naj bi bila nakazila opravljena vključno s plačilom prometnega davka na K. klub P. v avgustu 1994 in ne v avgustu 1993. Ta sama okoliščina, ki je dejansko vprašanje in jo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati glede na izrecno določbo 2. odstavka 420. člena ZKP, ki določa, da zahteve za varstvo zakonitosti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče vložiti, ne vpliva na pravilnost pravne opredelitve ugotovljenega dejanskega stanja, saj so vsi elementi očitanega kaznivega dejanja, in sicer protipravno razpolaganje s premoženjem K. kluba P. in pri tem zadržanje zneska 1.025.000,00 SIT, pravilno pravno opredeljeni kot kaznivo dejanje zlorabe zaupanja. Obsojenec je namreč kot član uprave K. kluba P. bodisi sam bodisi preko svoje gospodarske družbe razpolagal s premoženjem navedenega kluba mimo dogovora. Pri tem sklicevanje na nepodpisano pogodbo in terjatve, ki naj bi izvirale iz delovanja obsojenca oziroma njegove gospodarske družbe na pravilnost pravne opredelitve ne vplivajo. Zato vložnik zahteve za varstvo zakonitosti z uveljavljanjem kršitve kazenskega zakona ni mogel imeti uspeha.

Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Ta kršitev naj bi bila po mnenju vložnika podana s tem, ko je pritožbeno sodišče protispisno ugotovilo, da si je obsojenec oziroma njegovo podjetje zadrževal navedeni znesek sponzorskih sredstev za celo leto, ko naj bi bilo očitno, da so bila nakazila iz obsojenčeve gospodarske organizacije nakazana na K. klub P. v času 12.08.1993 do 26.08.1993. Različnost podatkov, kdaj je prišlo do prenakazila, je dejansko vprašanje. V krivdoreku prvostopne sodbe je za prenakazilo navedena letnica 1994 in ne 1993. Ta časovni razkorak, ki ga zatrjuje vložnik, na ugotovljeno dejstvo, da si je obsojenec pridržal v krivdoreku prvostopne sodbe navedeni znesek, ki ga je prejel kot del zneska, namenjenega oškodovancu - K. klubu P., ko se časovni zamik kot element kaznivega dejanja niti ne očita obsojencu, ne predstavlja bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke, ko ne gre za nasprotje med izrekom sodbe in listinsko dokumentacijo. Postopek za razčiščenje dejanskih vprašanj v nasprotju z listinsko dokumentacijo sploh ni bil izveden. Nalogi, po obsojencu podpisani in izvedeni preko SDK RS, Izpostava P., z izrekom sodbe namreč niso v nasprotju. Tako razlogovanje pritožbenega sodišča ne predstavlja očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka. Zaradi povedenega tudi v tej smeri vložnik s svojo zahtevo ni mogel imeti uspeha.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana nobena kršitev zakona, na katero se vložnik sklicuje v svoji zahtevi, bila pa je vložena tudi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zato je zahtevo za varstvo zakonitosti kot neutemeljeno zavrnilo (25. člen ZKP).