Jedro

Šele prenehanje statusa družbenika (1. odst. 437. čl. ZGD) pa tožeči stranki daje upravičenje do terjatve v razmerju do družbe v višini tržne vrednosti bivšega deleža v času izstopa (prej 4. odst. 437. čl. ZGD, sedaj veljavni 5. odst. 437. čl. ZGD).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku na izstop tožeče stranke iz družbe. Denarni tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje vlaga pravočasni pritožbi tožeča stranka. V pritožbah uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani del sodbe spremeni, ali pa naj ga razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz 1. točke sodbenega izreka sledi, da status družbenika tožeči stranki preneha z dnem pravnomočnosti sodbe. Takšen izrek je značilen za oblikovalne sodbe, ki učinkujejo s pravnomočnostjo. Šele prenehanje statusa družbenika (1. odst. 437. čl. ZGD) pa tožeči stranki daje upravičenje do terjatve v razmerju do družbe v višini tržne vrednosti bivšega deleža v času izstopa (prej 4. odst. 437. čl. ZGD, sedaj veljavni 5. odst. 437. čl. ZGD). Ugotavljanje vrednosti tega deleža pred pravnomočnostjo sodbe o izstopu je zato izključeno. Prvič, te terjatve tožeča stranka nima, dokler je družbenik tožene stranke po glavnem tožbenem zahtevku. Podlaga za to terjatev je šele prenehanje statusa družbenika zaradi izstopa. Kajti, šele z izstopom preneha družbenikov poslovni delež (prvi odstavek 437. čl. ZGD). Ta status pa je tožniku prenehal z dnem pravnomočnosti sodbe sodišča prve stopnje (prim. zgoraj). In drugič, kar je logična posledica pravne narave terjatve na vračilo tržne vrednosti deleža, ZGD določa, da se vrednost deleža ocenjuje po vrednosti v času izstopa (prej 4. sedaj 5. odst. 437. čl. ZGD). Če bi tako sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo plačilo vtoževane terjatve, ne bi postopalo le v nasprotju s 1. odst. 311. čl. ZPP, temveč bi odločilo o terjatvi, ki je tožnik ob zaključku glavne obravnave še ni imel. Izpodbijana zavrnitev dajatvenega dela tožbenega zahtevka se tako pokaže kot pravilna, čeprav iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje. Zgoraj obrazloženo materialnopravno naziranje pritožbenega sodišča, iz katerega sledi, da vtoževana denarna terjatev ob zaključku glavne obravnave še ni nastala, izključuje relevantnost pritožbenih izvajanj, ki se ukvarjajo z višino in prenehanjem te terjatve. Na ta izvajanja pritožbeno sodišče zato ne odgovarja.

Prav tako ni utemeljena pritožbena graja odločitve o stroških postopka. Pritožnica prezre, da so bili stroški toženih strank odmerjeni (le) od vrednosti, ki jo izkazuje denarni zahtevek. Sporne vrednosti nedenarnega zahtevka tožeča stranka niti ni označila. Zato delna sodba na podlagi pripoznave ni v nobenem pogledu mogla vplivati na izpodbijano odločitev o stroških, čeprav iz razlogov izpodbijane sodbe sledi, kot da je.

Izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani. Ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe ni našlo razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP.