Jedro

Določitev zagovornika po določbah 70.čl. ZKP daje pooblastilo odvetniku kot zagovorniku obdolženca od dneva postavitve do pravnomočnosti sodbe (4.odst. 70.čl. ZKP). Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, odvetnik A.Ž., ni več zagovornik obs. D.K. od pravnomočnosti sodbe dalje niti po njegovem pooblastilu, niti po zakonskem pooblastilu na podlagi že navedenega sklepa, zato tudi ni bil upravičen v korist obsojenca vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1.odst. 421.čl. ZKP).

Izrek

Zahteva odvetnika A.Ž. za varstvo zakonitosti se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo z dne 27.2.1998 D.K. spoznalo za krivega kaznivega dejanja poskusa umora po 1. odstavku 46. člena KZ-77 v zvezi z 19. členom KZJ. Pritožbe obdolženca, njegovega zagovornika in okrožne državne tožilke je Višje sodišče v Ljubljani s sodbo z dne 23.9.1998 zavrnilo kot neutemeljene.

Odvetnik A.Ž., ki je bil v rednem kazenskem postopku s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 20.11.1997, na podlagi 3. in 4. odstavka 71. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), postavljen za zagovornika obtoženemu D.K. po uradni dolžnosti, je dne 17.12.1998 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in absolutno bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter predlagal, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da dejanje pravno opredeli kot blažje kaznivo dejanje oziroma da sodbo sodišča prve in druge stopnje razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Hkrati je predlagal, da Vrhovno sodišče odloži izvršitev pravnomočne sodne odločbe, oziroma jo prekine do odločitve o zahtevi.

Vrhovni državni tožilec svetnik F.M. je v odgovoru, ki ga je podal v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP, ocenil, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni dovoljena.

Po določbi 1. odstavka 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec Republike Slovenije, obsojenec in zagovornik. Iz že navedene odredbe o postavitvi odvetnika A.Ž., za zagovornika obdolženca po uradni dolžnosti kot tudi iz izrecne navedbe odvetnika v vloženi zahtevi je razvidno, da zahtevo vlaga kot zagovornik po uradni dolžnosti. Iz podatkov spisa ni razvidno, da bi obsojenec kasneje sam odvetnika pooblastil kot svojega zagovornika.

Določitev zagovornika po določbah 70. člena ZKP daje pooblastilo odvetniku kot zagovorniku obdolženca od dneva postavitve do pravnomočnosti sodbe (4. odstavek 70. člena ZKP). V obravnavani zadevi to pomeni, da vložnik zahteve za varstvo zakonitosti, odvetnik A.Ž. ni več zagovornik obsojenega D.K. od pravnomočnosti sodbe dalje niti po njegovem pooblastilu, niti po zakonskem pooblastilu na podlagi že navedenega sklepa, zato tudi ni bil upravičen v korist obsojenca vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (1. odstavek 421. člena ZKP).

Na podlagi takšne ugotovitve je Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zahtevo odvetnika A.Ž. za varstvo zakonitosti za obsojenega D.K. zavrglo kot nedovoljeno.