Jedro

Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik zaradi zmanjšane delovne zmožnosti postal delovni invalid že 13.10.1988 (II. kategorija invalidnosti) s priznanimi ustreznimi pravicami za ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, popolna izguba delovne zmožnosti in s tem pravica do invalidske pokojnine pa je bila pri njem ugotovljena šele od 1.3.1993 dalje, ko mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine, sta nižji sodišči ob pravilni uporabi ustreznih določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovnju pravilno odločili, da pripada tožniku pravica do dodatka na invalidnost samo v višini 10 %, ker je ob nastanku invalidnosti presegel 58 let starosti.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov (predlagateljev) zahtevek za odmero višje invalidske pokojnine, ker je ugotovilo, da mu jo je tožena stranka (drugi udeleženec) priznala v pravilni višini in ob upoštevanju vseh zakonskih določb, predvsem tudi 66. člena zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Uradni list RS, št. 12/92 in 5/94).

Drugostopenjsko sodišče je z izpodbijano odločbo zavrnilo pritožbo tožnika kot neutemeljeno in potrdilo odločbo prvostopenjskega sodišča. Sprejelo je bistveno pravilne ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede ugotovljenega dejanskega stanja in glede uporabe materialnega prava.

Zoper pravnomočno odločbo drugostopenjskega sodišča je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče napačno tolmačilo določbe 66. člena ZPIZ, saj prvi odstavek tega člena določa kriterije za priznanje pravice do dodatka na invalidnost, v drugem odstavku pa so kriteriji za odmero višine dodatka. To pa pomeni, da je v prvem odstavku samo določeno, kdaj ima invalid pravico do dodatka na invalidnost, v drugem odstavku pa so kriteriji za določitev višine dodatka. Očitno je zakonodajalec prav zaradi invalidov, ki jih obravnava 61. člen ZPIZ (poslabšanje invalidnosti), določil natančne kriterije za priznanje same pravice, kot za določitev višine. Čas nastanka invalidnosti je treba določiti ob uporabi definicije invalidnosti iz 27. člena ZPIZ, uporabiti pa je treba tudi določbe 33. člena istega zakona. Določbe teh dveh členov je treba uporabiti ne glede na to, v katerem poglavju zakona sta. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevku v celoti ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, na katere pazi po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo samo, če so z revizijo uveljavljane, revizija pa niti vsebinsko niti formalno ne zatrjuje nobenih procesnih kršitev.

Odločitev prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča materialno pravno temelji na določbi prvega in drugega odstavka 66. člena ZPIZ. V prvem odstavku je določeno, da ima zavarovanec, ki je pridobil pravico do invalidske pokojnine pred dopolnitvijo starosti iz prvega in drugega odstavka 39. člena tega zakona, na podlagi pokojninske dobe odmerjena pokojnina pa ne dosega 85 % pokojninske osnove, poleg invalidske pokojnine še pravico do dodatka na invalidnost. Dodatek se odmerja v odstotku od pokojnine in je odvisen od zavarovančeve starosti ob nastanku invalidnosti ter od razmerja med delovnimi leti in zavarovančevo pokojninsko dobo. V drugem odstavku pa je določba o tem, koliko znaša dodatek na invalidnost. Ta znaša od 5 % do 20 %, kar je odvisno od zavarovančeve starosti in od razmerja med delovnimi leti in zavarovančevo pokojninsko dobo.

V spornem primeru se postavlja vprašanje, kako tolmačiti pojem "nastanek invalidnosti" v primeru priznavanja pravice do dodatka na invalidnost oziroma določitve njegove višine. Ali upoštevati kot invalidnost samo tiste trajne spremembe v zdravstvenem stanju, zaradi katerih je prišlo do priznanja invalidske pokojnine, ali tudi predhodne spremembe, zaradi katerih je prišlo sicer do zmanjšane delovne zmožnosti, vendar zavarovancu še ni bila priznana pravica do invalidske pokojnine.

Že določbe 27. člena ZPIZ, na katerega se ves čas postopka sklicije tožnik, vsebujejo dve povsem različni situaciji, saj je v njih predvidena invalidnost kot zmanjšanje ali izguba delovne zmožnosti. Zmanjšanje delovne zmožnosti pomeni, da zavarovanec zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ni več zmožen poln delovni čas opravljati dela na delovnem mestu, po katerem se ocenjuje invalidnost, izguba delovne zmožnosti pa je podana, če zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela vsaj s polovičnim delovnim časom. Pri tem po določbi 33. člena ZPIZ zavarovanci, pri katerih nastane invalidnost, pridobijo pravice glede na preostalo delovno zmožnost in glede na starost ob nastanku invalidnosti. Glede na dejstvo, da oba člena podajata samo splošni definiciji, kaj sploh je invalidnost oziroma kdaj zavarovanci v primeru invalidnosti pridobijo pravice iz invalidskega zavarovanja, si za razčiščevanje odprtega spornega vprašanja z njima ni mogoče pomagati. Prav tako odgovora ni mogoče dobiti z uporabo določil 61. člena ZPIZ, saj ta samo določa, kakšne pogoje mora izpolnjevati delovni invalid, da ob poslabšanju zdravstvenega stanja ali novi invalidnosti pridobi pravico do invalidske pokojnine.

Odgovor na odprto vprašanje lahko dobimo samo z razlago tistih določil zakona, ki urejajo odmero invalidske pokojnine. Ta del zakona pa pojem "nastanka invalidnosti" veže na tisti primer invalidnosti, ki je bil osnova za priznanje invalidske pokojnine. Po določbi prvega odstavka 66. člena ZPIZ pridobi zavarovanec, ki je pridobil pravico do invalidske pokojnine pred dopolnitvijo starosti iz prvega ali drugega odstavka 39. člena tega zakona, poleg invalidske pokojnine še pravico do dodatka za invalidnost, če na podlagi pokojninske dobe odmerjena pokojnina ne dosega 85 % pokojninske osnove. To pomeni, da je zakonodajalec skušal s pravico do dodatka na invalidnost delovnemu invalidu nadomestiti pokojninsko dobo, ki bi jo ta dosegel, če ne bi predčasno izgubil delovne zmožnosti. Ker gre za nadomeščanje pokojninske dobe, je jasno, da lahko pomeni pojem "nastanek invalidnosti" v drugem odstavku 66. člena samo tisto invalidnost, na podlagi katere je bila zavarovancu priznana invalidska pokojnina, ne pa tudi morebitne predhodne invalidnosti, na podlagi katere so bile zavarovancu priznane druge ustrezne pravice iz invalidskega zavarovanja. Poslabšanje te invalidnosti in pogoje za priznaje pravice do invalidske pokojnine v takem primeru sicer ureja 61. člen, ki pa v ničemer ne veže pojma "nastanek invalidnosti", na podlagi katerega je bila zavarovancu priznana invalidska pokojnina na sicer ugotovljeno predhodno invalidnost. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik zaradi zmanjšane delovne zmožnosti postal delovni invalid že 13.10.1988 (II. kategorija invalidnosti) s priznanimi ustreznimi pravicami za ugotovljeno preostalo delovno zmožnost, popolna izguba delovne zmožnosti in s tem pravica do invalidske pokojnine pa je bila pri njem ugotovljena šele od 1.3.1993 dalje, ko mu je bila tudi priznana pravica do invalidske pokojnine, sta nižji sodišči ob pravilni uporabi ustreznih določb zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovnju pravilno odločili, da pripada tožniku pravica do dodatka na invalidnost samo v višini 10 %, ker je ob nastanku invalidnosti presegel 58 let starosti. Zato je revizijsko sodišče v skladu z določbo 393. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je določbe ZPP uporabilo smiselno kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).