Jedro

Za vložitev tožbe v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogoji niso izpolnjeni ne po določbi 63. člena in ne po 72. členu ZDSS-1. Čeprav je dokazno breme na strani tožnice za zatrjevana dejstva, ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je bila dne 27. 2. 2019 zoper prvostopno odločbo toženca z dne 21. 2. 2019 vložena pritožba. Dne 28. 3. 2019, ko je bila vložena zahteva za izdajo odločbe, pa tudi, če bi bila pritožba vložena, še ni potekel rok določen za izdajo odločbe.

Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-2 roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok, določen v 256. členu ZUP. Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom tožbo zavrglo.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je sodišče poklonilo vero tožencu, ki zatrjuje, da pritožbe z dne 27. 2. 2019 ni prejel. Sodišče prve stopnje tudi v celoti verjame tožencu, da ni realnih možnosti, da tožba vložena z navadno poštno pošiljko ne bi bila evidentirana, čeprav ta domneva ni z ničemer izkazana. Po drugi strani pa sodišče ne presoja nepoštenega ravnanja toženca, ki je tožnico in mnoge druge prikrajšal za znaten del pokojnine, z naknadno revizijo in da mora popraviti obrazec M4-8. Sodišče prve stopnje bi moralo obrazložiti, od kje informacija, da toženec evidentira vse dokumente, ki prispejo z navadno pošto. Sodišče tudi ni upoštevalo odvetnikove pisne izpovedi. Ne strinja se tudi z razlogi, da je njena zahteva za izdajo odločbe preuranjena.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno oziroma procesno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožba, ki jo je tožnica vložila zaradi molka organa, dopustna.

6. Po določbi 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) je tožba v socialnem sporu dopustna, če je vložena zato, ker je tožnik prizadet v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in vročen v zakonskem roku. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa socialni spor ni dopusten, če stranka, ki je imela možnost vložiti pritožbo zoper upravni akt, pritožbe ni vložila, ali jo je vložila prepozno.

7. Pravna podlaga za tožbo zaradi molka organa je v socialnih sporih podana v 72. členu ZDSS-1, ki določa, da če pristojni drugostopni organ ni izdal upravnega akta o pritožbi stranke v zakonitem roku in ga tudi na novo zahtevo ne izda v nadaljnjih sedmih dneh (molk organa), sme stranka vložiti tožbo, kot če bi bila njena pritožba zavrnjena.

8. Za vložitev tožbe v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča, pogoji niso izpolnjeni ne po določbi 63. člena in ne po 72. členu ZDSS-1. 9. Čeprav je dokazno breme na strani tožnice za zatrjevana dejstva, ni z ničemer dokazala svojih trditev, da je bila dne 27. 2. 2019 zoper prvostopno odločbo toženca z dne 21. 2. 2019 vložena pritožba. Dne 28. 3. 2019, ko je bila vložena zahteva za izdajo odločbe, pa tudi, če bi bila pritožba vložena, še ni potekel rok določen za izdajo odločbe.

10. Iz listinske dokumentacije izhaja, da je toženec s prvostopno odločbo št. zadeve ..., št. dosjeja ... z dne 21. 2. 2019 zavrnil tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine. Navedeno odločbo je tožničin odvetnik prejel 22. 2. 2019 (podatek iz priložene povratnice). Dne 28. 3. 2019 je tožničin pooblaščenec pri tožencu vložil zahtevo za izdajo odločbe, v kateri je zatrjeval, da je zoper citirano prvostopno odločbo z dne 21. 2. 2019 dne 27. 2. 2019 vložil pritožbo. Nasprotno je zatrjeval toženec, da pritožbe ni prejel. Tožničinega pooblaščenca je toženec najprej dne 8. 4. 2019, nato pa ponovno 16. 5. 2019 pozval, da predloži duplikat pritožbe in dokazilo o datumu, kdaj je bila vložena. V zadnjem dopisu 16. 5. 2019 je toženec tožničinega pooblaščenca posebej obvestil, da v kolikor v roku 15 dni teh dokazov ne bo prejel, bo štel, da pritožba ni bila vložena.

11. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožničin pooblaščenec v sodnem postopku v zvezi z oddajo pošiljk priložil popis oddanih pošiljk s potrdilom Pošte Slovenije o opravljeni storitvi za 27. 3. 2019, ne pa tudi za 27. 2. 2019 (ko naj bi po njegovih trditvah z navadno pošto vložil pritožbo). Za dne 27. 2. 2019 je tožničin pooblaščenec predložil le fotokopijo lastnoročnega zapisa iz beležke:«27. 2. 2019 – A-B«. Takšnega lastnoročnega zapisa iz beležke, pa ni mogoče šteti za verodostojen dokaz, da je bila dne 27. 2. 2019 pošiljka dejansko oddana in da je bila s to pošiljko vložena pritožba zoper odločbo toženca z dne 21. 2. 2019. Drugega dokaza, niti o tem, da bi bila zatrjevana pritožba vložena z navadno pošto, tožničin pooblaščenec ni predložil, ampak je o tem podal le pisno izjavo (listovna št. 24). Do te izjave, na kar opozarja pritožba, se sodišče prve stopnje sicer res ni opredelilo, vendar pritožba ne navaja, kateri relevantni dokaz vsebuje ta izjava, do katerega se sodišče ni opredelilo. Zato je pritožbeni očitek, da gre za neocenjen dokaz in pomanjkljivo dokazno oceno, neutemeljen. Nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče verjame le tožencu, da uvaja novo prakso, da morajo biti vsa pravna sredstva vložena priporočeno, pa za pritožbeno rešitev zadeve niso relevantne.

12. Pritožba tudi brez podlage uveljavlja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je zahteva za izdajo odločbe preuranjena. Pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja se skladno z 11. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) uveljavljajo pri zavodu po zakonu, ki ureja splošni upravni postopek, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ker ZPIZ-2 roka za odločbo o pritožbi ne določa, se upošteva rok, določen v 256. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami, v nadaljevanju ZUP). Po tej določbi mora biti odločba o pritožbi izdana in vročena stranki, brž ko je to mogoče, najpozneje pa v dveh mesecih od dneva, ko je organ prejel popolno pritožbo.

13. Prav ta pogoj, ker ob vložitvi nove zahteve še ni potekel rok za izdajo odločbe, v obravnavanem primeru ni izpolnjen, tako da tudi, če bi bila pritožba zoper prvostopno odločbo z dne 21. 2. 2019 vložena, dejanski stan iz drugega odstavka 72. člena ZDSS-1 in pogoj za vložitev tožbe zaradi molka organa, ne bi bil izpolnjen. Za vložitev tožbe zaradi molka organa, morajo biti izpolnjene zahteve, določene v citirani določbi 72. člena ZDSS-1, in sicer poleg ostalih med drugim tudi pogoj, da odločba ni izdana v zakonitem roku oziroma, da je potekel rok za izdajo odločbe. Šele pod temi pogoji je tožba dopustna, in sicer, kot da je izdana zavrnilna odločba. V nasprotnem primeru, če je tožba vložena pred potekom predpisanih rokov, jo sodišče kot preuranjeno v skladu s 75. členom ZDSS-1, zavrže. 14. Sodišče prve stopnje je v konkretnem primeru pravilno zato, ker tožnica ni dokazala, da je vložila pritožbo zoper prvostopno odločbo toženca, in dodatno, ker ni izpolnjen dejanski stan iz 72. člena ZDSS-1, tožbo v skladu s 75. členom ZDSS-1, zavrglo. Iz enakih razlogov je pritožbeno sodišče v skladu z 2. točko 365. člena ZPP tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.