Jedro

Tožena stranka je izvedela za nastanek poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (da tožnikovega dela ne potrebuje, ker je na njegovo delovno mesto v času trajanja sodnega spora o zakonitosti predhodnega prenehanja delovnega razmerja zaposlila drugega delavca), ko je tožnik s pravnomočno sodbo pridobil pravico do vrnitve nazaj na delo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 6. 2007. Ugotovilo je, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 14. 6. 2007 in še traja, zato ga mora tožena stranka pozvati nazaj na delo, mu za čas od 14. 6. 2007 dalje do vrnitve nazaj na delo vpisati kot delovno dobo v delovno knjižico in mu za ves čas trajanja nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati in izplačati prikrajšanja iz naslova plače v pripadajočih neto zneskih ter po predhodnem odvodu davkov in prispevkov, kot če bi delal, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku stroške postopka v višini 1.469,93 EUR, v 15 dneh, po poteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila. Zavrnilo je zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna plačati stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe prve stopnje dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Odločilo je, da tožena stranka sama trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti zavrne ter stroške pritožbenega postopka tožene stranke naloži v plačilo tožniku, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi in razpiše obravnavo v skladu z določili 347. člena ZPP oziroma da sodbo v izpodbijanem delu v celoti razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da je izrek v drugem odstavku nerazumljiv ter ga kot takega ni mogoče pravilno izvršiti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, ki izhaja iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega poudarja, da so bile delovne knjižice z dnem 1. 9. 2009 v Sloveniji ukinjene, zaradi česar naložene obveznosti ni mogoče izvršiti. Tožena stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je tožnika glede na sodbo delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Pd 1482/2005 pozvala naj se oglasi na njenem sedežu ter naj dostavi zaključeno delovno knjižico ter zadnji M-2 obrazec, kot potrdilo, da ni več v delovnem razmerju. Tožnik se je pozivu odzval in toženi stranki dostavil le nezaključeno delovno knjižico, iz katere je izhajalo, da je od 1. 3. 2005 dalje zaposlen pri B. d.o.o., ni pa dostavil obrazca M-2. Tožena stranka je zato pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi 14. 6. 2007, z dne 13. 6. 2007 pridobila izpis obveznih zdravstvenih zavarovanj, iz katerega je izhajalo, da je tožnik obvezno zdravstveno zavarovan preko družbe B. d.o.o. za 40 ur tedensko ter da zavarovanje še traja. Tožena stranka je zato upravičeno sklepala, da je tožnik še vedno zaposlen v družbi B. d.o.o. za polni delovni čas, zaradi česar ni izpolnjeval pogojev za novo zaposlitev ter mu zato tožena stranka iz navedenega razloga ni mogla ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, pač pa mu je morala obstoječo pogodbo, ki je bila sklenjena za delovno mesto, ki je bilo kasneje ukinjeno odpovedati. Zato je zmotna ugotovitev sodišča, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil več zaposlen v B. d.o.o., kar naj bi dokazovali listinski dokazi. Navedbe sodišča so v nasprotju z vsebino listin, na katere se sklicuje sodišče, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 359. člena ZPP. Iz potrdila Zavoda RS za zaposlovanje izhaja, da je bil tožnik prijavljen na zavodu od 28. 8. 2007 dalje, iz izpisa zdravstvenega zavarovanja pa, da je bil 13. 6. 2007 še vedno zavarovan preko družbe B. d.o.o.. Tožnik je sicer predložil izpis obveznega zdravstvenega zavarovanja z dne 16. 11. 2009, iz katerega izhaja, da je bil preko družbe B. d.o.o. zavarovan do 23. 5. 2007, vendar to za zadevo ni relevantno. Tožena stranka je prepričana, da je bilo zavarovanje zaključeno za nazaj za potrebe te pravde. Poudarja, da je očitno tudi neverodostojna bilanca stanja družbe B. d.o.o.. Napačna je ugotovitev sodišča, da tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi v B. d.o.o. ni bil več zaposlen. Dejstvo je, da je bil tožnik v družbi B. d.o.o. edini družbenik ter hkrati direktor družbe. Tožnik je imel status samozaposlene osebe, zato ni izpolnjeval pogojev za ponovno zaposlitev pri toženi stranki, ter je bila iz tega razloga odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani tožene stranke zakonita. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v tej zadevi že odločalo in s sklepom opr. št. Pdp 158/2010 z dne 28. 10. 2010 pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) pazilo na bistvene kršitve določb postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in katere uveljavlja pritožba, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da je izrek sodbe v 2. odstavku nerazumljiv ter ga kot takega ni mogoče izvršiti, s čimer tožena stranka neutemeljeno uveljavlja postopkovno kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe ni nejasen in neizvršljiv. Če je predmet obveznosti določljiv, je sodna odločba ustrezen izvršilni naslov. Pritožba sicer utemeljeno poudarja, da so bile s 1. 1. 2009 delovne knjižice ukinjene, kljub temu pa odločitev sodišča prve stopnje, da mora tožena stranka tožniku vpisati delovno dobo v delovno knjižico, ne pomeni, da sodbe ni mogoče izvršiti. Delodajalec od 1. 1. 2009 (83. člen ZDR-A) dalje ni več dolžan delovne dobe vpisovati v delovno knjižico, je pa še naprej v skladu z Zakonom o matični evidenci zavarovancev in uživalcev pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (ZMEPIZ, Ur. list RS, št. 81/2000 in naslednji) dolžan zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ) posredovati podatke za vpis v matično evidenco.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št.42/2002 in naslednji), veljaven v času predmetne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, v 5. odstavku 88. člena določa, da mora delodajalec podati odpoved pogodbe o zaposlitvi najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. V skladu s 1. alineo 1. odstavka 88. člena ZDR se kot poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi šteje prenehanje potreb po opravljanju določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Navedeni razlog mora biti resen in utemeljen, tako, da onemogoča nadaljevanje delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem (2. odstavek 88. člena ZDR). Tretji odstavek 88. člena ZDR nalaga delodajalcu, da mora v primeru odpovedi iz razloga nesposobnosti ali poslovnega razloga preveriti, ali je možno zaposliti delavca pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja, oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mu mora delodajalec ponuditi sklenitev nove pogodbe. V 5. odstavku 88. člena ZDR pa je še določba, da mora delodajalec podati odpoved najkasneje v 30 dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Iz dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je tožena stranka kot delodajalec s sklepom dne 14. 10. 2002 in 2. 12. 2002 tožniku odpovedala delovno razmerje kot disciplinski ukrep zoper delavca. Takšna odpoved je bila spoznana za nezakonito s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1283/2006 z dne 19. 4. 2007. Sodišče je delodajalcu naložilo, da mora tožnika pozvati nazaj na delo, ki ga je opravljal pred odstranitvijo z dela iz podjetja, ugodilo je tudi tožnikovemu reparacijskemu zahtevku. Tožena stranka je po prejemu sodbe dne 15. 5. 2007 tožnika pozvala, naj se zglasi pri toženi stranki na razgovor, nato pa mu je po tem razgovoru, dne 14. 7. 2007 redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga, priložila pa ji je tudi obvestilo o nameravani odpovedi. Kot razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je v odpovedi navedla, da je delovno mesto „komercialist na terenu – mariborska regija“ od odstranitve delavca z dela prevzel drug delavec, od 1. 11. 2006 pa je za isto delovno mesto in za isto področje delodajalec sklenil pogodbo o zaposlitvi z delavcem M.G., zato ni potreb po opravljanju dela komercialist na terenu – mariborska regija še za enega delavca.

Tožnik je nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi utemeljeval s tem, da ni bil predhodno obveščen o nameravani odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, saj je bilo obvestilo datirano na isti dan kot sama odpoved, da so že potekli roki za odpoved, določeni v 88. členu ZDR, da ne obstoji poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ter da tožena stranka ni dokazala, da tožniku ni bilo mogoče ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi na drugem ustreznem delovnem mestu.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku zaključilo, da je tožena stranka pogodbo o zaposlitvi odpovedala v zakonsko določenem roku in da izostanek pisnega obvestila o nameravani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga ne predstavlja takšne postopkovne pomanjkljivosti, ki bi sama po sebi povzročila nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče z navedenimi stališči soglaša. Tožena stranka tožniku pogodbe o zaposlitvi ni odpovedala iz istega razloga kot v letu 2002, pritožbeno sodišče pa je v drugih podobnih primerih že zavzelo stališče, da se delodajalec šele z vročitvijo sodbe seznani z razlogom za odpoved, saj delavec s sodbo pridobi pravico do reintegracije in je torej takrat jasno, da delavca ni mogoče reintegrirati, če delovno mesto, na katerem je delavec opravljal delo po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ne obstoji več ali ga zaseda drug delavec, delavcu pa hkrati ni mogoče ponuditi drugega ustreznega delovnega mesta, ker takšnega prostega delovnega mesta pri delodajalcu ni. Pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnik opravljal delo na delovnem mestu komercialist na terenu – mariborska regija, zaradi česar je tožena stranka tudi odpoved pravilno podala za delovno mesto, ki ga je tožnik dejansko (in ne po pogodbi) opravljal. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je reorganizacija, s katero je tožena stranka utemeljevala odpoved pogodbe o zaposlitvi, utemeljen odpovedni razlog. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje z dopolnitvijo dokaznega postopka z zaslišanjem direktorja tožene stranke in priče S.P. ugotovilo, da tožena stranka ni dokazala oziroma preverila, ali je mogoče tožnika zaposliti na drugem delovnem mestu oziroma ga dokvalificirati ali prekvalificirati za drugo delo. Direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da tožniku niso ponudili drugega delovnega mesta, predvsem iz razloga, ker je bil tožnik zaposlen v svojem podjetju. Ugotovilo je, da je tožena stranka imela na razpolago prosto delovno mesto „tehnik IT“, ki je bilo za tožnika ustrezno delovno mesto. Delodajalčeva obveznost po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR je v tem, da ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga preveri ali je delavca, ki mu odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, možno zaposliti pod spremenjenimi pogoji ali na drugih delih oziroma ali ga je mogoče dokvalificirati za delo, ki ga opravlja oziroma prekvalificirati za drugo delo. Če ta možnost obstaja, mora delodajalec delavcu ponuditi sklenitev nove pogodbe. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka dolžna tožniku ponuditi zaposlitev na ustreznem delovnem mestu. Ker tožena stranka ni izpolnila svoje obveznosti iz 3. odstavka 88. člena ZDR, je zaključek sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, nezakonita in nasprotne pritožbene navedbe neutemeljene.

Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da tožnik ni izpolnjeval pogojev za novo zaposlitev pri toženi stranki. Kot izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, tožena stranka tožnika po pravnomočnosti sodbe opr. št. Pdp 1283/2006 ni pozvala na delo v smislu izvršitve pravnomočne sodbe, temveč le, da predloži zaključeno delovno knjižico ter zadnji M2 obrazec. Protispisne so pritožbene navedbe, da je bil tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki še vedno zaposlen v svojem podjetju. Iz izpisa obveznih zdravstvenih zavarovanj namreč izhaja, da je bil tožnik zavarovan do 23. 5. 2007. Zgolj dejstvo, da tožnik ni imel zaključene delovne knjižice, še ne pomeni, da je bil tožnik še vedno zaposlen v podjetju B. d.o.o..

Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, ker za rešitev tega individualnega delovnega spora niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

Ker niso podani pritožbeni razlogi in tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da stroške pritožbenega postopka tožena stranka krije sama, ker s pritožbo ni uspela in ker v skladu z določbo 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. list RS, št. 2/2004 in naslednji) tožena stranka krije svoje stroške ne glede na izid postopka.