Jedro

Ne more biti utemeljen razlog zavrnitve zahtevka, da vtoževani znesek ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, posebej, ker ni predložen obračun kredita. Iz tega izhaja, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi tožeča stranka utemeljenost zahtevka lahko dokazala le, če bi predložila listino, iz katere bi izhajal prav vtoževani znesek. Takšno stališče je prestrogo. Ni namreč nujno, da prav vtoževani znesek izhaja iz listinskih dokazov. Dovolj je, če tožeča stranka pojasni, kako je le-tega izračunala in je ta obračun mogoče preveriti s podatki v listinah (če je seveda to, glede na ugovore nasprotne stranke, sploh potrebno).

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja terjatve tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.893,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 10. 2012 dalje (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 605,45 EUR toženčevih pravdnih stroškov (2. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Tožeča stranka v predmetnem sporu zahteva ugotovitev obstoja terjatve v višini 1.893,80 EUR, ki naj bi predstavljala preostanek kredita, ki ga je tožena stranka dolgovala v trenutku, ko se je nad njo začel stečajni postopek. Sodišče prve stopnje je zahtevek v celoti zavrnilo z obrazložitvijo, da: - tožba ni sklepčna, saj iz navedb v njej ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka, - tožeča stranka ni predložila dokazov iz katerih bi izhajala vtoževana višina terjatve, niti ni navedla natančnega izračuna zanjo (ni predložila obračuna kredita), predložila pa je le irelevantno listinsko dokumentacijo, iz katere ni mogoče razbrati kako (in po kakšni podlagi) je prišla do višine terjatve, - tožeča stranka sploh ni konkretno navedla, na katere kredite se terjatev nanaša. 6. Višje sodišče najprej pritrjuje pritožbenim ugovorom, da tožba ni nesklepčna. Tožeča stranka je navedla, da ji je tožena stranka na dan začetka stečajnega postopka dolgovala 4.082,16 EUR (diskontirana vrednost še ne zapadlih obrokov - torej vrednost celotnih nezapadlih obrokov, zmanjšana za pogodbene obresti), kar predstavlja rezultat zneska 4.459,16 EUR iz naslova ostanka kredita, zmanjšano za 377,00 EUR preplačil. Pojasnila je tudi, da je od tega treba odšteti še 2.188,36 EUR plačil, ki jih je tožena stranka izvedla po začetku stečajnega postopka. Za plačilo tako ostane še 1.893,80 EUR. Navedeno povsem zadošča za sklepčnost zahtevka. Vprašljiva je lahko le njegova utemeljenost - torej njegova izkazanost po temelju in po višini.

7. Pritožba nadalje opozarja, da je zaključek, da tožeča stranka ni predložila relevantnih dokazov, napačen. Prav tako naj bi bil napačen zaključek, da ni podala ustreznih navedb glede podlage in višine tožbenega zahtevka. Sodišču prve stopnje očita tudi, da je do takšnih zaključkov prišlo zaradi le površinske obravnave njenih navedb, oziroma stališča, da mu ni treba preverjati ne navedb tožeče stranke ne tega, ali jih predloženi dokazi potrjujejo in je zato njegova obrazložitev o tem ostala povsem pavšalna. S takšnimi navedbami mu smiselno očita, da se do njenih navedb ni opredelilo (vsaj ne vsebinsko) in ji je s tem kršilo pravico do izjave. Takšna kršitev pomeni kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Višje sodišče navedenim očitkom pritrjuje. Obrazložitev sodišča prve stopnje v zvezi z zaključkoma, da tožeča stranka ni podala dovolj navedb in relevantnih dokazov, je dejansko zgolj navidezna - tožeči stranki ne pove, zakaj se z njenimi trditvami ne strinja niti se (vsebinsko) ne opredeli do z njene strani predloženih dokazov. V zvezi s tem izpostavi le, da je tožeča stranka na različnih mestih navedla različno višino terjatve - v stečaju nad toženo stranko je prijavila terjatev v višini 3.034,95 EUR, v tožbi nato navedla da je toženkin dolg ob začetku stečaja znašal 4.082,16 EUR, v prvi pripravljalni vlogi pa, da preostanek kredita znaša 4.459,16 EUR. Po presoji pritožbenega sodišča takšna ugotovitev ne predstavlja utemeljenega razloga za zavrnitev zahtevka. To, kakšno terjatev je tožeča stranka prijavila v stečajnem postopku je namreč, v tem postopku, v katerem je vtoževana terjatev nižja, od tiste prijavljene v stečajnem postopku, povsem irelevantno. Kaj predstavlja razliko med zneskoma 4.459,16 EUR in 4.028,16 EUR pa jasno izhaja iz navedb tožeče stranke in nenazadnje tudi iz izpodbijane sodbe, kjer sodišče samo ugotavlja, da je tožeča stranka znesek 4.028,16 EUR povečala za preplačane pogodbene obresti (iz obrokov, zapadlih že pred začetkom stečajnega postopka) v višini 377,00 EUR in tako prišla do zneska 4.459,16 EUR. Tožeča stranka torej trdi, da znesek 4.082,16 EUR zanj ustreza diskontirani vrednosti glavnice kredita, ki jo je tožena stranka ob začetku stečajnega postopka še dolgovala. Trdi, da pomeni vtoževani znesek 1.893,80 EUR razliko med diskontiranim zneskom 4.082,16 EUR in kasnejšimi plačili v višini 2.188,36 EUR.

9. Prav tako ne more biti utemeljen razlog zavrnitve zahtevka, da vtoževani znesek ne izhaja iz nobenega listinskega dokaza, posebej, ker ni predložen obračun kredita. Iz tega izhaja, da sodišče prve stopnje ocenjuje, da bi tožeča stranka utemeljenost zahtevka lahko dokazala le, če bi predložila listino, iz katere bi izhajal prav vtoževani znesek. Takšno stališče je prestrogo.(1) Ni namreč nujno, da prav vtoževani znesek izhaja iz listinskih dokazov. Dovolj je, če tožeča stranka pojasni, kako je le-tega izračunala in je ta obračun mogoče preveriti s podatki v listinah (če je seveda to, glede na ugovore nasprotne stranke, sploh potrebno). Takšne podatke je tožeča stranka navedla. Sodišče prve stopnje bi se zato do njih moralo vsebinsko opredeliti kljub dejstvu, da ni predložila obračuna kredita, v katerem bi bil naveden znesek 1.893,80 EUR.

10. Nenazadnje ni utemeljen niti argument sodišča prve stopnje, da iz predložene dokumentacije in trditev tožeče stranke ni mogoče razbrati, po kateri kreditni pogodbi ta sploh zahteva plačilo. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu pavšalna (brez opredelitve do v zvezi s tem podanih navedb in dokazov tožeče stranke) in sporna tudi iz razloga, ker tožena stranka temelju terjatve v svoji drugi pripravljalni vlogi ni več oporekala. V njej smiselno priznava, da ji je po pojasnilu, podanem s strani tožeče stranke v njeni prvi pripravljalni vlogi, to jasno.

11. Prav tako ne drži, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka trdila, da po začetku stečaja ni bilo nobenih plačil. Ta je namreč ves čas postopka trdila, da so določena plačila, po začetku stečaja, bila izvedena. Tožena stranka, po tem, ko je tožeča stranka specificirala, kdaj so bila plačila izvedena in kolikšna so bila, tega ni (več) prerekala.

12. Pritožba tako utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni podalo jasnih in obrazloženih razlogov o tem, zakaj tožbeni zahtevek ni utemeljen. Ker višje sodišče takšne kršitve ne more odpraviti samo, je izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Slednje bo moralo, ob upoštevanju v predhodni obrazložitvi zavzetih izhodišč (torej ob upoštevanju trditev tožeče in ugovorov tožene stranke), ponovno presoditi utemeljenost tožbenega zahtevka. Novo sojenje zato pomeni izdajo nove sodbe.

13. Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari, je višje sodišče razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Končni uspeh strank v postopku namreč še ni znan.

14. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s tretjim odstavkom 165. člena ZPP pridržana za končno odločbo.

Op. št. (1): Kršitev 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je med drugim podana v primeru, ko sodišče zavzame stališče, da je določeno pravno pomembno dejstvo mogoče dokazovati le z določenim dokazom - glej J. Zobec idr.: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 299.