Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog, da se etažnim lastnikom prizna lastnost stranke. Gre namreč le za možnost, ki jo ZPP daje sodišču. Ker je tožeča stranka na poziv sodišče prve stopnje tožbo dopolnila in navedla imena, priimke ter stalno oziroma začasno prebivališče tožečih strank, je tožba obsegala vse, kar je treba, da se jo lahko obravnava. Zato je vprašanje, ali se etažnim lastnikom prizna lastnost stranke, za pravdni postopek postalo nepomembno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za priznanje lastnosti stranke, kot posebni obliki subjektivitete, etažnim lastnikom na naslovu P. 23, razen P. M., z izpodbijano sodbo pa v 1. in 3. točki izreka razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 0006 I 2007/01308 z dne 23.1.2007 in zavrnilo tožbeni zahtevek.

Zoper odločbo sodišča prve stopnje je vložila pritožbo tožeča stranka.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo etažnim lastnikom priznati lastnost stranke v postopku. Gre namreč za obliko združenja, ki ima tudi premoženje, na katerega je mogoče poseči z izvršbo. Navaja, da je bila že z izdajo sklepa o izvršbi z dne 23.1.2007 upniku oziroma tožeči stranki priznana lastnost stranke. Poleg tega bi moralo že izvršilno sodišče zavrniti ugovor tožeče stranke kot neutemeljen. Nazadnje pa navaja še, da so se tožeče stranke izkazale kot etažni lastniki s tem, ko so predložili pogodbo o upravljanju, št. 404-UP/94, ki jo sklenejo etažni lastniki in upravnik.

Tožena stranka je dne 13.3.2009 vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, katera ji je bila vročena dne 23.2.2009. Ker je bil odgovor vložen po preteku 15 dnevnega roka, je bil vložen prepozno in ga sodišče v skladu s 344. členom ZPP ni upoštevalo.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo predlog, da se etažnim lastnikom na naslovu P. 23, razen P. M., kot posebni obliki subjektivitete, prizna lastnost stranke. Gre namreč le za možnost, ki jo ZPP daje sodišču. Ker je tožeča stranka na poziv sodišče prve stopnje tožbo dopolnila in navedla imena, priimke ter stalno oziroma začasno prebivališče tožečih strank, je tožba obsegala vse, kar je treba, da se jo lahko obravnavala. Zato je vprašanje, ali se etažnim lastnikom na naslovu P. 23, razen P.M., prizna lastnost stranke, za pravdni postopek postalo nepomembno.

Pritožbena navajanja, ki se nanašajo na izvršilni postopek, so irelevantna. Ugovore vezane na izvršilni postopek bi namreč morala tožeča stranka uveljavljati v okviru le-tega.

Navajanja tožečih strank, da so se izkazali kot etažni lastniki že s predložitvijo pogodbe o upravljanju, št. 404-UP/94, ki je bila sklenjena med etažnimi lastniki na naslovu P. 23 in upravnikom, niso utemeljena. Glede na to, da je tožena stranka oporekala njihovi lastninski pravici, bi morale tožeče stranke lastninsko pravico dokazati z zemljiškoknjižnim izpiskom, kot so to storile v dokaz lastništva tožene stranke. Tožena stranka je v pripravljanjem spisu z dne 2.8.2007 ugovarjala, da tožniki niso dokazali, da so etažni lastniki stanovanj na P. 23. Tožniki so bili tako v postopku na prvi stopnji opozorjeni, da je vprašanje obstoja njihovega lastništva oziroma aktivne stvarne legitimacije v postopku sporno, zato jih sodišču prve stopnje ni bilo potrebno pozivati na predložitev zemljiškoknjižnega izpiska. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da s predloženimi dokazi lastninska pravica tožečih strank in posledično njihova aktivna stvarna legitimacija ni dokazana in je zato pravilno odločilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zato je bilo pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 165. in 154. členom ZPP sama nosi svoje pritožbene stroške.