Jedro

Ne glede na krivdo se skladno z drugim odstavkom 131. člena OZ odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Hoja ni taka dejavnost. Pa tudi sprehajalna površina, čeprav morda slabo vzdrževana in neurejena, ni stvar, iz katere bi izvirala neobičajno velika nevarnost za nastanek hujše škode. Zato pride v poštev le subjektivna odškodninska odgovornost toženk.

V pravdnem postopku pravica strank do dokazovanja ni neomejena. Velja razpravno načelo: sodišče lahko ugotavlja le tista dejstva, ki jih zatrjujejo pravdne stranke, in le z dokazi, ki jih predlagajo stranke

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 18.500,00 EUR odškodnine in tožniku naložilo v plačilo 804,13 EUR stroškov prvotožene stranke ter 18,40 EUR drugotožene stranke.

2. Tožnik je vložil laično pritožbo, v kateri očita zaslišani priči - direktorju B. B., da ni izpovedoval po resnici. To dokazuje s pisno listino enega od zaprtih oseb. Sodišče njemu "vrže pod nos", nekakšno zainteresiranost za izid postopka, pa bi bilo bolj smotrno, če bi se pozabavalo z zainteresiranostjo priče M. M. Sam je pri dokazovanju močno hendikepiran, saj "v omejitvenih okoliščinah ni ravno v zmožnosti normalnega pridobivanja dokazov". Ni mogel predvideti naknadno ureditev pohodne površine - njen posip, zato ni zahteval zavarovanja dokazov s fotografiranjem. Vendar to ne spremeni zadeve, saj ima kot subjekt v postopku možnost in pravico dokazovanja skozi celoten postopek. V ta namen navaja pričo P. P., ki pozna zadevo in bi pričal brez zadržkov, čeprav od marca 2015 z njim nima kontakta, ker je v zaporu. Kar se tiče višine zahtevka pa se posuje s pepelom in sedaj zahteva odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti 3.900,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin 2.900,00 EUR in iz naslova strahu 900,00 EUR. Ugovarja tudi proti plačilu stroškov postopka, pri čemer se sklicuje na ustavno odločbo U-I-85/2014 v zvezi z 11. členom ZST-1. Drugostopenjskemu sodišču predlaga, da zadevo vrne v ponovno presojo na podlagi novih spoznanj, ali pa dokončno odloči, in sicer, da mu mora tožena stranka izplačati 7.700,00 EUR. Doda še, da je to, kar je izpovedal M. M., bedasto. Ograda je visoka cca 5 m, vmesni prostor med jeklenimi žičniki debeline 7 mm pa meri 180 mm x 20 mm in tako niti teoretično ni možno metati kamenje v mimoidoče. V dokazne namene prilaga še izjavo K. K. 3. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Skladno z določili 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je višje sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo po uradni dolžnosti glede pravilnosti uporabe materialnega prava in v drugem odstavku 350. člena ZPP taksativno naštetih procesnih kršitev ter glede pritožbenih očitkov. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na podano trditveno in dokazno podlago sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, ki jo je jasno in popolno utemeljilo. Naredilo je 8. členu ZPP skladno, celotno dokazno oceno, ki je pritožba ne omaje.

6. Tožnik je zatrjeval, da se je 30. 3. 2013 poškodoval, ko je z nogo zapel in udaril v sprehajalno površino, ki je bila poškodovana, nevarna in slabo vzdrževana. Izpovedal je, da so bili na njej od 3 do 5 cm veliki "sekanci", ki so bili različno ugreznjeni v podlago, spotaknil se je v enega od njih. Pravilno je sodišče prve stopnje obrazložilo, da v zatrjevanih okoliščinah ni predpostavk za objektivno odgovornost toženk. Ne glede na krivdo se skladno z drugim odstavkom 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ) odgovarja za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico. Hoja ni taka dejavnost. Pa tudi sprehajalna površina, čeprav morda slabo vzdrževana in neurejena, ni stvar, iz katere bi izvirala neobičajno velika nevarnost za nastanek hujše škode. Zato pride v poštev le subjektivna odškodninska odgovornost toženk (prvi odstavek 131. člena OZ). Za uspeh s takim zahtevkom pa bi moral tožnik dokazati, da mu je v posledici protipravnega ravnanja toženk nastala pravno priznana škoda. V pravdnem postopku pravica strank do dokazovanja ni neomejena. Velja razpravno načelo: sodišče lahko ugotavlja le tista dejstva, ki jih zatrjujejo pravdne stranke, in le z dokazi, ki jih predlagajo stranke (7. in 212. člen ZPP). Poleg tega so stranke pri navajanju dejstev in dokazov časovno omejene. Skladno z določili 286. člena ZPP jih morajo navesti najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo, kasneje pa le, če jih brez svoje krivde niso mogle navesti na prvem naroku. Tožnik ne opraviči, zakaj pisnih izjav K. K. in P. P. ter predloga za zaslišanje P. P., ni podal že tekom postopka na prvi stopnji. Dejstvo, da prestaja kazen zapora, ga ne odvezuje pravočasnega predlaganja dokazov. Nobenega razloga ni, da ni dopisov sozapornika, ki naj bi bili glede na datum na dopisih napisani pred škodnim dogodkom, v spis vložil že tekom postopka na prvi stopnji. Ker tožnik sam navaja, da s P. P., ki je napisal dopise, že od leta 2015 nima stikov, je edini logičen zaključek, da je pritožnik za dopise vedel že pred zaključkom glavne obravnave. Enako velja za predlog za zaslišanje P. P. Na prvi stopnji je tožnika zastopala kvalificirana pooblaščenka - odvetnica, ki bi, če bi ji povedal za dokaze, gotovo predlagala njihovo izvedbo. Šele v pritožbi predloženi dokazi in predlog za zaslišanje priče, zato v tem postopku niso upoštevni (337. člen ZPP).

7. Na tožniku je bilo torej breme dokazovanja, kje in zakaj se je poškodoval. To je dokazoval z listinsko dokumentacijo, ki je nastala na podlagi njegovih izjav, s svojim zaslišanjem in ogledom. Ogled na kraju samem njegovih trditev ni potrdil. Nasprotno: sodišče je ugotovilo, da je predmetna sprehajalna pot ravna, utrjena, posuta s peskom. Izpovedbo tožnika, da se je stanje spremenilo, pa je prepričljivo zavrnil kot priča zaslišani M. M. Izpovedal je, da je bila pot tudi v času zatrjevanega škodnega dogodka posuta s peskom in da na njej ni bilo od 3 do 5 cm velikih kamnov. Obrazložil je, da tako velikih kamnov na površinah, kjer se zadržujejo zaporniki, ni iz razloga, ker bi jih lahko metali drug v drugega in v paznike. Tožnik ni nikoli zatrdil, da bi se sprehajal vsak zapornik posebej in da v ograjenem prostoru, namenjenem za gibanje zaprtih oseb, ni paznikov. Zato pritožbene navedbe, da ne bi mogli metati kamenje čez ograjo, izpovedbe priče ne omajejo. Logično je, da je za izid postopka bolj zainteresiran tožnik, ki bi v primeru uspeha dobil odškodnino, kot pa direktor prvotožene stranke, ki odškodnine ne bi plačal iz lastnih sredstev, niti plačilo odškodnine ne bi v ničemer vplivalo na njega osebno. Z izvedenimi dokazi tožniku, na katerem je dokazno breme, ni uspelo niti s stopnjo verjetnosti izkazati, da se je poškodoval zaradi opustitve vzdrževanja sprehajalne površine.

8. Ker po obrazloženem tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine že po temelju ni utemeljen, so pritožbena izvajanja glede višine odškodnine brezpredmetna.

9. Tožnik mora toženkama na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP povrniti vse potrebne stroške postopka (155. člen ZPP), saj je v pravdi v celoti propadel. Odločba US, na katero se sklicuje pritožnik (U-I-85/14), se ne nanaša na dolžnost povrnitve stroškov postopka v primeru neuspeha v postopku.

10. Ker niso podani ne v pritožbi uveljavljani, ne pritožbeni razlogi, na katere je dolžni višje sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP). Izreka o stroških ni, ker pritožbeni stroški niso bili priglašeni (163. člen ZPP).