Jedro

Zakonska dikcija 24. člena ZBPP, po kateri je objektiven pogoj za dodelitev brezplačne pravne pomoči podan, če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, pomeni, da ima prosilec po strokovni presoji organa za brezplačno pravno pomoč več kot polovične možnosti za uspeh.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Organ za BPP odločil, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (BPP) za vložitev pritožbe zoper sklep Okrožnega sodišča v Mariboru, št. N 317/2011. Navaja, da je bilo treba prošnjo zavrniti na podlagi določb tretjega odstavka 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/2004 -UPB1 ter 23/08) kot očitno nerazumno, ker je tožnikovo pričakovanje oz. zahteva očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnih dejanskim stanjem in pravno podlago. V navedeni nepravdni zadevi je bil namreč tožniku izrečen ukrep za prepustitev stanovanja po 21. členu Zakona o preprečevanju nasilja v družini (ZPND). Do izreka navedenega ukrepa je prišlo na podlagi presoje o nasilnih dejanjih tožnika nasproti predlagateljici ukrepa (veliko prepirov in prerivanj, večkrat je posredovala policija). Pristojen center za socialno delo je v postopku izdal potrdilo o ogroženosti predlagateljice ukrepa (s strani tožnika), predlagateljica ukrepa pa se je zaradi tožnikovih nasilnih dejanj zatekla v varno hišo. Tožnik kot nasprotni udeleženec (v nepravdnem postopku) za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazil, njegova izpovedba pa se tudi ni ujemala z izpovedbo priče A.A. Predlagateljica ukrepa je trenutno nastanjena v varni hiši, sporen ukrep prepustitve stanovanja je časovno omejen na 4 mesece, med obema udeležencema (bivšima zakoncema) pa je že v teku postopek za razdelitev skupnega premoženja. Vsled navedenega po oceni Organa za BPP ni izpolnjen objektivni pogoj za dodelitev BPP po 24. členu ZBPP.

Tožnik v tožbi navaja, da je Organ za BPP z izpodbijanim sklepom prekoračil svojo pristojnost, saj prejudicira in presoja utemeljenost pritožbe zoper odločitev prvostopnega sodišča, kar je v izključni pristojnosti višjega sodišča, ki je za to usposobljeno in razpolaga z ustreznim pravnim znanjem. V ZBPP pridržana možnost, da se iz objektivnih razlogov zavrne dodelitev BPP, se nanaša le na primere, ko je očitno, da prosilec s pravnim sredstvom ne more uspeti, česar pa v predmetni zadevi ni moč ugotoviti. Takšno stališče je že zavzelo tudi Upravno sodišče RS v svoji sodbi št. II U 439/2010. Sodišče prve stopnje je v sklepu (v zvezi s katerim tožnik zahteva BPP za vložitev pritožbe) naredilo več napak vključno z absolutno bistveno kršitvijo pravil procesnega zakona, saj je obrazložitev sklepa v nasprotju z njegovim izrekom. Že zgolj iz tega razloga je pritožba utemeljena in je tožnik prepričan v njen uspeh. Prav tako je neutemeljena ugotovitev organa za BPP o tem, da tožnik za svoje navedbe ni predložil nobenih dokazov, saj dokazno breme v obravnavanem primeru leži na strani predlagateljice. Predlaga, da sodišče odpravi oz. razveljavi izpodbijano odločbo, tožena stranka pa je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise zadeve, na tožbo samo pa ni posebej odgovorila.

K 1. ročki izreka: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je Organ za BPP tudi po presoji sodišča zakonito zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP iz razlogov po 24. členu ZBPP, ker zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh in je zato ni razumno sprožati.

Po 24. členu ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna in da ima verjeten izgled za uspeh, zaradi česar je razumno začeti postopek oz. se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oz. nanje odgovarjati (1. alinea prvega odstavka 24. člena. Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari oz. če je pričakovanje ali zahtevek prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (tretji odstavek 24. člena ZBPP).

Iz razlogov, ki so navedeni v izpodbijani odločbi, je Organ za BPP tudi po presoji sodišča utemeljeno presodil, da tožnik v predmetnem pritožbenem postopku nima verjetnih izgledov za uspeh. Ob izkazani potrebi, da se vsem vpletenim osebam takoj omogoči življenje brez vseh oblik (neposrednega ali posrednega) nasilja oz. da se onemogoči nadaljnje potencialno nasilje v smislu določb ZPND, je odločitev okrožnega sodišča o začasnem ukrepu prepustitve stanovanja po 21. členu ZPND tudi po presoji sodišča v spornem sklepu št. N 317/2011 argumentirana oz. dokazana v tolikšni meri, da tožnik nima verjetne možnosti za uspešno pritožbo.

Upoštevaje navedeno, je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, v smislu katerega je organ za BPP s svojo presojo prejudiciral odločitev pritožbenega sodišča in s tem prekoračil svoja zakonska pooblastila. Kot izhaja iz citiranih in drugih določb 24. člena ZBPP, mora namreč organ za BPP presoditi, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh in samo v takem primeru je prosilec upravičen do BPP. Za presojo te okoliščine pa je Organ za BPP kot strokovnjak pristojen vpogledati v spise zadeve. Zadevo presoja in o njej odloča Organ za BPP, ki je opredeljen v 2. členu ZBPP (predsednik sodišča ali drug pooblaščen sodnik) in ne njegova strokovna služba za BPP, kot to neutemeljeno (napačno) izhaja iz tožbenih navedb. Zakonska dikcija 24. člena ZBPP, po kateri je objektiven pogoj za dodelitev BPP podan, če ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, po mnenju sodišča pomeni, da ima prosilec po strokovni presoji organa za BPP več kot polovične možnosti za uspeh.

V obravnavanem primeru iz sklepa Okrožnega sodišča v Mariboru št. N 317/2011 dovolj prepričljivo izhaja, da je v tožnikovi družini že dolgo časa in tudi v zadnjem času prihajalo do dejanj, ki so drugim družinskim članom povzročala strah pred tožnikom in ki utemeljujejo izrek ukrepa po 21. členu ZPND. Pri tem ne gre spregledati, da je predlagateljica ukrepa tudi zemljiškoknjižna lastnica predmetnega stanovanja, ki je sicer bilo pridobljeno v času trajanja zakonske zveze in je predmet delitve premoženja med bivšima zakoncema (ki že poteka). Prav tako ne gre spregledati, da je Okrožno sodišče v Mariboru ukrep prepustitve stanovanja predlagateljici izreklo le za določen čas 4 mesecev, medtem pa itak teče postopek delitve skupnega premoženja med obema bivšima zakoncema.

Tožbeni ugovor, da je obrazložitev izpodbijanega sklepa v nasprotju z njegovim izrekom, je pavšalen, saj tožnik v tožbi ni obrazložil, v čem vidi to nasprotje. Iz dokumentacije v spisih zadeve (tožnikove pritožbe) bi izhajalo, da tožnik to bistveno kršitev pravil postopka vidi v tem, da so mu bili naloženi stroški nasprotne udeleženke, čeprav le ta (po njegovem mnenju) v postopku s svojim zahtevkom ni večinsko uspela (ampak je v večjem delu propadla), ker je bil ukrep izrečen le za določen čas in ker se ne izvrši takoj, ampak v 15 dneh. Vendar pa tudi ta argumentacija po presoji sodišča ni takšne narave in tako trdna, da bi lahko spremenila osnovno presojo glede manjše verjetnosti za tožnikov uspeh v pritožbenem postopku. Prav tako je v tej zvezi neutemeljen tožbeni ugovor glede dokaznega bremena, saj je Okrožno sodišče v Mariboru navedlo in utemeljilo dokaze na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.

Okoliščina, da živi predlagateljica ukrepa, zaradi tožnikovih preteklih groženj in dejanj, v strahu pred njim, terja ureditev situacije po določbah ZPND in ob upoštevanju utemeljitve spornega sklepa št. N 317/2011 kaže na to, da so tožnikove možnosti za uspeh glede glavnega vprašanja (prepustitve stanovanja) manjše od možnosti za neuspeh. Podobno pa velja po mnenju sodišča tudi glede odmere stroškov postopka (kar pa se niti ne nanaša na tožnikov primarni zahtevek), saj je predlagateljica postopka s svojim zahtevkom (da se ji prepusti stanovanje) uspela, pa čeprav le za določen čas 4 mesecev, v katerem se verjetno pričakuje trajna rešitev vprašanja delitve nepremičnega premoženja (stanovanja). To pa seveda ne pomeni, da tožnik ni upravičen sam (na svoje stroške, katerih povrnitev lahko zahteva na koncu postopka v skladu s predpisi) vložiti pritožbe ali drugih pravnih sredstev zoper izpodbijano odločitev.

Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na sodbo tukajšnjega sodišča št. II U 439/2010, saj v zadevi ne gre za enako dejansko in pravno stanje zadeve, poleg tega je bila tožba tudi tam zavrnjena, tukajšnje sodišče pa je v njej navedlo, da je treba pri presoji, ali ima zadeva verjeten izgled za uspeh upoštevati, ali več dokazov govori v prid kot pa v škodo stranki.

V ostalem se sodišče sklicuje na razloge obeh upravnih organov v skladu z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Ur. list RS št. 105/06, 62/010).

Glede na vse navedeno je sodišče ugotovilo, da je bila odločitev upravnega organa zakonita, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K 2. točki izreka: Odločitev o zavrnitvi zahteve za povrnitev stroškov postopka temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, saj tožnik v obravnavanem primeru v sporu ni uspel, zato je dolžan sam nositi svoje stroške postopka.