Jedro

Sodišče je bilo dolžno preverjati le oporočno sposobnost zapustnice v času sestave oporoke pred pričami, glede katere so bili tožniki s strani zapuščinskega sodišča napoteni na pravdo. Zapis, za katerega toženec trdi, da gre za lastnoročno oporoko zapustnice, pa v času zapuščinske obravnave sodišču ni bil predložen in tudi ni bil predmet izpodbijanja v konkretnem postopku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je oporoka po zapustnici F. B. neveljavna; ugodilo pa je tožbenemu zahtevku na razveljavitev oporoke po zapustnici F. B. , ter ugotovilo, da dedna pravica tožene stranke po pokojni F. B. ne obstoji. Toženi stranki je naložilo plačilo 1.953,89 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper prvostopenjsko sodbo se iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju: ZPP) pritožuje toženec. Predlaga, da sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne in tožeči stranki naloži plačilo pravdnih stroškov. Podredno predlaga, da sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, zadevo pa vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj se ni opredelilo do zapisa, ki je po vsebini in obliki lastnoročna oporoka zapustnice (priloga B3). Trdi, da je bila ta oporoka zapisana leto pred oporoko, sestavljeno pred pričami (priloga C3), kar izhaja iz zapisa: „bom morala se iti rezati“. Meni, da je zapustnica imela pri tem v mislih operacijo, ki je bila opravljena 29. 1. 2007. Dodaja, da bi se sodišče moralo opredeliti še do oporoke, ki se nahaja v prilogi B3, in izkazuje pravo voljo oporočiteljice. Predlaga, da pritožbeno sodišče ugotovi, da je listina, ki jo je lastnoročno podpisala zapustnica, veljavna oporoka in da kot taka velja v konkretnem primeru. Graja tudi odločitev o stroških, saj tožniki niso uspeli s primarnim zahtevkom, zato bi morali biti odmerjeni stroški ustrezno nižji.

3. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 59. členom Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/1976 s spre., v nadaljevanju: ZD) lahko oporoko napravi vsak, ki je sposoben za razsojanje in je dopolnil 15 let starosti. Pogoj sposobnosti za razsojanje pomeni, da mora imeti zapustnik za izjavo poslednje volje razum in voljo. Oporočna sposobnost se domneva, tisti, ki trdi nasprotno, pa mora domnevo izpodbiti (prvi odstavek 61. člena ZD).

6. V konkretni zadevi je sodišče s pomočjo izvedenke psihiatrične stroke dr. M. K. ugotovilo, da oporočiteljica v času zapisa s tožbo izpodbijane oporoke (priloga C3) ni bila sposobna jasnega razmišljanja in oblikovanja lastne volje. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja v konkretni zadevi in sprejema dokazno oceno, saj si je sodišče prve stopnje subjektivno prepričanje o navedenih dejstvih ustvarilo na podlagi ocene posamičnih dokazov, vseh dokazov skupaj in uspeha celotnega dokaznega postopka, kot to narekuje določba 8. člena ZPP. Ker pritožba te odločitve sodišča prve stopnje ne izpodbija, se pritožbeno sodišče v tem delu v celoti sklicuje na razloge, obrazložene na straneh 14 do 18 izpodbijane sodbe. Prvostopenjsko sodišče je v tem delu pravilno uporabilo materialno pravo, saj je oporoko zaradi ugotovljene oporočne nesposobnosti zapustnice razveljavilo. Ob tem pritožnik zmotno meni, da bi zaradi razveljavitve s tožbo izpodbijane oporoke (priloga C3) moralo prvostopenjsko sodišče kot pravno veljavno oporoko razglasiti zapis, ki se v spisu nahaja pod prilogo B3. Prvostopenjsko sodišče je bilo namreč dolžno preverjati le oporočno sposobnost zapustnice v času sestave oporoke pred pričami (priloga C3), glede katere so bili tožniki s strani zapuščinskega sodišča napoteni na pravdo. Zapis pod prilogo B3, za katerega toženec trdi, da gre za lastnoročno oporoko zapustnice, pa v času zapuščinske obravnave sodišču ni bil predložen in tudi ni bil predmet izpodbijanja v konkretnem postopku. Pritožnik tako zmotno meni, da v primeru razveljavitve oporoke pred pričami obvelja lastnoročna oporoka (priloga B3), ki jo je kot dokaz predložil v predmetni pravdi. Navedeno bi toženec lahko dosegel zgolj z vložitvijo zahtevka na ugotovitev, da sporni zapis predstavlja lastnoročno oporoko zapustnice, česar pa ni storil. Sodišču prve stopnje tako v konkretnem primeru ne bi bilo treba presojati veljavnosti navedenega zapisa, kar je kljub temu storilo in izčrpno odgovorilo na ugovore in trditve toženca (primerjaj 34. in 36. točko obrazložitve sodbe). Očitana nepopolna ugotovitev dejanskega stanja tako ni podana, saj sporni zapis v konkretni zadevi ni pravno relevanten. V tem delu pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da navedeni zapis tudi ne vsebuje vseh formalnih sestavin, ki jih za lastnoročno oporoko predpisuje zakon (podpis oporočiteljice - 63. člen ZD), zato je njegova veljavnost vprašljiva že iz formalnih razlogov.

7. Odločitev prvostopenjskega sodišča je pravilna tudi v stroškovnem delu, saj so tožniki uspeli s pretežnim delom svojih zahtevkov, pri čemer z zavrnitvijo primarnega zahtevka niso nastali posebni stroški. Sodišče prve stopnje je tako odločitev o stroških pravilno oprlo na določbo tretjega odstavka 154. člena ZPP, ki določa, da mora ena stranka drugi stranki povrniti vse stroške, čeprav slednja ni uspela v celoti. Pritožbeni očitki tako niso utemeljeni, kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, zato je pritožbo zavrnilo, sodbo sodišče prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP).

8. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je posledica dejstva, da tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k rešitvi zadeve na pritožbeni stopnji. Odgovor na pritožbo tako ni bil potreben strošek in ga krije tožena stranka sama.