Jedro

Tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za škodo, ki naj bi jo tožnica utrpela, ker je bila pri toženi stranki 7 let izpostavljena različnim škodljivim dejavnikom (pršice, formaldehid, hlapi krojaške krede), ni utemeljen, saj zgolj zatrjevani vpliv delovnega okolja sam po sebi ne more predstavljati podlage za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za ugotovitev obstoja terjatve iz naslova glavnice v višini 22.000,00 EUR, kapitaliziranih obresti 3.626,79 EUR in pravdnih stroškov 3.980,74 EUR in za povrnitev pravdnih stroškov tožnici s strani tožene stranke (prvi odstavek izreka izpodbijane sodbe). V drugem odstavku izreka je naložilo tožnici, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 3.422,19 EUR, v 8 dneh od prejema sodbe, za primer zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne od poteka prostovoljnega izpolnitvenega roka, do plačila, pod izvršbo.

Zoper navedeno sodbo se iz pritožbenih razlogov napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da njenemu tožbenemu zahtevku ugodi in odloči o prvostopnih pravdnih in pritožbenih stroških. V pritožbi navaja, da so razlogi izpodbijane sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (listinami iz sodnega spisa, medicinsko dokumentacijo, izpovedmi prič, izvedenskimi mnenji). Vse težave, ki jih tožnica opisuje, so se pojavljale v času, ko je bila tožnica v delovnem okolju, ko tožnica ni delala pa so te težave (hripavost idr.) izzvenele. Takšno stanje je trajalo veliko let, v letu 2005 pa je kulminiralo tako, da je tožnica izgubila glas, ni mogla komunicirati, več mesecev je bila v bolniškem staležu. Zdravstvene težave tožnice so se pojavljale izključno takrat, ko je bila v delovnem okolju. Zdravstvenih težav ne gre pripisati zunanjim dejavnikom, ne glede na blago senzibilnost tožnice zaradi pršice. Tožnica je izpovedala, da ji je tudi kasnejša vrnitev v delovno okolje (ko ni več delala, ko je npr. obiskala sodelavce) takoj povzročila težave, ki jih doma in v domačem okolju ni imela. Vzroki za njene težave so izključno v delovnem okolju. Po izvedenskem mnenju gre pripisati nastanek težav v grlu, nastanek laringitisa, MTD v 70 % drugim dejavnikom, v 30 % pa dejavnikom delovnega okolja. Kljub temu pa tožnica težav izven delovnega okolja ni imela. Priče so podrobno izpovedale, kakšno je bilo delovno okolje pri toženi stranki. Znano je, da se v tekstilnih obratih pojavlja pršica v velikih količinah, prisotna je v prahu, v drugih alergenih, kot so benzojeva kislina, ki je sestavina krojaške krede, v formaldehidu, ki je konzervans, poleg tega pa je tudi sam tekstilni prah alergena snov. Sodišče zaključuje, da je tožena stranka nemudoma ukrepala, ko je spoznala, da je tožnica bolna in sicer tako, da ji je odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti. Sodišče pa ne navaja, da je tožena stranka to odpoved podala iz drugih razlogov, kakor mnogim drugim delavcev v tistem obdobju. Če bi sodišče matematično povzemalo oceno izvedencev, da je za tožničine težave krivo delovno okolje do 30 %, bi moralo prisoditi vsaj sorazmerni del vtoževanega zahtevka in sorazmerni del pravdnih stroškov. Po stališču tožnice pa se sicer izvedenskega mnenja ne more tolmačiti na ta način. Tožnica je imela težave le v delovnem okolju pri toženi stranki, zato je potrebno šteti, da so njene težave v celoti vzrok tega okolja.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in napačne uporabe materialnega prava, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v drugem odstavku 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo niti v pritožbi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niti preostalih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo (tožnica sicer dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, niti ne izpodbija) in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Tožnica je v tem individualnem delovnem sporu vtoževala plačilo odškodnine za nematerialno škodo iz naslova strahu v višini 4.000,00 EUR, iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem v višini 3.000,00 EUR in iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 15.000,00 EUR, z obrazložitvijo, da je bila pri delu pri toženi stranki (pri toženi stranki je 26 let delala kot šivilja II, 7 let pa kot servirka) izpostavljena različnim škodljivim dejavnikom (pršice, formaldehid, hlapi krojaške krede) in da je zato pričela bolehati za laringitisom, posledično pa je prišlo tudi do mišične tenzijske disfonije (MTD).

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse relevantne dokaze, jih pravilno dokazno ocenilo in na podlagi tega ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva (tožnica sodišču prve stopnje v pritožbi ne očita niti nepopolno niti zmotno ugotovljenega dejanskega stanja) zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, ker toženi stranki ni mogoče očitati nedopustnega ravnanja. Za odškodninsko odgovornost morajo biti podani 4 elementi tako imenovanega civilnega oziroma odškodninskega delikta (škoda mora nastati, škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, poleg tega pa mora obstajati tudi odgovornost na strani povzročitelja škode). Prvi odstavek 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2011 in nadalj.) določa, da kdor drugemu povzroči škodo, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Po drugem odstavku 131. člena OZ se za škodo od stvari ali dejavnosti, iz katerih izvira večja škodna nevarnost za okolico, odgovarja ne glede na krivdo. Po 135. členu OZ je krivda podana, kadar oškodovalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Po 149. členu OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo šteje, da izvira iz te stvari oziroma dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razbrati, da objektivna odgovornost tožene stranke ni podana (tožnica je niti ne zatrjuje) in da tožena stranka ni krivdno odgovorna za škodo, v posledici katere tožnica uveljavlja odškodnino v tem individualnem delovnem sporu.

Na oškodovancu (tožeči stranki) je, da dokaže obstoj 3 elementov za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Oškodovanec mora dokazati obstoj nedopustnega ravnanja, obstoj (pravno priznane) škode in obstoj vzročne zveze med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo, na oškodovalcu (povzročitelju škode) pa je, da dokaže, da za to škodo ni odgovoren. Če oškodovanec ne dokaže, da so podani vsi trije elementi odškodninske odgovornosti, glede katerih je dokazno breme na njemu oziroma če oškodovalec dokaže, da za nastalo škodo ni odgovoren, niso izpolnjeni vsi potrebni pogoji za obstoj odškodninske odgovornosti oškodovalca oziroma povzročitelja škode. Ob dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje, da toženi stranki v zvezi z zatrjevano tožničino škodo ni mogoče očitati nobene odgovornosti, ne opustitve niti napačnega ravnanja (te ugotovitve tožnica v pritožbi ne izpodbija), pri čemer tudi ni mogoče govoriti o objektivni odškodninski odgovornosti tožene stranke, je nadalje pravilen zaključek prvostopenjskega sodišča, da za odškodninsko odgovornost tožene stranke niso podani vsi pogoji. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice. Pritožbeno sodišče sicer ne dvomi v zatrjevane zdravstvene težave tožnice, vendar pa je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da te niso posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke.

Neutemeljena je pavšalna in neobrazložena pritožbena navedba tožnice o tem, da so razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi (listinami iz sodnega spisa, medicinsko dokumentacijo, izpovedbami prič ter izvedenskimi mnenji). S to navedbo tožnica uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je ta podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je izpodbijano sodbo vsekakor mogoče preizkusiti, izrek ni nerazumljiv niti ne nasprotuje samemu sebi oziroma razlogom sodbe. Obrazložitev sodbe vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti pa tudi niso nejasni in med seboj v nasprotju. S tem, ko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne obstaja eden od elementov odškodninske odgovornosti tožene stranke, je imelo podlago za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Za materialnopravno presojo glede zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine zadošča že ugotovitev, da manjka eden od kumulativno zahtevanih elementov odškodninske odgovornosti (v konkretnem primeru ni bilo ugotovljeno nedopustno ravnanje tožene stranke).

Ker je bilo torej v postopku pred sodiščem prve stopnje ugotovljeno, da nepremoženjska škoda, v zvezi s katero tožnica vtožuje odškodnino v tem individualnem delovnem sporu, ni posledica nedopustnega ravnanja tožene stranke, so nebistvene pritožbene navedbe tožnice, s katerimi opisuje delovno okolje in vpliv le tega na njeno zdravstveno stanje. Delovno okolje in vpliv le tega na tožničino zdravje samo po sebi še ni razlog za ugotovitev krivdne odgovornosti tožene stranke. Za takšno odgovornost tožene stranke mora biti namreč podano določeno ravnanje tožene stranke (storitev, opustitev, dopustitev), zaradi katerega pride do nastanka škode. Neutemeljen je nadalje pritožbeni očitek tožnice o napačnem zaključku sodišča prve stopnje, da je tožnica kriva za to, da je obolela, ker ni ničesar naredila, da bi bilo drugače. Sodišče prve stopnje namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe ne govori o tožničini krivdi za njeno obolelost, temveč le ugotavlja, da tožnica svojih predpostavljenih o svojih zdravstvenih težavah ni obvestila oziroma jih prosila, naj v zvezi s tem karkoli ukrepajo. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožnica izpovedala, da je v službi sicer več let čutila suho grlo in hripavost, vendar temu ni posvečala posebne pozornosti, pa tudi v bolniškem staležu pred letom 2005 zaradi tega ni bila.

Pritožbeno sodišče na preostale pritožbene navedbe tožnice ne odgovarja, ker za odločitev o utemeljenosti tožničine pritožbe niso odločilnega pomena (člen 360/1 ZPP).

Ker nista bila podana niti s pritožbo uveljavljena razloga in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.