Jedro

Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega anonimnega grozilnega pisma in očitkov zakaj voli PDK ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklicuje tudi na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da razlog, ki ga tožnik navaja kot razlog za prošnjo za azil, ni takšen, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato je tudi njegov strah pred preganjanjem objektivno neutemeljen in tudi zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki ga povzema tožena stranka in je uveljavljen v azilnih postopkih.

Izrek

1. Tožba se zavrne. 2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji in hkrati odločila, da mora državo zapustiti v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka. V svoji obrazložitvi tožena stranka navaja, da je tožnik v prošnji za azil navedel, da je izvorno državo zapustil zaradi strahu, ker je 14 dni pred odhodom pred vhodnimi vrati hiše našel grozilno pismo, ki je bilo napisano na računalnik in brez podpisa. V pismu je bilo napisano, da ga bodo ubili, če ne zapusti stranke PDK. O pismu je obvestil le ožje družinske člane, na policijo ni šel. Do odhoda je potem živel pri stricu v vasi Arllat, kjer ni imel nobenih težav, ni se tudi vedelo kje je. Tožnik ne ve kdo je poslal pismo, misli pa, da nekdo iz koalicijskih strank, torej ali iz AAK ali pa LDK. Tožnik je živel v vasi Senik, ki je povečini albansko poseljena in ima približno 1500 hiš, večina prebivalcev pa voli stranko LDK. Omenil je tudi, da pred prejemom grozilnega pisma ni imel nikakršnih težav, njegova družina in on sam pa so poslušali očitke zakaj so iz LDK prestopili v PDK. Tožena stranka ugotavlja, da tožnik svojo prošnjo za azil utemeljuje s tem, da se je bal za svoje življenje, ko je dobil grozilno pismo, v katerem je pisalo, da ga bodo pripadniki LDK ali AAK ubili, če ne bo zapustil svoje stranke PDK. Pri tem ni izkoristil možnosti razselitve. Tožena stranka zaključuje, da je iz izjave tožnika očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje in pri tem se sklicuje na knjigo Zakon o statusu begunca avtorja J. C. Hathaway. Pri tem tožena stranka navaja, da mora obstajati nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, preganjanje pa vključuje stalno povzročanje mentalnih in fizičnih krutosti in nenehno ter resno prizadevanje, da bi nekomu povzročili škodo ali trpljenje ter ustvarjanje pogojev za neukrotljiv strah, zaradi katerega se posameznik ne upa obrniti na oblasti za zaščito. Enačenje pojma preganjanja s pojmom trpinčenja oziroma mučenja kaže na potrebo po izkazovanju nepretrganega in sistematičnega tveganja, ne pa le osamljenega primera krivde. Razlog, ki ga je tožnik navedel v svoji prošnji, se tudi ne more šteti za preganjanje kot to izhaja iz Direktive Sveta Evropske unije o minimalnih standardih za kvalifikacijo in status državljanov tretjih držav ali oseb brez državljanstva kot beguncev oziroma kot oseb, ki kakorkoli drugače potrebujejo mednarodno zaščito in vsebina priznane zaščite št. 2004/83/EC z dne 29. 4. 2004. Tožena stranka sklepa, da tožniku ne grozi preganjanje in da so s tem izpolnjeni pogoji po 2. alinei 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/03 - uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju: ZAzil). Tožena stranka je na podlagi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil določila tudi rok, v katerem mora zapustiti državo.

Tožnik v tožbi očita, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, zmotno uporabila določbe materialnega prava in da je prišlo do bistvenih kršitev določb procesnega prava. Tožena stranka je zavrnila prošnjo kot očitno neutemeljeno, ker meni, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, to pa je storila preuranjeno in ne v skladu z dejanskim stanjem. Tožnik je član opozicijske stranke PDK, zaradi česar so ga v preteklosti pripadniki strank koalicije AAK in LDK večkrat verbalno napadli in zlorabljali, predvsem pa mu grozili zaradi njegovega prestopa v opozicijsko stranko. Dva tedna pred odhodom je prejel anonimno grozilno pismo, v katerem mu je bilo zagotovljeno, da ga bodo ubili, če ne bo izstopil iz stranke PDK. Tožnik navaja, da je prepričan, da bi ga v primeru vrnitve zagotovo ubili. Tožena stranka mu tudi očita, da ni poiskal zaščite pri policiji oziroma silah UNMIK, zaradi česar naj ne bi izkazal potrebe po zaščiti v Republiki Sloveniji. Tožnik navaja, da tega ni zaprosil, ker se je bal, da ga ne bi mogli ustrezno zavarovati. Poudarja, da neučinkovitost sil UNMIK in KFOR ter državne policije ugotavlja tudi organizacija Human Rights Watch v poročilu o razmerah na Kosovu za leto 2004. Nadalje se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. Up 286/2002. Kot razlog za zavrnitev prošnje tožena stranka navaja dejstvo, da tožnik ni izkoristil možnosti notranje razselitve, pri tem pa se ni opredelila do navedb tožnika, da se počuti ogroženega na celotnem območju SČG. Tožnik se sklicuje na 91. člen Priročnika o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca in navaja, da iz tega sledi, da se alternativa notranjega bega ugotavlja v dveh korakih znotraj preučitve utemeljenosti strahu pred preganjanjem. Prvo vprašanje je ali obstaja na strani prosilca za azil utemeljen strah pred preganjanjem v vseh delih matične države, čemur tožnik zadosti glede na že vse pojasnjeno. Tudi v primeru, če se utemeljen strah ne razteza na vse dele matične države, se postavi drugo vprašanje, ali bi bilo glede na vse okoliščine razumno pričakovati, da se prosilec preseli v ta varni del matične države. To obsega preučitev subjektivnih kot tudi objektivnih dejavnikov, med katere sodijo pogoji, ki osebi zagotavljajo možnosti za pridobivanje osnovnih življenjskih sredstev in pri kateri ni podvržena velikim tveganjem za življenje in zdravje in možnost za doseganje zadostnega zaslužka za življenje. Prav tako navaja, da objektivne okoliščine, v katerih se tožnik nahaja, vsekakor niso takšne, da bi se mogel brez škode za fizično in psihično integriteto vrniti v izvorno državo. Tudi če bi vrnitev bila sicer varna, za tožnika osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je utemeljeno lahko usodna glede na okoliščine, v katerih se nahaja. Opozarja tudi na določbi 8. člena Ustave RS in na 3. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic. Tožnik predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in tožniku prizna azil oziroma da se zadeva vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Hkrati predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz same prošnje za azil prepričljivo razvidno, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje. Navaja, da je tožnik napačno prebral povzetek tožnikove izjave, ki predstavlja del odločbe, ker je iz nje razvidno, da tožnik preden je dobil pismo, nikoli ni bil verbalno zlorabljen, pač pa je le poslušal očitke, česar se ne more opredeliti kot verbalni napad ali zlorabo. Teh očitkov tožnik tudi ne more povezati s pismom, ki ga je dobil, saj je bilo anonimno. To pa gre le za eno konkretno grožnjo, kar ne predstavlja konstantnega nadlegovanja ali preganjanja. Tožena stranka meni, da bi tožnik pismo toženi stranki predložil, v kolikor je iz matične države odšel zato, da v neki varni državi zaprosi za azil. Tožena stranka je mnenja, da tožniku ne grozi preganjanje in meni, da je ravnala zakonito. V zvezi s tožbenim ugovorom, da se tožena stranka ni opredelila do tožnikove izjave, da se nikjer na Kosovu ne bi počutil varnega, da je takšno ugotavljanje irelevantno, ker je tožena stranka ugotovila, da je očitno, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje.

Državni pravobranilec kot zastopnik javnega interesa ni prijavil udeležbe v tem upravnem sporu.

K 1. točki izreka: Tožba ni utemeljena.

Tožena stranka je odločila na podlagi 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, ki določa, da pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če je iz prošnje prosilca za azil očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje. Tožena stranka je odločila na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil, to pa pomeni, da gre za t.i. pospešeni postopek, ko se ne ugotavlja izpolnjevanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil. V t.i. pospešenem postopku nastopi razlika od postopka, v katerem mora tožena stranka ugotavljati pogoje za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ker se obravnavajo le pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki se tičejo obstoja kakšnega izmed razlogov, ki so določeni v 2. odstavku 35. člena ZAzil. V tem konkretnem primeru pa se je tožena stranka oprla na obravnavanje razloga po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, to je, da je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje.

Tožnik je v svoji prošnji za azil navedel kot razlog zakaj je zapustil izvorno državo, da je dobil grozilno pismo, v katerem je bilo napisano, da ga bodo pripadniki LDK ali AAK ubili, če ne bo zapustil svoje stranke PDK. Tožnik v tožbi tega razloga zakaj je zapustil izvorno državo ne izpodbija, v zvezi s tem tudi ne navaja nobenih drugih podrobnosti, dogodkov ali podatkov.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, da tožniku v matični državi ne grozi preganjanje. Tožnik je ob podaji prošnje za azil dne 9. 12. 2004 povedal, da je 14 dni preden je zapustil Kosovo doma dobil anonimno pismo z grozilno vsebino, da ga bodo ubili, če ne zapusti stranke PDK. Grozilnega pisma ni prijavil na policiji, ker se je bal, ker nekateri v policiji podpirajo PDK, drugi pa LDK. Prav tako je povedal, da ga do prejema tega grozilnega pisma nihče ni preganjal ali fizično nadlegoval. Na posebno vprašanje ali je bil na Kosovu preganjan zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini, je tožnik odgovoril, da je bil pred vojno njegov oče pretepen s strani srbske policije, ker je bil Albanec, po vojni pa niso imeli drugih težav, dokler se ni pojavilo pismo. Povedal je tudi, da je pred prejemom grozilnega pisma družina poslušala samo očitke zakaj sedaj volijo PDK. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno zaključila, ob upoštevanju tožnikovega razloga za zapustitev izvorne države, da tožniku ne grozi preganjanje zaradi narodnosti, vere, političnega prepričanja ali pripadnosti posebni družbeni skupini. Tožena stranka je svoj zaključek, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje, oprla na razlago, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Sodišče se strinja s takšno razlago pojma preganjanja, kot ga je opredelila tožena stranka in se pri tem oprla na knjigo avtorja J. C. Hathaway. Pojem preganjanja zajema tudi trpinčenje oziroma mučenje in mora biti takšno preganjanje izkazano nepretrgano in tudi izkazovati sistematično tveganje. Ravno zaradi tega anonimnega grozilnega pisma in očitkov zakaj voli PDK ni mogoče šteti kot preganjanje. Pri tem se po presoji sodišča tožena stranka pravilno sklicuje tudi na Direktivo Sveta Evropske unije št. 2004/83/EC (9. člen). Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da razlog, ki ga tožnik navaja kot razlog za prošnjo za azil, ni takšen, da bi se lahko utemeljeno čutil resno ogroženega, zato je tudi njegov strah pred preganjanjem objektivno neutemeljen in tudi zatrjevanje o morebitnem preganjanju v izvorni državi ne ustreza pojmu preganjanja, ki ga povzema tožena stranka in je uveljavljen v azilnih postopkih.

Tožnik v tožbi očita, da se je tožena stranka oprla na podatek tožnika, da ni iskal zaščite pri policiji in da ni izkoristil možnosti razselitve in da se nikjer na Kosovu ne bi počutil varnega. Po presoji sodišča pa iz izpodbijane odločbe izhaja, da se je tožena stranka pri svoji odločitvi oprla le na razlog zaradi katerega je zapustil izvorno državo, to je anonimno grozilno pismo. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožena stranka ni oprla na tožnikovo izjavo, da ni iskal zaščite pri policiji oziroma da ni poskusil notranje razselitve ali pa, da se ne počuti nikjer na Kosovu varnega. Tožena stranka je le navedla zakaj šteje, da razlog oziroma okoliščine, ki jih tožnik navaja, kažejo na to, da je očitno, da mu v matični državi ne grozi preganjanje. Tožnik tudi očita, da je tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, vendar v tožbi ne navaja nobenih okoliščin, dejstev ali podatkov ali pa razlogov, zakaj zatrjuje, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Po presoji sodišča je tožena stranka dejansko stanje pravilno in popolno ugotovila glede na izjavo tožnika ob podaji prošnje za azil in na tej podlagi pravilno uporabila materialni predpis. Tožnik očita tudi zmotno uporabo materialnega prava. Po presoji sodišča pa je tožena stranka pravilno ugotavljala le okoliščine, ki se nanašajo na taksativno naštete razloge po 2. odstavku 35. člena ZAzil in so tožbene navedbe tožnika v zvezi z dolžnostjo tožene stranke, da bi morala ugotavljati objektivne okoliščine v izvorni državi oziroma ali se tožnik brez škode za fizično in psihično integriteto lahko vrne v izvorno državo, v tem primeru irelevantne. Tožnik tudi očita bistvene kršitve določb procesnega prava, vendar očitanih kršitev posebej ne obrazlaga, sodišče pa takšnih kršitev tudi ni našlo. Odločitev tožene stranke, da mora tožnik zapustiti Republiko Slovenijo, ima oporo v 2. alinei 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato tudi z uporabo citiranega določila ne gre za kršitev pravila o nevračanju.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena ZAzil. K 2. točki izreka: Tožnik predlaga oprostitev plačila stroškov postopka iz humanitarnih razlogov. Iz spisa izhaja, da so tožniku nastali le stroški plačila sodnih taks, zato je sodišče štelo, da tožnik predlaga oprostitev plačila sodnih taks. Sodišče je tožnika oprostilo plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 13. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list SRS, št. 1/90, RS, št. 14/91 in nadaljnji). Iz podatkov upravnega spisa namreč izhaja, da tožnik nima sredstev za preživljanje, pri svoji odločitvi pa je sodišče upoštevalo tudi njegov status.