Jedro

Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela. Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 zato ni utemeljena.

Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana.

V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor. Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2022 nezakonita v delu, v katerem je kot datum prenehanja pogodbe o zaposlitvi določen prvi dan neupravičene odsotnosti oziroma 29. 8. 2022. V presežku je tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti (celotne) izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zavrnilo (I. točka izreka). Razsodilo je, da tožnici delovno razmerje pri toženki preneha z dnem 22. 9. 2022; v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo, da tožnico za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 22. 9. 2022 prijavi v matično evidenco zavarovancev pokojninskega in invalidskega zavarovanja; tožbeni zahtevek za prijavo v zavarovanje od 23. 9. 2022 do 31. 1. 2023 je zavrnilo (III. točka izreka). Zavrnilo je tudi tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vključno 31. 1. 2023, priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ji za ta čas izplačati mesečna nadomestila plač, sorazmerni del regresa za letni dopust za leti 2022 in 2023, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od dneva zapadlosti vsakokratnega mesečnega nadomestila plače 18. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila in od zapadlosti sorazmernega dela regresa dalje; da je toženka dolžna tožnici plačati denarno povračilo v znesku 2.500,00 EUR bruto, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 2. 2023 dalje, do plačila (IV. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici plačati stroške postopka v znesku 171,60 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. V izreku in v obrazložitvi sodbe je sodišče ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2022 nezakonita, v nadaljevanju pa je iz drugih razlogov in na drugi pravni podlagi odločilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita. Sodišče je prekoračilo meje odločanja v okviru tožbenega zahtevka, ker je zakonitost odpovedi presojalo na drugi pravni podlagi. Tožnica se je dalj časa zdravila zaradi prilagoditvene motnje ter mešane anksiozne in depresivne motnje. V postopku je opozorila na svoje psihično stanje, ki je posledica šikaniranja s strani delavk in nadrejenega delavca. Predložila je ambulantni karton, iz katerega izhaja, da ni bila sposobna realno presojati situacije in posledično veljavno izraziti volje, da ne želi nadaljevati z delom pri toženki, kot je to zaključilo sodišče. Tudi če bi sodišče ugotovilo, da je 29. 8. 2022 neupravičeno izostala z dela, to ni razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V kolikor bi se izkazalo, da je tega dne res neupravičeno izostala z dela, bi jo delodajalec lahko pisno opozoril na izpolnitev obveznosti in možnost odpovedi. Sklicuje se na stopnjevitost sankcij in meni, da je izredna odpoved v konkretnem primeru prehuda sankcija. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma sodbo razveljavi in prvostopenjskemu sodišču naloži, da o zadevi ponovno odloči. Priglaša stroške pritožbe.

3. Zoper I., II., III. in V. točko izreka sodbe je pritožbo vložila toženka iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je sodišče prve stopnje ustrezno zaključilo, da je tožnica od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pet dni zaporedoma izostala z dela. Zgrešen pa je zaključek sodišča, da je bila toženka seznanjena z razlogi za tožničino odsotnost z dela. Sodišče je takšen zaključek sprejelo na podlagi izpovedi tožnice in priče A. A. Iz njunih skladnih izpovedi izhaja, da je tožnica priči v telefonskem pogovoru 22. 8. 2022 povedala, da bo v bolniškem staležu do 26. 8. 2022 in da bo v naslednjem tednu, tj. od 29. 8. 2022 dalje prišla in se "razdolžila". To pomeni, da je bila toženka seznanjena z bolniškim staležem kot razlogom za odsotnost le do 26. 8. 2022, ne pa tudi za kasneje. Zmoten je zaključek sodišča, da je bila toženka seznanjena z dejstvom, da se tožnica po zaključku bolniškega staleža na delo ne bo vrnila, ampak se bo zgolj razdolžila. Tožnica je napovedala, da bo 29. 8. 2022 prišla in jo je toženka tega dne utemeljeno pričakovala. Četudi je tožnica priči povedala, da nima interesa za nadaljevanje dela, to ne pomeni, da je napovedala svojo odsotnost oz. obvestila toženko o svoji odsotnosti in o razlogih za odsotnost. Tožnica predstavnice toženke, priče A. A. niti v telefonskem pogovoru niti v elektronskem sporočilu ni obvestila o razlogih za njeno odsotnost. Navedba, da ji je bilo jasno, da pogodba ne bo podaljšana ni pojasnilo razloga za njeno odsotnost, ker je imela sklenjeno pogodbo za nedoločen čas in podaljšano poskusno obdobje. Delavec z navedbo kakršnegakoli razloga ne zadosti zakonski obveznosti obveščanja. Zmotna je odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni ter zahtevek v celoti zavrne.

4. Tožnica v odgovoru na pritožbo toženke prereka njene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrne kot neutemeljeno.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbah, in pri tem na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je v zadostni meri in pravilno ugotovilo, ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, četudi delno iz drugačnih razlogov, kot so navedeni v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje.

7. Ni utemeljeno pritožbeno stališče tožnice, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Izrek sodbe ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, sodba pa vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih in pravnih vprašanjih in jo je mogoče preizkusiti.

8. Ni utemeljen pavšalno zatrjevan pritožbeni očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP (t. i. protispisnost). Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, tožnica pa takšnega nasprotja v pritožbi ne zatrjuje.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnica pri toženki zaposlena na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 5. 2022 za nedoločen čas. Toženka je tožnici podala odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2022. Iz izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (med drugim) izhaja, da je toženka tožnici odpoved podala na podlagi 4. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) in tožnici očitala, da je najmanj pet zaporednih dni izostala z dela in toženke o razlogih za odsotnost ni obvestila, čeprav bi to morala in mogla storiti.

10. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica toženko seznanila z razlogi za svojo odsotnost z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 v telefonskem pogovoru dne 22. 8. 2022. Utemeljeno je posledično zaključilo, da v ravnanju tožnice ni podan odpovedni razlog po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR‑1. Ker pa je ugotovilo, da je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, je razsodilo, da je izredna odpoved, ki jo je toženka podala tožnici (z izjemo datuma prenehanja delovnega razmerja), zakonita.

11. Ne drži pritožbeni očitek toženke, da jo tožnica v telefonskem pogovoru ni obvestila o svoji odsotnosti po zaključku bolniškega staleža, tj. od 29. 8. 2022 dalje. Navedeno dejstvo je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi tožnice in priče A. A. (kadrovnice pri toženki). Kot je med drugim pojasnila priča A. A. je namreč tožnica v telefonskem pogovoru, ki se je po ugotovitvi sodišča odvil dne 22. 8. 2022, rekla, da nima več interesa delati v tem podjetju, ker se v podjetju ne počuti dobro in da se bo razdolžila. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica toženko že v telefonskih pogovorih seznanila tako z dejstvom, da je v bolniškem staležu, kot tudi, da po njegovem zaključku ne namerava nadaljevati z delom pri toženi stranki, ampak, da se bo razdolžila, pri čemer je tudi pojasnila zakaj. Upoštevajoč tudi vsebino elektronskega sporočila z dne 31. 8. 2022 (B9), iz katerega izhaja, da se tožnica nahaja v Bosni in Hercegovini, kamor je šla po otroke, in da se bo ob vrnitvi nazaj oglasila, da se razdolži, ker ne želi ostati v kolektivu, kjer doživlja mobing, pritožbeno sodišče nima dvoma v zgornji dokazni zaključek sodišča prve stopnje. Iz izvedenih dokazov tako izhaja zgolj, da je tožnica v telefonskem pogovoru pojasnila, da bo dne 29. 8. 2022 prišla k toženki izključno zato, da se razdolži in ne zato, da nadaljuje z delom. Navedba toženke v pritožbi, da je po zaključku bolniškega staleža pričakovala prihod tožnice, pri čemer je glede na izveden dokazni postopek lahko pričakovala zgolj razdolžitev tožnice, ne omaja dokaznega zaključka sodišča prve stopnje o seznanjenosti toženke glede razloga za tožničino odsotnost. 12. Razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, se nanaša na neobveščanje delodajalca in ne na neupravičeno odsotnost. Odpovednega razloga po tej določbi ne opredeljuje dejstvo neupravičene odsotnosti, kot v pritožbi zmotno zatrjuje toženka. Odločilno je le dejstvo odsotnosti z dela pet zaporednih delovnih dni brez obvestila. Ob dejstvu, da je tožnica delodajalca o razlogih za svojo odsotnost obvestila, ji ni moč očitati, da je pet dni zaporedoma brez obvestila izostala z dela.1 Odpoved pogodbe po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zato iz tega razloga ni utemeljena.

13. Neutemeljena je pritožba tožnice, ko zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo mimo postavljenega tožbenega zahtevka s tem, ko je zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi presojalo na drugi pravni podlagi. Odločitev, ki temelji na drugi pravni podlagi, kot je navedena v izredni odpovedi, ne pomeni odločanja extra petitum. Gre kvečjemu za zmotno uporabo materialnega prava, ki pa prav tako ni podana. ZDR-1 v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved, kar velja tudi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec je dolžan pisno obrazložiti le dejansko podlago odpovednega razloga, ni pa dolžan pravno kvalificirati razloga za odpoved po posameznih alinejah prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (sodba Vrhovnega sodišča RS, VIII Ips 304/2015 z dne 7. 6. 2016). Pravna kvalifikacija odpovednega razloga zato ni bistvena in tudi če je v odpovedi navedena, sodišče nanjo ni vezano.

14. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 20. 9. 2022 se tožena stranka resda sklicuje zgolj na 4. alinejo prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa iz opisa očitane kršitve v odpovedi izhaja, da toženka tožnici očita tudi neupravičen izostanek z dela. Izrecno je namreč zapisala, da je neutemeljeno sklicevanje delavke, da je bila z dela neupravičeno odsotna, neupravičen izostanek z dela v času od 29. 8. 2022 do 8. 9. 2022 pa ji je tudi izrecno očitala v vabilu na zagovor (B6). Tako dejanski razlog, naveden in obrazložen v odpovedi, ne pomeni le odpovednega razloga po 4. alineji, temveč tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ta določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Izostanek z dela je neupravičen, če delavec zanj nima izrecnega soglasja delodajalca (npr. v obliki odobritve dopusta) oziroma ni ugotovljena upravičena zadržanost od dela iz zdravstvenih razlogov (tudi, če je ta ugotovljena za nazaj).

15. V dokaznem postopku je bilo ugotovljeno, da je bila tožnica začasno nezmožna za delo do 26. 8. 2022, nato pa od 30. 8. 2022 do 28. 9. 2022 (na podlagi odločbe ZZZS z dne 28. 9. 2022) ter od 4. 9. 2022 dalje (na podlagi odločbe ZZZS z dne 16. 11. 2022). Glede na vsebino navedenih odločb, tožnica v tem času ni bila neupravičeno odsotna z dela. Na navedeno ugotovitev ne vpliva podatek o tem, kdaj so bile odločbe izdane, niti ali so bile toženki vročene. Kljub temu pa niti na podlagi odločb ZZZS, niti na kakšni drugi podlagi, upravičen razlog za odsotnost tožnice z dela za dan 29. 8. 2022 ni podan, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje.

16. Za oceno, ali gre v tem primeru za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja v smislu določbe 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 so pomembne dejanske okoliščine konkretnega primera. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da neupravičen izostanek z dela predstavlja utemeljen razlog za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je s tem, ko je 29. 8. 2022 samovoljno oziroma brez pravne podlage izostala z dela, huje kršila svoje pogodbene obveznosti vestnega opravljanja dela na delovnem mestu (četudi zgolj za en dan). Prihod na delo je namreč predpogoj, da se delo sploh lahko opravlja, opravljanje dela pa je temeljna dolžnost delavca v delovnem razmerju. Delavec mora vestno opravljati delo na delovnem mestu oziroma v okviru vrste dela, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela, upoštevaje organizacijo dela in poslovanja pri delodajalcu (33. člen ZDR-1). Iz tega razloga je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica z neprihodom na delo najmanj iz hude malomarnosti huje kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja, kot tudi zaključek, da tožnica ni dokazala, da bi ji (le pavšalno zatrjevano) zdravstveno stanje tudi dne 29. 8. 2022 preprečevalo vrnitev na delo. Nasprotno, dokazano je, da tožnica tega dne na delo ni prišla izključno iz osebnih razlogov, ker se na delo ni želela vrniti, razloge za to pa je že v telefonskem razgovoru pojasnila kadrovnici toženke.

17. Iz predložene medicinske dokumentacije tudi ne izhaja, da tožnica v kateremkoli trenutku ni bila sposobna realno presojati situacije in posledično veljavno izraziti volje, da ne želi nadaljevati z delom pri toženki, kot to neutemeljeno izpostavlja v pritožbi. Nasprotno, iz ambulantnega kartona, na katerega se sklicuje (A5), je razvidno, da je bila ob pregledu lucidna, orientirana in zunanje lepo urejena, da je miselni duktus koherenten ter brez formalnih in vsebinskih motenj mišljenja.

18. Ne drži pritožbeni očitek tožnice, da v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni obrazložen nadaljnji pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 (da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi). Izrecno je namreč v odpovedi navedeno, da po oceni delodajalca narava kršitve ne omogoča nadaljevanja dela po pogodbi o zaposlitvi. Delodajalec je v odpovedi (nato pa tudi v postopku) pojasnil, da je zaradi očitane kršitve izgubil zaupanje v delavko, to pa tudi zato, ker je že v preteklosti, še v času poskusnega dela (tožnica je bila pri toženki zaposlena šele od maja 2022), neupravičeno izostala z dela in razloga za svojo odsotnost za dan 1. 7. 2022 in 22. 7. 2022 delodajalcu ni sporočila. Slednjega tožnica niti ni prerekala, kot tudi ne zatrjevanega dejstva, da se primanjkljaj izvedenih opravil na določenem delovnem mestu (kot posledica odsotnosti delavca, ki ga zaradi neobveščanja ni mogoče pravočasno nadomestiti) odrazi tudi v proizvodnih procesih, ki jih posledično ni mogoče nadaljevati oziroma nadaljevanje procesa le s preostalimi delavci vpliva na varnost proizvodnega procesa. Zgolj to, da za navedeni odsotnosti (1. 7. in 22. 7. 2022) tožnica ni prejela nobene sankcije, pa ne pomeni, da se dogodek ni zgodil, kot je (že v odpovedi) navedla toženka. Z ozirom na tovrstne (neprerekane) trditve toženke, je sodišče prve stopnje tudi iz tega razloga utemeljeno zaključilo, da je bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita, ker je podan tudi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 19. Odpoved po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ne omogoča prenehanja pogodbe o zaposlitvi delavcu že s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je tožničina pogodba o zaposlitvi lahko zakonito prenehala veljati šele z dnem vročitve odpovedi tj. 22. 9. 2022. S tem v zvezi je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje tožnice na 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da je izrek sodbe sam s seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno odločilo, da je odpoved nezakonita zgolj v delu, ki se nanaša na datum prenehanja delovnega razmerja, v preostalem pa je zakonita.

20. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbi tožnice in toženke v celoti zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Toženka kot delodajalka pa v sporih o prenehanju delovnega razmerja sama krije svoje stroške postopka ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1).

1 Ob upoštevanju, da je prvi dan odsotnosti z dela 29. 8. 2022.