Jedro

Zakonske zamudne obresti od glavnice (seštevek dveh računov in dveh obračunov zakonskih zamudnih obresti) tožeča stranka pravilno vtožuje od vložitve predloga za izvršbo dalje. Gre za procesne obresti, ki so dopustna izjema od prepovedi obrestovanja obresti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v roku 8 dni povrniti 100,72 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: „I. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, Centralni oddelek za verodostojno listino, VL 172392/2013-2 z dne 1. 11. 2013, se obdrži v veljavi tudi v prvem in tretjem odstavku izreka, in sicer tako, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 715,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 10. 2013 dalje do plačila ter izvršilne stroške v višini 30,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2013 dalje do plačila, vse v roku 8 dni.

Zaradi delnega umika tožbenega zahtevka za znesek 0,71 EUR s pp se zgoraj citirani sklep v 1. odstavku izreka razveljavi in se v tem delu pravdni postopek v tem gospodarskem sporu ustavi.

II. Tožena stranka mora plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 226,19 EUR v roku 15 dni, po tem roku pa za primer zamude še zakonske zamudne obresti, ki tečejo od šestnajstega dne, šteto od vročitve te sodbe, do plačila“.

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o pravdnih stroških tožena stranka vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke v celoti oziroma sodbo razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, s stroškovno posledico.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne in priglaša stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. V tej zadevi je sodišče prve stopnje ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo opravljenih storitev preventivnih zdravstvenih pregledov tožene stranke in njenih zaposlenih delavcev. Tožeča stranka v zvezi z ugotovljenim temeljem in višino vtoževane glavnice terjatve pritožbenih razlogov ni podala, v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa višje sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje, ki temelji na določilu 619. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) o podjemni pogodbi, pravilna.

8. Konkretno pa tožena stranka sodišču prve stopnje oporeka obračunavanje obresti od obresti; trdi, da so v vtoževanem znesku poleg glavnice vštete še zakonske zamudne obresti na dan 28. 10. 2013, pri čemer tožeča stranka od 29. 10. 2013 dalje vtožuje tudi zakonske zamudne obresti, kar je nesprejemljivo, saj se znesek 715,23 EUR sestoji tudi iz obresti 71,19 EUR.

9. Razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z zamudnimi obrestmi so razumljivi, izčrpni in materialnopravno pravilni, zato se jim višje sodišče v celoti pridružuje. Iz sodbe sodišča prve stopnje namreč izhaja, da glavnico vtoževane terjatve predstavlja seštevek dveh računov in dveh obračunov zakonskih zamudnih obresti. Tožeča stranka je v tej zadevi namreč najprej vložila predlog za izvršbo na podlagi izpiska odprtih postavk - ta pa poleg zneskov neplačanih računov vsebuje tudi obračuna zakonskih zamudnih obresti od dneva zamude s plačilom vsakega od računov do vložitve predloga za izvršbo. Tak obračun predstavlja samostojno glavnico. Zakonske zamudne obresti od glavnice pa tožeča stranka pravilno vtožuje od vložitve predloga za izvršbo dalje (29. 10. 2013), kar je skladno s 381. členom OZ. (1) Gre torej za procesne obresti, ki so dopustna izjema od prepovedi obrestovanja obresti.

10. Ker torej pritožba ne uveljavlja pravno upoštevnih pritožbenih razlogov, je višje sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožeči stranki pa je dolžna povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Tožeča stranka je priglasila nagrado za postopek s pravnim sredstvom, za kar ji ob upoštevanju izpodbijane vrednosti spornega predmeta 715,94 EUR gre po tar. št. 3210 Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT) 68,80 EUR in 20% nagrade v višini 13,76 EUR za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 ZOdvT, kar skupaj z 22% DDV znaša 100,72 EUR.

Op. št. (1): Od neplačanih obresti je mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo.