Jedro

Med tožnikom in drugotožencem je bila sklenjena prodajna pogodba in ne pogodba o posredovanju. Tožnikove trditve o „nabavi“ vozila ne izključujejo take razlage njunega pogodbenega razmerja (prim. prvi odstavek 454. člena in 813. člen ZOR). Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da se je drugi toženec vedel kot prodajalec (tožnik mu je izročil kupnino, drugi toženec pa je tožniku izročil avtomobil, po okvari avtomobila je nosil tudi stroške popravila in rezervnih delov …), ne gre spregledati, da v tem postopku ni pojasnil, med kom je posredoval oziroma kdo je tožniku avto prodal, če ne on. Iz ugotovljenega kupoprodajnega pogodbenega razmerja med tožnikom in drugotožencem izhaja tudi obveznost slednjega za plačilo vtoževanega zneska. Ker je bila prodajna pogodba razdrta, je dolžan tožniku, ki mu je vrnil prodani avtomobil, vrniti plačano kupnino.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je razsodilo, da je drugi toženec dolžan plačati tožniku 4.339,84 EUR na račun glavnice in 4.339,84 EUR na račun zamudnih obresti, skupaj 8.679,68 EUR ter mu povrniti odmerjene pravdne stroške z zamudnimi obrestmi. V ostalem je tožbeni zahtevek proti drugemu tožencu ter v celoti proti prvi toženki zavrnilo. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti tudi prvi toženki njene pravdne stroške.

2. Pritožbeno sodišče je zavrglo pritožbo drugega toženca proti odločitvi o zavrnitvi zahtevka zoper njega, sicer pa jo je zavrnilo in v ostalem potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Odločilo je, da drugi toženec sam trpi svoje pritožbene stroške.

3. Proti sodbi pritožbenega sodišča je vložil drugi toženec revizijo iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Trdi, da sta nižji sodišči napačno interpretirali pravna razmerja med pravdnimi strankami in posledično nepopolno ugotovili dejansko stanje. Opozarja, da je tožnik ves čas zatrjeval, kar je izkazal tudi dokazni postopek, da mu je drugi toženec nabavil, ne pa prodal osebni avto ter da je tožnik s prvo toženko sklenil pogodbo o prevzemu v komisijsko prodajo. Prva toženka je tožnika obvestila, da je na podlagi komisijske pogodbe vozilo prodala in ga prosila za številko računa, kamor mu bo nakazala kupnino. Trdi, da je podana pasivna legitimacija zgolj prve toženke, saj je ona s tožnikom sklenila komisijsko pogodbo, na podlagi katere je prodala vozilo drugemu kupcu in iztržila kupnino. Poudarja, da je listina v prilogi pod B7 v barvni oziroma računalniško izdelani kopiji, da so vsi podatki v modri barvi prekopirani, medtem ko je domnevni podpis drugega toženca naknadno pripisan. Čeprav je oporekal njeni verodostojnosti, dokazne ocene o njeni pristnosti navkljub nasprotujočim si navedbam pravdnih strank v spisu ni zaslediti. Na pravno razmerje med pravdnimi strankami naj bi nakazovalo tudi ravnanje tožnika in prve toženke, ki sta za potrebe vtiskanja serijskih številk v motor spornega vozila komisijsko pogodbo sklenila brez vednosti in posredovanja drugega toženca. Serijske številke je bilo treba naknadno vtiskati kljub okoliščini, da je bilo vozilo zgolj eno leto prej uvoženo in je bilo treba zanj ob uvozu opraviti homologacijo in tehnični pregled, torej tudi pregled številk na motorju. Zatrjuje, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker na glavno obravnavo dne 29. 9. 2006 ni povabilo pooblaščenca drugega toženca. Ta zato ni mogel sodelovati pri zadnje opravljenem zaslišanju drugega toženca, ne pri njegovem soočenju s tožnikom. Ostal je brez ustrezne strokovne pomoči prava vešče osebe in bil prikrajšan za možnost razpravljanja pred sodiščem. Tistega dne pa sta bila tožnik in prva toženka zastopana po svojih pooblaščencih – odvetnikih. Trdi, da bi moralo prvostopenjsko sodišče nevabljenemu pooblaščencu posredovati vsaj zapisnik z omenjenega naroka in ga pozvati k podaji pripomb. Meni, da take napake ni mogoče sanirati drugače kot z razveljavitvijo izpodbijanih sodb in vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje.

4. Sodišče je revizijo vročilo Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožniku, ki nanjo ni odgovoril. 5. Revizija ni utemeljena.

6. Iz ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP, izhaja: da je drugi toženec, ki se je tudi sicer redno ukvarjal z uvažanjem vozil in njihovo prodajo, tožniku prodal vozilo O. O., letnik 1989, tožnik pa mu je zanj plačal takratnih 13.000 DEM, da sta sklenila prodajno in ne posredniško pogodbo, da je zaradi skrite napake, ki je ni bilo mogoče odpraviti, prišlo do razdrtja pogodbe, da je tožnik drugemu tožencu vozilo vrnil, drugi toženec pa mu je rekel, da mu bo denar vrnil, ko avto proda, da je po razdrtju pogodbe drugi toženec peljal avtomobil v prodajo prvi toženki in z njo sklenil komisijsko pogodbo za prodajo vozila, da je tudi tožnik s prvo toženko sklenil komisijsko pogodbo, vendar le navidezno, ker so se pri nadaljnji prodaji avtomobila pojavile težave – tožnik je moral kot formalni lastnik vozila podpisati obrazce, da so na motor lahko vtisnili številke, da tožnik plačane kupnine, razen 100.000,00 SIT (sedaj 417,29 EUR), od drugega toženca ni prejel nazaj.

7. Pritožbeno sodišče je pravilno presodilo, da prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. O tej procesni kršitvi ni mogoče sklepati zgolj na podlagi izteka posamezne faze postopka, temveč je treba upoštevati celoten postopek. Pomembno je, ali je bila zaradi določene napake stranki res odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, ali pa je kljub napaki lahko ustrezno sodelovala v postopku (prim. sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 336/2007 z dne 29. 1. 2009, II Ips 130/2006 z dne 13. 3. 2008 in II Ips 1096/2007 z dne 31. 1. 2008). Tudi revizijsko sodišče zaključuje, da ni podana v reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki naj bi jo prvostopenjsko sodišče zagrešilo s tem, da pooblaščenca drugega toženca ni vabilo na narok 29. 9. 2006 in se ga ta zato tudi ni udeležil. Pritožbeno sodišče je enako presodilo ob upoštevanju, da na naroku 29. 9. 2006 glavna obravnava ni bila zaključena, da je bil drugi toženec pred tem že dvakrat zaslišan kot stranka, ob tem pa je bil navzoč njegov pooblaščenec ter da je pooblaščenec drugega toženca prišel tudi na naslednji zadnji narok 19. 1. 2007. V reviziji drugi toženec neutemeljeno zatrjuje, da bi moralo prvostopenjsko sodišče njegovemu pooblaščencu posredovati zapisnik z naroka, na katerega ga ni povabilo, ter ga pozvati k podaji pripomb. Revizijsko sodišče ocenjuje, da bi lahko zapisnik z omenjenega naroka pooblaščenec drugega toženca pridobil sam in bi lahko podal pripombe nanj, četudi ga sodišče k temu ni pozvalo. Vendar pa pripomb pooblaščenec drugega toženca v nadaljnjem postopku ni podal in niti v reviziji drugi toženec ni pojasnil, glede katere okoliščine je njegova izpoved sporna oziroma drugačna od tiste, kakršno bi podal, če bi bil njegov pooblaščenec na naroku 29. 9. 2006 navzoč. Zato tudi revizijsko sodišče zaključuje, da kljub ugotovljeni nepravilnosti v ravnanju prvostopenjskega sodišča drugemu tožencu ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Revizija nižjima sodiščema tudi neutemeljeno očita, da nista dokazno ocenili listine v prilogi pod B7 – kopijo blagajniškega izdatka, iz katerega naj bi izhajalo, da je prva toženka drugemu tožencu plačala 300.000,00 SIT (sedaj 1.251,88 EUR) kupnine, ki jo je kot komisionarka iztržila za prodani avtomobil. Ker navedena okoliščina za odločitev ni pomembna, kot sta pravilno zaključili že nižji sodišči, jima ni bilo treba dokazno ocenjevati listine, ki naj bi potrjevala to nerelevantno okoliščino.

8. Revizijsko sodišče nadalje ugotavlja, da sta nižji sodišči materialnopravno pravilno opredelili pravna razmerja med pravdnimi strankami. Pravilno sta zaključili, da je bila med tožnikom in drugim tožencem sklenjena prodajna pogodba in ne pogodba o posredovanju. Tožnikove trditve o „nabavi“ vozila ne izključujejo take razlage njunega pogodbenega razmerja (prim. prvi odstavek 454. člena in 813. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR). Ob ugotovitvah nižjih sodišč, da se je drugi toženec vedel kot prodajalec (tožnik mu je izročil kupnino, drugi toženec pa je tožniku izročil avtomobil, po okvari avtomobila je nosil tudi stroške popravila in rezervnih delov …), ne gre spregledati, da v tem postopku ni pojasnil, med kom je posredoval oziroma kdo je tožniku avto prodal, če ne on. Iz ugotovljenega kupoprodajnega pogodbenega razmerja med tožnikom in drugim tožencem izhaja tudi obveznost slednjega za plačilo zneska 4.339,84 EUR. Ker je bila prodajna pogodba razdrta, je dolžan tožniku, ki mu je vrnil prodani avtomobil, vrniti plačano kupnino (drugi odstavek 132. člena v zvezi s prvim odstavkom 497. člena ZOR). Revizijsko sodišče sprejema stališče nižjih sodišč, da je bila komisijska pogodba, sklenjena med tožnikom in prvo toženko, le navidezna in da med njima ne vzpostavlja obveznosti (prvi odstavek 66. člena ZOR). Tak zaključek ni v nasprotju z okoliščinami, ki jih ponavlja revizija – da je prva toženka tožnika obvestila, da je na podlagi komisijske pogodbe vozilo prodala, da ga je pozvala, da ji sporoči številko računa za nakazilo kupnine ter da sta komisijsko pogodbo sklenila brez vednosti drugega toženca. Tudi nadaljnja okoliščina, da je v resnici drugi toženec s prvo toženko sklenil veljavno komisijsko pogodbo za prodajo vozila, ne vpliva na njegovo obveznost vrnitve kupnine, niti ne vzpostavlja solidarne odgovornosti obeh tožencev do tožnika. Pravilna je tudi presoja nižjih sodišč, da je dogovor med tožencema o obveznosti prve toženke, da nakaže tožniku kupnino, dobljeno s prodajo okvarjenega avtomobila, mogoče opredeliti kvečjemu kot prevzem izpolnitve po 453. členu ZOR. Ker prva toženka z njim ni prevzela dolga, ne pristopila k dolgu, tožnik tudi iz tega naslova do nje nima terjatve (tretji odstavek 453. člena ZOR). Revizijsko sodišče zato zaključuje, da je drugi toženec edini dolžan plačati tožniku prisojeni znesek s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in da je odločitev nižjih sodišč pravilna.

9. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo in z njo priglašene revizijske stroške zavrnilo.